Ludwig Bechstein, ilustrator

Ludwig Bechstein, manj znani sin znanega očeta

Adolf Emil Ludwig Bechstein (1843-1914) je bil sin veliko bolj znanega Ludwiga Bechsteina, pesnika, pisatelja, zbiralca pravljic, ki je uspel kot ilustrator in oblikovalec. Žal je o Ludwigu Bechsteinu mlajšemu težko dobiti karšnekoli uporabne podatke, na voljo so zgolj njegova dela. Iz dostopnih podatkov ne moremo sklepati niti o Ludwigovi izobrazbi, čeprav glede na datum očetove smrti in datume ilustracij, podpisanih z njegovim imenom (Ludwig ali L. Bechstein) morda formalne izobrazbe niti ni bilo.

Vsekakor je bil Ludwig dolgoletni sodelavec več časopisov in revij v Munchnu, oblikoval pa je tudi več razglednic in plakatov. Posebej v drugem delu kariere so njegova posebnost postale antropomorfne živali, torej živali s človeškimi lastostmi (oblika telesa oblačila, obnašanje), kar je lepo videti na eni od priloženih ilustracij.

O zasebne življenju tudi vemo le to, da se je poročil, a ničesar o morebitnem potomstvu. Glede na datum smrti lahko ugibamo o težavah z zdravjem, a spet je to le ugibanje. Škoda, ker gre za zanimivega avtorja, ki je nedvomno imel talent in tehniko in bi uspel tudi brez očeta z zananim imenom.

Uživajmo v njegovih ilustracijah!

Ilustracija za revijo Vrtni paviljon, 1870

Prizori iz škratovksega življenja, tudi za revijo

Satirični plakat

Razglednica

Vir: https://meettheartist.seesaa.net/article/ludwig-bechstein-illustrator.html

Do prihodnjič!

Gilbert James

Kaj vemo o Gilbertu Penrosu Jamesu?

Gilbert Penrose James (1865-1941) je danes skoraj pozabljen ilustrator, ki je ustvaril kopico kakovostno zelo raznolikih slik. O njegovem življenju vemo malo. Svojega srednjega imena Penrose ni veliko uporabljal. morda zato, ker je imel še sedem mlajših sester, od katerih jih je kar šesterica delila isto srednje ime? Občasno se je podpisal kot Gilbert P. James, veliko pogosteje kot Gilbert James (tako je naveden tudi v knjigah), na ilustracijah pa je običajno nakracal kar G. J.

 

 

Dobri kralj Vaclav iz Božičnih pesmi

Denar je začel služiti kot uradnik pri trgovcu s koruzo v rodnem Liverpoolu, a hkrati spoznal slikarja Sidneya H. Sima, ki je bil morda odločilen faktor, da se je začel še sam ukvarjati s slikarstvom in na začetku 90. let 19. stoletja tudi uspešno sodeloval na več razstavah. Kmalu se je preselil v London, se vpisal k učnim uram slikanja in začel delati za različne časopise in revije. Tisk je bil v silovitem vzponu, fotografija pa še ne, zato so bili ilustratorji iskani in njihova kakovost ne vedno odločilna.

Izjemna produktivnost ga je pripeljala tudi do življenjske priložnosti, serije ilustracij tedaj zelo priljubljene pesnitve Rubaiyat Omarja Khayyama. Perzijski stihi so ob koncu 19. stoletja obnoreli angleško govoreči svet, kjer so nastali številni klubi oboževalcev. Pesnitev je doživela številne ponatise in za le-te so potrebovali ilustracije. Ker je Gilbert James ustvaril nekaj odmevnih ilustracij za revije, so mu ponudili tudi knjižno različico. Ta je šla skozi več ponatisov, vključno z luksuznimi priredbami z ročno barvanimi ilustracijami na posebnem papirju in v usnje vezanimi platnicami.

 

Rubayat

Ker je bil Gilbert James povezan s tako dobičkonosnim delom, so mu ponudili še številna druga, kjer pa ni ravno upravičil pričakovanj. Hiperprodukcija je zahtevala svojo ceno, a dela in denarja mu ni manjkalo. Tako je v letih po prvi izdaji Rubaiyata ilustriral tudi po šest knjig letno. 

Aladin in čudežna svetilka

O zasebnem življenju Gilberta Jamesa ni znano skoraj nič. V dveh ohranjenih intervjujih je tudi o sebi povedal bore malo. Na vprašanje o starosti je tako na primer enkrat odvrnil, da jih imajo vendar vsi moški osemindvajset in drugič, da je na pravi strani tridesetih. O poroki, otrocih ali kakšni resni zvezi ni nobenih sledi, vemo pa, da je bil leta 1937 sprejet v psihiatrično bolnišnico, od koder so ga ob začetku 2. svetovne vojne preselili v drugo, v kateri je tudi umrl. Uradna diagnoza je bila paralitična demenca, za katero so med drugim znani simptomi težave z gibanjem, trzavica in v končni fazi z dihanjem. Redki raziskovalci njegovega življenja in dela so skoraj prepričani, da je bila demenca posledica okužbe s sifilisom, kar se nekako ujema s pričakovanim razvojem bolezni (okrog deset let) in koncem njegovega ustvarjanja (leto 1926).

 

Trnuljčica

Čeprav dela Gilberta James ne bodo nikoli dosegla slave njegovih sodobnikov, kot so bili Arthur Rackham, Charles Robinson ali Edmund Dulac, bo za vedno na seznami najbolj priljubljneih ilustratorjev Rubaiyata Omara Khayyama tedanjega obdobja.

Bibliografijo in še več njegovih del in si lahko ogledate na naslednjem naslovu: https://gilbertpenrosejames.weebly.com/.

 

 

 

 

 

 

Florence White Williams

Kdo je bila  Florence White Williams (1895-1953)?

Na zgornje vprašanje damo težko dober odgovor. Florence White Williams je bila vsekakor nadarjena in uspešna umetnica, ki je vse življenje preživela v ZDA. Rodila se je v Vermontu, študirala v Chicagu, na znani Akademiji lepih umetnosti. O njenem zasebnem življenju ne vemo ničesar.

V zgodovino umetnosti se je zapisala predvsem kot ilustorka otroških knjig in revij, čeprav je na spletu mogoče dobiti kar precej njenih akvarelov in oljnih slik. Sodelovala je na številnih razstavah na vzhodni obali ZDA, še posebej v Chicagu in dobila tudi nekaj nagrad različnih umetiških združenj.

Toda, kot smo že ugotovili, zapomnili si jo bomo predvsem po ilustracijah za otroke.

Njena najbolj znana knjiga je gotovo Mala rdeča kokoška. Slikanico o Mali rdeči kokoški smo sicer že predstavili, tako da vsebino poznate (ali pa sedaj preverite), vendar je Florence White Williams naredila nekaj sprememb.

Knjige namreč ni le ilustrirala, ampak tudi napisala priredbo. Kot se avtorjem-ilustratorjem rado zgodi, je v besedilu kar nekaj pomanjkljivosti (kokoška je predstavljena kot mamica, a njen odnos s piščeti ni jasen - jih zanemarja, so nehvaležni, itd., razlog za peko kruha je vprašljiv, saj nagrada nikakor ne odtehta vloženega truda, stranski liki pujsa, podgane in mačke so slabo izkoriščeni in nasploh nezanimivi, poučno sporočilo te stare pripovedi se na koncu kar izgubi, itd.), a slikanica je vseeno vredna ogleda.

V celoti, vključno s črnobelimi črtnimi risbami iste ilustratorke, je na ogled tule.

Za njeno anslednje delo velja podobno. Mali črni Sambo (Zgodba o malem črnem Sambu) je danes skoraj pozabljena, saj gre v osnovi za zelo stereotipno in občasno že kar rasistično slikanico, pri ilustraciji katere se Florence ni izognila (takrat) uveljavljenim predsodkom o temnopoltih likih v zgodbi.

V njeno obrambo morda lahko dodamo, da je vendarle delala za trg in ilustratorji so bili (mnogi so še vedno) pod hudimi pritiski tako rokov za oddajo kot pričakovanega sloga.

Za boljši vtis dodajam še ilustracijo knjige, ki je ne poznam. V prevodu bi morda ustrezal naslov Godba na pihala iz Zajčevega ali kaj podobnega. Liki so vsekakor ljubki, barve živahne, ilustracije prepričljive.

To bo moralo zadoščati. Če izvem še kaj, ob priliki dodam.

Olimpijske igre v slikah

Prizori z olimpijskih iger v antični Grčiji

Danes si težko predstavljamo poročila o športnih dogodkih brez fotografij, a tisočletja je bila slikovna predstavitev odvisna izključno od nadarjenosti in domišljije umetnikov, ki so na prizoriščih bili ali pa tudi ne. Za tokratno objavo smo izbrali upodobitev olimpijskih iger Heinricha Leutemanna (1824-1905), ki je najraje risal junaške prizore in zemljevide. Olimpijske igre vsekakor spadajo v kategorijo junaštev.

Še majcena tehnična informacija: olimpijske igre so dogodek, ki se po novem (slike, ki jih predstavljamo, so iz leta 1866, torej izpred začetka modernih olimpijskih iger) odvijajo vsake štiri leta (poletna v letih, ki so deljiva s štiri, zimske dve leti prej in dve leti za tem), olimpijada pa se imenuje obdobje med dvemi takšnimi dogodki (dogodek sam traja nekaj tednov). V praksi se v slovenščini oba izraza uporabljata za dogodek (na primer: nastopil je na olimpijadi), za obdobje med igrami pa največkrat rečemo, da gre za olimpijski cikel.

Po tehnični razlagi, s katero lahko dobite stavo ali vsaj uspešno zamorite omizje med spremljanjem borb za olimpijske medalje, gremo k slikam.

Sama pot na olimpijske igre (v grško Olimpijo, seveda) je lahko trajala več tednov in marsikateri tekmovalec je moral ob tem premagati številne nevarnosti.

Olimpijske igre so bile obdobje brez vojn, obvezni so bili pokloni različnim bogovom.

Dirke s konjskimi vpregami so bile obvezen in nadvse atraktiven del olimpijskih tekmovanj. Prav na hipodromu je bilo med tekmami največ smrtnih žrtev.

Zmagovalec (zmagovalk ni bilo, tekmovali so le moški) olimpijske tekme je bil deležen najvišjih časti.

Ob vrnitvi domov so zmagovalcem pripravili prisrčne dobrodošlice.

Zmagovalcem so postavili kipe in jih tako simbolno napravili nesmrtne - olimpijski zmagovalec se je tako na nek način izenačil z najpomembnejšimi veljaki in celo z bogovi!

Gertrud Caspari

Gertrud Caspari, umetnica, po kateri se imenuje Caspari slog

Gertrud Caspari (1873-1948) se je rodila kot četrti od petih otrok v družini trgovca, ki je cenil umetnost in je umetniški talent svojih otrok tudi znal primerno podpreti. Žal je umrl, ko je imela Gertrude komaj 15 let. Najprej se je izobrazila za vzgojiteljico, a že leto kasneje vpisala študij učiteljice risanja v Dresdnu, ki ga je zaključila leta 1898. Zaradi obolele žleze ščitnice, ki jo je za več let prikovala na posteljo, se je posvetila ilustriranju. Rezultat je bila njena prva avtorska slikanica Živa igrača, ki je izšla leta 1903.

Zelo je bila navezana na svojega brata Waltherja, s katerim je sodelovala tudi pri naslednjih dveh slikanicah, ki sta prepričali uglednega založnika Alfreda Hahna v Leipzigu, s katerim je nato sodelovala več desetletij. Walther jo je vpeljal v svet časopispov in revij, tako da sta bila kmalu zasuta z delom. Ko je leta 1913 umrl, je delala še več. V življenju je ilustrirala približno petdeset svojih in dvajset knjig drugih avtorjev. Poleg knjig so bile tu še razglednice, koledarji, naslovnice družabnih iger, ... Ni ji bila tuja niti stenska poslikava ali slikanje po steklu.

Ogromno je delala za učbenike in druge učne materiale, kar jo je tudi pripeljalo v težave, saj je bilo delo v izobraževanju pod strogim nadzorom vladajoče Nacionalsocialistične stranke, Gertrud pa je bila ob koncu vojne obtožena sodelovanja z nacisti in pregnana s svojega doma na podeželje, kjer je živela v revščini.

Leta 1948 so jo zaradi padca sprejeli v bolnišnico, kjer je po zapletih umrla.

Umetniško pot je začela pod močnim vplivom romantičnega sloga Ludwiga Richterja (1803-1884) in njegovega učenca Oscarja Pletscha (1830-1888), pomešanega z učinki pedagoške reforme ob prelomu iz 19. v 20. stoletje. Opaziti je tudi primesi Art Nouveauja in japonskih lesenih blokov. Gertrud je kmalu izpilila lasten prepoznaven slog, ki so ga kmalu začeli posnemati številni drugi in ga še vedno, zato se imenuje Caspari slog.

Značilnost Caspari sloga so svetle, tople in enakomerne barve, preproste perspektive in poudarjeni robovi. Izvirniki njenih del so v povprečju trikrat dražji od enako ohranjenih izvirnikov njenih sodobnikov. To pomeni, da za nepoškodovano razglednico lahko plačate okrog petnajst, za slikanico pa med sto in sto petdeset evrov.

Večina njenih rokopisov, skečev in izvirnih ilustracij je bila uničena ob bombardiranju Leipziga leta 1943, kjer je imel sedež njen založnik. Kar je obdržala pri sebi, so takoj po njeni smrtu pokradli. Nekatera njena dela občasno še vedno ponatisnejo, za kar skrbi družinska fundacija Caspari. Po njej se imenuje ulica v Dresdnu.

Edmund Dulac

Edmund Dulac, ilustrator, oblikovalec, orientalist

Edmund Dulac (1882-1953) je bil francoski ilustrator, rojen v Toulousu. Sprva je vpisal študij prava, a se po dveh letih odločil za študij umetnosti. Obiskoval je slovito Šolo lepih umetnosti, kjer je osovjil kar dve Grand Prix nagradi, kar mu je prineslo tudi štipendijo za tri tedne na akademiji Julien. Kmalu za tem (pisalo se je leto 1904), se je sklenil preseliti v London, kjer je pričakoval večji uspeh. Čeprav formalno neznan avtor, je že za prvo delo kot ilustrator dobil Jane Eyre.

Da so ga po talentu in slogu primerjali s tedaj že uveljavljenim še danes slavnim Arrthurjem Rackhamom, pove veliko. Še več pove dejstvo, da za razliko od velike večine sodobnikov pri ilustraciji sploh ni več uporabljal črtne risbe, ki bi jo kasneje pobarval, ampak je takoj začel z barvo. Njegova drznost ni ostala neopažena in mu je prinesla vrsto uglednih naročil.

Aladin in čudežna svetilka

Leta 1912 je postal britanski državljan.

Žal tržišče z luksuznimi slikanicami, dopolnjeno z letnimi prodajami izvirnikov, ni trajalo dolgo, saj se je s prvo svetovno vojno navdušenje nad pravljičnim praktično končalo. Naslednja leta je Dulac preživel kot karikaturist, ilustrator različnih revij in - tu je bil morda celo najproduktivnejši med sodobniki - oblikovalec bankovcev in še posebej poštnih znamk. Večkrat je sodeloval pri scenografiji gledaliških predstav osebnega prijatelja Williama Butlerja Yeatsa.

Sinjebradec

Čeprav ni nikoli dosegel finačnega uspeha starejšega Rackhama, mu dela vse do smrti ni zmanjkalo, a je bil vseeno pod nenehnim stresom, saj je za preživetje prejemal tudi slabo plačana dela, kjer so prihanjali roki. Tako je portretiral, oblikoval škatle za bonboniere, kreiral gledališke kostume, ... Preživel je dva srčna napada, tretji je bil zanj usoden.

Vihar

Dvakrat se je poročil, dvakrat ločil, ob koncu življenja je živel z angleško avtorico fantastičnih romanov Helen Beauclerk (1892-1969), ki mu je občasno pozirala. Dulac je tudi ilustriral dve izmed njenih knjig.

Mala morska deklica

Edmund Dulac bo v zgodovino ilustracije zapisan kot eden izmed velikanov svojega posla. Med njegova najpomembnejša dela spadajo Trnuljčica in druge pravljice, Tisoč in ena noč, Vihar (Shakespear) in Andersenove pravljice. Po njegovi smrti so številni založniki izdali več kompilacij njegovih del in v prihodnosti bodo s tem nedvomno še nadaljevali.

Frank Adams, izmuzljivi umetnik

Kdo  je bil Frank Adams?

Tokrat bi se radi posvetili Franku Adamsu, britanskemu umetniku, ki je preboj dosegel z ilustracijami Alice v Čudežni deželi leta 1912 in nato ilustriral kopico slikanic, predvsem za založbo Blackie.

Vendar o njem dejansko skoraj ni uporabnih podatkov. Slikal je tudi krajine in razstavljal risbe in akvarele v galeriji Walker v Londonu med leti 1923 in 1935, nanj naj bi najbolj vplivala sodobnika John Hassall in Cecil Aldin. S Hassallom, ki je prav tako veliko sodeloval z založbo Blackie sta pri več projektih tudi sodelovala.

Franka Adamsa odlikujejo čiste linije in žive barve, posebej izstopajo njegove upodobitve živali in različnih prizorov iz narave.

Zanimivo je, da s tem imenom najdemo še vsaj dva umetnika, a oba Američana. Bolj znan je Frank Adams, slikar in ilustrator, ki se je rodil leta 1914 in umrl 1987. Po slogu je podoben zgoraj omenjenemu, celo podpisa sta podobna, a njuna dela je seveda moč ločiti predvsem po letnicah.

Drugi Franka Adams je še bolj zanimiv, saj ima isti letnici rojstva in smrti, a je živel v Massachusettsu, kjer se je šolal za strojnika, nato pa zaposlil kot tesar in kolar. Vse življenje se je ukvarjal z rezbarjenjem in zaslovel predvsem z izdelovanjem lesenih vab. Bil je tudi navdušen lovec, kar bi se lepo ujemalo z ilustracijami prvega Franka Adamsa, če ju ne bi ločeval ocean. Njegovi izdelki iz lesa (na primer obtežilniki, okrasne zagozde za vrata, vetrnice, skice za rezbarske vzorce, itd.) so na ogled v kar nekaj muzejih, občasno se pojavijo tudi na dražbah.

Žal več o Franku Adamsu, ilustratorju, ki je narisal toliko lepih risb, ne moremo dodati. Če se kdaj pojavi kaj novega o njegovem življenju, bomo seveda dodali, do takrat pa uživajmo v njegovih delih.

https://frank-adams.weebly.com/

To je to.