John Leech, oče politične satirične karikature

 John Leech (1817-1864) je bil v Londonu rojeni in živeči karikaturist in ilustrator, ustvarjalec izjemnega vpliva, za katerega pa danes le malokdo ve.

Njegov oče, tudi nadarjen risar, je vodil kavarno, zato ne preseneča, da se tudi sin, čeprav je zgodaj pokazal velik talent, sprva ni usmeril v umetnost, temveč je vpisal študij medicine. Vendar usodi ni ubežal, saj so njegovi učitelji odkrili njegovo izjemno nadarjenost za anatomske risbe in ga začeli zasebno najemati za portretiranje. Približno hkrati je očetov posel propadel, denarja za študij je zmanjkalo in John se je začel preživljati s slikanjem in risanjem.

Spoprijateljil se je z znanim avtorjem in ilustratorjem Williamom Makepeacem Thackerayem, se poročil, dobil sina in hčer, se spoprijateljil še s Charlesom dickensom in njegovo ženo, a delo je imelo vedno prednost pred zasebnim življenjem.

Čeprav je bil pretežno samouk, vpliva Georga Cruishanka in James Gillraya ne moremo spregledati. S svojim pristopom k ilustraciji in ljubeznijo do 'vsakdanjih' tem, s poudarkom na kritiki situacij, ki jih je zgodnji kapitalizem še poudaril, velja za enega od očetov politične satirične karikature.

Bil je med ustanovnimi sodelavci legendarne humoristične revije Punch, za katero je delal do smrti. Žal je ta, zaradi preobremenjenosti z delom in posledično pešajočega zdravja, prišla kmalu - pri 47 letih. Božična zgodba, ki jo tokrat predstavljamo z njegovimi ilustracijami, je vsekakor eden spomenikov, zaradi katerih se ga bodo vsaj ljubitelji umetnosti spominjali še stoletja.

John Leech je bil leta 1843, ko je Dickens zgodbo napisal, že uveljavljen ilustrator, eden najuglednejših pri londonskem Punchu in po mnenju mnogih utemeljitelj politično satiričnega stripa. Za razliko od predstavnikov prejšnje generacije satiričnih ilustratorjev in karikaturistov je v svojih delih bolj napadal situacije kot ljudi.

Če lahko za številne starejše karikaturiste rečemo, da so bili pri svojem portretiranju žaljivi in so šli pogosto prek meje dobrega okusa, kar je nenazadnje odvrnilo tudi del publike, je bil Leechev pristop bolj diplomatski, čeprav s svojimi tarčami nikakor ni delal v rokavicah.

Ko je Charles Dickens pristopil k Leechu, je bilo jasno, da pisatelj potrebuje risarja in ne obratno. Bil je zadolžen, njegova prejšnja knjiga (Martin Chuzzlewit) niti približno ni dosegla pričakovanj založnika in Božična pesem ni bila videti kot primerna poprava nastale situacije. Za začetek je bila knjiga po mnenju založbe prekratka.

Z ilustracijami Johna Leecha, ki je bil po avtorjevem vztrajanju vendarle potrjen za ilustratorja. Niso le pridobili dodatne pole, ampak predvsem primerno poustvarili viktorijansko srhljivo in moralistično vzdušje, ki se je v kombinaciji s posladkanimi odseki sestavila v neverjetno uspešnico. Dickens je poslej še leta poskušal napisati kako podobno delo z božično tematiko, a mu ni nikoli niti približno uspelo doseči čustvenega odziva publike, kaj šele finančnega uspeha Božične pesmi.

Mirno lahko rečemo, da je Leech s svojimi grotesknimi liki postavil standarde naslednjim generacijam ilustratorjev, Božična pesem pa je praznovanje božiča spremenila iz cerkvenega praznika v družinsko druženje in priložnost za premislek o naših ciljih, tako individualnih kot družbenih. Revščine, ki je Dickensa spodbodla k pisanju, še niti približno nismo izkoreninili, a vsaj enkrat letno lahko poskusimo narediti nekaj, da bo svet boljši. Tudi po zaslugi Dickensa in Leecha.

Heinrich Lefler

 Heinrich Lefler, avstrijski predstavnik Jugendstila

Heinrich Lefler (1863-1919) je bil iz umetniške družine, saj je bil njegov oče Franz (1631-1698) slikar, svak Josef Urban (1875-1933) arhitekt in ilustrator, soproga Mina, roj. Weismuller (1881-1942) pa operna pevka.

S svakom je veliko soustvarjal, ne le pri knjigah, kjer sta si delo sprva delila enakovredno, kasneje pa je Josef prevzel predvsem okrasne okvirje, ampak tudi pri delu na terenu, na primer pri poslikavi cerkev in drugih pomembnih zgradb.

Soprogo je Heinrich uporabil za model pri nekaterih projektih, najbolj znana je njena upodobitev na bankovcu za tisoč kron.

Ob ilustracijah, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju vsekakor velja omeniti njegove slikarske začetke, ustvaril je veliko krajinskih slik, kasneje prehod na sodobnejši medij posterja, oblikoval je tudi tekstil, vključno z opernimi kostumi, igrače in pohištvo.

Da, niti koledarji mu niso bili tuji.

Tule je nekaj primerkov njegovih ilustracij:

Svinjski pastir (Hans Christian Andersen)

Tri sestre (Johann Karl August Musaus)

Božična kolednica iz zbirke nemških pesmi za otroke

Heinrich Lefler je dobršen del življenja preživel v gledališču, nekaj časa tudi kot umetniški vodja, nanj so vplivali predvsem Eugene Grassets, Robert Anning Bell, Maurice Boutet de Monvel in Heinrich Vogeler, v zrelih letih pa je dobil profesuro na Dunajski akademiji.

Danes velja za enega najvplivnejših ustvarjalcev dunajske umetniške šole s preloma 19. na 20. stoletje.

Jelena Polenova

Jelena Dmitrievna Polenova, začetnica ruske pravljične ilustracije

Jelena (tudi Elena ali Helena) Dmitrievna Polenova (1850-1898) je bila tipična predstavnice ruskega Art Nouveau gibanja. Ob slikanju na platno in ilustriranju knjig je veliko časa namenjala poslikavam keramike. Danes je najbolje poznamo po ilustracijah ruskih pravljic.

Fotografija

Rodila se je v Saint Petersburgu, v družini, kjer ni manjkalo umetniške nadarjenosti. Oče Dmitrij je bil zgodovinar in diplomat, brat Vasilij je postal znan slikar krajin, mati Marija je pisala pravljice in jih tudi sama ilustrirala. Od nje je Jelena dobila prve risarske lekcije.

Prizor iz narave

Ženskam se takrat ni bilo dovoljeno vpisati na cesarsko umetniško akademijo, zato je prvo formalno znanje dobila na cesarskem združenju za spodbujanje umetnosti, skupaj z bratom in sestro obiskovala zasebne ure pri Pavlu Čistjakovu (1832-1919) in za dve leti obiskala Pariz, kjer se je izpopolnjevala pri uspešnem portretistu Charlesu Joshui Chaplinu (1825-1891).

Portret Jakunčikove

Po vrnitvi je delala v studiu pri Čistjakovu in obiskovala dodatne ure iz risanja z akvareli in poslikave keramike. Nanjo je zelo vplivala rusko-turška vojna, ki se je je udeležila kot prostovoljka v bolnišnici, tam pa se zaljubila v zdravnika. Žal družina ni bila naklonjena zvezi in do poroke ni prišlo. Jelena se je podredila volji družine, a jo je to zelo prizadelo.

Pošast, različica A

Pošast, različica B

Zaradi uspehov pri delu s keramiko je bila nagrajena s štipendijo za študij v Parizu. Za žensko je to v tistem obdobju pomenilo izjemno priznanje. Tam se je navdušila nad Art Nouveau gibanjem, ki je zaznamovalo njen slog do konca življenja. Po vrnitvi v Rusijo se je skupaj z družino preselila v Moskvo, kjer je nadaljevala s poslikavami porcelana, postala učiteljica umetnosti in sodelovala v koloniji Ambramcevo, kjer so se družili različni umetniki. Skupaj z Viktorjem Vasnetsovim (1848-1926) in še nekaterimi drugimi slikarji je postavila temelje Arts and Crafts gibanju v Rusiji.

Vojna gob

Leta 1886 je začela ilustrirati ruske pravljice, ki jih je zbiral Aleksander Afanasjev (1826-1871). Skupaj se jih je nabralo 22, a je bila le ena (Vojna gob) objavljena v času njenega življenja. Kljub temu velja za pomemben vpliv na kasnejše ilustratorje, kot sta bila Ivan Bilibin (1876-1942) in Sergej Maljutin (1859-1937

Zakaj medved nima repa

Prizori iz pravljice Sinek Filip

Ivan Carevič in žar ptica

Leta 1896 je bila udeležena v prometni nesreči, ko se je njena kočija prevrnila in je Jelena z glavo udarila v pločnik. Sledili so zdravstveni zapleti in nikoli si ni opomogla. Umrla je približno dve leti in pol kasneje. V njen spomin je bila ustaovljena štipendija za nadarjene mlade umetnike.

Max Wulff

Max Wulff (1871-1947) se je rodil v Berlinu. Študiral je na tamkajšnji Umetniški univerzi in munchenski Univerzi Ludwiga Maximiliana. Čeprav je veljal za dobrega portretista, ki je delal tako z živimi modeli kot ustvarjal po starih slikah in fotografijah, se je uveljavil predvsem kot ilustrator del za otroke in mladino.

                                                     Ludwig van Beethoven, olje

                                                  Beethoven kot Napoleon, lesorez

                                          Nemški maršal Paul von Hindenburg na razglednici

Njegov slog je precej drugačen od slik, ki smo jih na tem področju vajeni danes. Čeprav uporablja žive barve, so njegovi kontrasti, pogosto na temnem ali povsem črnem ozadju, za sodobnega potrošnika enostavno premočni. Kdor išče nežne pastele in prelivanje ploskev, bo razočaran.

                                                             Don Kihot, naslovnica

                                                        Guliverjeva potovanja, naslovnica

                                                           Lažnivi Kljukec, naslovnica

                                                    Naslovnici knjig Johanne Spyri

Knjižne ilustracije Maxa Wulffa so veliko bliže plakatom z začetka 20. stoletja, s črnimi obrobami in jasnimi linijami, pa z opazno temnejšimi barvami, ki življenja ne poskušajo olepšati niti kadar gre za domišljijske prizore.

                                                        V 80 dneh okoli sveta (Jules Verne)

                                                           Zaklad Inkov (Karl May)

(ne spreglejte: več o Karlu Mayu)

Kot večina vidnih nemških grafičnih umetnikov, se niti on ni mogel (zagotovo niti želel) izogniti pravljicam bratov Grimm.

           Kralj Drozgobrad

                                                                            Špicparkeljc

Prav dosti več trenutno ne moremo dodati. Vsekakor gre za zanimivega ilustratorja, o katerem bi radi vedeli več. Morda čez čas še kaj dodamo.

Felix Vallotton - mojster lesorezov in poenostavitev

Felix Edouard Vallotton (1865-1925) je bil Švicar francoskega porekla, rojen kot tretji od štirih otrok v družini podjetnika (najprej je vodil lekarno, nato tovarno čokolade), poročenega s hčerjo obrtnika. Deležen je bil klasične izobrazbe, a se že med študijem udeležil risarskih tečajev, kjer se je odlikoval predvsem kot izvrsten opazovalec.

avtoportret iz leta 1891

Starše je prepričal, da so mu omogočili študij slikarstva v Parizu in njegov oče je po nekaj mesecih celo pisal njegovemu mentorju, slovitemu Julesu Josephu Lehebvreju ali ima njegov sin dovolj talenta, da bi se s slikanjem lahko preživljal. Odgovor je bil pozitiven.

tihožitja so bila ob pejsažih in aktih njegova najljubša dejavnost

Felix Vallotton se je res izkazal, se celo uvrstil med kandidate za prepis s sicer odlične Akademije Julian na še prestižnejšo Šolo lepih umetnosti, a to možnost zavrnil, da je lahko ostal v družbi kolegov, s katerimi se je vse bolj družil tudi zasebno. Ogromno časa je preživljal v Louvru, kjer je študiral tehnike starih mojstrov. Posebej se je navduševal nad Da Vincijem in Durerjem, pa tudi Goyo in Manetom. Že pri 20 letih je začel voditi zelo natančen dnevnik, v katerega je zapisoval vse svoje projekte, in pri tem vztrajal vse do smrti, tako da zelo natančno vemo, koliko skic, slik, ilustracij in drugih del je ustvaril.

avtoportret iz leta 1897

Že kot študent je razstavljal v za marsikaterega vrhunskega slikarja nedostopnem Salonu, a njegov profesor Lefebvre zaradi poudarjeno realističnega pristopa ni bil navdušen. Pridružile so se finančne težave, saj je očetovo podjetje tonilo v dolgove. Tako je začel iskati različna priložnostna dela, še posebej se je izkazal kot restavrator v galeriji. Napisal je več kritičnih člankov za umetniško revijo. Staknil je tifus, padel v depresijo in med zdravljenjem v zdravilišču spoznal dolgoletno družico.

raba velikih ploskev enotne barve je značilnost japonskega sloga

Leta 1892 se je pridružil skupini Nabis, začel je ilustrirati za različne revije, ilustriral je tudi nekaj knjig. Vse bolj se je izoblikval njegov prepoznaven slog, kjer je iz realizma z najpodrobnejšimi detajli prešel v poenostavljanje, s poudarjenimi ploskvami črne in bele barve, brez vmesnih odtenkov in brez detajlov. Zanimivo je, da je takšne slike in risbe praviloma delal tako, da je najprej narisal zelo natančno sliko in jo nato prerisoval tako, da je po korakih odstranjeval detajle. Nanj so posebej vplivali japonski lesorezi in danes tudi Vallotona poznamo predvsem po lesorezih, čeprav je vse do smrti ostal odličen slikar.

ilustracija iz knjige Rdečelasec Julesa Renarda

Leta 1899 se je poročil z vdovo, ki je imela že tri otroke in zakon mu je izboljšal finančno stanje. Lesoreze je skoraj opustil, posvetil se je predvsem slikanju, preizkusil se je tudi v kiparjenju. Leta 1912 mu je francoska vlada ponudila odlikovaje Legija časti, ki ga je, tako kot še dva člana skupine Nabis, zavrnil.

slika Perice je ena Vallottonovh najbolj znanih, čeprav sprva perice komaj opazimo

Kot naturaliziran Francoz se je ob začetku 1. svetovne vojne prijavil k vojakom, a so ga zaradi let zavrnili. Naredil pa je serijo slik, povezanih z njegovo izkušnjo obiska bojnih linij. Njegovo zdavje je postopno pešalo in leta 1925 je umrl le dan po 60. rojstnem dnevu. Ustvaril je kar 1700 slik.

Brinsley Le Fanu

George Brinsley Sheridan Le Fanu - mojster senc v senci svojega očeta

Brinsley Le Fanu (1854-1929) sicer ne velja za enega najboljših ilustratorjev vseh časov, a je vseeno zelo zanimiv, tako zaradi svoje obrtne spretnosti, kot pomembne (v življenjepisih pogosto podcenjene) vloge v družini Le Fanu, kjer je mrgolelo umetniških in ustvarjalnih članov, a je vseeno še najbolj izstopal njegov oče Joseph Thomas, običajno podpisan le kot Sheridan Le Fanu.

Brinsley se je rodil kot najmlajši izmed štirih otrok, nadarjenost za risanje je pokazal že v mladosti in se šolal v Dublinu, Londonu in Parizu. Obkrožen je bil z umetniki, med katerimi so prevladovali Irci, ki so v Londonu ustvarili močno in pšovezano skupnost. Kot otrok se je večkrat igral z Wildovimi (Oscar se je rodil istega leta), študiral s pisateljem Georgeom Moorom, se po vrnitvi v London družil s slikarjem in kiparjem Percyjem Fitzgeraldom, pesnikom Alfredom Percivalom Gravesom ter seveda s pisateljem, urednikom in založnikom Edmundom Downeyem, ki je izdal več knjig njegovega očeta. Zadnji trije so živeli v krogu nekaj minut hoje od doma Le Fanujevih, kar je dajalo obilo priložnosti za družinska srečanja.

Brinsley je ilustriral pet knjig Sheridana Le Fanuja. S svojim smislom za mračno, groteskno in fantastično je očetove viktorijanske srhljivke ne le ilustriral, ampak jim tudi dodal svojsko dimenzijo, zaradi katere so še prepričljivejše. Iz pisem v ohranjenih zapuščinah je razvidno, da je pri nastajanju zgodb svojega očeta pogosto tvorno sodeloval, predvsem pri gradnji ozadja, saj je imel odličen smisel za podrobnosti, kar je nenazadnje razvidno tudi na ilustracijah, s katerimi odlično pričara pretekla senčna in prašna obdobja, tako pomebna za gotsko grozljivko.

Zgornja ilustracija je iz knjige Začarana lutka in druge zgodbe, pri kateri je sodeloval z legendarnim Richardom 'Dickyjem' Doylom (tudi on je dodatno znan po svojem slavnem sorodniku, saj je njegov nečak napisal Sherlocka Holmesa).

Seveda je ljubezen do nadnaravnega prišla prav pri ilustriranju pravljic in sorodnih zgodb za otroke. Kot samostojen ilustrator ali koilustrator je sodeloval pri kar dvesto tridesetih izdajah nekoč zelo priljubljenih izdaj urednika Williama Thomasa Steada (po njegovi smrti je uredniški del prevzela njegova hči Estelle), v katerih so desetine tisočev otrok prvič spoznale številne klasike tako med otroško literaturo kot med (predelanimi in prirejenimi) deli za odrasle. Brinsley Le Fanu je s svojo črtno ilustracijo marsikaterega otroka spodbudil, da si je kar sam pobarval sicer črnobelo izdajo na poceni papirju.

Na zgornji ilustraciji lepo vidimo večino značinosti ilustratorskega sloga Brinsleya Le Fanuja:

• ljubezen do okvirčkov,
• spretna izraba svetlobe in senčenja,
• smisel za podrobnosti.

Več o njegovem delu s stotinami ilustracij:

http://brinsley-le-fanu.mystrikingly.com/

Kljub veliki produktivnosti Brinsley ni dosegel posebnega finančnega uspeha. Tudi zasebno se ni vse izšlo po njegovih željah, saj je po poroki hitro dvakrat postal oče, a sta oba otroka umrla v rosni mladosti. Okrog leta 1920 mu je začelo pešati zdravje in od ilustriranja se je poslovil z zgodbo, ki jo je napisal kar sam. Poleg knjižnih ilustracij je zapustil tudi nekaj oljnih slik, predvsem pejsažev in peščico portretov ljudi, ki so mu bili blizu zasebno in poslovno. Umrl je z močno okvarjenim vidom pri 74 letih.

Kdo je bil Richard Andre?

Richard Andre, vsestranski mojster, ki se ni rad izpostavljal

Izjemno produktivni ilustrator s konca 19. stoletja je večini bralcev starih slikanic popolna neznanka. Za to je več razlogov. Eden od teh je gotovo njegova hiperproduktivnost (ob ilustriranju je še fotografiral, prevajal, pisal, se ukvarjal z gledališčem in bil velik ljubitelj nežnejšega spola), ki je vodila do slabše kakovosti njegovih lustracij.

Kljub temu je bil udeležen pri toliko zanimivih projektih, da ga enostavno ne smemo prezreti. Pravzaprav je tudi za njegovo predstavitev več razlogov. Pa si oglejmo kratek življenjepis Richarda Andreja in ga pospremimo z nekaj njegovimi značilnimi deli.

Rodil se je kot William Roger Snow leta 1834 v ugledni in dokaj premožni družini, se vpisal na Cambridge in slovito univerzo po manj kot letu dni zapustil iz neznanih razlogov. Glede na njegovo kasnejšo nagnjenost k škandalom si lahko v domišljiji narišemo marsikaj in velik dela tega je verjetno res.

Kot dvajsetletnik je podedoval zajetno premoženje, a je tudi to trajalo manj kot leto dni. Tako se je pridružil vojski, kjer je bilo za preživetje oskrbljeno, pa tudi potovanj se je lahko nadejal. Njegovi vtisi o Kitajski so strnjeni v njegovo prvo literarno delo, objavljeno leta 1860 - Skeči kitajskega življenja in značaja. Sledil je izlet v gledališke vode, kjer se je preizkusil kot scenarist in se zapletel v več ljubezenskih zvez.

Ker je bil tedaj že poročen, kar je veljalo tudi za vsaj eno izmed njegovih ljubic, je moral zapustit vojaško službo. Spremenil si je ime (v Clifford Merton), a jezna bivša soproga ga je po nekaj letih izsledila in terjala del njegovega premoženja. Zato se je preimenoval še enkrat, tokrat v Richarda Andreja. Pod tem imenom je ustvaril največ literarnih del, ki jih je prevajal, prirejal in ilustriral. Posebej uspešno je bilo njegovo sodelovanje s tedaj izjemno priljubljeno Juliano Horatio Ewing, zaradi katerega so mu bila odprta vrata številnih založniških hiš tudi po njeni smrti.

Svoje zaslužke je uspel dobro naložiti, saj je po njegovem odhodu z ilustratorske scene o njem sicer le malo podatkov, a postal naj bi uspešen fotograf, tiskar in nasploh poslovnež, kot bi naj bil po pričakovanjih svoje družine že desetletja prej. Umrl je leta 1907.

Če za dela Richarda Andreja lahko rečemo, da se ne odlikujejo po najbolj poglobljenih likih ali domiselnih kompozicijah, vsekakor ne moremo do njegovega smisla za ravnotežje, verjetno prenešenega iz gledališkega sveta, in seveda živih barv, s katerimi so založniki osvojili srca svojih bralcev.

Z Williamom Rogerjem Snowom alias Cliffordom Mertonom alias Richardom Andrejem se je tako po svoje gradila zgodovina slikanice kot samostojnega medija, kjer se umetnost in obrt, lepota in dobiček, človeška domiselnost in strojna ponovljivost združijo v nekaj posebnega, kar nam je v veselje že vsaj stoletje in pol in nam bo še dolgo.

vir: https://richard-andre.jimdosite.com/