Thursday, 30 August 2018

Soncni kralj in Maurice Leloir

Sončni kralj, kot ga je videl Maurice Leloir


Maurice Leloir (1853-1940) je bil slikar, ilustrator, zbiralec in nasploh zelo podjeten in vsestranski umetnik. Rodil se je v družini slikarjev, tako oče kot mati sta bila uspešna slikarja, prav tako ded in brat, a v zgodovino se je zapisal predvsem kot velik ljubitelj zgodovinskih kostimov, ki jih je, tudi po zaslugi razvoja fotografije ob koncu 19. stoletja, skupaj s svojimi učenci naslikal in izdal v kopici različnih in med publiko odlično sprejetih publikacij. V duhu njegovih najboljših del tule predstavljam delo Sončni kralj.



Gre seveda za Ludvika XIV, zagotovo najslavnejšega med francoskimi, če ne kar med vsemi kralji. O Sončnem kralju nekaj besed ob koncu, najprej pa ilustracije Maurica Leloirja iz knjige, izdane 1904 pri Combet & Cie., v Parizu:









































Tako razkošna izdaja seveda ni ostala brez okrasja niti na straneh, kjer je prevladovalo besedilo. Ozaljšanih zaporednih števil strani ne bom predstavljal, zato pa je tule pet vinjet, ki se izmenično pojavljajo od začetka do konca, zaključna vinjeta na zadnji strani in še ena umetelna, s katero je ilustrator okrasil seznam gravur v knjigi:







Mimogrede, pričujoča izdaja (tole je iz prve, za katero so sledili še vsaj trije ponatisi) je bila namenjena zbiralcem in ob običajni nakladi so natisnili še dve omejeni, eno na posebnem kitajskem, drugo na posebnem japonskem papirju, vsako v le po petdesetih oštevilčenih izvodih, ki so jih ponudili petičnim kupcem po posebej zasoljeni ceni.



In še obljuba od prej ...

Zakaj je bil kralj Ludvik XIV tako poseben?

  1. Njegova starša sta čakala na njegovo rojstvo kar dve desetletji. Pred tem je njegova mati rodila več mrtvorojencev.

  2.  Na oblasti je bil več kot 70 let! Ali natančneje 72 let in 110 dni, kar je več od kateregakoli evropskega vladarja suverene države.

  3. Kot je sam prišel na prestol pri manj kot petih letih, je tudi njegov naslednik, sicer njegov pravnuk Ludvik XV.

  4. Čeprav je bil zaljubljen v hčer svojega učitelja, nadomestnega očeta in do svoje smrti dejanskega vladarja Francije kardinala Mazarina, se je poročil s svojo sestrično Marijo Terezo Habsburško, saj so tako Francozi sklenili prepotrebno premirje s Španijo.

  5. Z Marijo Terezo je imel šest otrok, s svojimi ljubicami pa še vsaj dvakrat toliko. Večina je pomrla v zgodnjem otroštvu.

  6. Odrasel, živel in umrl je v prepričanju, da je božji izbranec. V grb si je dal narisati sonce, simbol grškega boga Heliosa in ga celo igral v baletni predstavi.

  7. Ker je bil nizke rasti, je vedno nosil čevlje z visokimi petami in ogromne lasulje, da bi bil videti višji. Od slikarjev je izrecno zahteval, da poudarijo njegove lepo oblikovane noge, na katere je bil izjemno ponosen.

  8. Ludvik XIV je bil velik ljubitelj in pokrovitelj umetnosti. Med njegovimi varovanci sta bila tudi Charles Perrault in Jean de la Fontaine.

  9. Ameriška zvezna država Louisiana se imenuje po njem. Sprva je bila francoska kolonija, ZDA pa so jo leta 1803 kupile za takratnih 15 milijonov dolarjev in manj kot desetletje kasneje je postala članica zveze.

  10. V času svojega vladanja je začel kar 50 vojaških spopadov, kar je terjalo stotine tisočev življenj. Zgradil pa je tudi veličastno palačo Versailles, ki je imela vrtove odprte za običajne ljudi (vojakom in beračem je bil vstop prepovedan), a je bila zaradi obilice ljudi in psov, ter pomanjkanja stranišč znana po izjemnem smradu.


Toliko o Sončnem kralju in Mauricu Leloirju.

Sunday, 29 July 2018

Stephen Foster: Stari stric Ned z ilustracijami Georga W. Brennemana

Stari stric Ned in 'oče ameriške glasbe'


Stephen Collins Foster (1826-1864) je avtor številnih priljubljenih ameriških skladb, ki jih poznamo po vsem svetu. Med njimi je prav gotovo najbolj znana Oh, Susanna!, neuradna himna kalifornijskih zlatokopov, a tokrat se posvetimo eni njegovih prvih objav - Staremu stricu Nedu!

Pesem iz leta 1848, iz obdobja ameriške državljanske vojne, ki je uradno kočala suženjstvo, čeprav je rasizem danes še vedno še kako živ, pripoveduje o temnopoltem sužnju. Stari Ned je vse življenje garal, delal je, dokler mu oči in roke niso več služile, lase in zobe je že izgubil, star in izčrpan je umrl, a z veseljem se ga bomo spominjali, saj je svoje delo opravljal dobro in je sedaj odšel tja, kamor gredo dobri 'zamorci'.

Da, pesem je prežeta z rasističnim humorjem in beseda nigger (zamorc) je le eden pokazateljev Fosterjevega pogleda na problematiko, s katero se je celotna zvezna država ukvarjala tako intenzivno, da je prišlo celo do vojne, katere posledice so čutile še naslednje generacije. Fofosterjevi so bili sicer doma na severu ZDA, a njihov pogled na suženjstvo je bil bližje južnim državam, ki so bile seveda ekonomsko precej bolj odvisne od suženjske delovne sile.

Stephen je bil najmlajši v družini šestih otrok (imel je še tri sestre in dva brata), a najslavnejši. S pisanjem pesmi je zaslovel že kmalu, si s tem tudi finančno lepo opomogel, čeprav so ga vsaj na začetku kariere kar nekajkrat krepko ogoljufali (s Starim stricem Nedom je denimo njegov založnik zaslužil bogastvo, sam pa komaj za kosilo). Kot umetniku pritiče, je v njegovi ustvarjalni poti zaznati tudi določen napredek v razmišljanu. Že pri stricu Nedu je ob stereotipni predstavitvi temnopoltega lika moč zaznati nekaj naznanil novega družbenega reda, saj je Ne s smrtjo odrešen garaškega dela, lastniki pa ga po njegovi smrti pogrešajo.

No, mi bomo vseeno ostali pri slikanici, ki je bila izdana ob koncu stoletja (1892), torej precej po Fosterjevi smrti. Ilustriral jo je relativno znani in uspešni slikar George W. Brenneman (1856-1906), o katerem vemo predvsem, da je deloval na vzhodu ZDA, bil slikar portretov in pokrajin, poprijel pa je tudi za delo pri revijah knjižnih založbah. Tule so ilustracije z izrazito nostalgičnim pridihom:
































Knjiga je izšla v Bostonu pri založbi Charles E. Brown & Co. in vsi objavljeni materiali so seveda prosti avtorskih pravic. Če vas je delo Georga w. Brennemana navdalo z dovolj zanimanja, da bi radi videli še kaj s sorodnega področja, je tule še povezava na njegovo videnje klasične pravljice o Trnuljčici, oziroma, kot ji pravijo v anglosaksonskem svetu, Speči lepotici, kjr je nekaj ilustraci tudi v barvah:

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2018/07/23/the-sleeping-beauty-picture-book-by-george-w-brenneman/

Do naslednjič!