Jules Cheret (1836-1932) velja za očeta sodobnega plakata, oziroma posterja. Čeprav je ta blog namenjen slikanicam, je rednim bralcem doslej že postalo jasno, da je bil za razvoj le-teh izjemno pomemben tehnološki napredek. Kakovostni tiskarski stroji, ki so lahko zadovoljivo posneli slikarije mojstrov ilustracije, so bili predpogoj, sledile so še izboljšave, ki so omogočile pocenitev tiska in s tem dostopnost širokim ljudskim množicam.
Razvoj tehnologije in nastanek ilustracije kot samostojne umetniške zvrsti, ne več postanskega zaslužka slikarjem, sta šla z roko v roki in že v primeru Arthurja Rackhama in Walterja Crana smo na primer videli, kako sta se umetnika prilagodila na spremembe. Pravzaprav je takšnih primerov na stotine. Tudi Jules Cheret je pomemben del svojega ustvarjalnega razvoje preživel v Angliji, od kjer je v Francijo tudi pripeljal najboljše tiskarske stroje, s katerimi je lahko na francoski trg spravil plakate v kakovosti, kot je ljudje še niso videli.
Trik, ki ga je uporabljal skozi 70. in del 80. let 19. stoletja, je v treh valjih, prvi za črno, drugi za rdečo barvo, na tretjem pa je uporabil dva odtenka, hladnejšega in toplejšega, tako da je ustvaril prelivajoč ton z zgornjega na spodnji del lista. Če upoštevamo še, da je barve ločil in ni tiskal druge prek druge, je dosegel izjemno barvite in živahne izdelke, ki so gledalce nagovarjali, kot jih konkurenca preprosto ni mogla.
Jules Cheret je ustvaril povsem nov lik ženske v ilustraciji, saj so jo pred njim praviloma upodabljali zgolj črno ali belo: ali kot zadržano damo ali razuzdano pocestnico. Cheretove ženske, ki so celo dobile vzdevek cherettes, seveda pa tudi 'posnemovalke' v resničnem življenju, so poskočne, samostojne, polne življenja in z njimi je postal nabolj iiskan ustvarjalec na področju oglaševanje nočnih lokalov, kot so Moulin Rouge ali Folies Beregere.
Prav kmalu so ga začeli snubiti tudi za izdelavo posterjev za povsem običajne izdelke široke potrošnje, od mila in bonbonov do tobaka in avtomobilov. V prav vseh primerih je osrednji del plakata zasedla lepa nasmejana ženska in marketingarji povsem enako taktiko uporabljajo še danes.
Za prav prvi poster, s katerim je prebil led in sprožil plaz, pa velja reklamni plakat za opereto Jacquessa Offenbacha Orfej v podzemlju.Če vam je ime sicer znano, pa le ne veste, kam ga dati, je tule kratek video za osvežitev spomina (namig: kdor nima veliko časa in še vedno ne ve točno, za katero skladbo gre, naj preskoči do sedme minute videa in značilni refren ga bo takoj spravil v boljšo voljo):
Gremo torej k Cheretovim plakatom, kar precej jih bo, ki so razvrščeni po letnicah:
1866
1868
1872
1874
1875
1876
1877
1878
1879
1881
1882
1883
1885
1888
1889
1890
1891
1892
1893
1894
1895
1896
1897
1900
1901
1907
Kot ste lahko opazili, je Jules Cheret tehniko s postopnim spreminjanjem barvnega odtenka uporabljal tudi v kasnejših letih, praktično vse do konca, ko mu je začel nagajati vid in se je upokojil v Nici. Prav zadnji predstavljeni plakat je tudi namenjen Nici, kjer je Cheretu morski zrak očitno dobro del in je dočakal častitljivo starost 96 let.
Slikanic sicer ni ilustriral, a njegovo delo je navdihnilo stotine slikarjev in ilustratorjev. Prepričan sem, da jih še danes.
No comments:
Post a Comment