Miklavž, kot običajno pri nas imenujemo Svetega Nikolaja je eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov, ki jue seveda navdihoval tudi številne umetnike povsod po svetu. Decembrskemu času primerno je tokratna slikanica posvečena Miklavžu, a se ne bomo spuščali v njegovo zanimivo in občasno nekoliko nejasno zgodovino, prav tako ne v razlago odnosov med dobrimi tremi možmi, saj je bolja ali manj jasno, da gre v primeru Mikavža, Božička in dedka Mraza pravzaprav za eno in isto osebo v različnih socialnih, kulturnih in političnih okoljih.
Tule lahko torej preberete več o tem, kako je Miklavž postal dedek Mraz, mi pa nadaljujemo s slikanico iz 19. stoletja, ki jo je napisal Clement Clarke Moore (1779-1863), sicer profesor klasične literature in teologije, a v zgodovino zapisan predvsem po pesmi, ki jo je leta 1822 napisal svojim šestim otrokom, naslednje leto pa je bila (anonimno!) objavljena in je odtlej z nenehnimi ponatisi stalnica anglosaške božično praznične literature.
Knjižico, ki jo predstalvjamo tokrat, je ilustriral Felix Octavius Carr Darley (1822–1888), slikar samouk, ki je svojimi risbami ozaljšal dela takšnih klasikov, kot so Dickens, Hawthorne, Irwing, Longfellow, Stowe in drugi, omeniti velja vsekakor tudi sodelovanje z Edgarjem Alanom Poejem.
No, tole so slike Miklavža, kot si jih je zamislil F.O.C. Darley:
Malce drugačne podobe, kot smo jh vajeni dandanes, kajne?
Pa lepo praznujte!
Za tokratno objavo sem izbral malce neobičajno (pa ne preveč) slikanico, ki jo je napisala dr. Beatrice Slayton Herben. O njej nisem našel veliko, le da je bila verjetno rojena leta 1891 (morda tudi kako leto kasneje), nekaj več pa je znanega o ilustratorju Fredericku Richardsonu (1862-1937).
Slikanica je izšla leta 1921, bila verjetno tudi večkrat ponatisnjena, zanimiva pa je zaradi svojega osnovnega namena - osveščati mladež o pomenu zdrav prehrane. Njen podnaslov (Pravljica za otroke) je torej zavajajoč, dodatne zanimivost pa je tudi dejstvo, da so pri nastanku sliaknice sodelovali učenci ene ameriških osnovnih šol (Public School Fifteen, NY City), ki so zanjo napisali nekaj takoimenovanih jinglov.
Zgodba je pravzaprav komaj vredna imena zgodba, v slikanici dobre vile Jacka in Peg učijo pravil zdrave prehrane, pa tudi splošne higiene, od ščetkanja zob do pomena kakovostnega spanca. Dr. Herben je iz zasnove sestavila vzgojno pripoved z repom in glavo, Frederick Richardson pa je vse skupaj začinil z zanimivimi ilustracijami, ki bi bile lahko tudi boljše, saj, kot boste opazili, so pri tisku precej škrtarili z barvami.
Ko so pred leti med projektom digitalizacije to knjigo med številnimi drugimi spravili v svtovnemu občestvu dostopno obliko, je zaradi svojega zgodovinskega in kulturnega pomena doživela dokaj veliko zanimanje in prišlo je celo do ponatisa.
Da si boste lažje predstavljali, so tule še ilustracije:
Dovolj za predstavo o slikanici, ki s pomočjo pravljičnih bitij uči otroke o pomenu higiene? Da, tudi srečen konec je predviden - izvemo namreč, da sem in tja vendarle pojemo kakšno torto. Ker pa so narejene iz posebnih čarobnih sestavin, je to primerno le ob izjemnih priložnostih. Veliko izjemnih priložnosti vam želim!
Krokar Edgarja Allana Poeja v ilustracijah Gustava Doreja
Za tokratno priložnost (Noč črovnic je vendarle poseben dan, oz. noč) sem pripravil kratek sprehod skozi ilustracije najbolj znane pesnitve izjemnega avtorja, ki jih je narisal verjetno najuspešnejši ilustrator vseh časov, vgravirali pa različni graverji, ki so komajda dohajali njegovo produktivnost, kajti Dore je ob kakovosti dosegal tudi nevetjetne količine.
Ampak gremo po vrsti.
Edgar Allan Poe (1809-1849) je bil v mnogih pogledih tipičen umetnik. Mati mu je umrla, ko je imel tri leta, takoj za tem je družino zapustil oče, sicer alkoholik, ki je menda umrl le nekaj dni za tem. Poe je živel pri zakoncih Allen, ki ga nista nikoli uradno posvojila. Vseeno je kasneje prevzel tudi njun priimek.
Morda spada zraven tudi dejstvo, da se je poročil z mladoletno sestrično in poskušal po njeni smrti narediti samomor ...
Od mladih nog se je otepal z različnimi oblikami zasvojenosti. Igre na srečo, alkohol in opij so mu krojili življenje. V šoli ni dolgo zdržal, a nadarjenost za pisanje in dokaj spretno pogajanje sta mu prinesla dovolj dela in denarja, da se je lahko preživljal kot pisatelj in urednik, kar je bilo za 19. stoletje velika redkost. Če bi bile tedaj avtorske pravice malo bolje urejene, bi verjetno celo obogatel. Tako pa je bila Evropa dobesedno preplavljena za njegovimi deli, ki so jih prepisovali in prevajali nešteti mali lopovi.
No, danes ga poznamo kot pionirja na različnih področjih, ki so pomembna za literaturo in literate. Omenil sem že njegovo zahtevo, da avtor za svoje delo dobi pošteno plačilo. Čeprav je bil pri tem večkrat ogoljufan, je vendarle tlakoval pot mlajšim avtorjem in tudi današnjim pisateljem.
Njegova spretnost pri pisanju kratkih zgodb je v veliki meri zaslužna, da so se te uveljavile kot samostojna in zelo cenjena literarna oblika. Poleg tega velja tudi za začetnika žanra detektivske zgodbe (posebej takoimenovanih skrivnosti zakjenjenih sob) in je eden prvih pisateljev v žanru znanstvene fantastike (več o začetkih ZF preberite tule), še najbolj pa je danes znan kot mojster srhljivk.
Krokar, ki ga predstavljamo danes, je bil napisan kot izziv samemu sebi. Poe je hotel vedeti, ali je sposoben napisati pesnitev s stotimi vrsticami 'naenkrat' in Krokar ima zares 108 vrstic. V prvi zamisli je sicer namesto krokarja želel uporabiti papagaja, a se mu nato ni zdel več primeren za vzdušje, ki ga je želel doseči.
Vzdušje pa je seveda prava klasika horrorja: duhovi, pokopališča, mrtva ljubica, angeli, ... Kar oglejmo si Dorejevo upodobitev:
Za konec še nekaj besed o Gustavu Doreju (1832-1883). Bil je čudežni deček in samouk, ki je pri petnajstih že dobil službo, za katero so se tepli največji mojstri, leto za tem postal najboje plačani ilutrator v Franciji in kmalu za tem tudi na svetu.
Mu je bilo z rožicami postlano? Kakor se vzame. Družine si ni nikoli ustvaril, poleg tega pa tudi ni dosegel priznanje na področju, kjer bi mu to pomenilo največ - v Franciji ni bil nikdar cenjen kot slikar. V tujini so mu sicer priznavali vrhunsko kakovost tudi pri slikanju, a domovina ga je, kot se je to zgodilo že toliko umetnikom, začela slaviti tudi kot slikarja šele dolgo po smrti.
Ker je ena od odlik Krokarja zagotovo tudi njegova izjemna zvočnost, prilagam še videoposnetek, v katerem lahko prisluhnete interpretaciji Christopherja Leeja, še enega izmed zvenečih imen sveta srhljivk. Na spletu je na voljo še več interpretacij, a tale je meni osebno najbolj pri srcu.
Za popoln užitek je Krokar Edgarja Allan Poeja tudi podnaslovljen. Imejte se skrajno
