John Leech (1817-1864) je bil v Londonu rojeni in živeči karikaturist in ilustrator, ustvarjalec izjemnega vpliva, za katerega pa danes le malokdo ve.
Njegov oče, tudi nadarjen risar, je vodil kavarno, zato ne preseneča, da se tudi sin, čeprav je zgodaj pokazal velik talent, sprva ni usmeril v umetnost, temveč je vpisal študij medicine. Vendar usodi ni ubežal, saj so njegovi učitelji odkrili njegovo izjemno nadarjenost za anatomske risbe in ga začeli zasebno najemati za portretiranje. Približno hkrati je očetov posel propadel, denarja za študij je zmanjkalo in John se je začel preživljati s slikanjem in risanjem.
Spoprijateljil se je z znanim avtorjem in ilustratorjem Williamom Makepeacem Thackerayem, se poročil, dobil sina in hčer, se spoprijateljil še s Charlesom dickensom in njegovo ženo, a delo je imelo vedno prednost pred zasebnim življenjem.
Čeprav je bil pretežno samouk, vpliva Georga Cruishanka in James Gillraya ne moremo spregledati. S svojim pristopom k ilustraciji in ljubeznijo do 'vsakdanjih' tem, s poudarkom na kritiki situacij, ki jih je zgodnji kapitalizem še poudaril, velja za enega od očetov politične satirične karikature.
Bil je med ustanovnimi sodelavci legendarne humoristične revije Punch, za katero je delal do smrti. Žal je ta, zaradi preobremenjenosti z delom in posledično pešajočega zdravja, prišla kmalu - pri 47 letih. Božična zgodba, ki jo tokrat predstavljamo z njegovimi ilustracijami, je vsekakor eden spomenikov, zaradi katerih se ga bodo vsaj ljubitelji umetnosti spominjali še stoletja.
John Leech je bil leta 1843, ko je Dickens zgodbo napisal, že uveljavljen ilustrator, eden najuglednejših pri londonskem Punchu in po mnenju mnogih utemeljitelj politično satiričnega stripa. Za razliko od predstavnikov prejšnje generacije satiričnih ilustratorjev in karikaturistov je v svojih delih bolj napadal situacije kot ljudi.
Če lahko za številne starejše karikaturiste rečemo, da so bili pri svojem portretiranju žaljivi in so šli pogosto prek meje dobrega okusa, kar je nenazadnje odvrnilo tudi del publike, je bil Leechev pristop bolj diplomatski, čeprav s svojimi tarčami nikakor ni delal v rokavicah.
Ko je Charles Dickens pristopil k Leechu, je bilo jasno, da pisatelj potrebuje risarja in ne obratno. Bil je zadolžen, njegova prejšnja knjiga (Martin Chuzzlewit) niti približno ni dosegla pričakovanj založnika in Božična pesem ni bila videti kot primerna poprava nastale situacije. Za začetek je bila knjiga po mnenju založbe prekratka.
Z ilustracijami Johna Leecha, ki je bil po avtorjevem vztrajanju vendarle potrjen za ilustratorja. Niso le pridobili dodatne pole, ampak predvsem primerno poustvarili viktorijansko srhljivo in moralistično vzdušje, ki se je v kombinaciji s posladkanimi odseki sestavila v neverjetno uspešnico. Dickens je poslej še leta poskušal napisati kako podobno delo z božično tematiko, a mu ni nikoli niti približno uspelo doseči čustvenega odziva publike, kaj šele finančnega uspeha Božične pesmi.
Mirno lahko rečemo, da je Leech s svojimi grotesknimi liki postavil standarde naslednjim generacijam ilustratorjev, Božična pesem pa je praznovanje božiča spremenila iz cerkvenega praznika v družinsko druženje in priložnost za premislek o naših ciljih, tako individualnih kot družbenih. Revščine, ki je Dickensa spodbodla k pisanju, še niti približno nismo izkoreninili, a vsaj enkrat letno lahko poskusimo narediti nekaj, da bo svet boljši. Tudi po zaslugi Dickensa in Leecha.
