Sunday, 29 July 2018

Stephen Foster: Stari stric Ned z ilustracijami Georga W. Brennemana

Stari stric Ned in 'oče ameriške glasbe'


Stephen Collins Foster (1826-1864) je avtor številnih priljubljenih ameriških skladb, ki jih poznamo po vsem svetu. Med njimi je prav gotovo najbolj znana Oh, Susanna!, neuradna himna kalifornijskih zlatokopov, a tokrat se posvetimo eni njegovih prvih objav - Staremu stricu Nedu!

Pesem iz leta 1848, iz obdobja ameriške državljanske vojne, ki je uradno kočala suženjstvo, čeprav je rasizem danes še vedno še kako živ, pripoveduje o temnopoltem sužnju. Stari Ned je vse življenje garal, delal je, dokler mu oči in roke niso več služile, lase in zobe je že izgubil, star in izčrpan je umrl, a z veseljem se ga bomo spominjali, saj je svoje delo opravljal dobro in je sedaj odšel tja, kamor gredo dobri 'zamorci'.

Da, pesem je prežeta z rasističnim humorjem in beseda nigger (zamorc) je le eden pokazateljev Fosterjevega pogleda na problematiko, s katero se je celotna zvezna država ukvarjala tako intenzivno, da je prišlo celo do vojne, katere posledice so čutile še naslednje generacije. Fofosterjevi so bili sicer doma na severu ZDA, a njihov pogled na suženjstvo je bil bližje južnim državam, ki so bile seveda ekonomsko precej bolj odvisne od suženjske delovne sile.

Stephen je bil najmlajši v družini šestih otrok (imel je še tri sestre in dva brata), a najslavnejši. S pisanjem pesmi je zaslovel že kmalu, si s tem tudi finančno lepo opomogel, čeprav so ga vsaj na začetku kariere kar nekajkrat krepko ogoljufali (s Starim stricem Nedom je denimo njegov založnik zaslužil bogastvo, sam pa komaj za kosilo). Kot umetniku pritiče, je v njegovi ustvarjalni poti zaznati tudi določen napredek v razmišljanu. Že pri stricu Nedu je ob stereotipni predstavitvi temnopoltega lika moč zaznati nekaj naznanil novega družbenega reda, saj je Ne s smrtjo odrešen garaškega dela, lastniki pa ga po njegovi smrti pogrešajo.

No, mi bomo vseeno ostali pri slikanici, ki je bila izdana ob koncu stoletja (1892), torej precej po Fosterjevi smrti. Ilustriral jo je relativno znani in uspešni slikar George W. Brenneman (1856-1906), o katerem vemo predvsem, da je deloval na vzhodu ZDA, bil slikar portretov in pokrajin, poprijel pa je tudi za delo pri revijah knjižnih založbah. Tule so ilustracije z izrazito nostalgičnim pridihom:
































Knjiga je izšla v Bostonu pri založbi Charles E. Brown & Co. in vsi objavljeni materiali so seveda prosti avtorskih pravic. Če vas je delo Georga w. Brennemana navdalo z dovolj zanimanja, da bi radi videli še kaj s sorodnega področja, je tule še povezava na njegovo videnje klasične pravljice o Trnuljčici, oziroma, kot ji pravijo v anglosaksonskem svetu, Speči lepotici, kjr je nekaj ilustraci tudi v barvah:

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2018/07/23/the-sleeping-beauty-picture-book-by-george-w-brenneman/

Do naslednjič!

Friday, 29 June 2018

Hablot Knight Browne - Phiz: Tom Thumb

Palček Tom z ilustracijami Hablota Knighta Browna



Hablot Knight Browne, z vzdevkom Phiz, je zaslovel predvsem za ilustracijami, ki jih je izdelal za Charlesa Dickensa. Slednji je slovel kot izjemno zahteven avtor, s katerim je bilo vse prej kot lahko delati. Ne nazadnje je pot do sodelovanja s slovitim pisateljem Phizu odprl tudi samomor Dickensovega prejšnjega ilustratorja Roberta Seymourja, ki pa je bil, roko na srce, močno nagnjen k depresiji.

Vsekakor se bomo tokrat posvetili Hablotu Knightu Brownu, ki se je rodil kot deveti od desetih sinov v družini, kjer so imeli še pet hčera. Vendar moramo tudi tu dodati, da so podrobnejše raziskave pokazel malce drugačno sliko. Hablot je bil zelo verjetno v resnici sin najstarejše izmed hčera, ki je dobila otroka v tedaj seveda nezaslišani, a še kako realni izvenzakonski zvezi s častnikom Napoleonove garde po imenu Nicholas Hablot (!), nato pa sta ga dedek in babica preprosto posvojila in predstavljala kot svojega.

Družinske razmere niso imele velikega vpliva na mladega Browna (uradni oče je sicer umrl v tujini, ko je deček štel le sedem let), vsaj krvno sorodstvo ne. Je pa njegov svak Elhanan Bicknell, sicer zbiralec umetnin, v fantu opazil nadarjenost za risanje in mu priskrbel delo v tiskarni, kjer je postal graver. Phizu to delo ni bilo preveč všeč, zato se je kmalu preusmeril na linoreze in vodene barvice.

Ko je Seymour, razočaran nad projektom, ki ga je začel (Pickwikovci), pa mu ga je Dickens prevzel in razdejal, napravil samomor, njegova zamenjava (Robert W. Buss) pa ni zadovoljila, je tedaj še vedno skoraj neznani Hablot naenkrat vstopil v svet visokih naklad, pritiskov in honorarjev. Najprej si je nadel psevdonim N.E.M.O. (v smislu latinske besede za 'nihče'), a kmalu prešel v Phiz, kar je izraz za enostavno, humorno, skico karikature.

Sodelovanje z Dickensom je trajalo skoraj četrt stoletja (ilustriral je 10 od njegovih 15 romanov) in Phiza tako proslavilo, da mu do smrti ni več zmanjkalo naročil. Čeprav se je po razidu (menda sta se kar grdo skregala) obeh umetnikov Dickens pri ponatisih odločal za nove umetnike, so ponatisi v 20. stoletju največkrat izhajali kar s Phizovimi ilustracijami.

Leta 1867 je Phiza prizadela kap in mu delno paralizirala roko, kar je seveda okrnilo njegovo sposobnost risanja. Kljub temu je vztrajal in do svoje smrti približno 15 let kasneje ustvaril še kakih tisoč novih ilustracij, kar je toliko bolj občudovanja vredno, če upoštevamo dejstvo, da ob nedeljah sploh ni delal.

Tokrat predstavljene ilustracije morda niso najbolj tipične za Phiza, saj so namenjene nekoliko mlajši publiki kot sicer, spadajo pa v knjigo, ki je izšla le leto pred njegovo smrtjo. Palček Tom, oz. Tom Thumb je pravzaprav izšel v toliko različicah, da njegovo ciljno publiko kar težko določimo. Že v tej knjigi sta kar dve verziji: v verzih in prozna, s tem, da sem verze ob ilustracijah pustil, iz drugega dela pa pustil le ilustracije.

Posebnost formata je morda še podobnost s takrat uradno še neobstoječim stripom, ki je seveda kasneje postal samostojen in še kako cenjen in priljubljen žanr. Uživajmo torej v Tomu Thumbu, kot ga je videl legendarni Phiz:


















Knjiga je izšla v zbirki Slikanice tete Karle (Aunt Charlotte's Picture Books) leta 1881 v New Yorku. Čeprav je Phiz kmalu za tem umrl, je za seboj pustil ogromno zapuščino in ne nazadnje sina, ki je prav tako zaslovel kot slikar in ilustrator: Gordona Browna.

























Thursday, 31 May 2018

Don Kihot z ilustracijami Johna Gilberta

Don Kihot, veleumni plemič iz Manče


Don Kihot je literarna klasika, ki velja za začetnika sodobnega romana, pa čeprav je bil napisan kot parodija na že obstoječe žanre. Zaradi svoje zgradbe in tematike je navdihoval tisoče ustvarjalcev in samo izpeljankam bi lahko posvetili samostojno spletno stran za katero zlepa ne bi zmanjkalo materialov. Sicer pa smo ga že omenjali, takrat z drugim ilustratorjem.

Tokratna objava prinaša ilustracije Johna Gilberta, oz. natančneje barvne ilustracije iz knjige, ki jo je izdala znana založba George Routledge and Sons leta 1895. Ob barvnih je v knjigi še prek 200 črnobelih ilustracij, ki si jih morda ogledamo ob kaki drugi priložnosti.

Tule so:








John Gilbert (1817-1897) je bil samouk brez formalne izobrazbe. Zaradi izjeme raznovrstnosti tehnik, ki jih je obvladal (vodene barvice, olje, lesorezi, freske, kamen, jedkanje, ...) so ga sodobniki imenovali kar mojster za slike. Bil je strašansko plodovit, delal med drugim za legendarni Punch, kjer se je hitro sprl z urednikom, in nato glavnino dela opravil za Ilustrirane novice iz Londona.

Ob delu za časopise in revije moramo vsekakor izpostaviti njegove ilustracije, saj je težko najti klasičnega angleškega pesnika, čigar del ni grafično opremil. Ilustriral je Longfellowa, Wordswortha, Miltona, ... Samo za Shakespearjeva dela je prispeval približno 750 ilustracij, oziroma natanko 829 (razstavljena v Britanskem muzeju), če štejemo tudi uvodne in zaključne dele vsakega posameznega dela.

Rodil se je kot eden od osmih otrok oficirja v angleški vojski, ki je kasneje postal nepremičninski agent. Tudi za mladega Johna so našli delo v pisarni, zaradi česar je hitro opustil šolanje. Uradniško delo ga ni veselilo, zato pa toliko bolj slikanje prizorov na ulici, ki jo je lahko opazoval skozi okno. Po dveh letih so mu pustili, da sledi svojemu umetniškemu klicu in priučil se je praktično vsaki znani tehniki slikanja.

Čeprav ga na Akademijo niso sprejeli, je na njej redno razstavljal od leta 1838, leta 1871 postal predsednik Kraljeve družbe za vodene barvice, leto kasneje ga je kraljice povitezila (tudi Francozi so ga počastili z nazivom častnega kavalirja) in leta 1876 je dobil naziv RA (Kraljevi akademik), kar je bilo dano le redkim izbrancem.

Umrl je le dve leti po izidu tu predstavljene knjige, ki pa je ponatis, saj je izvirnik verjetno nastal leta 1872. Poročil se ni nikoli, ob smrti pa je za seboj zapustil veliko bogastvo.

Kot lahko vidimo, se v svojem romantičnem slogu tudi v ilustraciji prizorov iz Don Kihota ni izognil svoji veliki ljubezni do rdeče barve, opaziti pa je tudi verjetno največjo zamero, ki jo kritiki najdejo v njegovih delih - sence so preveč črne.