J M Conde

 J M Conde: ilustrator, stripar in še kaj

Ernst Zimmer

Ernst Zimmer (1864-1924)

Ernst Zimmer je še eden v dolgi vrsti nemških slikarjev in ilustratorjev, ki so ustvarjali v prvih desetletjih 20. stoletja. Njegova posebnost so bili prizori z bojišč in tudi sam je bil aktiven vojak, poleg tega pa še zbiratelj vojaških uniform in orožja.

Maria Hohneck

Maria Hohneck (1866-1949): ilustratorka Bechsteinovih, Grimmovih in drugih pravljic

O Marii Hohneck ni veliko znanega. Rodila se je v Radebeulu pri Dresdnu. Njen oče je bil litograf in slikar, znan predvsem po upodobitvi krajin. Rojena v obdobju, ko je bilo risanje ena redkih poklicnih dejavnosti, sprejemljivih za ženski spol, je študirala na sloviti Dresdenski akademiji lepih umetnosti pod mentorstvom Wilhelma Claudiusa s čigar kasnejšo soprogo (Meto Voigt) je bila nekaj časa tudi sošolka in skupaj sta celo ilustrirali vsaj eno knjigo.

Za otroke, 1913

Maria Hohneck je najbolj zaslovela z ilustracijami najbolj priljubljenih nemških pravljic, ki jih najdemo v zbirkah Ludwiga Bechsteina in bratov Grimm. Bila je tako priljubljena, da je izdajatelj iz Stuttgarta celo uporabil njeno ime v naslovu: "Pravljice Hohneckove".

Zlate pravljice, 1905

Pravljice Hohneckove, 1905

Grimmove pravljice, 1928

Njene upodobitve so dokaj konservativne, všečne raznoliki publiki, s številnimi detajli in prepoznavnimi elementi tedaj vplivnega Jugendstila, posebej je to opazno pri obrobah in oblačilih.

Obuti maček, 1905

Pepelka, 1905

Rdeča kapica, 1905

Rdeča kapica, 1906

Sneguljčica, 1905

Sneguljčica, 1906

Špicparkeljc, 1906

Žabji kralj, 1905

Žabji kralj, 1906

Kot ilustratorka otroških knjig je bila aktivna v letih med 1895 in 1925. Sicer je njeno življenje pretežno zavito v temo.

Konrad Dielitz

 Konrad Wilhelm Dielitz (1845-1933)

Viktor Paul Mohn

 Viktor Paul Mohn - nemški slikar in ilustrator

Rose Cecil O'Neill

Rose Cecil O'Neill: ustvarjalka z izjemnim komercialnim uspehom

Rose Cecil O'Neill (1877-1944) se je rodila kot najstareša v družini s šestimi otroci. Oče je bil knjigarnar in velik ljubitelj literature, mati vsestranska umetnica in učiteljica. Čeprav nihče od staršev ni dosegel vidnejših poslovnih ali umetniških uspehov, je bila Rose vzgojena v okolju, ki je dovolj dobro poskrbelo za razvej njenih umetniških in poslovnih nagnjen, kar je vodilo v hiter ustvarjalni razvoj in jo kmalu pripeljalo v položaj, ko je postala za nekaj časa celo najdražja ilustratorka na svetu.

Sneguljcica v slikah

 Sneguljčica v slikah

Ena najbolj priljubljenih pravljic vshe časov je seveda navdihovala cele generacije slikarjev inj ilustratorjev. Tule bomo zbrali čim večji nabor njihov stvaritev.

Eduard von Steinle

Eduard von Steinle, tudi Edward Jakob von Steinle (1810-1886) je bil slikar in ilustrator avstrijskega porekla, ki je večino časa ustvarjal v Nemčiji. Slogovno ga uvršča med pripadnike nazarenskega gibanja, šole z izvorom v Rimu, ki ga je von Steinle večkrat obiskal.

Eduard von Steinle v litografiji Valentina Schertla (1846)

Čeprav je bil tudi portretist in ilustrator, je največ svojih del ustvaril na področju zgodovinske in verske tematike. Poslikaval je stene in okna v različnih cerkvah, znane so tudi njegove freske na stopnišču muzeja v Kolnu.

Portret njegove hčere (1845)

Pri pridobivanju poslov mu je zelo pomagalo prijateljevanje s Philippom Veitom in družino Bretano, med najpomembnejše prijatelje iz njegovih krogov se uvršča še Moritz von Schwind.

Spodaj predstavljamo izbor njegovih del, kjer žal manjkajo njegove ilustracije Shakespearjevih del, za katere upamo, da jih nekega dne še dodamo.

Štirje jezdeci apokalipse (1838)

Lorelei (1864)

Snežica in Rožica, razglednica z motivom iz Grimmove pravljice (1868?)

Eduard von Steinle se je rodil na Dunaju, umrl pa je v Frankfurtu.

Motovilka v slikah

Kako so Motovilko videli slavni ilustratorji?

 Motovilka je znana pravljica, ki so jo radi upodabljali in jo še vedno. Na tem mestu predstavljamo najbolj znane prizore iz pravljice, kot so si jih zamislili in jih tudi upodobili sloviti umetniki predvsem iz 19. in začetka 20. stoletja. Vse predstavljene slike so v javni lasti in sčasoma jih bo še več.

Velikonočne voščilnice

 Voščilnice za Veliko noč

Pri nas sicer tradicija pošiljanja voščilnic ob velikonočnih praznikih ni nikoli zares zaživela, a to nas vseeno ne sme ovirati pri uživanju ob ogledu voščilnic, kot so jih pred približno stoletjem ustvarili nekateri izmed tedaj najuglednejših avtorjev. Znani slikarji in ilustratorji, karikaturisti in grafični oblikovalci, nekateri specialisti za izdelavo kartic in sorodnih komercialnih izdelkov, drugi zgolj občasni izletniki v svet masovne produkcije, ki se je z razvojem tiska in poštnih storitev prilagajala trgu in ga v veliki meri kar sama ustvarjala.

Spodnji primer je le drobec v morju ustvarjalnosti na področju velikonočne tematike. Heorge Ernest Studdy je bil humorist in ilustracijo spodaj je ustvaril za časopis kot hudomušen posmeh komercializaciji praznika.

George Ernest Studdy (1878-1948)

Poglejmo si še nekaj primerov izpod čopičev nadarjenih ustvarjalcev, ki so si ob služenju vsakdanjega kruha tudi na tak način zagotovili ščepec nesmrtnosti.

Frances Brundage (1854-1937)

Njena najbolj priljubljena dela so prav s področja kartic in voščilnic, na katerih so osrednji liki rečelični in nasmejani otroci. Danes ji nekateri očitajo preveliko posladkanost, a v svojem obdobju je bila zelo iskana in tudi finančno uspešna.

Ellen Clapsaddle (1865-1934)

(vir: https://mycalendarland.com/calendar/holidays/easter-sunday)

Pauli Ebner (1873-1949)

Sydney Hayes (?-1923)

Fritz Hildebrandt (1819-1985)

Catherine Klein (1861-1929)

Charles Twelvetrees (1872-1948)

Louis Wain (1860-1939)

Daleč najbolj znan je bil po svojih upodobitvah mačk in ima med zbiratelji še danes prav kulten status. No, manj znano je, da je ustvaril tudi nekaj prav prisrčnih velikonočnih razglednic.

Nekatera izmed teh imen so danes že skoraj pozabljena, druga znana le med poznavalci zelo ozko omejenih področij, tretja spet zelo priljubljena med poznavalci in zbiralci, a prav vsi si zaslužijo, da se jih vsaj občasno še spomnimo. Zato bomo na tej strani sem in tja kako voščilnico dodali tudi v prihodnje.

John Bauer, kronist mitologije gozdnih trolov

John Bauer (1882-1918)

Johna Bauerja danes ljubitelji poznajo predvsem po izjemnih upodobitvah trolov, ene skandinavskih mitoloških posebnosti, a bil je tudi odličen portretist, krajinar in mojster stenskih poslikav. Vsekakor ilustrator, ki je kljub kratkemu življenju pustil pomembne sledi in si malce podrobnejšo predstavitev tudi na teh straneh.

Zasebno

John se je rodil v Jonkopingu. Njegov oče je bil Nemec (Bavarec) in mati Švedinja. Oče je družino preživljal s prekajanjem in prodajo mesa. John je imel po enega starejšega in mlajšega brata. Dve leti starejša sestra je umrla že v zgodnjih letih, kar je na Johnu pustilo trajne posledice v obliki pogosto otožnega razpoloženja, ki se je kasneje razvilo v različne oblike depresije.

John je bil soliden učenec. Končal je tehnično gimnazijo,a  večino časa preživel ob risanju karikatur in sanjarjenju. Družina ga k umetnišlkemu ustvaranju ni spodbujala, a ko se je poskusil vpisati na umetniško akademijo, so ga podprli in tudi kasneje sta ga starša kot nikoli zares uveljavljenega in finančno preskrbljenega umetnika, večkrat denarno podprla.

Na akademijo ga kljub odličnim rezultatom sprejemnih izpitov niso sprejeli (vzeli so le najboljše tri od štiridesetih prijavljenih), saj je bil premlad, zato je moral do vpisa počakati še dve leti. Tačas se je izobraževal predvsem v slikanju.

Na isti akademiji, a po ločenem programu je študirala tudi njegova kasnejša soproga Ester, s katero sta si prva leta znanstva predvsem izmenjevala pisma. Čeprav je bila tudi ona nadarjena, ji niti program šolanja niti družba nista dala prave priložnosti kot umetnici.

Je pa postala Johnova muza in večkratni model za različne njegove like, med katerimi so postali najbolj priljubljeni različni mitološki liki. Ester je tako večkrat pozirala kot princesa, Johna Bauerja pa danes najbolj poznamo po trolih in skandinavskih gozdovih, v katerih je najbolj užival.

Njegova predstava idiličnega življenja je bila v koči sredi gozda, po katerem on tava in išče navdih, Ester pa skrbi za dom, ki ga zna izvirno urediti in okrasiti. Toda ona je bila kot mestni otrok vajena družbe, želela si je otrok, a je za oboje manjkalo denarja. Njun zakon je kmalu zašel v krizo.

Kljub temu sta se odločila najti skupen dom v Stockholmu. Žal je le malo pred selitvijo prišlo do hude železniške nesreče, zaradi česar se je John zelo bal vožnje z vlakom in odločili so se za vožnjo z ladjo, ki pa se je v nevihti prevrnila in vsi potniki, z družino Bauer vred, so utonili.

Razlog za nesrečo je bil prav banalen - natovorili so jo s šivalnimi stroji, ki pa jih je bilo preveč za v skladišče pod palubo, zato so jih večino naložili kar na krov. Slabo pritrjene zaboje je med nevihto premetavalo, potniki niso mogli iz kajut, težišče ladje se je premaknilo in nesreča je bila neizogibna.

Še več - nekaj podjetnežev je ostanke razbitin že naslednji dan prodajalo radovednim ljudem na obali, ki so z zanimanjem spremljali iskanje trupel. Časopisi so posebno pozornost posvetili umrlemu umetniku, njegovi družini in legendam, posebej tistim o morskih bitjih, povezanih z utopitvijo.

Slog

Slog Johna Bauerja se uradno klasificira kot romantični nacionalizem. Odlikuje ga izjemen smisel za podrobnosti, ki je delno izhajal tudi iz njegovega načina dela. Začel je vedno z zelo majhno skico s svinčnikom, pogosto komaj kaj večjo od poštne znamke. Na njej je imel le nekaj osnovnih potez kompozicije.

Nato je isto sliko prerisal na malo večji format, uporabljal je vse vrste papirja, ki so mu prišle pod roke, od ovojnic do prtičkov, kjer je bilo že več elelemntov končne risbe. Postopek je ponovil še nekajkrat, dokler ni prišel do končlnega formata, ki, razumljivo pri ilustratorju pogosto ni bil prav velik, a, ker je šlo že za sedmo ali osmo različico, že poln drobnih ilustratorskih domislic.

Njegova osnovna medija sta bila akvarel in gvaš, pogosto kar oboje, če je seveda delal v barvah, za časopise in revije pa je pogosto ostajal pri svinčniku. Sprva so pri tisku uporabljali predvsem eno barvo (ob črni), kasneje pa so predvsem za uspešnejše ilustratorje prišle na vrsto barvne slike.

Bauer se je znal dobro prilagoditi razvoju tehnologije in je uporabil, kar je pač naročnik pričakoval od njega. Kljub temu so skozi vso kariero prevladovale nekoliko pridušene barve, umirjeni toni, kakršne najdemo v skandinavskih gozdovih, kjer je še mogoče občasno opaziti kakšnega trola.

Da bi ostal zvest resnici, je ob naročilu prizorov iz življenja na Laponskem, skoraj vse poletje preživel z nomadi in natanko posnel tudi najdrobnejše detajle njihovih oblačil, kar je nenazadnje opazno tudi pri njegovih mitoloških upodobitvah. Pri delu je uporabljal fotografije, za poziranje pogosto zaprosil svojo soprogo in kasneje uporabil še sina.

Navdušen nad italijanskim slikarstvom v 14. stoletju (skoraj dve leti sta z Ester preživela v Rimu in okolici) se je kasneje lotil še ustvarjanja fresk, ki so z dimezijami krepko prek enega kvadratnega metra tudi njegova fizično najvpadljivejša dela. Za svpje portrete in pejsaže je prejel več nagrad, v muzejih je krepko prek tisoč njegovih del, a primerno ceno, z zneski po več deset tisoč evrov, so Bauerjeve umetnine začele dosegati šele po njegovi smrti.

Založniki so ga, kot večino umetnikov, poskušali izkoristiti do konca. Njregovih ilustracij za knjige na primer niso vračali, ampak jih hranili za čas, ko bodo dosegle zares velike vrednosti (običajno je to po smrti umetnika), zato se je med nastajanjem zanj verjetno najpomembnejšega projekta (vsaj, kar se spomina tiče), zbirke švedskih pravljic, tudi sporekel in med izdajanjem zbirke je izšla tudi knjiga brez ilustracij.

Ker se takšna knjiga ni dobro prodajala, so bili založniki prisiljeni popustiti, a energije in živcev je šlo vseeno veliko po nepotrebnem.

Na srečo je ohranjen vsaj zajeten kos Bauerjeve umetniške dediščine ob kateri lahko uživamo še danes. In ugibamo, kaj vse bi še lahko ustvaril, če ga ne bi doletela zgodnja smrt.

Hermann Vogel

Hermann Vogel (1854-1921) se je rodil v mestu Plauen v nemški zvezni deželi Saški. Študiral je pri slovitem Ludwigu Richterju v Dresdnu in vpliv mojstra na njegov slog se je kljub spremembam, ki jih je v njegovem delu čutiti, poznal skozi vso kariero slikarja in ilustratorja.

Po končanem študiju na Akademiji za umetnost je nekaj časa živel v Rimu, kjer je bil ustanovni član Skupnosti nemških umetnikov. Kasneje je živel in delal v Dresdnu in Loschwitzu. Njegov slog je romantičen, nekaj časa izrazito pod vplivm nazarenskega gibanja.

Danes ga najbolj poznamo po ilustracijah, ki jih je največ narisal za založbo Braun & Schneider. Sodeloval je tudi z revijami. Njegov prva knjiga je bila zbirka Andersenovih pravljic, ilustriral je tudi zgodbe Johann Karla Augusta Musausa, a večina se ga spomni predvsem po Grimmovih pravljicah, tako po črnobelih, kot po barvnih ilustracijah z dodelano linijo in številnimi okrasnimi detajli.

Zanimivost - Vogel je izdelal tudi logotip z zajčkom za znano in uspešno podjetje Vaillant, ki se ukvarja z ogrevanjem in prezračevanjem.

Umrl je na podeželskem posestvu, kjer je tudi pokopan.