Za Utagawo Hiroshigeja (1797-1858) so slišali le redki ljubitelji knjig ali slikanic. Bolj znan (a vseeno ne prav zelo) je verjetno ljubiteljem slikarstva.
Utagawa se je rodil kot Ando. V življenju je zamenjal več imen, oz. priimkov, kar je povezano z menjavo lokacij in zaposlitev njegovih prednikov. Čeprav so bili potomci samurajev, so se večino časa otepali revščine. Po očetu je že kot dvanajstletnik (v istem letu sta umrla oba starša) prevzel delo požarnega varnostnika Edo gradu, sicer dela palač cesarskega imperija.
Delo je sicer prinašalo veliko odgovornost, a precej prostega časa, med katerim je lahko začel izživljati svojo umetniško nadarjenost. Delo 'požarnega' je sicer takoj, ko je mogel, prenesel na svojega brata, ki ga je kasneje na Utagawinega sina.
Star je bil približno 30 let, ko se je začel posvečati predvsem slikam krajine v značilnem ukiyo-e slogu. Ta slikarska tehnika je cvetela na Japonskem od 16. do 19. stoletja. Začela se je s poslikavami tkanin, a zaradi naraščajoče priljubljenosti so ustvarjalci prešli na lesene plošče, s katerih so lahko nato delali odtise na papir ali druge materiale. Tovrstni tisk je pomembno vplival na razvoj knjižne ilustracije, saj je pospešil in pocenil razvoj ilustriranih knjig.
Poleg tega je ukiyo-e ponudil precejšen napredek v kakovosti tiska in najbolj iskane ustvarjalce napravil tako slavne, da so se se začeli pod svoja dela podpisovati. Podpis ilustratorja je tako postal svojevrstna blagovna znamka, kar velja pri slikanicah še danes.
Utagawa velja za zadnjega živečega velikega mojstra ukiyo-e sloga. Njegove teme niso bile najbolj tipične, saj je namesto lepoticam, športnikom in znanim osebnostim dajal raje prednost krajinam. Oglejmo si jih le nekaj:
Most Eitai in ribiške ladje na reki Sumida
Glavna ulica v četrti Nihonbashi
Grad Edo in gora Fuji
Mestni vrati Kaminarimon, Hozomon in pagoda Senso-ji
Predstavljene slike so le majhen del znane Hiroshigejeve serije 100 znamenitih razgledov v Edu (staro ime za današnji Tokio). Serija je bila sprva zamišljena kot skupek stotih poslikav z različnimi prizori, po 25 za vsak letni čas, a na koncu se je serija ustavila pri 118 izdelkih, ki pa niso vsi delo istega avtorja. Utagawa je namreč svojo hčer Otatsu omožil z enim svojih učencev, ki je prevzel njen (oz. njenega očeta) primek in začel ustvarjati kot Hiroshige II.
Čez čas je zakon razpadel, Otatsu se je poročila še enkrat in njen soprog je postal Hiroshige III. Oba učiteljeva naslednika sta bila slogovno in tehnično šibkejša od velikega mojstra, a sta vseeno nekaj doprinesla k dokončanju serije. Utagawa sicer kljub nesporni priljubljenosti in relativni uspešnosti (na dan je zaslužil v povprečju dvakrat toliko kot običajen delavec, nikoli ni zares finančno uspel. Njegovo študijsko pot je tako na primer morala financirati njegova prva žena, v oporoki pa je zapustil predvsem navodila za poplačilo dolgov.
Umrl je med epidemijo kolere, a ni jasno, če je bila prav kolera kriva za njegovo smrt. Vsekakor nič kaj vzpodbudna novica za nadebudne umetnike, ki bi se radi zgledovali po zadnjem velikem mojstru
ukiyo-e sloga, ki je pomembno vplival na nekatere danes najdražje in najbolj cenjene slikarje, kot sta na primer Claude Monet in Vincent Van Gogh. Še pomebnejši je bil njegov vpliv na ilustratorje takoimenovane zlate dobe (za primer vpliva ilustracije na predstavitev pravljice, oz. zgodbe za otroke, je tule izbran ravno primer japonskih pravljic), ki se je, ironično razvila ravno na podlagi japonskih mojstrov, slednji pa so zašli ravno zaradi vpliva Zahoda ...
Dela Utagawe hiroshige danes najdemo v najslovitejših muzejih kot so Rijksmuseum (Amsterdam), Metropolitan (New York) in Hermitage (St. Petersburg).
