Sunday, 29 October 2017

Jan Rinke in Trnuljcica

Kdo je bil Jan Rinke?

Jan Frederik Rinke (1863-1922) je bil uspešen nizozemski slikar, karikaturist, litograf, pedagog, ilustrator in oblikovalec, ki je (kot izredni štuent, oz. obiskovalec večernih tečajev, pri za umetnika že kar spoštljivih 35 letih) študiral na sloviti umetniški akademiji Rijksakademie v Amsterdamu (kasneje je tam tudi predaval). Živel in delal (kot svobodnjak) je v različnih mestih Nizozemske, Anglije, Avstrije, Belgije, Francije, Nemčije in ZDA. Občasno je objavljal pod psevdonimom Bram.

Če pogledamo le njegovo ustvarjanje za otroke, vidimo, da je ob ob otroških ilustracijah ustvaril še pobarvanke, posterje, razglednice in celo igrače in družabne igre. Umrl je zaradi bolezni srca. Leta 1990 so na Nizozemskem postavili razstavo o njegovem življenju in delu, ki je medtem prepotovala že več mest, otvoritve pa se je med drugim udeležilo pet njegovih vnukov.

Sodobniki so ga opisali kot marljivega, celo nepopustljivega delavca, ki je bil le redko doma. Eden od založnikov ga je opsal kot najbolj odločnega in z najbolj dodelano predstavo, kako naj bi bila videti knjiga za otroke, kar jih je spoznal v življenju. Ob poroki pa je nekdo zapisal, da je mali debelušni in rahlo okajeni možiček vzel ljubko, postavno modrooko in od sebe višjo nevesto, s katero je imel v zakonu kar enajst otrok (vendar jih je pet umrlo že v zgodnjih letih).

Glede na številne selitve (eden njegovih biografov je naštel najmanj 25 različnih naslovov), je sklepati, da niso bili prav premožni in so se nenehno prilagajali priložnostim za zaslužek, ki jizh je Jan pogosto našel v tujini, kamor je odhajal brez družine. Težke razmere so zahtevale svoj davek. Ženi se je razvila duševna bolezen in morala je v umobolnico, Jan, ki je bil tako ali tako večino časa odsoten, je otroke predal v oskrbo drugim družinskim članom, leta 1922 pa je po vrnitvi iz Pariza zbolel in umrl v starosti 59 let.

Oglejmo si njegovo videnje Trnuljčice, ki je ni le ilustriral, ampak tudi priredil besedilo in knjigo v celoti oblikoval. Tako ob slikovnem materialu predstavljam še besedilo, zapisano z njegovo pisavo:
























Seveda ste zlahka prepoznali vse najbolj znane elemente pravljice o Trnuljčici: vilino prerokbo, sobo s kolovratom, speče osebje v kuhinji, s trnjem obdan grad in razvpiti prinčev poljub. Očitno gre torej za Grimmovo različico Trnuljčice brez spolnosti in ljudožerskih sorodnikov.

Vseeno bi posebej opozoril na detajl, ki ga v sodobnih razlučicah Trnuljčice ne najdemo več. Na tretji sliki po vrsti vidimo kraljico, kako sprejema napoved o težko pričakovanem otroku. Novico prinaša nihče drug kot žaba, simbol plodnosti (med drugim), o kateri je toliko govora v Žabjem kralju, a tudi tam z vse manjšim poudarkom na odnosu med mladima (začaranim princem in nehvaležno princeso), saj sta, kot se morda še kdo spomni, brata Grimm v svojem zapisu pravljice črtala celo omembo postelje.

Ker je Jan Frederik Rinke ustvaril še precej več, bom sčasoma gotovo dodal še kako zanimivo podrobnost in povezavo, za zdaj pa je to vse.

Saturday, 30 September 2017

Byam Shaw in Pesmi Roberta Browninga

Kdo je bil John Byam Liston Shaw?


Zagotovo je več ljudi slišalo za Roberta Beowninga kot Byama Shawa. Prvi je bil pesnik in dramatik, drugi ilustrator in slikar. tokrat ju predstavljamo skupaj, natančneje prek ilustracij Byama Shawa v zbirki najbolj znanih pesmi Roberta Browninga. Ker pa tudi slednji ni tako zelo znan širši javnosti, najprej nekaj besed o njem.

Robert Browning (1812-1889)


Številni literarni poznavalci Browninga dajejo ob bok Shakespearu. Njegova dikcija, ritem in simbolika veljajo za ključen doprinos sodobni poeziji in navdih velikanom kot so Robert Frost, Ezra Pound in Thomas Stearns Eliot. Bil je neke vrste čudežni otrok, v rani mladosti šolan doma, z veliko oporo v očetu, ki je bil uspešen poslovnež, ljubiteljski umetnik, zbiralec dragocenih knjig in predvsem zelo izobražen.

Robert je že pri 12 letih napisal prvo pesniško zbirko, a starši zanjo niso našli založnika. Tudi prva dela, ki jih je ustvaril v odrasli dobi (in jih, nekaj pod svojim imenom, nekaj anonimno, uspel objaviti), niso prinesla pravega uspeha. Poglavitna težava je bila verjetno v tem, da je bil preprosto preveč drugačen. Podobno se mu je godilo kot dramatiku.

Ko je že prekoračil 30. leto, je po branju pesniške zbirke Elizabeth Barrett najprej pisno navezal stike z avtorico, nato pa jo še osebno spoznal in se nazadnje, kljub nasprotovanju okolice, z njo poročil. Preselila sta se v Italijo, kjer je v njeni senci (ljudje so ga poznali predvsem kot soproga uspešne pesnice) ustvaril svoja najpomembnejša dela.

Šele po njeni smrti, ko je že prekoračil 50. leto, je po vrnitvi v London objavil nekaj del, ki so mu prinesla najprej pozornost in nato še pravo pravcato slavo. V Angliji je bilo še v času njegovega življenja ustanovljenih več krožkov, katerih člani so začeli preučevati njegova dela, dobil je več častnih naslovov uglednih univerz in po smrti dokončno vstopil med nesmrtne literate.

John Byam Liston Shaw (1872–1919)


Slikar, ilustrator, oblikovalec in pedagog se je običajno podpisoval kot Byam Shaw. Bil je škotskega porekla, potomec enega najbolj znanih klanov, sicer pa iz ugledne družine, kjer so prevladovali odvetniki in umetniki. Byam Shaw je imel komaj 15 let, ko je njegova dela opazil John Everett Millais, ki mu je priporočil šolanje na umetniški šoli. Tam je spoznal svojo bodočo soprogo Rex Vicat Cole in še enega bodočega uspešnega ustvarjalca Geralda Fenwicka Metcalfa.

Ob že tako raznovrstni rabi različnih umetniških tehnik, kot so olje, pastel, akvarel in tuš, je odlično obvladal tudi različne dekorativne tehnike in barvanje tkanin. Zanimivo je, da ta s Pre-Rafaeliti navdahnjeni umetnik po prvih letih uspehov ni uspel zadržati priljubljenosti, tako da je sčasoma skoraj opustil umetniško ustvarjanje in se preživljal s poučevanjem. Skupaj s soprogo sta kasneje celo ustanovila umetniško šolo, na kateri sta seveda tudi poučevala.

Med svetovno vojno je Byam Shaw redno objavljal politične karikature, kmalu po njej pa v razvpiti epidemiji gripe hudo zbolel in umrl.

Tule so njegove ilustracije Browningovih pesmi:
































Thursday, 31 August 2017

Mali lord Fauntleroy z ilustracijami Reginalda Bathursta Bircha

Frances Hodgson Burnett: Mali lord Fauntleroy (ilustracije Reginalda Bircha)

Tokrat se bomo ukvarjali s knjigo Mali lord Fauntleroy (na voljo tudi v slovenskem prevodu), ki jo je napisala Frances Hodgson Burnett (1849-1924). Gre za zgodbo o ameriškemu dečku, ki je ostal brez očeta, nato pa ga poišče dedek, ki je viso plemič (in velik bogataš) v Angliji. Dedek želi, da fantič postane njegov naslednik, za kar se mora preseliti v Anglijo, hkrati pa da vedeti, da ne prenese njegove matere, saj jo krivi z odtujitev sedaj že pokojnega sina.

No, mali lord je svojo neverjetno prijaznost prenesel iz Amerike tudi v domovino svojega očeta, tam spoznal trde življenjske razmere ljudi, ki so za dedka delali in s svojo neverjetno vero v dobroto ljudi omehča na koncu še njega.

Zgodba je zaradi neverjetnih in mestoma zelo posladkanih likov seveda danes zelo kritično kritizirana, a vendarle še vedno priljubljena in tudi zgodovinsko pomembna zaradi vsaj dveh razlogov. Prvi je neposreden vpliv na vzpostavitev pravil o avtorskih pravicah. Po izidu knjige je namreč E. V. Seebohm njeno delo brez dovoljenja priredil za oder in ga tudi uprizoril. Že pred tem so več njenih del brez dovoljenja natisnili in prodajali, tokrat pa je v bitki na sodiščih dokazala, da se ji s tem dela krivica, in dosegla prepoved uprizarjanja za Seebohmovo igro.

Kasneje je priredbo za oder naredila sama in z njo zaslužila prav toliko kot s knjigo - se pravi, da veliko. Ker pa se na tem mestu ukvarjamo predvsem z grafiko, bomo za pravi vtis sedaj kar preskočili k ilustracijam Malega lorda Fauntleroya, ki jih je narisal Reginald Bathurst Birch (1856-1943):





























Kot ste verjetno opazili, je mali lord upodobljen v dokaj specifični opravi, ki jo je avtorica posnela po oblačilih svojih sinov: Viviana in Lionela. Danes se lahko vprašamo, če si morda ga. Burnett ni namesto sinov želela hčera, saj dolgolasi deček v žametni obleki in s čipkami razkošno okrašenim ovratnikom verjetno ne ustreza predstavi o izgledu mladega moškega ob koncu 19. stoletja. Morda pa je v opravi, ki jo je nosil Vivian, nedvomno model za literarnega Cedrica Erola, čutiti nostalgijo po starih časih z vitezi in princesami, kakršni so bili upodobljeni v rromantičnih ljubezenskih romanih?

Ali pa je imela avtorica Malega lorda Fauntleroya enostavno svojo predstavo o oblačilih za otroke in najstnike, kot jo je nenazadnje imela tudi Kate Greenaway? Kot pri omenjeni Greenawayevi so tudi po Burtlettovi ljudje začeli modo iz knjige prenašati v resnično življenje, tako da so v letih po izidu dečki množično trgali čipke na drevesih, podstrešjih, skalovju in kjer se pač dečki najraje zadržujejo, pa jim gre trenutna moda na roke ali ne.

Reginald Bathurst Birch je šel idejam Burnettove velikodušno naproti, saj je opravo malega lorda nadvse nazorno upodobil in s tem pomagal k ustvarjanju mode, ki se, želeli ali ne, tko ali tako ponavlja. Se še spomnite pop glasbe iz 70. letih prejšnjega stoletja, natančneje nove romantike z Duran Duran in Adamom Antom?

Tudi to je način, da vstopimo med nesmrtne.