Thursday, 31 October 2019

Boris Zvorikin

Kdo je bil Boris Zvorikin?


Za razliko od Ivana Bilibina je ime Borisa Zvorikina bistveno manj znano. Zanj praviloma vedo le poznavalci umetnosti, posebej strokovnjaki za ilustracije na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Dobršen del teh ob Zvorikinovem imenu doda, da gre vendarle za manj pomembnega umetnika, ki je za slovitim Bilibinom zaostajal tako po izvirnosti kot tehniki.



Tokrat del krivice, ki se dela Zvorikinovi zapuščini popravljamo s kratkim pregledom njegovega življenja in dela.

Življenjepis


Boris Zvorikin se je rodil leta 1873 v premožni trgovski družini. O njegovi formalni izobrazbi ne vemo veliko. Leta 1892 se je učil na Moskovski šoli za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo. Verjetno (vendar za to ni trdnih dokazov) je kasneje obiskoval vsaj nekatere učne ure na akademiji umetnosti v St. Peterburgu. Že od samih začetkov svoje ustvarjalne poti se je navduševal za vse vrsti dekorativne umetnosti z močnim pridihom ruske tradicije. Njegovi vzorniki so bili Sergej Maljutin, Elena Polenova in Viktor Vasnetsov, sami priznani likovni ustvarjalci, ki so imeli radi tematiko ruske zgodovine in mitologije.

Ob tradiciji z ikonami, knjižnimi miniaturami in arhitekturo lesa nikakor ne gre zanikati vpliva gibanja Arts and Crafts z Zahoda in starodavne umetnosti krašenja in kaligrafije z Vzhoda. Vse to se je sestavilo v edinstven slog, ki je zaznamoval Zvorikinovo delo do konca življenja. Na prelomu stoletja je ilustriral več knjig, tako za odrasle kot za otroke. Ker je Zvorikin redko sodeloval v skupinah podobno mislečih umetnikov, ki so se tedaj družili v slikarskih in podobnih kolonijah ter prirejali skupne razstave, pa tudi v periodičnih publikacijah ni pogosto objavljal, je ves čas ostajal nekako na obrobju umetniških gibanj v domovini, a je zaradi velike zavzetosti za upodabljanje tematike z močno nacionalno noto vseeno vzbudil zanimanje in simpatije carske družine.

Tako je med drugim večkrat oblikoval slavnostne menuje za gostije na ruskem dvoru in poslikal del Katedrale Svetega Aleksandra Nevskega v Simferopolu (oblikoval je tudi oblačilo tamkajšnjega patriarha) in Katedrale Feodorovskega v Carskem Selu, naslovnice priložnostnih luksuznih publikacij na dvoru, patriarhalnih naznanil, ... Leta 1915 se je pridružil skupini več sto umetnikov, zgodovinarjev, različnih javnih in cerkvenih osebnosti s pomenljivim poimenovanjem Združba za renesanso umetniške Rusije. Ta skupina zaradi vojne in revolucije ni nikoli zares zaživela.

Delo



Zvorikin je ves čas zelo zavzeto ustvarjal voščilnice, koledarje in podobne dekorativne publikacije, na katerih je najraje upodabljal prizore iz ruske zgodovine in tradicionalnega življenja. Čeprav je njegov slog z revolucijo hitro prišel iz mode, se je zanj hkrati odprlo novo tržišče - Diaghilev je s svojimi predstavami v Parizu francosko publiko tako navdušil po vsem, kar je dišalo po Rusiji, da so tamkajšnji založniki z veseljem pograbili Zvorikinove izdelke. Tam sta izšlo tudi morda njegovi najboljši deli: Puškinove pravljice in ilustracija zgodbe o Borisu Godunovu.

Zlati petelinček, iz Puškinovih pravljic

Prizor iz Borisa Godunova

Drugje na Zahodu so ga prav tako precej objavljali. V Berlinu je na primer ilustriral publikacijo, ki je izšla ob premieri opere Musorgskega, sodeloval na razstavi luksuznih izdaj Knjižnega muzeja v Bruslju, za bavarsko tovarno porcelana Heinrich (predhodnico današnjega Villeroy & Boch) je izdelal serijo dvanajstih poslikav s pravljičnimi motivi, ...

Umrl je leta 1942 v okupiranem Parizu, približno ob istem času kot njegov slavnejši sodobnik Bilibin v obleganem Leningradu. Njegovo zadnje delo - prevod in ilustracija štirih ruskih pravljic (Žar ptica in druge ruske pravljice) je ostalo neobjavljeno, dokler ga ni pol stoletja kasneje v zapuščini odkrila Jacqueline Onassis in poskrbela za izid.


Tule si lahko ogledate celotno delo:
http://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/6-firebird-and-other-russian-fairy-tales

Wednesday, 25 September 2019

John Austen

John Archibald Austen (1886-1948) se je rodil v vasici Buckland na jugovzhodu Anglije. Čeprav se je kot oče izčuil za mizarja, ga je že od mladih nog vleklo v umetnost. V London je prišel pri 20. letih. in se začel učiti risanja in slianja. Ukvarjal se je tudi z dramatiko. Boemsko življenje ni dalo vidnejših rezultatov, njegova prava kariera se je začela šele po 30. letu, ko je postal član osebja Penny Illustrated News.



Pepelka in Sinjabradec sta iz zbirke Zgodbe minulih časov Charlesa Perraulta (1922)

Polnopravni član Združenja britanskih ilustratorjev je postal leta 1921, ko je izšla tudi prva knjga z njegovimi ilustracijami: Mala opica Ralpha Holbrooka Keena. Že naslednja (Hamlet Williama Shakespearea) pa mu je prinesla toliko pohval in priznanj, da mu poslej dela kot ilustratorju ni več zmanjkalo.




Austenov slog je bil sprva zelo pod vplivom Aubrey Beardsleya, a se je sredi 20. let prejšnjega stoletja, ko se je naveličal Londona in spet preselil na podeželje v rodne kraje, močno spremenil. Beardsleyeva dekadenca se mu preprosto ni več zdela primerna za vaško okolje. Kmalu je našel navdih v poslikavah grških lončenih vaz in njegove ilustracije iz Art Nouveau sloga uradno prešle v Art Deco.


Don Juan (1926)
Sicer ga stroka po slogu rada primerja s še dvema izvrstnima sodobnikoma Harryjem Clarkeom in Alanom Odleom, s katerima je prijateljeval tudi zasebno (vsi so bili med drugim člani tedaj zelo priljubljenih okultistov) in skupaj so celo razstavljali.


Tristram Shandy (1927)

Konec 20. let je postal eden najbolj cenjenih ilustratorjev v Angliji in v delo je dobil štiri knjige prestižne darilne zbirke založbe Bodley Head: Bogovi so žejni (Anatole France), Tristram Shandy (Laurence Stern), Gospa Bovary (Gustave Flaubert) in še posebej Moll Flanders (Daniel Defoe) so navdušili britansko in ameriško publiko.


Gospa Bovary (1928)

Večina dela za Austena kot ilustratorja je v nadaljevanju prišla iz ZDA. Hkrati je začel poučevati (in napoisal učbenik za bodoče risarje). Ko se mu je konec 30. let začelo slabšati zdravje, mu je kralj dodelil posebno pokojnino, od katere je živel do smrti.

Saturday, 24 August 2019

Učimo se števil s slikanico Arpada Schmidhammerja

Spoznajmo števila s sliko in rimo


Bližnjemu začetku šolskega leta primerno tokrat predstavljamo staro slikanico s poučno vsebino - naučimo se števil do deset. Pravzaprav bi naslov najbolje prevedli s "Koliko smo našteli?"

Seveda se otroci s števili spoznavajo že precej pred vstopom v izobraževalne sisteme, poleg štetja se mnogi skozi igo kar mimogrede srečajo tudi že z računi, takšne slikanice pa so namenjene predvsem kratkohlačnikom, ki se pri številih še vedno zanašajo predvsem na prste. Slikanica je tanka, z debelejšimi listi, ki so odporni tudi na nekoliko manj previdno prijemanje.



Največja privlačnost knjige na prvi pogled so zagotovo ljubke ilustracije vrhunskega ilustratorja konca 19. in začetka 20. stoletja, nemškega slikarja Arpada Schmidhammerja, ki je večino kariere opravljal kar dve službi - ob ilustriranju knjig, ki je vendarle projektno delo, mu je redni del prihodka predstavljalo predvsem delo za različne časopise in revije.

Posebej močan je bil kot karikaturist in satirik, nekateri ga celo imenujejo očeta nemškega stripa. Rad se je loteval političnih tem in bil kar precej zbadljiv do priviligiranih slojev v tedanji družbi. Zelo se je angažiral med prvo svetovno vojno in glasno kritiziral organizacije in vzvode, vzpostavljene po vojni z izkjučnim namenom preprečitve še ene podobne katastrofe. Zgodovina je pokazala, da je imel prav - vojne niso uspeli preprečiti. Umetnik je še enkrat več pokazal boljši smisel za napovedvanje prihodnosti (ki izhaja iz razumevanje trenutnih odnosov v družbi) kot politika (ki je bila vedno izrazito kratkovidna in je še vedno).

Prelistajmo knjigo!






Kot ste verjetno opazili, imamo opravka z nizozemskim prevodom poučne slikanice, ki jo je napisala 'Teta Ida', ilustriral pa Schmidhammer. Založila jo je nemška založba Josef Scholz, s katero je omenjeni ilustrator sodeloval tudi ob drugih priložnostih.Več o njem tule:

https://just4fairytales.blogspot.com/2013/04/arpad-schmidhammer.html

Na tem naslovu boste našli še več zanimivih povezav, povezanih z ilustratorji iz obdobja, ko je slikanica kot medij šele nastajala. Pa še nekaj besed o učenju štetja. Ker smo si ljudje med seboj različni, so različni tudi načini učenja, ki ustrezajo vsakemu posebej.

Tako v sodobnih šolskih sistemih ob klasičnem učenju pisanja na tablo in štetja na glas uvajajo še drugačne pristope, ki so bolj učinkoviti pri bolj motoričnih, avditivnih in ostalih tipih učenja. Toda že v tej slikanici je videti (pa čeprav ne razumete niti besede nizozemščine), da je ob sliki in besedi, prisotna še rima, saj je vsako število predstavljeno s pomočjo dvovrstičnega verza, v katerem zadnja beseda (ki daje rimo) manjka.

Tako otrok na igriv in malce drugačen način poveže števila od ena do deset s slikovnimi, zvočnimi in gibalnimi prizori v svojih možganih. Se pravi, da danes marsikje dejansko z novimi pristopi le ponovno odkrivajo toplo vodo, saj so se otroci skozi zvok in gibanje učili že zdavnaj, Danes se njihovo učenje razlikuje le toliko, kolikor so omejeni s časom in prostorom, saj se oboje podreja elektroniki. Žal bodo sodobni otroci kljub boljšim možnostim učenja tako v življenju prikrajšani za marsikatero neelektronsko izkušnjo, s katero bi prav tako bolj uravnotežili svoje možganske kapacitete.

In nekega dne bodo ti otroci odrasli in učili otroke, ki jih danes šele sanjamo ...

Zato štejmo in se igrajmo skupaj z njimi. Tudi s pomočjo tako starinskega medija, kot je slikanica ali pripomočka kot je kocka ali kamenček.

Tuesday, 30 July 2019

Kdo je bil Utagawa Hiroshige?

Utagawa Hiroshige je pomembno vplival na razvoj sodobne slikanice

Za Utagawo Hiroshigeja (1797-1858) so slišali le redki ljubitelji knjig ali slikanic. Bolj znan (a vseeno ne prav zelo) je verjetno ljubiteljem slikarstva.

Utagawa se je rodil kot Ando. V življenju je zamenjal več imen, oz. priimkov, kar je povezano z menjavo lokacij in zaposlitev njegovih prednikov. Čeprav so bili potomci samurajev, so se večino časa otepali revščine. Po očetu je že kot dvanajstletnik (v istem letu sta umrla oba starša) prevzel delo požarnega varnostnika Edo gradu, sicer dela palač cesarskega imperija.

Delo je sicer prinašalo veliko odgovornost, a precej prostega časa, med katerim je lahko začel izživljati svojo umetniško nadarjenost. Delo 'požarnega' je sicer takoj, ko je mogel, prenesel na svojega brata, ki ga je kasneje na Utagawinega sina.

Star je bil približno 30 let, ko se je začel posvečati predvsem slikam krajine v značilnem ukiyo-e slogu. Ta slikarska tehnika je cvetela na Japonskem od 16. do 19. stoletja. Začela se je s poslikavami tkanin, a zaradi naraščajoče priljubljenosti so ustvarjalci prešli na lesene plošče, s katerih so lahko nato delali odtise na papir ali druge materiale. Tovrstni tisk je pomembno vplival na razvoj knjižne ilustracije, saj je pospešil in pocenil razvoj ilustriranih knjig.

Poleg tega je ukiyo-e ponudil precejšen napredek v kakovosti tiska in najbolj iskane ustvarjalce napravil tako slavne, da so se se začeli pod svoja dela podpisovati. Podpis ilustratorja je tako postal svojevrstna blagovna znamka, kar velja pri slikanicah še danes.

Utagawa velja za zadnjega živečega velikega mojstra ukiyo-e sloga. Njegove teme niso bile najbolj tipične, saj je namesto lepoticam, športnikom in znanim osebnostim dajal raje prednost krajinam. Oglejmo si jih le nekaj:


Most Eitai in ribiške ladje na reki Sumida
Glavna ulica v četrti Nihonbashi


Grad Edo in gora Fuji

Mestni vrati Kaminarimon, Hozomon in pagoda Senso-ji

Predstavljene slike so le majhen del znane Hiroshigejeve serije 100 znamenitih razgledov v Edu (staro ime za današnji Tokio). Serija je bila sprva zamišljena kot skupek stotih poslikav z različnimi prizori, po 25 za vsak letni čas, a na koncu se je serija ustavila pri 118 izdelkih, ki pa niso vsi delo istega avtorja. Utagawa je namreč svojo hčer Otatsu omožil z enim svojih učencev, ki je prevzel njen (oz. njenega očeta) primek in začel ustvarjati kot Hiroshige II.

Čez čas je zakon razpadel, Otatsu se je poročila še enkrat in njen soprog je postal Hiroshige III. Oba učiteljeva naslednika sta bila slogovno in tehnično šibkejša od velikega mojstra, a sta vseeno nekaj doprinesla k dokončanju serije. Utagawa sicer kljub nesporni priljubljenosti in relativni uspešnosti (na dan je zaslužil v povprečju dvakrat toliko kot običajen delavec, nikoli ni zares finančno uspel. Njegovo študijsko pot je tako na primer morala financirati njegova prva žena, v oporoki pa je zapustil predvsem navodila za poplačilo dolgov.

Umrl je med epidemijo kolere, a ni jasno, če je bila prav kolera kriva za njegovo smrt. Vsekakor nič kaj vzpodbudna novica za nadebudne umetnike, ki bi se radi zgledovali po zadnjem velikem mojstru
ukiyo-e sloga, ki je pomembno vplival na nekatere danes najdražje in najbolj cenjene slikarje, kot sta na primer Claude Monet in Vincent Van Gogh. Še pomebnejši je bil njegov vpliv na ilustratorje takoimenovane zlate dobe (za primer vpliva ilustracije na predstavitev pravljice, oz. zgodbe za otroke, je tule izbran ravno primer japonskih pravljic), ki se je, ironično razvila ravno na podlagi japonskih mojstrov, slednji pa so zašli ravno zaradi vpliva Zahoda ...

Dela Utagawe hiroshige danes najdemo v najslovitejših muzejih kot so Rijksmuseum (Amsterdam), Metropolitan (New York) in Hermitage (St. Petersburg).

Sunday, 30 June 2019

Ondina in Auslaugin vitez Friedrich de La Motte Fouqueja z ilustracijami Harolda Nelsona

Harold Nelson in ilustracije del Friedriecha de La Motte Fouqueja



Undina je z naskokom najbolj znano delo de La Motte Fouqueja in kot taka tudi hvaležna tema za številne ilustratorje. Tudi v tem blogu smo jo že omenjali, tedaj z ilustracijami Ludwiga Ferdinanda Schnorra von Carolsfelda. Tokrat jo predstavljamo v podobah Harolda Nelsona. Pa si jih kar oglejmo.














O Undini smo že precej pisali. Tule je tudi stran, posvečena analizi zgodbe:

https://hubpages.com/literature/undine-mythology

in še stran z ilustracijami drugih avtorjev, če koga zanima primerjava (kar seveda velja za se bralce tega bloga):

https://undine.webs.com/

Undini sledi še manj znano delo istega avtorja, prav tako romantična zgodovinska drama, ki pripoveduje o vitezu zapeljive in skrivnostne Aulauge:





Ker je Auslaugin vitez danes skoraj pozabljeno delo, velja povedati, da pripoveduje o vitezu, ki ni le lep, pameten in spreten, ampak tudi zelo romantičen. Podobno kot Don Kihot obožuje branje romanov in se tako zaljubi v enega od likov - prelepo damo Auslaugo. Ta se mu začne prikazovati, vitez se udeleži turnirja, na katerem zmagovalca čaka roka prelepe dame (zaresne), ki pa se ji že vnaprej odpove, kar pa ne velja za njegovega popotnega tovariša ...

Kopica romatinčnih srednjeveških prizorov s primesmi fantastike, torej.

Zakaj je založnik uvrstil obe deli skupaj, čeprav je že Undina prav spodobna zaključena celota? Razlogov za to je več.

Na že precej nasičene trgu s knjigami (in številnimi, tudi ilustriranimi izdajami Undine) je dodatna zgodba zagotovo predstavljala dodatno vrednost, ki je pri določenem številu kupcev lahko predstavljala odločilen jeziček na tehtnici odločitve o nakupu.

Poleg tega sta si tematiki vsaj malo podobni. Dejansko gre po vseh pravilih za tematsko sorodni deli. Kar na trgu pomeni, da bo bralcu enega verjetno všeč tudi drugo.

Če nič drugega, je knjiga tako debelejša in impresivnejša. Čeprav seveda ne gre za slikanico, je slikovni material v tem pogledu vseeno pomemben in ga predstavljamo predvsem zaradi okrasnih robov, ki jih je ilustrator, kot je bilo tedaj moderno, uporabil za obrobo zelo dramatično začrtanim prizorom, ob katerih naj bi se marsikateremu bralcu ali bralki orosilo oko. Danes so takšni okvirji povsem iz mode, a se občasno še pojavijo v kakšnih 'vintage' izvedbah portretov, voščilnic, koledarjev, itd.

Kot bralci tega bloga zagotovo že vedo, so imeli takšne okvirje najraje v času Art Nouveauja, a povsem brez njih ni šlo pravzaprav nikdar. No, sedaj smo jih spoznali še v interpretaciji Harolda Nelsona.

Friday, 31 May 2019

Posterji za zbiratelje

Kratka zgodovina posterjev (plakatov) z značilnimi primeri


Ob različnih slikanicah na tem mestu predstavljamo tudi različne sorodne medije. Poster kot umetniška kombinacija besedila in slike, ki ju povezuje bolj ali manj domiselno oblikovanje, vsekakor spada v to skupino. Čeprav je osnovni namen posterja (oziroma plakata, kot mu tudi rečemo) obveščati, so skozi njegovo zgodovino, tesno povezano z napredovanjem tehnike tiska, k razvoju posterjev veliko prispevali številni pomembni ustvarjalci in tako nekateri izvirni posterji med zbiralci dosegajo cene, primerljive z umetniškimi slikami.

Sprva je bil tisk predrag za posterje, ki so oglaševalcu vendarle predstavljali najprej strošek in šele potem morebitno povračilo finančnega vložka. Litografija, kot najkakovostnejša oblika barvnega tiska, je bila za posterje preprosto prepočasna in predraga. Vsako barvo so namreč odtisnili posebej, vmes sušili pole, jih ponovno nastavljali in upali, da se bo na koncu vse skupaj sestavilo v prepoznavno celoto. Pri tem je šlo tudi za trideset in več plasti odtisov. Oglaševalci so se tako posluževali cenejših možnosti z malo barvami in preprosto grafiko.

Šele v 80. letih 19. stoletja je po zaslugi inovativnega pristopa Julesa Chereta (1836-1932) prišlo do preboja na tem področju - v le treh plasteh (praviloma rumeno, rdečo in modro) so lahko odtisnili katerikoli barvni odtenek, vključno z različnimi stopnjami prosojnosti. Grafika je lahko postala privlačna, pisana, razgibana in cenovno dostopna.

Tule je nekaj posterjev Julesa Chereta:


Oglas za zabavišče, ki je danes znano po vsem svetu.

Olympia je bila seveda restavracija.

Pippermint je mentolov liker. Kot lahko vidimo že sedaj, je slika nasmejane ženske na posterjih skoraj obvezna.

Podrobnejši pregled dela Jules Chereta in zgodnjega razvoja posterjev smo zapisali na tem mestu:

http://slikanice.blogspot.com/2015/08/stari-posterji-in-jules-cheret.html

Posterji Henrija de Toulouse-Lautreca


Sloviti post-impresionist, nekaj časa tudi slikar z najdražjo prodano sliko vseh časov, je ob slikanju, karikiranju in ilustriranju precej energije namenil tudi posterjem.

Niti on ni mogel mimo Moulin-Rougea. Ta poster velja za enega najslavnejših sploh. Pravzaprav je z njim poster praktično postal umetniška zvrst, začele so se razstave plakatov in prava plakatna vročica, ki je trajala približno do 1. svetovne vojne.

Divan Japonais je bila svoj čas zelo trendovska kavarna.

Tole pa je bil oglas za konfete iz papirja, ki so jih oglaševali za raznolikejšo, cenovno ugodnejšo in predvsem varnejšo različico konfetov. Prej so jih namreč delali iz mavca! Dobro ohranjen original iz leta 1897 je vreden približno dva tisočaka.

Alphonse Mucha


Ta češki umetnik je zaslovel s svojim delom v Parizu, prav v obdobju razcveta posterja. Njegov barvit slog z izjemnim občutkom za podrobnosti in okrasje v Art Nouveau stilu je bil za plakate kot nalašč.

Seveda vsi poznamo najslavnejšo igralnico na svetu.

Tudi na poster za sloviti šampanjec se je podpisal Mucha.


Del zgodovine plakatov so danes že pozabljene cigarete Job. Na prav vseh slikah vidimo lepe mlade ženske.

Leonetto Cappiello


Ko so se Cheret, Toulouse-Lautrec in Mucha umaknili s scene in posvetili slikanju, je v ospredje prišel Cappiello. Njegov pristop je prinesel pomembne, skoraj revolucionarne spremembe v oglaševanju. Pri tem je imela pomemben vpliv njegova preteklost karikaturista. Odločil se je zavreči ljubke detajle, poenostaviti oblikovanje in poudariti kontraste. Liki na njegovih posterjih dobesedno štrlijo iz ozadja.


Thermogene je bilo očitno nekakšno zdravilo, ki je 'pogrelo'. Morda sirup?

Testenine Baroni.

In seveda kozarček ali kar sodček konjaka za konec. Kot vidimo, je Cappiello v plakate vnesel humor in druge načine zbujanja pozornosti, ki ni slonela zgolj na privlačni podobi.

Jean D'Ylen


Ko so se oglaševalci zaradi političnih razlogov med vojno odpovedali Cappiellu, je prišel na vrsto D'Ylen (s pravim imenom Jean Paul Beguin). Cene izvirnikov njegovih plakatov se danes prav tako gibljejo okrog tisoč evrov.

Slogovno in vsebinsko je imel precej skupnega s Cappiellom. V tej humorni reklami za športno opremo je to povsem jasno.

Tudi v predstavitvi sladkarij ne gre brez dramatičnega kontrasta in drznih oblikovnih posegov.

Tole je le eno iz serije oglasnih sporočil za portovec.

Kako pa so na plakate, oziroma posterje gledali na drugi strani Luže?

Jessie Wilcox Smith


Takole je ena najpomembnejših ilustratork iz ZDA (predstavitev njenega videnja knjige Onkraj Severnega vetra je tule) predstavila javnosti Rdeči križ in njegovo vlogo ob koncu 2. svetovne vojne.

Tudi zbiranje denarja za lačne otroke v Evropi je bilo treba upodobiti s posterjem.

Tole je nekoliko bolj tipičen oglas, sicer tehnično gledano ne ravno poster, a blizu, s katerim je Jessie Wilcox Smith predstavila novo milo.

Coles Phillips


Tudi ta ilustrator in oblikovalec spada v zlato dobo ameriške ilustracije.

Gumijevi bonboni s sadnim okusom.

Plakat za oglaševanje nogavic, ki se ne strgajo.

In še oglas za knjigo.

Louis John Rhead


Kljub britanskemu poreklu in šolanju v Londonu in Parizu tudi on velja za ameriškega ustvarjalca.

Katransko milo se že od sredine 19. stoletja uporablja za lajšanje številnih težav s kožo in lasmi.

Tudi v posterju za parfum vidimo, da se je Rhead, ki smo ga omenili že tako kot ilustratorja (Otok zakladov), kot oblikovalca knjižnih kazalk, rad naslonil na tradicijo posterjev z več dekorativnimi elementi.

S plakatom za novo čistilo zaključujemo izlet po zgodovini posterjev. Sčasoma boo gotovo dodali še več primerov. Vlogo Nemcev, na primer smo povsem izpustili. V bližnji prihodnosti bo to treba vsekakor popraviti.