Tuesday, 24 March 2020

Odiseja v slikah Johna Flaxmana

John Flaxman: Odiseja

Le kdo še ni slišal za Odisejo (Odisejado), ena najstarejših, najslavnejših in najbolj navdihujočih del človeške civilizacije? Pripisujemo jo Homerju, slepemu pevcu, v katerega obstoj marsikdo dvomi, prav tako pa je komaj verjetno, da bi Odisejo napisal en sam človek, saj je preveč razlik med posameznimi deli tega obširnega junaškega epa.

Odiseja je postala tudi beseda, s katero označujemo kar vsa dolga, vzponov in padcev polna potovanja.


Kot že naslov pesnitve pove, je njen glavni lik Odisej. On je grški junak, ki je odločilno vplival na poraz Troje, opisan v še enem epu - Iliadi. Če se Iliada vrti okrog obleganja Troje, govori Odiseja o vrnitvi enega od udeležencev domov. Zaradi najrazličnejših ovir, vključno s poigravanjem bogov, se ta vrnitev razvleče na celo desetletje.

Ep je sestavljen iz 24 delov, ki so smiselno razdeljeni na dva dela. Eden pripoveduje o potovanju Odiseja na njegovo rodno Itako, katere kralj je, drugi o samem dogajanju na Itaki, kjer so v času njegove odsotnosti številni snubci že davno začeli nadlegovati Odisejevo ženo Penelopo. Kdor bi se poročil z njo, bi seveda zasedel tudi kraljevi prestol.

Odisejevo potovanje je polno napetih prigod, med katerimi so nekatere znane tudi kot samostojne celote ali pa so bolj ali manj predelane dobile svoje mesto tudi v drugih literarnih delih. Eno (Tedisejo Otha Cushinga), smo predstavili ravno zadnjič. Tako se Odisej s posadko zaplete z enookimi velikani Kiklopi, tvega življenje med pošastno Scilo in smrtonosno Karibdo, pristane na začaranem otoku čarovnice Kirke, prelisičil zapeljive Sirene in nekaj časa živel z nimfo Kalipso.

Vrnitev domov je pravi maščevalni pohod, saj ga Penelopini snubci ne prepoznajo, dokler ni prepozno in jih po izzivu, s katerim nihče izmed množice prisklednikov ni zmožen opraviti (Odisej pač) preprosto ne pobije.

Ep, spesnjen proti koncu 8. stoletja pred našim štetjem, je šel v zgodovini skozi številne predelave in ga tudi v slovenskem jeziku poznamo v različnih prevodih, tako v pesniški kot v prozni različici. Seveda so junaški prizori navdihnili mnoge umetnike, vključno s slikarji in kiparji. Enega najbolj prepoznavnih izdelkov predstavljam tokrat. Gre za ilustracije Johna Flaxmana, uporabljene v izdaji iz leta 1897. Prevajalec je bil (častiti) Alfred J. Church, založba Seeley & Co., knjiga je izšla leta 1897 v Londonu.

Nestorjeva žrtev

Penelopo presenetijo snubci

Jutro

Penelopine sanje

Odisej sledi vozu Navzice

Odisej joče ob Demodokovi pesmi

Odisej ponuja vino Polifemu

Odisej za Kirkino mizo

Spečega Odiseja na plaži najdejo mornarji

Odisej v pogovoru z Evmahom

Odisej in njegov pes

Odisej se pripravlja na boj z Irusom

Evrikleja prepozna Odiseja

Penelopa nese Odiseje lok snubcem

Odisej pobije snubce

Ponovno snidenje Odiseja in Penelope

John Flaxman (1755-1826) je bil eden najuspešnejših kiparjev svojega časa in prvi profesor kiparstva na Kraljevi akademiji v Londonu. Njegov oče je bil mojster za mavčne odlitke in John mu je pomagal že kot otrok. Prek očeta je tudi spoznal številne vplivne ljudi iz sveta umetnosti, ki so ga vzpodbujali in podpirali pri izobrazbi in mu pomagali pri prvih poslovnih korakih.

Kot študent Kraljeve akademije je spoznal in se spoprijateljil z Williamom Blakom, ki je imel ključno vlogo pri skorajšnjem in za tem vse življenje trajajočem Flaxmanovem navdušenju nad srednjeveško in renesančno umetnostjo. Navdušenje nad Renesanso je bilo seveda pomembno tudi pri kasnejši odločitvi za pot v Rim, kjer je sprva nameraval ostati dve leti, a se je zaradi številnih naročil, ki jih je tam dobil, njegovo bivanje raztegnilo kar na sedem.

Po vrnitvi je bil že tako uveljavljen, da mu naročil ni nikoli zmanjkalo in ilustracije za obe Homerjevi pesnitvi (za Iliado so na voljo tule) so bile le smetana na torti. Značilnost njegovega pristopa je odločitev za enostavno črtno linijo, brez senčenj in barv, kar so založniki kasneje (prišlo je do več ponatisov in dodatnih risb, posledično se izdaje med seboj ne ujemajo) pogosto spreminjali po svoje. V našem primeru so na primer dodali rjavo barvo, ki poživi risbo v slogu starinske lončevine, še ene Flaxmanove ljubezni.

Kdor želi videti digitalne kopije izvirnikov, lahko obišče naslednji naslov:

http://mythology.eklablog.com/the-odyssey-of-homer-by-john-flaxman-a183842174

Številni njegovi kipi še vedno stojijo na mestih, kjer so bli postavljeni, a danes ga poznavalci umetnosti vendarle najbolje poznajo kot ilustratorja Iliade in Odiseje.

Monday, 24 February 2020

Otho Cushing in Tediseja

Tediseja - Odiseja Theodorja Roosevelta v sliki in besedi Otha Cushinga


Otho Cushing (1870-1942) je bil ameriški ilustrator in karikaturist, ki se je najbolj proslavil z upodobitvami znanih osebnosti v nenavadnih, čeprav vedno na svoj način zanje tipičnih situacijah. Pri tem se je zelo rad zatekal h klasičnim mitološkim prizorom, v katerih se je najbolje izkazal kot ilustrator z odličnim smislom za prikaz mišičastega moškega telesa, tako da so njegove slike pogosto nabite s homoerotičnim nabojem.


Tediseja je izvrsten primer Cushingove ustvarjalnosti. Seveda gre za parodijo na Odisejo, a namesto Odiseja (Uliksa) v njej nastopa Tedi. Tedi pa je Theodore Roosevelt, eden najmarkantnejših ameriških predsednikov, za katerega si prav zaradi Cushingovega smisla za združevanje klasičnega in modernega zlahka predstavljamo, da je zares nastopil v prizorih, zaradi katerih je Odiseja v literaturi zasedla svoje mesto.

Tako je Roosevelt na vseh slikah, tudi kot dojenček, upodobljen z značilnimi debelimi očali, ob posadki, spremenjeni v pujse (kako primerno za politike), pa najdemo še morsko deklico in druga mitološka bitja.


Tediseja je izšla leta 1907 kot posebna izdaja revije Life, za katero je Cushing dolga leta redno risal. Organizirana je kot preprosta zbirka karikatur, ob katerih so kratki citati, po ena karikatura in citat za vsako obdobje v življenju slovitega ameriškega predsednika. Predstavljenih je enajst obdobij, od najzgodnejšega otroštva do apoteoze, se pravi do vrhunca Tedijeve kariere.


I. Otroštvo
II. Mladost
III. San Juan
IV. Glorifikacija
V. Inavguracija
VI. Skušnjava
VII. Arbitraža
VIII. Prevarikacija (fin izraz za prevaro)
IX. Inkantacija (zaklinjanje)
X. Iteracija (ponavljanje)
XI. Apoteoza (vrhunec)
Morda bi dodali še nekaj besed o Othu Cushingu. Morda ob drugi priložnosti.




Tuesday, 28 January 2020

John Rea Neill in Otroške rdeče knjige (Rdeča kapica in Trnuljčica)

John Rea Neill je na teh straneh gostoval že pred časom. Če smo tedaj hvalili predvsem njegov občutek za linijo, je morda tokrat prav, da se posvetimo še barvam. Posebej, ker imamo opravka s takoimenovanim 'kraljevim' ilustratorjem Oza, ravno film Čarovnik iz Oza pa je eden najlepših primerov, s katerimi lahko pokažemo moč, ki jo umetniškemu delu dajejo barve.



Kot zanimivost lahko dodamo, da je John R. Neill, čeprav eden najbolj zaposlenih in cenjenih ilustratorjev svojega časa,  za razliko od svojega pompoznega predhodnika Denslowa celo na vrhuncu svoje slave premogel dovolj skromnosti (ali pač dvoma v lasten poklic), da je večino zaslužka z ilustriranjem sproti vlagal v nepremičnine, s katerimi je nenazadnje zaslužil več kot z umetnostjo. Ko se je začela gospodarska kriza, pa je svojo energijo iz največjih revij preusmeril na pogrošne žanrske revije, katerih dohodek je bil namesto od oglaševalcev odvisen od prodaje, ta pa je v času brezposelnosti celo rasla, saj so ljudje v hudih časih hlepeli predvsem po sanjah.





Današnje ilustracije spadajo v slovito zbirko The Children's Red Books, v kateri je 14 knjig, v vsaki po dve klasični zgodbi in prav vse je ilustriral John R. Neill. Celotno zbirko krasijo Neillove slogovne značilnosti, kot so čustvenost, humor in prepričljivost likov, vse v slogu mojstrov posterja, ki so prisegali na jasne, enostavne linije in žive barve.


Ta slikanica je po vrsti sedma v zbirki in prinaša Rdečo kapico (ki je tudi na naslovnici) in Trnuljčico (ima le notranjo naslovnico, a vseeno svojo posebno stran z oznako avtorskih pravic. Besedila pravljic so prirejena, a žal ni znano, ali je za priredbo zaslužen sam ilustrator (ne nazadnje je sam spisal tri knjige o Ozu), ali kdo drug (tovrstne uredniške posege so običajno delali neuveljavljeni avtorji, ki so predvsem potrebovali hiter zaslužek).



Tako v Rdeči kapici že na začetku izvemo, da je živela na robu gozda z očetom in materjo (in ne v enostarševski družini, kot smo vajeni od bratov Grimm), da je sama zašla s poti (ne, ker bi jo prelisičil volk), sloviti dialog, verjetno najslavnejši med vsemi pravljicami, če ne celo kar v vsej svetovni literaturi, je nekoliko daljši, drugačen pa je tudi zaključek. Rdeče kapice namreč ne reši lovec, ampak njen oče, ki s sekiro pokonča volka, preden ta zagrize v Rdečo kapico.

In babica? No, to je pač pojedel že prej in nihče ji ni mogel več pomagati. Sledi še poduk, ki mladim bralcem na srce polaga, naj svoje naloge opravljajo sproti in ne zatavajo s poti, saj morda ne bodo imeli takšne sreče kot Rdeča kapica.







Krvavo, realistično in učinkovito, mar ne?



Trnuljčica se začne z žalostjo kraljevskega para, ki si dolgo zaman želi otrok. Ko le dobita malo deklico, je njuna sreča nepopisna. Povabita sedem vil, na osmo pa pozabita. Ta izreče prekletstvo, ki ga ena od vil lahko le omili. Namesto, da bi deklica po zbodljaju z vretenom umrla, bo le zaspala in vsi na dvoru z njo. Tako se tudi zgodi, dokler se prerokba ne izpolni do konca - do gradu pride princ, ki s poljubom prebudi spečo princesko in za njo se predramijo vsi dvorjani, od kraljevskih staršev do poslednjega kuharskega vajenca. Zabava se lahko prične.









Kot so poznavalci verjetno že opazili (za druge to posebej omenjamo), je v knjigi uporabljena zmes Perraultove (sedem vil, nič mrtvih snubcev) in Grimmove (poljub, nič otrok) različice Trnuljčice. V glavni vlogi pa, seveda, ilustracije Johna R. Neilla.

Vir: Vintage Illustrators