Parkelj na razglednicah

Lep pozdrav od Parklja!

Parkelj je slovenska različica danes svetovno znanega Krampusa, ki ga je seveda proslavil Hollywood, a je del evropske tradicije že stoletja. Posebej priljubljen je v državah srednje in vzhodne Evrope, še najbolj pa v Avstrji in Nemčiji, s katerima si delimo Alpe. Ime Krampus najpogosteje pojasnjujejo z besedo Krampen (krempelj), a ob ratzlegi ne gre pozabiti na Krampn (gnil, trohneč). Krampus naj bi imel namreč namesto stopal parklje, namesto prstov na rokah kremplje, sledimo pa mu lahko v nordijsko mitologijo, kjer naj bi bil potomec boga podzemlja in smrti.

Večina današnjih otrok ima parklje rada, saj jih pozna predvsem kot okusno pecivo iz kvašenega maslenega testa, megleno pa kot spremljevalce (množina, k temu se še vrnemo) Miklavža. Pritonost parkljev ob miklavžu se zdi logična, saj Miklavž deli dorote 'pridnim' otrokom, parklji pa 'porednim' oglje ali pa jih strašijo, v nekaterih primerih celo ugrabljajo in odnašajo v koših, ali odvažajo v vozovih.

Paula Ebner (1873-1949)

Ob koncu 19. stoletja je ob razmahu industrije voščilnic Krampus dobil svoje mesto na karticah, ki so danes zelo priljubljene med zbiralci, z dobro ohranjenimi izvirniki, ki dosegajo več sto evrov. Če si ogledamo voščilnice s Krampusom, ki se jih pošilja ob koncu novembra, da naslovnika dosežejo do 5. decembra (takrat Krampus straši naokrog), opazimo ob strašljivi tudi erotično komponento, ki skoraj zagotovo vleče korenine še iz rimskih Saturnalij, obdobja vsesplošnega razvrat v maskah, s katerim so si ljudje v maskah dali duška ob temačnem in depresivnem koncu starega in začetku novega leta.

 

Avtorja: zgoraj Paul Rieth (1871-1925)), spodaj Xavier Sager (1870-1930)

Slovenska književnost pozna več pravljic o Parklju, najbolj znana je verjetno tista, v kateri se spozna z Miklavžem. Miklavž je namreč na svoji poti obdarovanj naletel na čudno prikazen, ki jo je pregnal z mečem. Ker je zmahnil na slepo, ni vedel, kaj je zadel, a kasneje se je pojavil neznanec nenavadnega videza (Parkelj je temne, kosmate postave, običajno upodobljen z rogovi in visečim rdečim jezikom, nekateri viri dodajajo tudi izjemno neprijeten vonj), ki ga je prosil, če mu vrne odsekani parkelj. Od tedaj sta povezana.

Še eno komponento Krampusa moramo omeniti. Če Miklavž predstavlja dobro in krščanstvo, je Krampus poosebjenje slabega in nekrščanskega. Zato so ga v začetku 20. stoletja uporabili tudi v religiozne in politične namene. Ampak v to se ne bomo posebej poglabljali. Bistveno je, da ga poznamo, in vsaj približno razumemo, od kod prihaja in zakaj postaja v zadnjih letih spet vse bolj priljubljen. Tako priljubljen, da naši severni sosedje redno organizirajo Krampusove procesije, med katerimi so v parklje našemljeni mladci dajejo duška s strašenjem in lovljenjem občinstva. Tako se še enkrat več kaže, da človeška plat nikoli ni samo dobra, ampak vedno lovi ravnotežje med svojimi svetlejšimi in temnejšimi platmi.

Ferdinand Spiegel (1879-1950)

Dobro izkoristite prihajajoče praznike, a nikar ne pretiravajte.

Alexander Zick

Alexander Zick, od kiparja do slikarja do ilustratorja

Alexander Zick (1845-1907) je bil takorekoč rojen s slikarskim čopičem v roki. Njegov oče Gustav Zick (1809-1886) je bil krajinski slikar in portretist, njegov ded Konrad (1873-1936) prav tako in še učitelj za povrh. Ne pozabimo na pradeda Johanna Rassa Januariusa Zicka (1730-1797), ki je bil slikar in arhitekt in prapradeda Johannesa Zicka (1702-1762), ki je bil freskar (da, tako se imenuje slikar, ki ustvarja freske). Ker imamo ravno možnost, dodajmo še, da je bil njegov oče (torej oče freskarja) - kovač.

Mati Hulda

Alexander Zick je študij umetnosti na sloviti univerzi v Dusseldorfu začel kot kipar in se leto kasneje preusmeril na slikanje. Nekaj časa se je izpopolnjeval v Parizu, kjer je že dajal prednost zgodovinskim in mitološkim temam, se za kratek čas vrnil v Dusseldorf in se končno ustalil v Berlinu, kjer je ob koncu 19. stoletja zaslovel predvsem kot ilustrator, čeprav se slikanju na platna ni nikoli odrekel. Sodeloval je z različnimi revijami in, kot večina nemških slikarjev, ilustriral tudi pravljice bratov Grimm.

Pogumni krojaček

 Še zanimivost: proti koncu življenjske poti je oblikoval tudi nemška bankovca za pet in deset mark.

Ludwig Bechstein, ilustrator

Ludwig Bechstein, manj znani sin znanega očeta

Adolf Emil Ludwig Bechstein (1843-1914) je bil sin veliko bolj znanega Ludwiga Bechsteina, pesnika, pisatelja, zbiralca pravljic, ki je uspel kot ilustrator in oblikovalec. Žal je o Ludwigu Bechsteinu mlajšemu težko dobiti karšnekoli uporabne podatke, na voljo so zgolj njegova dela. Iz dostopnih podatkov ne moremo sklepati niti o Ludwigovi izobrazbi, čeprav glede na datum očetove smrti in datume ilustracij, podpisanih z njegovim imenom (Ludwig ali L. Bechstein) morda formalne izobrazbe niti ni bilo.

Vsekakor je bil Ludwig dolgoletni sodelavec več časopisov in revij v Munchnu, oblikoval pa je tudi več razglednic in plakatov. Posebej v drugem delu kariere so njegova posebnost postale antropomorfne živali, torej živali s človeškimi lastostmi (oblika telesa oblačila, obnašanje), kar je lepo videti na eni od priloženih ilustracij.

O zasebne življenju tudi vemo le to, da se je poročil, a ničesar o morebitnem potomstvu. Glede na datum smrti lahko ugibamo o težavah z zdravjem, a spet je to le ugibanje. Škoda, ker gre za zanimivega avtorja, ki je nedvomno imel talent in tehniko in bi uspel tudi brez očeta z zananim imenom.

Uživajmo v njegovih ilustracijah!

Ilustracija za revijo Vrtni paviljon, 1870

Prizori iz škratovksega življenja, tudi za revijo

Satirični plakat

Razglednica

Vir: https://meettheartist.seesaa.net/article/ludwig-bechstein-illustrator.html

Do prihodnjič!

Gilbert James

Kaj vemo o Gilbertu Penrosu Jamesu?

Gilbert Penrose James (1865-1941) je danes skoraj pozabljen ilustrator, ki je ustvaril kopico kakovostno zelo raznolikih slik. O njegovem življenju vemo malo. Svojega srednjega imena Penrose ni veliko uporabljal. morda zato, ker je imel še sedem mlajših sester, od katerih jih je kar šesterica delila isto srednje ime? Občasno se je podpisal kot Gilbert P. James, veliko pogosteje kot Gilbert James (tako je naveden tudi v knjigah), na ilustracijah pa je običajno nakracal kar G. J.

 

 

Dobri kralj Vaclav iz Božičnih pesmi

Denar je začel služiti kot uradnik pri trgovcu s koruzo v rodnem Liverpoolu, a hkrati spoznal slikarja Sidneya H. Sima, ki je bil morda odločilen faktor, da se je začel še sam ukvarjati s slikarstvom in na začetku 90. let 19. stoletja tudi uspešno sodeloval na več razstavah. Kmalu se je preselil v London, se vpisal k učnim uram slikanja in začel delati za različne časopise in revije. Tisk je bil v silovitem vzponu, fotografija pa še ne, zato so bili ilustratorji iskani in njihova kakovost ne vedno odločilna.

Izjemna produktivnost ga je pripeljala tudi do življenjske priložnosti, serije ilustracij tedaj zelo priljubljene pesnitve Rubaiyat Omarja Khayyama. Perzijski stihi so ob koncu 19. stoletja obnoreli angleško govoreči svet, kjer so nastali številni klubi oboževalcev. Pesnitev je doživela številne ponatise in za le-te so potrebovali ilustracije. Ker je Gilbert James ustvaril nekaj odmevnih ilustracij za revije, so mu ponudili tudi knjižno različico. Ta je šla skozi več ponatisov, vključno z luksuznimi priredbami z ročno barvanimi ilustracijami na posebnem papirju in v usnje vezanimi platnicami.

 

Rubayat

Ker je bil Gilbert James povezan s tako dobičkonosnim delom, so mu ponudili še številna druga, kjer pa ni ravno upravičil pričakovanj. Hiperprodukcija je zahtevala svojo ceno, a dela in denarja mu ni manjkalo. Tako je v letih po prvi izdaji Rubaiyata ilustriral tudi po šest knjig letno. 

Aladin in čudežna svetilka

O zasebnem življenju Gilberta Jamesa ni znano skoraj nič. V dveh ohranjenih intervjujih je tudi o sebi povedal bore malo. Na vprašanje o starosti je tako na primer enkrat odvrnil, da jih imajo vendar vsi moški osemindvajset in drugič, da je na pravi strani tridesetih. O poroki, otrocih ali kakšni resni zvezi ni nobenih sledi, vemo pa, da je bil leta 1937 sprejet v psihiatrično bolnišnico, od koder so ga ob začetku 2. svetovne vojne preselili v drugo, v kateri je tudi umrl. Uradna diagnoza je bila paralitična demenca, za katero so med drugim znani simptomi težave z gibanjem, trzavica in v končni fazi z dihanjem. Redki raziskovalci njegovega življenja in dela so skoraj prepričani, da je bila demenca posledica okužbe s sifilisom, kar se nekako ujema s pričakovanim razvojem bolezni (okrog deset let) in koncem njegovega ustvarjanja (leto 1926).

 

Trnuljčica

Čeprav dela Gilberta James ne bodo nikoli dosegla slave njegovih sodobnikov, kot so bili Arthur Rackham, Charles Robinson ali Edmund Dulac, bo za vedno na seznami najbolj priljubljneih ilustratorjev Rubaiyata Omara Khayyama tedanjega obdobja.

Bibliografijo in še več njegovih del in si lahko ogledate na naslednjem naslovu: https://gilbertpenrosejames.weebly.com/.

 

 

 

 

 

 

Florence White Williams

Kdo je bila  Florence White Williams (1895-1953)?

Na zgornje vprašanje damo težko dober odgovor. Florence White Williams je bila vsekakor nadarjena in uspešna umetnica, ki je vse življenje preživela v ZDA. Rodila se je v Vermontu, študirala v Chicagu, na znani Akademiji lepih umetnosti. O njenem zasebnem življenju ne vemo ničesar.

V zgodovino umetnosti se je zapisala predvsem kot ilustorka otroških knjig in revij, čeprav je na spletu mogoče dobiti kar precej njenih akvarelov in oljnih slik. Sodelovala je na številnih razstavah na vzhodni obali ZDA, še posebej v Chicagu in dobila tudi nekaj nagrad različnih umetiških združenj.

Toda, kot smo že ugotovili, zapomnili si jo bomo predvsem po ilustracijah za otroke.

Njena najbolj znana knjiga je gotovo Mala rdeča kokoška. Slikanico o Mali rdeči kokoški smo sicer že predstavili, tako da vsebino poznate (ali pa sedaj preverite), vendar je Florence White Williams naredila nekaj sprememb.

Knjige namreč ni le ilustrirala, ampak tudi napisala priredbo. Kot se avtorjem-ilustratorjem rado zgodi, je v besedilu kar nekaj pomanjkljivosti (kokoška je predstavljena kot mamica, a njen odnos s piščeti ni jasen - jih zanemarja, so nehvaležni, itd., razlog za peko kruha je vprašljiv, saj nagrada nikakor ne odtehta vloženega truda, stranski liki pujsa, podgane in mačke so slabo izkoriščeni in nasploh nezanimivi, poučno sporočilo te stare pripovedi se na koncu kar izgubi, itd.), a slikanica je vseeno vredna ogleda.

V celoti, vključno s črnobelimi črtnimi risbami iste ilustratorke, je na ogled tule.

Za njeno anslednje delo velja podobno. Mali črni Sambo (Zgodba o malem črnem Sambu) je danes skoraj pozabljena, saj gre v osnovi za zelo stereotipno in občasno že kar rasistično slikanico, pri ilustraciji katere se Florence ni izognila (takrat) uveljavljenim predsodkom o temnopoltih likih v zgodbi.

V njeno obrambo morda lahko dodamo, da je vendarle delala za trg in ilustratorji so bili (mnogi so še vedno) pod hudimi pritiski tako rokov za oddajo kot pričakovanega sloga.

Za boljši vtis dodajam še ilustracijo knjige, ki je ne poznam. V prevodu bi morda ustrezal naslov Godba na pihala iz Zajčevega ali kaj podobnega. Liki so vsekakor ljubki, barve živahne, ilustracije prepričljive.

To bo moralo zadoščati. Če izvem še kaj, ob priliki dodam.

Olimpijske igre v slikah

Prizori z olimpijskih iger v antični Grčiji

Danes si težko predstavljamo poročila o športnih dogodkih brez fotografij, a tisočletja je bila slikovna predstavitev odvisna izključno od nadarjenosti in domišljije umetnikov, ki so na prizoriščih bili ali pa tudi ne. Za tokratno objavo smo izbrali upodobitev olimpijskih iger Heinricha Leutemanna (1824-1905), ki je najraje risal junaške prizore in zemljevide. Olimpijske igre vsekakor spadajo v kategorijo junaštev.

Še majcena tehnična informacija: olimpijske igre so dogodek, ki se po novem (slike, ki jih predstavljamo, so iz leta 1866, torej izpred začetka modernih olimpijskih iger) odvijajo vsake štiri leta (poletna v letih, ki so deljiva s štiri, zimske dve leti prej in dve leti za tem), olimpijada pa se imenuje obdobje med dvemi takšnimi dogodki (dogodek sam traja nekaj tednov). V praksi se v slovenščini oba izraza uporabljata za dogodek (na primer: nastopil je na olimpijadi), za obdobje med igrami pa največkrat rečemo, da gre za olimpijski cikel.

Po tehnični razlagi, s katero lahko dobite stavo ali vsaj uspešno zamorite omizje med spremljanjem borb za olimpijske medalje, gremo k slikam.

Sama pot na olimpijske igre (v grško Olimpijo, seveda) je lahko trajala več tednov in marsikateri tekmovalec je moral ob tem premagati številne nevarnosti.

Olimpijske igre so bile obdobje brez vojn, obvezni so bili pokloni različnim bogovom.

Dirke s konjskimi vpregami so bile obvezen in nadvse atraktiven del olimpijskih tekmovanj. Prav na hipodromu je bilo med tekmami največ smrtnih žrtev.

Zmagovalec (zmagovalk ni bilo, tekmovali so le moški) olimpijske tekme je bil deležen najvišjih časti.

Ob vrnitvi domov so zmagovalcem pripravili prisrčne dobrodošlice.

Zmagovalcem so postavili kipe in jih tako simbolno napravili nesmrtne - olimpijski zmagovalec se je tako na nek način izenačil z najpomembnejšimi veljaki in celo z bogovi!

Gertrud Caspari

Gertrud Caspari, umetnica, po kateri se imenuje Caspari slog

Gertrud Caspari (1873-1948) se je rodila kot četrti od petih otrok v družini trgovca, ki je cenil umetnost in je umetniški talent svojih otrok tudi znal primerno podpreti. Žal je umrl, ko je imela Gertrude komaj 15 let. Najprej se je izobrazila za vzgojiteljico, a že leto kasneje vpisala študij učiteljice risanja v Dresdnu, ki ga je zaključila leta 1898. Zaradi obolele žleze ščitnice, ki jo je za več let prikovala na posteljo, se je posvetila ilustriranju. Rezultat je bila njena prva avtorska slikanica Živa igrača, ki je izšla leta 1903.

Zelo je bila navezana na svojega brata Waltherja, s katerim je sodelovala tudi pri naslednjih dveh slikanicah, ki sta prepričali uglednega založnika Alfreda Hahna v Leipzigu, s katerim je nato sodelovala več desetletij. Walther jo je vpeljal v svet časopispov in revij, tako da sta bila kmalu zasuta z delom. Ko je leta 1913 umrl, je delala še več. V življenju je ilustrirala približno petdeset svojih in dvajset knjig drugih avtorjev. Poleg knjig so bile tu še razglednice, koledarji, naslovnice družabnih iger, ... Ni ji bila tuja niti stenska poslikava ali slikanje po steklu.

Ogromno je delala za učbenike in druge učne materiale, kar jo je tudi pripeljalo v težave, saj je bilo delo v izobraževanju pod strogim nadzorom vladajoče Nacionalsocialistične stranke, Gertrud pa je bila ob koncu vojne obtožena sodelovanja z nacisti in pregnana s svojega doma na podeželje, kjer je živela v revščini.

Leta 1948 so jo zaradi padca sprejeli v bolnišnico, kjer je po zapletih umrla.

Umetniško pot je začela pod močnim vplivom romantičnega sloga Ludwiga Richterja (1803-1884) in njegovega učenca Oscarja Pletscha (1830-1888), pomešanega z učinki pedagoške reforme ob prelomu iz 19. v 20. stoletje. Opaziti je tudi primesi Art Nouveauja in japonskih lesenih blokov. Gertrud je kmalu izpilila lasten prepoznaven slog, ki so ga kmalu začeli posnemati številni drugi in ga še vedno, zato se imenuje Caspari slog.

Značilnost Caspari sloga so svetle, tople in enakomerne barve, preproste perspektive in poudarjeni robovi. Izvirniki njenih del so v povprečju trikrat dražji od enako ohranjenih izvirnikov njenih sodobnikov. To pomeni, da za nepoškodovano razglednico lahko plačate okrog petnajst, za slikanico pa med sto in sto petdeset evrov.

Večina njenih rokopisov, skečev in izvirnih ilustracij je bila uničena ob bombardiranju Leipziga leta 1943, kjer je imel sedež njen založnik. Kar je obdržala pri sebi, so takoj po njeni smrtu pokradli. Nekatera njena dela občasno še vedno ponatisnejo, za kar skrbi družinska fundacija Caspari. Po njej se imenuje ulica v Dresdnu.