Wednesday, 23 January 2019

Komična zgodovina človeštva

Komična zgodovina človeštva z ilustracijami Henryja Louisa Stephensa

O Henryju Louisu Stephensu (1824-1882) danes ne vemo veliko, a vsekakor gre za plodovitega in nadarjenega ilustratorja, ki je sredi 19. stoletja blestel v ZDA. Rodil se je v Philadelphiji, kjer je že ustvaril nekaj odmevnih del (in ob njih še veliko manj znanih ali danes povsem pozabljenih), a pravo kariero je začel po selitvi v New York leta 1859.

Tam je zaslovel predvsem kot odličen karikaturist z izjemnim smislom za upodabljanje živali in prepoznavnim smislom za humor. Risal je za revije Mrs. Grundy, Punchinello, Vanity Fair in ilustriral seveda številne knjige, med katerimi omenimo vsaj dve noveli Marka Twaina in Ezopove basni. Čeprav je občasno slikal z vodenimi barvicami, posebnih zapisov o razstavah njegovih del ni najti.

H. L. Stephens je umrl v New Jerseyu. Tokrat predstavljamo eno njegovih zgodnejših in najbolj tipičnih del: Komično naravno zgodovino človeštva, objavljeno leta 1851 v Philadelphiji. Izvirniki so razstavljeni v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, digitalne kopije barvnih litografij iz knjige v današnji objavi pa objavljamo z minimalnimi posegi, se pravi z madeži, ki so v veliki meri posledica starosti papirja, vred. Založnik je bil Samuel Robinson.

Na slikah so v večini upodobljene osebe iz javnega življenja Philadelphije, zaradi zapletenih besednih iger pa tudi prevoda ne bomo ponujali.










































To je bila Komična zgodovina človeštva z antropomorfnimi liki Henryja Louisa Stephensa. Kot lahko vidimo, je po znanju, tehniki in humorju povsem primerljiv z bolj znanimi sodobniki, kot so bili Charles Henry Bennett, John Tenniel ali J. J. Grandville, le manj smo slišali o njem. S to objavo mu torej na nek način vsaj malce popravljamo krivico.

Sunday, 30 December 2018

Rudolf Koivu in njegovi božični prizori

Rudolf Koivu - prizori za božične in novoletne čestitke


Rudolf Koivu (1890-1946) se je rodil kot Rudolf Sefanias Koivunen na božični vecer in božični prizori so v veliki meri zaznamovali njegovo življenje. Rojen v Saint Petersburgu staršem, ki sta govorila tako rusko kot finsko (oče je bil Finec, sicer nadarjen rezbar, mati Rusinja), je že od mladih nog okušal življenje, kot ga imajo številni nesrečni pravljični junaki. Tudi pravljice so ga spremljale vse življenje. Posebej velik vtis nanj so naredile ilustracije Ivana Bilibina.



Njegova sestra je umrla še pred prvim rojstnim dnem, oče, ko je imel Rudolf le pet, in mati, ko je imel deset let. Živel je malo pri tem, malo pri drugem sorodniku, a tudi ti so umirali.



Pri babici je vendarle okusil nekaj idiličnega življenja na obrobju gozda, v katerem se je menda pogosto nalašč izgubil, da bi bil bližje vevericam, zajčkom, ptičkom in drugim živalicam, ki jih je kasneje tako lepo upodabljal.




Njegova izobrazba, z izjemo verske, je trpela, dokler se ni zanj zavzela botra, sicer učiteljica, ki je poskrbela, da je vendarle dokončal osnovno šolo. V njem je videla bodočega učitelja, a je bil umetniški talent premočan, da bi ga prezrli. Vpisal se je v umetniško šolo in pri 20. letih diplomiral. Postal je svobodni umetnik in še isto leto sodeloval na prvi razstavi.



Naslednje leto je prodal svoj prvi izdelek - prevod ruske pravljice, ki jo je tudi ilustriral. Ob izplačilu honorarja je dobil še napotek, naj ga nikar ne porabi za alkohol in tobak. Čeprav je bil zmeren pivec, se je tobaku težko uprl in kajenje mu je ob že siceršnji podhranjenosti kmalu začelo povzročati zdravstvene težave.



Revije so v njem kaj kmalu prepoznale velik potencial, posebej se je izkazal pri upodabljanju božičnih prozorov. Njegovi palčki, angelčki, otroci, božični škrati in dedki Mrazi so danes del finske vizualne zgodovine. Ob ilustriranju za revije je počasi dobival tudi večje projekte, ves cač pa je na ilustracije gledal bolj kot na zasilno delo, s katerim si plačuje sprotne stroške. Mikalo ga je predvsem slikarstvo. Toda na razstavah so sicer hvalili njegov lirični občutek in svež smisel za barve, a mu očitali šibkejše kompozicije.



S pomocjo dveh štipendij se je dvakrat odpravil v tujino, kjer ni ostal imun na spremembe slogov, ki so se posebej divje vrstile ob začetku 20. stoletja. Pariz , London in Rim so nanj naredili vsak svoj vtis, na njegovih ilustracijah pa lahko skozi leta opazimo vplive impresionizma, ekspresionizma in Art Nouveauja. Nanj sta vplivala tako Beardsley kot Rackham, pa tudi Dulac. V Rimu so ga navdušile freske, kar se je kasneje odrazilo v njegovi poslikavi Narodnega gledališča (sicer kot asistent Juhe Rissanena).



Dobil je stalno (redno) delo pri založniku Soderstromu, kjer so mu priskrbeli tudi dom. Njegovo ime je počasi postalo znano v in sinonim za kakovost ilustracije za otroke. Vseeno je še vedno sanjal, da bi postal slikar. Posebej so ga privlačile vodene barvice. Sodeloval je na več razstavah in dobil celo ponudbo, da se začasno preseli v ZDA, a jo je zavrnil.



Živel je vse bolj boemsko, najel studio, v katerem je tudi stanoval, le malo jedel in nenehno ustvrjal ilustracije, ki jih je prodajal z vidnim odporom. Z nizko ceno si ni le slabšal življenjskih pogojev, ampak jo je nižal tudi drugim ilustratorjem. Toda založniki so bili kakovostjo še vedno zadovoljni, čeprav so mu občasno očitali, da se je začel tematsko ponavljati.



V 30. letih 20. stoletja je plodovito sodleoval s finskim pravljičarjem Raulom Roinejem, ki se je prekinilo s pričetkom 2. svetovne vojne. Roine je bil na fronti, Koivu vse bolj bolan. Kljub temu se je lotil dveh izmed svojizh največjih projetov - ilustracij 1001 noči in Grimmovih pravljic v finskem jeziku. Marca 1946 ga je zadela kap. Namesto počitka si je za poletje zadal še več slikanja v naravi. Še vedno je kadil. Oktobra so ga našli v studiu, mrtvega, spet ga je prizadela kap, tokrat smrtonosna.




Le dve leti po njegovi smrti so ustanovili Sklad Rudolfa Koivuja, ki je 80. let prejšnjega stoletja naprej vsaki dve leti podeljuje posebno nagrado ilustratorjem za posebne dosežke.