Friday, 27 April 2018

Horace Petherick in Moj pes Tray

Moj pes Tray, slikanica Horaca Williama Pethericka


Horace William Petherick (1839-1919) se je rodil v Londonu, njegova družina je izhajala iz Cornwalla, z juga Anglije. Ko si je sam ustvaril družino s Clementino Augusto Bonney sta jima prva prva otroka umrl v rosnih letih (okrog drugega leta), naslednjih pet pa je preživelo. Bile so same deklice in vse po vrsti nadarjene umetnice.



Horace Petherick se je uveljavil kot violinist, izdelovalec violin in na sploh strokovnjak za glasbila s strunami. Redno je objavljal v reviji The Strad, najuglednejši reviji za violoiniste tistega obdobja. Napisal je štiri samostojne knjige s tega področja: Zgodovina violine (1893), Antonio Stradivari (1900), Giuseppe Guarnieri -  Njegovo življenje in delo (1906) in Popravilo in obnova violin (1915), ki jih je sam ilustriral.

Horace W. Petherick se je na slikarskem in ilustratorskem področju vrhunsko izkazal. Večkrat je razstavljal v Kraljevi Akademiji, ilustriral za več časopisov in revij, znan je tudi po knjigi portretov londonskih delavcev (smetarji, mlekarji, prižigalci luči, ...) in seveda številnih ilustracijah knjig za otroke. Eno od teh predstavljamo danes.



Zgodbo o psičku Treyu je Horace William Petherick napisal sam - v rimah. Pripoveduje o deklici, ki je imela le očeta, a je ta hudo zbolel in umrl. Ostala je sama s psičkom in najemodajalka je iz hiše najprej nagnala psa, ko pa je pes zunaj neutolažljivo tulil, poslala za njim še deklico.




Ponovno snidenje deklice in psa je vse prej kot veselo, saj nista le brez doma, temveč kuža deklico tako povleče za roko, da ji jo zlomi. Tokrat mora v bolnišnico ona, tam se eden od zdravnikov spomni njenega očeta in denarja, ki ga je ta zapustil najemodajalki, da bi bila deklica preskrbljena. Pohlepnico razkrinkajo, deklici in psu pa poiščejo nov, primernejši dom.



Morda še nekaj besed o hčerah danes predstavljenega ilustratorja. Njegova najstarejša Rosa Clementina (1871-1931), je postala,ugledna ilustratorka in slikarka z več deli v galerijah in muzejih, portret Horaca Pethericka in njene mlajše sestre Dore spodaj sta njeni deli.




Ada Flora (1874-1924), Leila Helena (1876-1951), Evelina May (1879-?), Dora Valentine (1881-1946) so bile vse po vrsti uspešne glasbenice. Ada je igrala violino in klavir, zložila je več skladb. Leila je igral violo in pela, postala je znana učiteljica petja. Evelina je igrala violino in violo. Dora je igrala violino in čelo. Igrale so v različnih zasedbah, nekaj časa tudi v skupnem kvartetu. Družina, polna talentov, torej.




Saturday, 31 March 2018

John Lawson in Pametni Hans

John Lawson (1838-1908) se je rodil kot najmlajši v družini desetih otrok Roberta Lawsona, škotskega tkalca in njegove žene Ann, rojene Kirk.

O izobrazbi Johna Lawsona ni dostopnih podatkov, vemo le, da je leta 1857 že razstavljal na Škotski kraljevi akademiji. Očitno je tudi, da je bila njegova družina verjetno prek osebnega prijateljstva tesno povezana z družino Noela Patona, ki je tudi sam postal znan slikar. John je Noela Patona portretiral že leta 1858 in kasneje dal svojemu najmlajšemu otroku ime Noel Paton.



John se je prav tako 1858 poročil z Martho Carragher. Podrobnosti niso znane, a poročila se nista v domačem kraju (Dunfermline) in prvi otrok se je rodil že manj kot pol leta po poroki. V zakonu se je rodilo pet otrok, tri hčere in dva sinova. Že po rojstvu drugega se je družina preselila v večji Edinburgh, kjer je bilo več dela za Johna. Na popisu prebivalstva se je izjasnil za oblikovalca barvnih stekel.

Takrat so začela prihajati tudi prva naročila za ilustracije, predvsem knjig za otroke, s katerimi se je ukvarjal vse do svoje smrti. Najprej je delal za Škotske založnike, a še boljši posel se je ponujal v Londonu, zato je v 70. letih sledila selitev v prestolnico Velike Britanije. V delo je uvedel svojo najstarejšo hčer Elizabeth in več knjig sta ilustrirala skupaj.

Lizzie, kot so običajno klicali Elizabeth, se je poročila z Robertom Ellice Mackom, nadarjenim avtorjem in urednikom, ki je kmalu za tem začel delati za slovito založbo Nister. John, Lzzie in Robert so skupaj sodelovali pri več projektih.

V zadnjem popisu prebivalstva, za katerega vemo, da je v njem sodeloval, se je predstavil kot slikar, ilustrator in kipar. Umrl je leta 1908 v bolnišnici Bart.

Za zaokroženje predstavitve seveda predstavljamo še set njegovih ilustracij. Izbral sem Pametnega Hansa, relativno znano pravljico bratov Grimm.

Pametni Hans (včasih tudi Srečni Hans)


Knjiga je izšla pri Thomas De La Rue & Company med 1880 in 1890 v Londonu.


Hans je gospodarju pridno služil sedem let in ga poprosil za plačilo ob slovesu.


Gospodar mu je dal za sedem let dela veliko kepo zlata in Hans si jo je naložil na ramo.


Kepa se je ob pogledu na jezdeca zazdela še težja.


Kako vesel je bil, ko sta se z jezdecem uspela dogovoriti za zamenjavo: za kepo zlata je dobil konja.


Toda ježa je bila zahtevnejša kot je mislil. Konja ga je vrgel iz sedla in pobegnil bi, če ga ne bi ujel kmet, ki mu je nasproti vodil kravo.


Zamenjala sta. Hans je za konja dobil kravo.


Ko ga je užejalo, je poskusil kravo pomolzti, a ni šlo.

Nasproti mu je prišel kmet s pujskom.



Hansa pa je za povrh brcnila krava.


Seveda sta zamenjala. Hans je dobil pujska. To bo slastna pečenka!


Kmalu za tem je pujska zamenjal za gos. Ob pečenki se je nadejal še toplega perja za pernico.


Prišel je do mojstra z brusom.


Morda bi bilo bolje imeti tako uporabno orodje kot gosko, ki jo lahko le spitaš in zakolješ?


In sta zamenjala.


Toda brus je bil težak. Ni nekaj podobno neprijetnega že izkusil?


Moral je malo počiti. Tudi žejen je postal.


Oh, kamen je padel v vodo. Pregloboko je. Ga vsaj nositi ne bo treba.


Še malo in pritekel je domov. Materi v objem!

Toliko zaenkrat o delu Johna Lawsona. Če vas je navdušil, je tule povezava na še eno zanimivo knjigo, ki jo je napisala Constance Lloyd, bolj znana kot soproga Oscarja Wilda:

https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/7-there-was-once-by-constance-wilde

Pa lep pozdrav.







Wednesday, 28 February 2018

Louis Moe

Louis Moe (1857-1945)

Slikar, ilustrator in tudi avtor Luis Moe se je rodil na Norveškem, a je večino življenja preživel na Danskem, kjer je prejel celo častni viteški red za posebne zasluge na področju umetnosti. Ilustriral je veliko knjig, najraje je imel mitološke teme, še posebej so znane njegove upodobitve trolov.

Za boljšo predstavo si oglejmo njegovo knjigo pesmi za otroke, za katero je napisal besedilo, jo ilustriral in grafično opremil "Stara otroška soba in igralnica z novimi slikami":

















Louis Moe je začel umetniško kariero kot kipar, a je že med študijem pri Juliusu Middelthunu ugotovil, da ga risanje in slikanje bolj privlači. Leta 1875 je zato odpotoval v Kopenhagen in naslednje leto so ga sprejeli na umetniško akademijo, kjer je študiral med drugim pri Fritsu Vermehrenu in Jorgenu Roedu, kasneje se je učil še pri Carlu Locherju in Alfu Jacobsenu. Po zaključenem študiju je ostal na Danskem, vendar je poletne mesece pogosto preživljal na Norveškem, kjer je posebej cenil pokrajino Telemarka.

Z leti je postal cenjen kot slikar, ilustrator in litograf po vsej Skandinaviji. Njegove najljubše teme so bile krajine, slike živali in mitološka bitja, med katerimi so prednjačili troli in čarovnice. Seveda je delal tudi za otroke, tako v knjigah kot revijah. Bil je zelo produktiven. Če mu v delo niso dali dovolj besedil, jih je napisal kar sam.

Za njegovo najpomembnejše delo velja Ragnarok, miselna slika (1829), knjiga s področja skandinavske mitologije. Ob koncu 19. stoletja je bil verjetno najbolj znan otroški ilustrator skandinavskih držav. Med drugimi je ilustriral dela bratov Grimm, Hansa Christiana Andersena in izbrane zgodbe 1001 noči. Njegove slikanice brez besed spadajo med prednike današnjih stripov in Solveig Muren Sanden, norveška striparka, prva dobitnica nagrade za posebne dosežke na področju stripa, ki jo podeljuje norveško kulturno ministrstvo, je bila njegova učenka.

Louis Moe se je poročil leta 1897, a otrok ni imel. Na prestižni razstavi v Bruslju je leta 1910 osvojil zlato medaljo, Danska pa mu je 1931 podelila viteški naziv.










Tuesday, 30 January 2018

Artus Scheiner in Shakespearjeve povesti

Artuš Scheiner in pripovedke Williama Shakespearja


Kdor rad brska po starih knjigah in slikanicah, bo zelo hitro spoznal najboljše angleške in ameriške ilustratorje minulih dveh stoletij. Z malo truda se bo seznanil tudi z nekaj nemškimi in francoskimi mojstri, a nato se počasi neha.

Malo zato, ker predstavniki manjših narodov komercialno niso bili tako zelo zanimivi in jih danes ne poznajo niti zbiralci (medtem ko, na primer, Rackhama ali Wilcox Smithovo še vedno najdemo v sodobnih ponatisih), malo zato, ker so pač pripadali manjšim narodom, ki so imeli več težav s svojim lastnim obstojem, pa jim je za promocijo svojih umetnikov enostavno zmanjkalo energije.

Tokrat bomo to krivico malce popravili vsaj v primeru Artuša Scheinerja (1863-1938), češkega ilustratorja in slikarja s preloma 19. v 20. stoletje. Po slogu bi ga še najlažje uvrstili v secesijski slog, oz. art nouveau, kamor bi denimo uvrstili tudi Alphonsa Mucho kot verjetno najbolj znanega češkega likovnega umetnika istega obdobja.

Toda uvrščanje umetnikov v predalčke je nehvaležno, zato raje povzemimo osnovne biografske podatke. Artuš je bil rojen v Benešu, že kot otrok je oboževal risanje in bil v šoli najbolj navdušen nad umetnostjo, a se je sprva zaposlil kot finančni uradnik na državnem sekretariatu za finance in risal zgolj ljubiteljsko.

Čeprav je bil popoln samouk, ali pa prav zaradi tega, je razvil precej samosvoj slog z velkim čutom za estetiko in pogostimi fantastičnimi elementi. Prve objave so mu uspele v berlinskem satiričnem tedniku Lustige Blatter ki so jij sledile objave v drugih časopisih v Avstriji, Nemčiji in na Češkem. Sčasoma je dobil sloves odličnega satiričnega ilustratorja in začel dobivti vse več naročil, tako da je iz državne službe lahko prestopil med svobodne umetnike.

Ob ilustracijah za časopise je tudi slikal na platno, oblikoval razglednice, propagandna sporočila in gledališke kulise. Zasnoval je tudi lutke in ob tem sodeloval z bratom Josefom in praškim lutkovnim gledališčem, njegova najbolj znana dela pa so vendarle knjižne ilustracije. Posebej veliko je ilustriralpravljic, na primer Poredni otroci in druge češkoslovaške pravljice Božene Nemcove ali Hrestača E. T. A, Hoffmanna.

Umrl je v Pragi. Tule predstavljamo njegove ilustracije Shakespearjevih povesti, priredbe Shakespearjevih del za otroke, nekaj podobnega, kot sta napravila Charles in Mary Lamb v Angliji.


Knjiga je izšla leta 1899 in je eno prvih knjižnih del Artuša Scheinerja. Besedilo in ilustracije so v javni lasti.

Romeo in Julija


Beneški trgovec

Dva gospoda iz Verone

Hamlet

Sen kresne noči

Othello

Dvanajsta noč

Kralj Lear

Macbeth

To nikakor ni najboljše delo Artuša Scheinerja, je pa dovolj reprezentativno za predstavitev umetnika, s katerim se bomo zagotovo še srečali. Do kake druge priložnosti torej na svidenje ...