Posterji za zbiratelje

Kratka zgodovina posterjev (plakatov) z značilnimi primeri

Ob različnih slikanicah na tem mestu predstavljamo tudi različne sorodne medije. Poster kot umetniška kombinacija besedila in slike, ki ju povezuje bolj ali manj domiselno oblikovanje, vsekakor spada v to skupino. Čeprav je osnovni namen posterja (oziroma plakata, kot mu tudi rečemo) obveščati, so skozi njegovo zgodovino, tesno povezano z napredovanjem tehnike tiska, k razvoju posterjev veliko prispevali številni pomembni ustvarjalci in tako nekateri izvirni posterji med zbiralci dosegajo cene, primerljive z umetniškimi slikami.

Sprva je bil tisk predrag za posterje, ki so oglaševalcu vendarle predstavljali najprej strošek in šele potem morebitno povračilo finančnega vložka. Litografija, kot najkakovostnejša oblika barvnega tiska, je bila za posterje preprosto prepočasna in predraga. Vsako barvo so namreč odtisnili posebej, vmes sušili pole, jih ponovno nastavljali in upali, da se bo na koncu vse skupaj sestavilo v prepoznavno celoto. Pri tem je šlo tudi za trideset in več plasti odtisov. Oglaševalci so se tako posluževali cenejših možnosti z malo barvami in preprosto grafiko.

Šele v 80. letih 19. stoletja je po zaslugi inovativnega pristopa Julesa Chereta (1836-1932) prišlo do preboja na tem področju - v le treh plasteh (praviloma rumeno, rdečo in modro) so lahko odtisnili katerikoli barvni odtenek, vključno z različnimi stopnjami prosojnosti. Grafika je lahko postala privlačna, pisana, razgibana in cenovno dostopna.

Tule je nekaj posterjev Julesa Chereta:

Oglas za zabavišče, ki je danes znano po vsem svetu.

Olympia je bila seveda restavracija.

Pippermint je mentolov liker. Kot lahko vidimo že sedaj, je slika nasmejane ženske na posterjih skoraj obvezna.

Podrobnejši pregled dela Jules Chereta in zgodnjega razvoja posterjev smo zapisali na tem mestu:

http://slikanice.blogspot.com/2015/08/stari-posterji-in-jules-cheret.html

Posterji Henrija de Toulouse-Lautreca

Sloviti post-impresionist, nekaj časa tudi slikar z najdražjo prodano sliko vseh časov, je ob slikanju, karikiranju in ilustriranju precej energije namenil tudi posterjem.

Niti on ni mogel mimo Moulin-Rougea. Ta poster velja za enega najslavnejših sploh. Pravzaprav je z njim poster praktično postal umetniška zvrst, začele so se razstave plakatov in prava plakatna vročica, ki je trajala približno do 1. svetovne vojne.

Divan Japonais je bila svoj čas zelo trendovska kavarna.

Tole pa je bil oglas za konfete iz papirja, ki so jih oglaševali za raznolikejšo, cenovno ugodnejšo in predvsem varnejšo različico konfetov. Prej so jih namreč delali iz mavca! Dobro ohranjen original iz leta 1897 je vreden približno dva tisočaka.

Alphonse Mucha

Ta češki umetnik je zaslovel s svojim delom v Parizu, prav v obdobju razcveta posterja. Njegov barvit slog z izjemnim občutkom za podrobnosti in okrasje v Art Nouveau stilu je bil za plakate kot nalašč.

Seveda vsi poznamo najslavnejšo igralnico na svetu.

Tudi na poster za sloviti šampanjec se je podpisal Mucha.

Del zgodovine plakatov so danes že pozabljene cigarete Job. Na prav vseh slikah vidimo lepe mlade ženske.

Leonetto Cappiello

Ko so se Cheret, Toulouse-Lautrec in Mucha umaknili s scene in posvetili slikanju, je v ospredje prišel Cappiello. Njegov pristop je prinesel pomembne, skoraj revolucionarne spremembe v oglaševanju. Pri tem je imela pomemben vpliv njegova preteklost karikaturista. Odločil se je zavreči ljubke detajle, poenostaviti oblikovanje in poudariti kontraste. Liki na njegovih posterjih dobesedno štrlijo iz ozadja.

Thermogene je bilo očitno nekakšno zdravilo, ki je 'pogrelo'. Morda sirup?

Testenine Baroni.

In seveda kozarček ali kar sodček konjaka za konec. Kot vidimo, je Cappiello v plakate vnesel humor in druge načine zbujanja pozornosti, ki ni slonela zgolj na privlačni podobi.

Jean D'Ylen

Ko so se oglaševalci zaradi političnih razlogov med vojno odpovedali Cappiellu, je prišel na vrsto D'Ylen (s pravim imenom Jean Paul Beguin). Cene izvirnikov njegovih plakatov se danes prav tako gibljejo okrog tisoč evrov.

Slogovno in vsebinsko je imel precej skupnega s Cappiellom. V tej humorni reklami za športno opremo je to povsem jasno.

Tudi v predstavitvi sladkarij ne gre brez dramatičnega kontrasta in drznih oblikovnih posegov.

Tole je le eno iz serije oglasnih sporočil za portovec.

Kako pa so na plakate, oziroma posterje gledali na drugi strani Luže?

Jessie Wilcox Smith

Takole je ena najpomembnejših ilustratork iz ZDA (predstavitev njenega videnja knjige Onkraj Severnega vetra je tule) predstavila javnosti Rdeči križ in njegovo vlogo ob koncu 2. svetovne vojne.

Tudi zbiranje denarja za lačne otroke v Evropi je bilo treba upodobiti s posterjem.

Tole je nekoliko bolj tipičen oglas, sicer tehnično gledano ne ravno poster, a blizu, s katerim je Jessie Wilcox Smith predstavila novo milo.

Coles Phillips

Tudi ta ilustrator in oblikovalec spada v zlato dobo ameriške ilustracije.

Gumijevi bonboni s sadnim okusom.

Plakat za oglaševanje nogavic, ki se ne strgajo.

In še oglas za knjigo.

Louis John Rhead

Kljub britanskemu poreklu in šolanju v Londonu in Parizu tudi on velja za ameriškega ustvarjalca.

Katransko milo se že od sredine 19. stoletja uporablja za lajšanje številnih težav s kožo in lasmi.

Tudi v posterju za parfum vidimo, da se je Rhead, ki smo ga omenili že tako kot ilustratorja (Otok zakladov), kot oblikovalca knjižnih kazalk, rad naslonil na tradicijo posterjev z več dekorativnimi elementi.

S plakatom za novo čistilo zaključujemo izlet po zgodovini posterjev. Sčasoma boo gotovo dodali še več primerov. Vlogo Nemcev, na primer smo povsem izpustili. V bližnji prihodnosti bo to treba vsekakor popraviti.

Biblijske zgodbe

Biblijske zgodbe tete Lojzke

Tri biblijske zgodbe iz zbirke tete Lojzke (Aunt Louisa) so slikanica, ki je grafično zagotovo delo več ustvarjalcev, a se, kot je bilo ob koncu 19. stoletja običajno, pod svoj izdelek niso podpisali. Kot graver je naveden le Martin Kronheim (nekaj njegovega smo že predstavili), glede na tedanji način tiska gotovo najpomembnejši med vsemi.

Če je namreč znal ilustrator še tako lepo risati, je končno podobo sliki dala še bolj ali manj trda roka graverja. Tehnološko se je v 19. stoletju pri tisku marsikaj spremenilo in znali so natisniti že prav lepe barvne ilustracije, a podrobnejši ogled posamezne strani pokaže, da so imeli z nastavljanjem plošče še precej težav.

Ko so namreč natisnili vsako od treh barv posebej, so morali sneti pole, jih dovolj posušiti, da pri naslednji plasti ni prišlo do packanja, premazati plošče z naslednjo barvo in ponoviti vajo. Pri tem je prihajalo do odstopanj kakega milimetra in to je na koncu tudi vidno. Vseeno so bili tiskarji na izdelke, kot so tokrat predstavljene Biblijske zgodbe, lahko po pravici ponosni.

Knjiga prinaša tri zgodbe: o kralju Davidu, Jožefu in njegovih bratih ter o čudežih (božje) previdnosti.

Zgodba o kralju Davidu

Kralj David velja za enega utemeljiteljev izraelske države. Šesterokraka zvezda v zastavi Izraela se po njem imenuje Davidova zvezda. Kot mladenič je bil zgolj pastir, čigar največja zabava je bilo petje in igranje na harfo. Toda že kmalu se je pokazalo, da so mu namenjene velike reči, saj je obranil svojo živino tako pred medvedom kot pred levom.

Njegovi starejši bratje so bili v vojski kralja Savla, ko je prišel vojake izzivat mogočni Golijat. David se je šel ponudit, da sam obračuna z orjakom. Res ga je premagal (s pračo) in postal kraljevi ljubljenec. Toda Savel je kasneje postal ljubosumen na Davida, zato se je mladenič pred tedanjim izraelskim kraljem umaknil v hribe.

Tja mu je sledilo veliko ljudi in po Savlovi smrti je ljudstvo Davida prosilo, naj on zasede prestol. Postal je mogočen kralj, a brez napak tudi on ni bil. Nekoč je opazil lepotico in si jo dal pripeljati v spalnico (čeprav si je že ustvaril družino in tudi ona, Betseba, je bila poročena). Betseba je z njim zanosila, David pa je naročil svojemu vojskovodji naj njenega moža pošlje na najnevarnejše položaje, kjer so ga kmalu ubili.

Tako si je David prilastil tujo ženo, pa tudi božji srd. Več sinov mu je umrlo, ko pa je še sam prišel na vrsto, ga je nasledil prav Betsebin (čeprav ne najstarejši) sin. To je bil še en legendaren mož v zgodovini Izraela - kralj Salomon.

Jožef in njegovi bratje

Jožef je bil najmlajši Jakobov sin. Večkrat se mu je sanjalo, da se mu drugi klanjajo in bratje, kar deset jih je imel, so mu to zamerili. Zamerili so tudi očetu, ki je imel Jožefa za svojega ljubljenčka in mu je celo podaril svoj lepi dolgi plašč. Nekega dne so ga zato prodali trgovcem s sužnji in očetu rekli, da so Jožefa raztrgale zveri.

Jožef je postal suženj poveljnika faraonovih stražarjev. Toda poveljnikova žena je poskušala zapeljati Jožefa, in ko ji ni uspelo, potožila, da je on napadel njo. Jožefa so zaprli in tam je dvema drugima zapornikoma razložil njune sanje. Prvemu, točaju, naj bi faraon odpustil, drugemu, peku, pa dal odsekati glavo.

Res se je tako zgodilo. Ko se je čez nekaj časa faraonu nekaj nenavadnega sanjalo, mu je točaj povedal za Jožefa. Jožef je faraonu napovedal, da prihaja obdobje sedmih bogatih letin, ki jim bo sledilo obdobje sedmih slabih žetev. Svetoval mu je, naj si napravi veliko zalog in faraon je nasvet upošteval.

Res se je tako zgodilo in med slabimi letinami so prišli za hrano prosit tudi Jožefovi bratje, ki pa ga niso spoznali. Od njih je izvedel, da seje med njegovo odsotnostjo rodil še eden - Benjamin. S preizkusom (v Benjaminovo prtljago je dal podtakniti svojo srebrno kupo) je ugotovil, da njegovi bratje niso več tako slabi ljudje kot so bili, zato jim je odpustil.

Svoj vpliv je izkoristil za to, da je dal v Egipt pripeljati Jakoba z vso družino (nekateri izmed bratov so se že poročili in dobili otroke, imeli so tudi služabnike), ki je štela že kakih 70 članov. Dobili so dobro zemljo in Jožef je lepo poskrbel za vse. Napoved, da se mu bodo klanjali, se je v celoti uresničila.

Čudeži božje previdnosti

Tu ne gre za zgodbo, ampak bolj za misli, ki opevajo različne pojave okrog nas, nad katerimi bdi budno božje oko. Vse se zgodi z razlogom.

To je torej slikanica Biblijske zgodbe iz zbirke Tete Lojzke. Izšla je leta 1887 pri založbi Frederick Warne & Co. v Londonu.

Lothar Meggendorfer in Sneguljčica

Sneguljčica v slikanici Lotharja Meggendorferja

Sneguljčica je klasična pravljica bratov Grimm. Obnovili jo bomo s pomočjo ilustracij Lotharja Meggendorferja (1847-1925). Meggendorfer je bil slikar, pisatelj in ilustrator, predvsem pa zelo domiseln ustvarjalec, ki je ob številnih slikovnih materialih na tržišče poslal kakih štirideset različnih družabnih iger. Ob slikanicah je delal še takoimenovane igroknjige, zgibanke, sestavljanke in stripe.

Prav po njem se danes imenuje pri nas manj znana, a v svetu vseeno cenjena nagrada za najizvirnejše igroknjige. Podeljuje jo movable Book Society, ki vsaki dve leti organizira večdnevno srečanje založnikov kartonek, igroknjig in sorodnih 'nestandardnih' knjižnih formatov.

Sicer je Lothar študiral na Kraljevi akademiji v Munchnu, kjer se je rodil, ustvarjal in tudi umrl. Še kot najstnik je objavljal v lokalnih revijah, kmalu dobil priložnost za prvo slikanico in postal redni sodelavec revij, prek katerih se je povezal z založbami, kar mu je skupaj prineslo iluistracijo vsaj 150 knjig. K temu je pripomoglo še prijateljstvo z avtorjem Juliusom Beckom (1852-1920), iz katerega je nastalo več knjig, med katerimi je zagotovo najbolj znana njuna priredba legendarnega Zaspačnka Razkodrančka (na voljo tudi v treh različnih slovenskih prevodih) Heinricha Hoffmanna.

Pa si poglejmo kar Sneguljčico, ki je izšla pri Weise Verlag v Stuttgartu leta 1910.

Kraljica si je dolgo želela otroka. Zakaj ne bi bila deklica črnih las kot mahagonijev okvir in rdečih lic kot kapljica krvi? Toda, ko se ji je želja izpolnila in je rodila Sneguljčico, je kraljica umrla, kralj pa se je še enkrat poročil.

Tudi njegova druga žena je bila lepotica. Imela je celo čarobno ogledalo, ki je sproti preverjalo, če ni morda v bližini kakšna ženska lepša od nje. In tako se je nekega dne pokazalo, da je Sneguljčica lepša od nove kraljice, svoje mačehe.

Mačeha je morala ukrepati. Lovcu je ukazala, da deklico odpelje v gozd in tam ubije.

Toda lovec se je Sneguljčice usmilil. Pustil jo je živeti in deklica je čez nekaj časa v gozdu našla nenavadno hišico.

V hišici so živeli palčki, ki so jo vzeli za svojo. Skrbela je za gospodinjstvo, oni pa še naprej rudarili.

Vendar je kraljica izvedela, da je Sneguljčica živa in preoblečena obiskala svojo pastorko. Podtaknila ji je zastrupljen glavnik in dekle je padlo kot mrtvo.

Palčki so izvlekli glavnik iz njenih las in jo rešili, a je prišla zlobna kraljica še enkrat. Spet preoblečena, tokrat s strupenim jabolkom.

Ukana je mačehi tokrat bolje uspela.

Sneguljčica je spet padla in niso je mogli več spraviti pokonci.

Ker niso imeli srca, da bi jo pokopali, so jo postavili v stekleno krsto.

Takšo je našel kraljevič, ko je jahal mimo in jo hotel prenesti k sebi. Ob tem ji je jabolko padlo iz grla in spet si je pomogla.

Naredili so razkošno poroko, na katero je prišla tudi zlobna kraljica plesala, dokler ni padla mrtva.

Kdo je bil Andre Castaigne?

Andre Castaigne (1861-1929) s polnim imenom Jean Alexandre Michel Andre Castaigne je bil sin slikarja Jean Euseba Josepha Castaigna in brat pesnika Josepha Jeana Destrainsa Castaigna, a vendarle daleč najuspešnejši umetnik v družini. Študiral je slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti pri Jean-Leonu Geromu in Alexandru Cabanelu. Že kot študent je osvojil več nagrad v različnih kategorijah in s tem nakazal raznovrstnost, ki ga je krasila skozi celotno ustvarjalno obdobje.

Ker je prve uspehe dosegel ravno v 80. letih 19. stoletja, ko se je močno razvila tehnika tiskanja, s tem pa so na tržišče začele prihajati vse bolj kakovostne revije, je bilo njegovo znanje hitro opaženo. Posebej veliko povpraševanje po kakovostnih ilustratorjih je bilo v ZDA. Tam je trg zahteval ogromno ilustracij, ilustratorjev pa je bilo bore malo. Sicer so šole zanje rasle kot gobe po dežju, a vmesni čas, ko so se šele učili posla in dozorevali, je bilo treba čim prej zapolniti, saj je bila konkurenca med revijami ogromna, finačni vložki pa prav tako.

Na prelomu stoletja so tako ilustratorji iz Evrope v ZDA odkrili veliko in bogato tržišče. Andre Castaigne je na primer delal za kar tri izmed največjih revij: Scribner's, Century in Harper's Bazaar.

Tudi sicer je veliko potoval, nekaj zaradi pridobivanja novih znanj, ki jih je kmalu začel prenašati naprej, tako v ZDA kot Franciji, večinoma pa zaradi posla. Bil je iskan portretist in ilustrator, ob revijah je risal tudi za različne knjige.

Tule sta primera sodelovanja z uspešnim piscem napetih romanov Haroldom MacGrathom:

Bagdadska preproga se odvija v eksotičnem orientalskem okolju.

Gosja pastirica je romaneskna različica znane pravljice, v kateri se vse vrti okrog zamenjane identitete.

Usnjeni lij je kratka zgodba Arthurja Conana Doyla, najbolj znanega po prigodah Shelocka holmesa.

Andre Castaigne je nekaj knjig napisal kar sam in jih seveda prav tako ilustriral. Na primer naslednji:

Fata Morgana z avtobiografskimi vložki pripoveduje o življenju študenta umetnosti v Parizu.

Bill-Toppers (ne upam si prevajati) prinaša prav tako umetniško vzdušje, a tokrat z utrinki življenja cirkusantov.

Najbolj znan pa je zagotovo po ekstravagantnih barvnih dvostranskih ilustracijah prve izdaje danes legendarnega roma Gastona Lerouxa Fantom iz opere.

Da ne pozabimo, prikažimo še katero izmed njegovih del za revije - bil je na rimer uradni ilustrator prvih olimpijskih iger moderne dobe.

Da, verjeli ali ne, plezanje po vrvi (naslov je ostal v Grčiji) je bila ena izmed osmih gimnastičnih disciplin na prvih olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896, s katerih je kot uradni ilustrator (ilustratorje so kmalu začeli izpodrivati fotografi) za Scribner's poročal prav Andre Castaigne.

Kaj pa njegovo zasebno življenje? Znanega ni skoraj nič. Nobenih podatkov o morebitni poroki ali potomcih nimamo.

O zadnjih petnajstih letih življenja Andreja Castaigneja prav tako ne vemo veliko, umetniških stvaritev iz tega obdobja ni najti. Znano je le, da se je pred smrtjo poškodoval. Zaradi hernije so mu zdravniki zabičali strog počitek, a jih ni ubogal. Prišlo je do komplikacij in 25. februarja 1929 je umrl.