Wednesday, 27 March 2019

Lothar Meggendorfer in Sneguljčica

Sneguljčica v slikanici Lotharja Meggendorferja


Sneguljčica je klasična pravljica bratov Grimm. Obnovili jo bomo s pomočjo ilustracij Lotharja Meggendorferja (1847-1925). Meggendorfer je bil slikar, pisatelj in ilustrator, predvsem pa zelo domiseln ustvarjalec, ki je ob številnih slikovnih materialih na tržišče poslal kakih štirideset različnih družabnih iger. Ob slikanicah je delal še takoimenovane igroknjige, zgibanke, sestavljanke in stripe.

Prav po njem se danes imenuje pri nas manj znana, a v svetu vseeno cenjena nagrada za najizvirnejše igroknjige. Podeljuje jo movable Book Society, ki vsaki dve leti organizira večdnevno srečanje založnikov kartonek, igroknjig in sorodnih 'nestandardnih' knjižnih formatov.



Sicer je Lothar študiral na Kraljevi akademiji v Munchnu, kjer se je rodil, ustvarjal in tudi umrl. Še kot najstnik je objavljal v lokalnih revijah, kmalu dobil priložnost za prvo slikanico in postal redni sodelavec revij, prek katerih se je povezal z založbami, kar mu je skupaj prineslo iluistracijo vsaj 150 knjig. K temu je pripomoglo še prijateljstvo z avtorjem Juliusom Beckom (1852-1920), iz katerega je nastalo več knjig, med katerimi je zagotovo najbolj znana njuna priredba legendarnega Zaspačnka Razkodrančka (na voljo tudi v treh različnih slovenskih prevodih) Heinricha Hoffmanna.

Pa si poglejmo kar Sneguljčico, ki je izšla pri Weise Verlag v Stuttgartu leta 1910.


Kraljica si je dolgo želela otroka. Zakaj ne bi bila deklica črnih las kot mahagonijev okvir in rdečih lic kot kapljica krvi? Toda, ko se ji je želja izpolnila in je rodila Sneguljčico, je kraljica umrla, kralj pa se je še enkrat poročil.

Tudi njegova druga žena je bila lepotica. Imela je celo čarobno ogledalo, ki je sproti preverjalo, če ni morda v bližini kakšna ženska lepša od nje. In tako se je nekega dne pokazalo, da je Sneguljčica lepša od nove kraljice, svoje mačehe.


Mačeha je morala ukrepati. Lovcu je ukazala, da deklico odpelje v gozd in tam ubije.
Toda lovec se je Sneguljčice usmilil. Pustil jo je živeti in deklica je čez nekaj časa v gozdu našla nenavadno hišico.


V hišici so živeli palčki, ki so jo vzeli za svojo. Skrbela je za gospodinjstvo, oni pa še naprej rudarili.

Vendar je kraljica izvedela, da je Sneguljčica živa in preoblečena obiskala svojo pastorko. Podtaknila ji je zastrupljen glavnik in dekle je padlo kot mrtvo.

Palčki so izvlekli glavnik iz njenih las in jo rešili, a je prišla zlobna kraljica še enkrat. Spet preoblečena, tokrat s strupenim jabolkom.

Ukana je mačehi tokrat bolje uspela.
Sneguljčica je spet padla in niso je mogli več spraviti pokonci.


Ker niso imeli srca, da bi jo pokopali, so jo postavili v stekleno krsto.

Takšo je našel kraljevič, ko je jahal mimo in jo hotel prenesti k sebi. Ob tem ji je jabolko padlo iz grla in spet si je pomogla.
Naredili so razkošno poroko, na katero je prišla tudi zlobna kraljica plesala, dokler ni padla mrtva.



Sunday, 24 February 2019

Kdo je bil Andre Castaigne?

Andre Castaigne (1861-1929) s polnim imenom Jean Alexandre Michel Andre Castaigne je bil sin slikarja Jean Euseba Josepha Castaigna in brat pesnika Josepha Jeana Destrainsa Castaigna, a vendarle daleč najuspešnejši umetnik v družini. Študiral je slikarstvo na Akademiji lepih umetnosti pri Jean-Leonu Geromu in Alexandru Cabanelu. Že kot študent je osvojil več nagrad v različnih kategorijah in s tem nakazal raznovrstnost, ki ga je krasila skozi celotno ustvarjalno obdobje.

Ker je prve uspehe dosegel ravno v 80. letih 19. stoletja, ko se je močno razvila tehnika tiskanja, s tem pa so na tržišče začele prihajati vse bolj kakovostne revije, je bilo njegovo znanje hitro opaženo. Posebej veliko povpraševanje po kakovostnih ilustratorjih je bilo v ZDA. Tam je trg zahteval ogromno ilustracij, ilustratorjev pa je bilo bore malo. Sicer so šole zanje rasle kot gobe po dežju, a vmesni čas, ko so se šele učili posla in dozorevali, je bilo treba čim prej zapolniti, saj je bila konkurenca med revijami ogromna, finačni vložki pa prav tako.

Na prelomu stoletja so tako ilustratorji iz Evrope v ZDA odkrili veliko in bogato tržišče. Andre Castaigne je na primer delal za kar tri izmed največjih revij: Scribner's, Century in Harper's Bazaar.



Tudi sicer je veliko potoval, nekaj zaradi pridobivanja novih znanj, ki jih je kmalu začel prenašati naprej, tako v ZDA kot Franciji, večinoma pa zaradi posla. Bil je iskan portretist in ilustrator, ob revijah je risal tudi za različne knjige.

Tule sta primera sodelovanja z uspešnim piscem napetih romanov Haroldom MacGrathom:



Bagdadska preproga se odvija v eksotičnem orientalskem okolju.


Gosja pastirica je romaneskna različica znane pravljice, v kateri se vse vrti okrog zamenjane identitete.



Usnjeni lij je kratka zgodba Arthurja Conana Doyla, najbolj znanega po prigodah Shelocka holmesa.

Andre Castaigne je nekaj knjig napisal kar sam in jih seveda prav tako ilustriral. Na primer naslednji:



Fata Morgana z avtobiografskimi vložki pripoveduje o življenju študenta umetnosti v Parizu.



Bill-Toppers (ne upam si prevajati) prinaša prav tako umetniško vzdušje, a tokrat z utrinki življenja cirkusantov.



Najbolj znan pa je zagotovo po ekstravagantnih barvnih dvostranskih ilustracijah prve izdaje danes legendarnega roma Gastona Lerouxa Fantom iz opere.

Da ne pozabimo, prikažimo še katero izmed njegovih del za revije - bil je na rimer uradni ilustrator prvih olimpijskih iger moderne dobe.


Da, verjeli ali ne, plezanje po vrvi (naslov je ostal v Grčiji) je bila ena izmed osmih gimnastičnih disciplin na prvih olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896, s katerih je kot uradni ilustrator (ilustratorje so kmalu začeli izpodrivati fotografi) za Scribner's poročal prav Andre Castaigne.

Kaj pa njegovo zasebno življenje? Znanega ni skoraj nič. Nobenih podatkov o morebitni poroki ali potomcih nimamo.

O zadnjih petnajstih letih življenja Andreja Castaigneja prav tako ne vemo veliko, umetniških stvaritev iz tega obdobja ni najti. Znano je le, da se je pred smrtjo poškodoval. Zaradi hernije so mu zdravniki zabičali strog počitek, a jih ni ubogal. Prišlo je do komplikacij in 25. februarja 1929 je umrl.

Wednesday, 23 January 2019

Komična zgodovina človeštva

Komična zgodovina človeštva z ilustracijami Henryja Louisa Stephensa

O Henryju Louisu Stephensu (1824-1882) danes ne vemo veliko, a vsekakor gre za plodovitega in nadarjenega ilustratorja, ki je sredi 19. stoletja blestel v ZDA. Rodil se je v Philadelphiji, kjer je že ustvaril nekaj odmevnih del (in ob njih še veliko manj znanih ali danes povsem pozabljenih), a pravo kariero je začel po selitvi v New York leta 1859.

Tam je zaslovel predvsem kot odličen karikaturist z izjemnim smislom za upodabljanje živali in prepoznavnim smislom za humor. Risal je za revije Mrs. Grundy, Punchinello, Vanity Fair in ilustriral seveda številne knjige, med katerimi omenimo vsaj dve noveli Marka Twaina in Ezopove basni. Čeprav je občasno slikal z vodenimi barvicami, posebnih zapisov o razstavah njegovih del ni najti.

H. L. Stephens je umrl v New Jerseyu. Tokrat predstavljamo eno njegovih zgodnejših in najbolj tipičnih del: Komično naravno zgodovino človeštva, objavljeno leta 1851 v Philadelphiji. Izvirniki so razstavljeni v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, digitalne kopije barvnih litografij iz knjige v današnji objavi pa objavljamo z minimalnimi posegi, se pravi z madeži, ki so v veliki meri posledica starosti papirja, vred. Založnik je bil Samuel Robinson.

Na slikah so v večini upodobljene osebe iz javnega življenja Philadelphije, zaradi zapletenih besednih iger pa tudi prevoda ne bomo ponujali.










































To je bila Komična zgodovina človeštva z antropomorfnimi liki Henryja Louisa Stephensa. Kot lahko vidimo, je po znanju, tehniki in humorju povsem primerljiv z bolj znanimi sodobniki, kot so bili Charles Henry Bennett, John Tenniel ali J. J. Grandville, le manj smo slišali o njem. S to objavo mu torej na nek način vsaj malce popravljamo krivico.