Saturday, 30 September 2017

Byam Shaw in Pesmi Roberta Browninga

Kdo je bil John Byam Liston Shaw?

Zagotovo je več ljudi slišalo za Roberta Beowninga kot Byama Shawa. Prvi je bil pesnik in dramatik, drugi ilustrator in slikar. tokrat ju predstavljamo skupaj, natančneje prek ilustracij Byama Shawa v zbirki najbolj znanih pesmi Roberta Browninga. Ker pa tudi slednji ni tako zelo znan širši javnosti, najprej nekaj besed o njem.

Robert Browning (1812-1889)

Številni literarni poznavalci Browninga dajejo ob bok Shakespearu. Njegova dikcija, ritem in simbolika veljajo za ključen doprinos sodobni poeziji in navdih velikanom kot so Robert Frost, Ezra Pound in Thomas Stearns Eliot. Bil je neke vrste čudežni otrok, v rani mladosti šolan doma, z veliko oporo v očetu, ki je bil uspešen poslovnež, ljubiteljski umetnik, zbiralec dragocenih knjig in predvsem zelo izobražen.

Robert je že pri 12 letih napisal prvo pesniško zbirko, a starši zanjo niso našli založnika. Tudi prva dela, ki jih je ustvaril v odrasli dobi (in jih, nekaj pod svojim imenom, nekaj anonimno, uspel objaviti), niso prinesla pravega uspeha. Poglavitna težava je bila verjetno v tem, da je bil preprosto preveč drugačen. Podobno se mu je godilo kot dramatiku.

Ko je že prekoračil 30. leto, je po branju pesniške zbirke Elizabeth Barrett najprej pisno navezal stike z avtorico, nato pa jo še osebno spoznal in se nazadnje, kljub nasprotovanju okolice, z njo poročil. V zakonu Preselila sta se v Italijo, kjer je v njeni senci (ljudje so ga poznali predvsem kot soproga uspešne pesnice) ustvaril svoja najpomembnejša dela.

Šele po njeni smrti, ko je že prekoračil 50. leto, je po vrnitvi v London objavil nekaj del, ki so mu prinesla najprej pozornost in nato še pravo pravcato slavo. V Angliji je bilo še v času njegovega življenja ustanovljenih več krožkov, katerih člani so začeli preučevati njegova dela, dobil je več častnih naslovov uglednih univerz in po smrti dokončno vstopil med nesmrtne literate.


Thursday, 31 August 2017

Mali lord Fauntleroy z ilustracijami Reginalda Bathursta Bircha

Frances Hodgson Burnett: Mali lord Fauntleroy (ilustracije Reginalda Bircha)

Tokrat se bomo ukvarjali s knjigo Mali lord Fauntleroy (na voljo tudi v slovenskem prevodu), ki jo je napisala Frances Hodgson Burnett (1849-1924). Gre za zgodbo o ameriškemu dečku, ki je ostal brez očeta, nato pa ga poišče dedek, ki je viso plemič (in velik bogataš) v Angliji. Dedek želi, da fantič postane njegov naslednik, za kar se mora preseliti v Anglijo, hkrati pa da vedeti, da ne prenese njegove matere, saj jo krivi z odtujitev sedaj že pokojnega sina.

No, mali lord je svojo neverjetno prijaznost prenesel iz Amerike tudi v domovino svojega očeta, tam spoznal trde življenjske razmere ljudi, ki so za dedka delali in s svojo neverjetno vero v dobroto ljudi omehča na koncu še njega.

Zgodba je zaradi neverjetnih in mestoma zelo posladkanih likov seveda danes zelo kritično kritizirana, a vendarle še vedno priljubljena in tudi zgodovinsko pomembna zaradi vsaj dveh razlogov. Prvi je neposreden vpliv na vzpostavitev pravil o avtorskih pravicah. Po izidu knjige je namreč E. V. Seebohm njeno delo brez dovoljenja priredil za oder in ga tudi uprizoril. Že pred tem so več njenih del brez dovoljenja natisnili in prodajali, tokrat pa je v bitki na sodiščih dokazala, da se ji s tem dela krivica, in dosegla prepoved uprizarjanja za Seebohmovo igro.

Kasneje je priredbo za oder naredila sama in z njo zaslužila prav toliko kot s knjigo - se pravi, da veliko. Ker pa se na tem mestu ukvarjamo predvsem z grafiko, bomo za pravi vtis sedaj kar preskočili k ilustracijam Malega lorda Fauntleroya, ki jih je narisal Reginald Bathurst Birch (1856-1943):





























Kot ste verjetno opazili, je mali lord upodobljen v dokaj specifični opravi, ki jo je avtorica posnela po oblačilih svojih sinov: Viviana in Lionela. Danes se lahko vprašamo, če si morda ga. Burnett ni namesto sinov želela hčera, saj dolgolasi deček v žametni obleki in s čipkami razkošno okrašenim ovratnikom verjetno ne ustreza predstavi o izgledu mladega moškega ob koncu 19. stoletja. Morda pa je v opravi, ki jo je nosil Vivian, nedvomno model za literarnega Cedrica Erola, čutiti nostalgijo po starih časih z vitezi in princesami, kakršni so bili upodobljeni v rromantičnih ljubezenskih romanih?

Ali pa je imela avtorica Malega lorda Fauntleroya enostavno svojo predstavo o oblačilih za otroke in najstnike, kot jo je nenazadnje imela tudi Kate Greenaway? Kot pri omenjeni Greenawayevi so tudi po Burtlettovi ljudje začeli modo iz knjige prenašati v resnično življenje, tako da so v letih po izidu dečki množično trgali čipke na drevesih, podstrešjih, skalovju in kjer se pač dečki najraje zadržujejo, pa jim gre trenutna moda na roke ali ne.

Reginald Bathurst Birch je šel idejam Burnettove velikodušno naproti, saj je opravo malega lorda nadvse nazorno upodobil in s tem pomagal k ustvarjanju mode, ki se, želeli ali ne, tko ali tako ponavlja. Se še spomnite pop glasbe iz 70. letih prejšnjega stoletja, natančneje nove romantike z Duran Duran in Adamom Antom?

Tudi to je način, da vstopimo med nesmrtne.






























Monday, 31 July 2017

Wanda Gag: Milijoni mačk

Wanda Gag (1893-1946)


Wanda Gag je bila vsestranska ustvarjalka, ki je za seboj pustila pečat kot avtorica, prevajalka in ilustratorka, v umetnost pa je 'zvlekla' tudi več članov svoje družine. Tokrat si bomo ogledali njeno verjetno najbolj znano delo Milijoni mačk.

Ta avtorska slikanica je nekaj posebnega iz več razlogov. Uradno na primer velja za najstarejšo ameriško slikanico, ki je brez prekinitve v tisku. To pomeni, da je prepričala številne generacije z zelo različnimi okusi, vključno z novejšo, ki s svojimi otroki dela tako zelo v rokavicah kot še nobena doslej.

Milijoni mačk je namreč dokaj sporna slikanica. Črnobele ilustracije z močnimi kontrasti niso všeč vsakemu, številni bralci so na primer izjavili, da se jim večina ilustracij sploh ne zdi ljubkih in zato niso primerne za otroke, posebej ne za najmlajše. Še več negativnih kritik je letelo na zgodbo, v kateri mačke med seboj 'izberejo' bodočega ljubljenčka na preveč krut način.

Po drugi plati so mnogi pohvalili nesmrtno zgodbo o osamljenosti, neodločnosti, posledicah napačnih odločitev in sploh večplastnost sporočila, s katerega všečnostjo se avtorica očitno ni pretirano obremenjevala in je (tudi) zato ustvarila delo, ob katerem se krešejo mnenja - umetnino.

Milijoni mačk je prejemnica Newberryjeve medalje, enega najprestižnejših priznanj, ki ga lahko osvoji knjiga za otroke in je namenjena izjemnim delom, med katerimi je zasluženo tudi Milijon mačk. Oglejmo si torej ilustracije:




























Knjiga Milijoni mačk pisateljice in ilustratorke Wande Gag je izšla leta 1928 in je najstarejša ameriška slikanica za otroke, ki jo še vedno tiskajo. Je prva, ki je uporabila tisk besedila prek dveh strani (takoimenovane blok strani). Še zanimivost: tipografija (oblika črk) je delo Wandinega brata, ki je besedilo napisal ob ilustracije, nato pa so vse skupaj tiskali po foto postopku.

Glede na dnevniške zapiske same avtorice je knjiga milijn mačk kar nekaj let ždela v njenem predalu, saj jo je zasnovala že leta 1922, venda sprva ni našla založnika, ki bi jo bil voljan objaviti. Ko je spoznala Ernestine Evans, urednico pri novi založbi s standardi, ki so temeljili na kakovosti ustvarjalcev in ne le hitrem dobičku, se je položaj spremenil.

Arhivi kažejo, da je leta 1928, se pravi, tik pred izidom, besedilo precej predelala in se še posebej posvetila refrenu, ki gre nekako takole:

Mačke tukaj, mačke tam,
mačke in mucke povsod.
Stotine mačk, tisoče mačk,
mijoni in milijarde in triljoni mačk ...

Po nepričakovanem uspehu slikanice je Wanda Gag nepreklicno vstopila v svet najuspešnejših avtorjev za otroke, kjer je ustvarjala vse do smrti, s posebnim poudarkom na svoji različici Grimmovih pravljic. Za konec morda še ena zanimivost - očitno se je avtorica poigravala tudi z nadaljevanjem milijonov mačk: milijoni podgan, saj so med njeno zapuščino tudi ilustracije tega dela, ki pa ni bilo nikoli dokončano.

Morda je predstava o krvoločnih mačkah ravno prav odštekana, da je še privlačna, pri podganah pa bi bilo vse skupaj preveč realistično? Morda bo nekega dne to nadaljevanje, seveda v predelavi kakega drugega ustvarjalca, tudi ugledalo luč sveta?