Sunday, 30 June 2019

Ondina in Auslaugin vitez Friedrich de La Motte Fouqueja z ilustracijami Harolda Nelsona

Harold Nelson in ilustracije del Friedriecha de La Motte Fouqueja



Undina je z naskokom najbolj znano delo de La Motte Fouqueja in kot taka tudi hvaležna tema za številne ilustratorje. Tudi v tem blogu smo jo že omenjali, tedaj z ilustracijami Ludwiga Ferdinanda Schnorra von Carolsfelda. Tokrat jo predstavljamo v podobah Harolda Nelsona. Pa si jih kar oglejmo.














O Undini smo že precej pisali. Tule je tudi stran, posvečena analizi zgodbe:

https://hubpages.com/literature/undine-mythology

in še stran z ilustracijami drugih avtorjev, če koga zanima primerjava (kar seveda velja za se bralce tega bloga):

https://undine.webs.com/

Undini sledi še manj znano delo istega avtorja, prav tako romantična zgodovinska drama, ki pripoveduje o vitezu zapeljive in skrivnostne Aulauge:





Ker je Auslaugin vitez danes skoraj pozabljeno delo, velja povedati, da pripoveduje o vitezu, ki ni le lep, pameten in spreten, ampak tudi zelo romantičen. Podobno kot Don Kihot obožuje branje romanov in se tako zaljubi v enega od likov - prelepo damo Auslaugo. Ta se mu začne prikazovati, vitez se udeleži turnirja, na katerem zmagovalca čaka roka prelepe dame (zaresne), ki pa se ji že vnaprej odpove, kar pa ne velja za njegovega popotnega tovariša ...

Kopica romatinčnih srednjeveških prizorov s primesmi fantastike, torej.

Zakaj je založnik uvrstil obe deli skupaj, čeprav je že Undina prav spodobna zaključena celota? Razlogov za to je več.

Na že precej nasičene trgu s knjigami (in številnimi, tudi ilustriranimi izdajami Undine) je dodatna zgodba zagotovo predstavljala dodatno vrednost, ki je pri določenem številu kupcev lahko predstavljala odločilen jeziček na tehtnici odločitve o nakupu.

Poleg tega sta si tematiki vsaj malo podobni. Dejansko gre po vseh pravilih za tematsko sorodni deli. Kar na trgu pomeni, da bo bralcu enega verjetno všeč tudi drugo.

Če nič drugega, je knjiga tako debelejša in impresivnejša. Čeprav seveda ne gre za slikanico, je slikovni material v tem pogledu vseeno pomemben in ga predstavljamo predvsem zaradi okrasnih robov, ki jih je ilustrator, kot je bilo tedaj moderno, uporabil za obrobo zelo dramatično začrtanim prizorom, ob katerih naj bi se marsikateremu bralcu ali bralki orosilo oko. Danes so takšni okvirji povsem iz mode, a se občasno še pojavijo v kakšnih 'vintage' izvedbah portretov, voščilnic, koledarjev, itd.

Kot bralci tega bloga zagotovo že vedo, so imeli takšne okvirje najraje v času Art Nouveauja, a povsem brez njih ni šlo pravzaprav nikdar. No, sedaj smo jih spoznali še v interpretaciji Harolda Nelsona.

Friday, 31 May 2019

Posterji za zbiratelje

Kratka zgodovina posterjev (plakatov) z značilnimi primeri


Ob različnih slikanicah na tem mestu predstavljamo tudi različne sorodne medije. Poster kot umetniška kombinacija besedila in slike, ki ju povezuje bolj ali manj domiselno oblikovanje, vsekakor spada v to skupino. Čeprav je osnovni namen posterja (oziroma plakata, kot mu tudi rečemo) obveščati, so skozi njegovo zgodovino, tesno povezano z napredovanjem tehnike tiska, k razvoju posterjev veliko prispevali številni pomembni ustvarjalci in tako nekateri izvirni posterji med zbiralci dosegajo cene, primerljive z umetniškimi slikami.

Sprva je bil tisk predrag za posterje, ki so oglaševalcu vendarle predstavljali najprej strošek in šele potem morebitno povračilo finančnega vložka. Litografija, kot najkakovostnejša oblika barvnega tiska, je bila za posterje preprosto prepočasna in predraga. Vsako barvo so namreč odtisnili posebej, vmes sušili pole, jih ponovno nastavljali in upali, da se bo na koncu vse skupaj sestavilo v prepoznavno celoto. Pri tem je šlo tudi za trideset in več plasti odtisov. Oglaševalci so se tako posluževali cenejših možnosti z malo barvami in preprosto grafiko.

Šele v 80. letih 19. stoletja je po zaslugi inovativnega pristopa Julesa Chereta (1836-1932) prišlo do preboja na tem področju - v le treh plasteh (praviloma rumeno, rdečo in modro) so lahko odtisnili katerikoli barvni odtenek, vključno z različnimi stopnjami prosojnosti. Grafika je lahko postala privlačna, pisana, razgibana in cenovno dostopna.

Tule je nekaj posterjev Julesa Chereta:


Oglas za zabavišče, ki je danes znano po vsem svetu.

Olympia je bila seveda restavracija.

Pippermint je mentolov liker. Kot lahko vidimo že sedaj, je slika nasmejane ženske na posterjih skoraj obvezna.

Podrobnejši pregled dela Jules Chereta in zgodnjega razvoja posterjev smo zapisali na tem mestu:

http://slikanice.blogspot.com/2015/08/stari-posterji-in-jules-cheret.html

Posterji Henrija de Toulouse-Lautreca


Sloviti post-impresionist, nekaj časa tudi slikar z najdražjo prodano sliko vseh časov, je ob slikanju, karikiranju in ilustriranju precej energije namenil tudi posterjem.

Niti on ni mogel mimo Moulin-Rougea. Ta poster velja za enega najslavnejših sploh. Pravzaprav je z njim poster praktično postal umetniška zvrst, začele so se razstave plakatov in prava plakatna vročica, ki je trajala približno do 1. svetovne vojne.

Divan Japonais je bila svoj čas zelo trendovska kavarna.

Tole pa je bil oglas za konfete iz papirja, ki so jih oglaševali za raznolikejšo, cenovno ugodnejšo in predvsem varnejšo različico konfetov. Prej so jih namreč delali iz mavca! Dobro ohranjen original iz leta 1897 je vreden približno dva tisočaka.

Alphonse Mucha


Ta češki umetnik je zaslovel s svojim delom v Parizu, prav v obdobju razcveta posterja. Njegov barvit slog z izjemnim občutkom za podrobnosti in okrasje v Art Nouveau stilu je bil za plakate kot nalašč.

Seveda vsi poznamo najslavnejšo igralnico na svetu.

Tudi na poster za sloviti šampanjec se je podpisal Mucha.


Del zgodovine plakatov so danes že pozabljene cigarete Job. Na prav vseh slikah vidimo lepe mlade ženske.

Leonetto Cappiello


Ko so se Cheret, Toulouse-Lautrec in Mucha umaknili s scene in posvetili slikanju, je v ospredje prišel Cappiello. Njegov pristop je prinesel pomembne, skoraj revolucionarne spremembe v oglaševanju. Pri tem je imela pomemben vpliv njegova preteklost karikaturista. Odločil se je zavreči ljubke detajle, poenostaviti oblikovanje in poudariti kontraste. Liki na njegovih posterjih dobesedno štrlijo iz ozadja.


Thermogene je bilo očitno nekakšno zdravilo, ki je 'pogrelo'. Morda sirup?

Testenine Baroni.

In seveda kozarček ali kar sodček konjaka za konec. Kot vidimo, je Cappiello v plakate vnesel humor in druge načine zbujanja pozornosti, ki ni slonela zgolj na privlačni podobi.

Jean D'Ylen


Ko so se oglaševalci zaradi političnih razlogov med vojno odpovedali Cappiellu, je prišel na vrsto D'Ylen (s pravim imenom Jean Paul Beguin). Cene izvirnikov njegovih plakatov se danes prav tako gibljejo okrog tisoč evrov.

Slogovno in vsebinsko je imel precej skupnega s Cappiellom. V tej humorni reklami za športno opremo je to povsem jasno.

Tudi v predstavitvi sladkarij ne gre brez dramatičnega kontrasta in drznih oblikovnih posegov.

Tole je le eno iz serije oglasnih sporočil za portovec.

Kako pa so na plakate, oziroma posterje gledali na drugi strani Luže?

Jessie Wilcox Smith


Takole je ena najpomembnejših ilustratork iz ZDA (predstavitev njenega videnja knjige Onkraj Severnega vetra je tule) predstavila javnosti Rdeči križ in njegovo vlogo ob koncu 2. svetovne vojne.

Tudi zbiranje denarja za lačne otroke v Evropi je bilo treba upodobiti s posterjem.

Tole je nekoliko bolj tipičen oglas, sicer tehnično gledano ne ravno poster, a blizu, s katerim je Jessie Wilcox Smith predstavila novo milo.

Coles Phillips


Tudi ta ilustrator in oblikovalec spada v zlato dobo ameriške ilustracije.

Gumijevi bonboni s sadnim okusom.

Plakat za oglaševanje nogavic, ki se ne strgajo.

In še oglas za knjigo.

Louis John Rhead


Kljub britanskemu poreklu in šolanju v Londonu in Parizu tudi on velja za ameriškega ustvarjalca.

Katransko milo se že od sredine 19. stoletja uporablja za lajšanje številnih težav s kožo in lasmi.

Tudi v posterju za parfum vidimo, da se je Rhead, ki smo ga omenili že tako kot ilustratorja (Otok zakladov), kot oblikovalca knjižnih kazalk, rad naslonil na tradicijo posterjev z več dekorativnimi elementi.

S plakatom za novo čistilo zaključujemo izlet po zgodovini posterjev. Sčasoma boo gotovo dodali še več primerov. Vlogo Nemcev, na primer smo povsem izpustili. V bližnji prihodnosti bo to treba vsekakor popraviti.









Friday, 19 April 2019

Biblijske zgodbe


Biblijske zgodbe tete Lojzke


Tri biblijske zgodbe iz zbirke tete Lojzke (Aunt Louisa) so slikanica, ki je grafično zagotovo delo več ustvarjalcev, a se, kot je bilo ob koncu 19. stoletja običajno, pod svoj izdelek niso podpisali. Kot graver je naveden le Martin Kronheim (nekaj njegovega smo že predstavili), glede na tedanji način tiska gotovo najpomembnejši med vsemi.



Če je namreč znal ilustrator še tako lepo risati, je končno podobo sliki dala še bolj ali manj trda roka graverja. Tehnološko se je v 19. stoletju pri tisku marsikaj spremenilo in znali so natisniti že prav lepe barvne ilustracije, a podrobnejši ogled posamezne strani pokaže, da so imeli z nastavljanjem plošče še precej težav.




Ko so namreč natisnili vsako od treh barv posebej, so morali sneti pole, jih dovolj posušiti, da pri naslednji plasti ni prišlo do packanja, premazati plošče z naslednjo barvo in ponoviti vajo. Pri tem je prihajalo do odstopanj kakega milimetra in to je na koncu tudi vidno. Vseeno so bili tiskarji na izdelke, kot so tokrat predstavljene Biblijske zgodbe, lahko po pravici ponosni.


Knjiga prinaša tri zgodbe: o kralju Davidu, Jožefu in njegovih bratih ter o čudežih (božje) previdnosti.

Zgodba o kralju Davidu




Kralj David velja za enega utemeljiteljev izraelske države. Šesterokraka zvezda v zastavi Izraela se po njem imenuje Davidova zvezda. Kot mladenič je bil zgolj pastir, čigar največja zabava je bilo petje in igranje na harfo. Toda že kmalu se je pokazalo, da so mu namenjene velike reči, saj je obranil svojo živino tako pred medvedom kot pred levom.

Njegovi starejši bratje so bili v vojski kralja Savla, ko je prišel vojake izzivat mogočni Golijat. David se je šel ponudit, da sam obračuna z orjakom. Res ga je premagal (s pračo) in postal kraljevi ljubljenec. Toda Savel je kasneje postal ljubosumen na Davida, zato se je mladenič pred tedanjim izraelskim kraljem umaknil v hribe.

Tja mu je sledilo veliko ljudi in po Savlovi smrti je ljudstvo Davida prosilo, naj on zasede prestol. Postal je mogočen kralj, a brez napak tudi on ni bil. Nekoč je opazil lepotico in si jo dal pripeljati v spalnico (čeprav si je že ustvaril družino in tudi ona, Betseba, je bila poročena). Betseba je z njim zanosila, David pa je naročil svojemu vojskovodji naj njenega moža pošlje na najnevarnejše položaje, kjer so ga kmalu ubili.

Tako si je David prilastil tujo ženo, pa tudi božji srd. Več sinov mu je umrlo, ko pa je še sam prišel na vrsto, ga je nasledil prav Betsebin (čeprav ne najstarejši) sin. To je bil še en legendaren mož v zgodovini Izraela - kralj Salomon.







Jožef in njegovi bratje



Jožef je bil najmlajši Jakobov sin. Večkrat se mu je sanjalo, da se mu drugi klanjajo in bratje, kar deset jih je imel, so mu to zamerili. Zamerili so tudi očetu, ki je imel Jožefa za svojega ljubljenčka in mu je celo podaril svoj lepi dolgi plašč. Nekega dne so ga zato prodali trgovcem s sužnji in očetu rekli, da so Jožefa raztrgale zveri.

Jožef je postal suženj poveljnika faraonovih stražarjev. Toda poveljnikova žena je poskušala zapeljati Jožefa, in ko ji ni uspelo, potožila, da je on napadel njo. Jožefa so zaprli in tam je dvema drugima zapornikoma razložil njune sanje. Prvemu, točaju, naj bi faraon odpustil, drugemu, peku, pa dal odsekati glavo.

Res se je tako zgodilo. Ko se je čez nekaj časa faraonu nekaj nenavadnega sanjalo, mu je točaj povedal za Jožefa. Jožef je faraonu napovedal, da prihaja obdobje sedmih bogatih letin, ki jim bo sledilo obdobje sedmih slabih žetev. Svetoval mu je, naj si napravi veliko zalog in faraon je nasvet upošteval.

Res se je tako zgodilo in med slabimi letinami so prišli za hrano prosit tudi Jožefovi bratje, ki pa ga niso spoznali. Od njih je izvedel, da seje med njegovo odsotnostjo rodil še eden - Benjamin. S preizkusom (v Benjaminovo prtljago je dal podtakniti svojo srebrno kupo) je ugotovil, da njegovi bratje niso več tako slabi ljudje kot so bili, zato jim je odpustil.

Svoj vpliv je izkoristil za to, da je dal v Egipt pripeljati Jakoba z vso družino (nekateri izmed bratov so se že poročili in dobili otroke, imeli so tudi služabnike), ki je štela že kakih 70 članov. Dobili so dobro zemljo in Jožef je lepo poskrbel za vse. Napoved, da se mu bodo klanjali, se je v celoti uresničila.







Čudeži božje previdnosti



Tu ne gre za zgodbo, ampak bolj za misli, ki opevajo različne pojave okrog nas, nad katerimi bdi budno božje oko. Vse se zgodi z razlogom.





To je torej slikanica Biblijske zgodbe iz zbirke Tete Lojzke. Izšla je leta 1887 pri založbi Frederick Warne & Co. v Londonu.