Thursday, 31 May 2018

Don Kihot z ilustracijami Johna Gilberta

Don Kihot, veleumni plemič iz Manče


Don Kihot je literarna klasika, ki velja za začetnika sodobnega romana, pa čeprav je bil napisan kot parodija na že obstoječe žanre. Zaradi svoje zgradbe in tematike je navdihoval tisoče ustvarjalcev in samo izpeljankam bi lahko posvetili samostojno spletno stran za katero zlepa ne bi zmanjkalo materialov. Sicer pa smo ga že omenjali, takrat z drugim ilustratorjem.

Tokratna objava prinaša ilustracije Johna Gilberta, oz. natančneje barvne ilustracije iz knjige, ki jo je izdala znana založba George Routledge and Sons leta 1895. Ob barvnih je v knjigi še prek 200 črnobelih ilustracij, ki si jih morda ogledamo ob kaki drugi priložnosti.

Tule so:








John Gilbert (1817-1897) je bil samouk brez formalne izobrazbe. Zaradi izjeme raznovrstnosti tehnik, ki jih je obvladal (vodene barvice, olje, lesorezi, freske, kamen, jedkanje, ...) so ga sodobniki imenovali kar mojster za slike. Bil je strašansko plodovit, delal med drugim za legendarni Punch, kjer se je hitro sprl z urednikom, in nato glavnino dela opravil za Ilustrirane novice iz Londona.

Ob delu za časopise in revije moramo vsekakor izpostaviti njegove ilustracije, saj je težko najti klasičnega angleškega pesnika, čigar del ni grafično opremil. Ilustriral je Longfellowa, Wordswortha, Miltona, ... Samo za Shakespearjeva dela je prispeval približno 750 ilustracij, oziroma natanko 829 (razstavljena v Britanskem muzeju), če štejemo tudi uvodne in zaključne dele vsakega posameznega dela.

Rodil se je kot eden od osmih otrok oficirja v angleški vojski, ki je kasneje postal nepremičninski agent. Tudi za mladega Johna so našli delo v pisarni, zaradi česar je hitro opustil šolanje. Uradniško delo ga ni veselilo, zato pa toliko bolj slikanje prizorov na ulici, ki jo je lahko opazoval skozi okno. Po dveh letih so mu pustili, da sledi svojemu umetniškemu klicu in priučil se je praktično vsaki znani tehniki slikanja.

Čeprav ga na Akademijo niso sprejeli, je na njej redno razstavljal od leta 1838, leta 1871 postal predsednik Kraljeve družbe za vodene barvice, leto kasneje ga je kraljice povitezila (tudi Francozi so ga počastili z nazivom častnega kavalirja) in leta 1876 je dobil naziv RA (Kraljevi akademik), kar je bilo dano le redkim izbrancem.

Umrl je le dve leti po izidu tu predstavljene knjige, ki pa je ponatis, saj je izvirnik verjetno nastal leta 1872. Poročil se ni nikoli, ob smrti pa je za seboj zapustil veliko bogastvo.

Kot lahko vidimo, se v svojem romantičnem slogu tudi v ilustraciji prizorov iz Don Kihota ni izognil svoji veliki ljubezni do rdeče barve, opaziti pa je tudi verjetno največjo zamero, ki jo kritiki najdejo v njegovih delih - sence so preveč črne.

Friday, 27 April 2018

Horace Petherick in Moj pes Tray

Moj pes Tray, slikanica Horaca Williama Pethericka


Horace William Petherick (1839-1919) se je rodil v Londonu, njegova družina je izhajala iz Cornwalla, z juga Anglije. Ko si je sam ustvaril družino s Clementino Augusto Bonney sta jima prva prva otroka umrl v rosnih letih (okrog drugega leta), naslednjih pet pa je preživelo. Bile so same deklice in vse po vrsti nadarjene umetnice.



Horace Petherick se je uveljavil kot violinist, izdelovalec violin in na sploh strokovnjak za glasbila s strunami. Redno je objavljal v reviji The Strad, najuglednejši reviji za violoiniste tistega obdobja. Napisal je štiri samostojne knjige s tega področja: Zgodovina violine (1893), Antonio Stradivari (1900), Giuseppe Guarnieri -  Njegovo življenje in delo (1906) in Popravilo in obnova violin (1915), ki jih je sam ilustriral.

Horace W. Petherick se je na slikarskem in ilustratorskem področju vrhunsko izkazal. Večkrat je razstavljal v Kraljevi Akademiji, ilustriral za več časopisov in revij, znan je tudi po knjigi portretov londonskih delavcev (smetarji, mlekarji, prižigalci luči, ...) in seveda številnih ilustracijah knjig za otroke. Eno od teh predstavljamo danes.



Zgodbo o psičku Treyu je Horace William Petherick napisal sam - v rimah. Pripoveduje o deklici, ki je imela le očeta, a je ta hudo zbolel in umrl. Ostala je sama s psičkom in najemodajalka je iz hiše najprej nagnala psa, ko pa je pes zunaj neutolažljivo tulil, poslala za njim še deklico.




Ponovno snidenje deklice in psa je vse prej kot veselo, saj nista le brez doma, temveč kuža deklico tako povleče za roko, da ji jo zlomi. Tokrat mora v bolnišnico ona, tam se eden od zdravnikov spomni njenega očeta in denarja, ki ga je ta zapustil najemodajalki, da bi bila deklica preskrbljena. Pohlepnico razkrinkajo, deklici in psu pa poiščejo nov, primernejši dom.



Morda še nekaj besed o hčerah danes predstavljenega ilustratorja. Njegova najstarejša Rosa Clementina (1871-1931), je postala,ugledna ilustratorka in slikarka z več deli v galerijah in muzejih, portret Horaca Pethericka in njene mlajše sestre Dore spodaj sta njeni deli.




Ada Flora (1874-1924), Leila Helena (1876-1951), Evelina May (1879-?), Dora Valentine (1881-1946) so bile vse po vrsti uspešne glasbenice. Ada je igrala violino in klavir, zložila je več skladb. Leila je igral violo in pela, postala je znana učiteljica petja. Evelina je igrala violino in violo. Dora je igrala violino in čelo. Igrale so v različnih zasedbah, nekaj časa tudi v skupnem kvartetu. Družina, polna talentov, torej.




Saturday, 31 March 2018

John Lawson in Pametni Hans

John Lawson (1838-1908) se je rodil kot najmlajši v družini desetih otrok Roberta Lawsona, škotskega tkalca in njegove žene Ann, rojene Kirk.

O izobrazbi Johna Lawsona ni dostopnih podatkov, vemo le, da je leta 1857 že razstavljal na Škotski kraljevi akademiji. Očitno je tudi, da je bila njegova družina verjetno prek osebnega prijateljstva tesno povezana z družino Noela Patona, ki je tudi sam postal znan slikar. John je Noela Patona portretiral že leta 1858 in kasneje dal svojemu najmlajšemu otroku ime Noel Paton.



John se je prav tako 1858 poročil z Martho Carragher. Podrobnosti niso znane, a poročila se nista v domačem kraju (Dunfermline) in prvi otrok se je rodil že manj kot pol leta po poroki. V zakonu se je rodilo pet otrok, tri hčere in dva sinova. Že po rojstvu drugega se je družina preselila v večji Edinburgh, kjer je bilo več dela za Johna. Na popisu prebivalstva se je izjasnil za oblikovalca barvnih stekel.

Takrat so začela prihajati tudi prva naročila za ilustracije, predvsem knjig za otroke, s katerimi se je ukvarjal vse do svoje smrti. Najprej je delal za Škotske založnike, a še boljši posel se je ponujal v Londonu, zato je v 70. letih sledila selitev v prestolnico Velike Britanije. V delo je uvedel svojo najstarejšo hčer Elizabeth in več knjig sta ilustrirala skupaj.

Lizzie, kot so običajno klicali Elizabeth, se je poročila z Robertom Ellice Mackom, nadarjenim avtorjem in urednikom, ki je kmalu za tem začel delati za slovito založbo Nister. John, Lzzie in Robert so skupaj sodelovali pri več projektih.

V zadnjem popisu prebivalstva, za katerega vemo, da je v njem sodeloval, se je predstavil kot slikar, ilustrator in kipar. Umrl je leta 1908 v bolnišnici Bart.

Za zaokroženje predstavitve seveda predstavljamo še set njegovih ilustracij. Izbral sem Pametnega Hansa, relativno znano pravljico bratov Grimm.

Pametni Hans (včasih tudi Srečni Hans)


Knjiga je izšla pri Thomas De La Rue & Company med 1880 in 1890 v Londonu.


Hans je gospodarju pridno služil sedem let in ga poprosil za plačilo ob slovesu.


Gospodar mu je dal za sedem let dela veliko kepo zlata in Hans si jo je naložil na ramo.


Kepa se je ob pogledu na jezdeca zazdela še težja.


Kako vesel je bil, ko sta se z jezdecem uspela dogovoriti za zamenjavo: za kepo zlata je dobil konja.


Toda ježa je bila zahtevnejša kot je mislil. Konja ga je vrgel iz sedla in pobegnil bi, če ga ne bi ujel kmet, ki mu je nasproti vodil kravo.


Zamenjala sta. Hans je za konja dobil kravo.


Ko ga je užejalo, je poskusil kravo pomolzti, a ni šlo.

Nasproti mu je prišel kmet s pujskom.



Hansa pa je za povrh brcnila krava.


Seveda sta zamenjala. Hans je dobil pujska. To bo slastna pečenka!


Kmalu za tem je pujska zamenjal za gos. Ob pečenki se je nadejal še toplega perja za pernico.


Prišel je do mojstra z brusom.


Morda bi bilo bolje imeti tako uporabno orodje kot gosko, ki jo lahko le spitaš in zakolješ?


In sta zamenjala.


Toda brus je bil težak. Ni nekaj podobno neprijetnega že izkusil?


Moral je malo počiti. Tudi žejen je postal.


Oh, kamen je padel v vodo. Pregloboko je. Ga vsaj nositi ne bo treba.


Še malo in pritekel je domov. Materi v objem!

Toliko zaenkrat o delu Johna Lawsona. Če vas je navdušil, je tule povezava na še eno zanimivo knjigo, ki jo je napisala Constance Lloyd, bolj znana kot soproga Oscarja Wilda:

https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/7-there-was-once-by-constance-wilde

Pa lep pozdrav.







Wednesday, 28 February 2018

Louis Moe

Louis Moe (1857-1945)

Slikar, ilustrator in tudi avtor Luis Moe se je rodil na Norveškem, a je večino življenja preživel na Danskem, kjer je prejel celo častni viteški red za posebne zasluge na področju umetnosti. Ilustriral je veliko knjig, najraje je imel mitološke teme, še posebej so znane njegove upodobitve trolov.

Za boljšo predstavo si oglejmo njegovo knjigo pesmi za otroke, za katero je napisal besedilo, jo ilustriral in grafično opremil "Stara otroška soba in igralnica z novimi slikami":

















Louis Moe je začel umetniško kariero kot kipar, a je že med študijem pri Juliusu Middelthunu ugotovil, da ga risanje in slikanje bolj privlači. Leta 1875 je zato odpotoval v Kopenhagen in naslednje leto so ga sprejeli na umetniško akademijo, kjer je študiral med drugim pri Fritsu Vermehrenu in Jorgenu Roedu, kasneje se je učil še pri Carlu Locherju in Alfu Jacobsenu. Po zaključenem študiju je ostal na Danskem, vendar je poletne mesece pogosto preživljal na Norveškem, kjer je posebej cenil pokrajino Telemarka.

Z leti je postal cenjen kot slikar, ilustrator in litograf po vsej Skandinaviji. Njegove najljubše teme so bile krajine, slike živali in mitološka bitja, med katerimi so prednjačili troli in čarovnice. Seveda je delal tudi za otroke, tako v knjigah kot revijah. Bil je zelo produktiven. Če mu v delo niso dali dovolj besedil, jih je napisal kar sam.

Za njegovo najpomembnejše delo velja Ragnarok, miselna slika (1829), knjiga s področja skandinavske mitologije. Ob koncu 19. stoletja je bil verjetno najbolj znan otroški ilustrator skandinavskih držav. Med drugimi je ilustriral dela bratov Grimm, Hansa Christiana Andersena in izbrane zgodbe 1001 noči. Njegove slikanice brez besed spadajo med prednike današnjih stripov in Solveig Muren Sanden, norveška striparka, prva dobitnica nagrade za posebne dosežke na področju stripa, ki jo podeljuje norveško kulturno ministrstvo, je bila njegova učenka.

Louis Moe se je poročil leta 1897, a otrok ni imel. Na prestižni razstavi v Bruslju je leta 1910 osvojil zlato medaljo, Danska pa mu je 1931 podelila viteški naziv.