John Bauer (1882-1918)
Johna Bauerja danes ljubitelji poznajo predvsem po izjemnih upodobitvah trolov, ene skandinavskih mitoloških posebnosti, a bil je tudi odličen portretist, krajinar in mojster stenskih poslikav. Vsekakor ilustrator, ki je kljub kratkemu življenju pustil pomembne sledi in si malce podrobnejšo predstavitev tudi na teh straneh.
Zasebno
John se je rodil v Jonkopingu. Njegov oče je bil Nemec (Bavarec) in mati Švedinja. Oče je družino preživljal s prekajanjem in prodajo mesa. John je imel po enega starejšega in mlajšega brata. Dve leti starejša sestra je umrla že v zgodnjih letih, kar je na Johnu pustilo trajne posledice v obliki pogosto otožnega razpoloženja, ki se je kasneje razvilo v različne oblike depresije.
John je bil soliden učenec. Končal je tehnično gimnazijo,a večino časa preživel ob risanju karikatur in sanjarjenju. Družina ga k umetnišlkemu ustvaranju ni spodbujala, a ko se je poskusil vpisati na umetniško akademijo, so ga podprli in tudi kasneje sta ga starša kot nikoli zares uveljavljenega in finančno preskrbljenega umetnika, večkrat denarno podprla.
Na akademijo ga kljub odličnim rezultatom sprejemnih izpitov niso sprejeli (vzeli so le najboljše tri od štiridesetih prijavljenih), saj je bil premlad, zato je moral do vpisa počakati še dve leti. Tačas se je izobraževal predvsem v slikanju.
Na isti akademiji, a po ločenem programu je študirala tudi njegova kasnejša soproga Ester, s katero sta si prva leta znanstva predvsem izmenjevala pisma. Čeprav je bila tudi ona nadarjena, ji niti program šolanja niti družba nista dala prave priložnosti kot umetnici.
Je pa postala Johnova muza in večkratni model za različne njegove like, med katerimi so postali najbolj priljubljeni različni mitološki liki. Ester je tako večkrat pozirala kot princesa, Johna Bauerja pa danes najbolj poznamo po trolih in skandinavskih gozdovih, v katerih je najbolj užival.
Njegova predstava idiličnega življenja je bila v koči sredi gozda, po katerem on tava in išče navdih, Ester pa skrbi za dom, ki ga zna izvirno urediti in okrasiti. Toda ona je bila kot mestni otrok vajena družbe, želela si je otrok, a je za oboje manjkalo denarja. Njun zakon je kmalu zašel v krizo.
Kljub temu sta se odločila najti skupen dom v Stockholmu. Žal je le malo pred selitvijo prišlo do hude železniške nesreče, zaradi česar se je John zelo bal vožnje z vlakom in odločili so se za vožnjo z ladjo, ki pa se je v nevihti prevrnila in vsi potniki, z družino Bauer vred, so utonili.
Razlog za nesrečo je bil prav banalen - natovorili so jo s šivalnimi stroji, ki pa jih je bilo preveč za v skladišče pod palubo, zato so jih večino naložili kar na krov. Slabo pritrjene zaboje je med nevihto premetavalo, potniki niso mogli iz kajut, težišče ladje se je premaknilo in nesreča je bila neizogibna.
Še več - nekaj podjetnežev je ostanke razbitin že naslednji dan prodajalo radovednim ljudem na obali, ki so z zanimanjem spremljali iskanje trupel. Časopisi so posebno pozornost posvetili umrlemu umetniku, njegovi družini in legendam, posebej tistim o morskih bitjih, povezanih z utopitvijo.
Slog
Slog Johna Bauerja se uradno klasificira kot romantični nacionalizem. Odlikuje ga izjemen smisel za podrobnosti, ki je delno izhajal tudi iz njegovega načina dela. Začel je vedno z zelo majhno skico s svinčnikom, pogosto komaj kaj večjo od poštne znamke. Na njej je imel le nekaj osnovnih potez kompozicije.
Nato je isto sliko prerisal na malo večji format, uporabljal je vse vrste papirja, ki so mu prišle pod roke, od ovojnic do prtičkov, kjer je bilo že več elelemntov končne risbe. Postopek je ponovil še nekajkrat, dokler ni prišel do končlnega formata, ki, razumljivo pri ilustratorju pogosto ni bil prav velik, a, ker je šlo že za sedmo ali osmo različico, že poln drobnih ilustratorskih domislic.
Njegova osnovna medija sta bila akvarel in gvaš, pogosto kar oboje, če je seveda delal v barvah, za časopise in revije pa je pogosto ostajal pri svinčniku. Sprva so pri tisku uporabljali predvsem eno barvo (ob črni), kasneje pa so predvsem za uspešnejše ilustratorje prišle na vrsto barvne slike.
Bauer se je znal dobro prilagoditi razvoju tehnologije in je uporabil, kar je pač naročnik pričakoval od njega. Kljub temu so skozi vso kariero prevladovale nekoliko pridušene barve, umirjeni toni, kakršne najdemo v skandinavskih gozdovih, kjer je še mogoče občasno opaziti kakšnega trola.
Da bi ostal zvest resnici, je ob naročilu prizorov iz življenja na Laponskem, skoraj vse poletje preživel z nomadi in natanko posnel tudi najdrobnejše detajle njihovih oblačil, kar je nenazadnje opazno tudi pri njegovih mitoloških upodobitvah. Pri delu je uporabljal fotografije, za poziranje pogosto zaprosil svojo soprogo in kasneje uporabil še sina.
Navdušen nad italijanskim slikarstvom v 14. stoletju (skoraj dve leti sta z Ester preživela v Rimu in okolici) se je kasneje lotil še ustvarjanja fresk, ki so z dimezijami krepko prek enega kvadratnega metra tudi njegova fizično najvpadljivejša dela. Za svpje portrete in pejsaže je prejel več nagrad, v muzejih je krepko prek tisoč njegovih del, a primerno ceno, z zneski po več deset tisoč evrov, so Bauerjeve umetnine začele dosegati šele po njegovi smrti.
Založniki so ga, kot večino umetnikov, poskušali izkoristiti do konca. Njregovih ilustracij za knjige na primer niso vračali, ampak jih hranili za čas, ko bodo dosegle zares velike vrednosti (običajno je to po smrti umetnika), zato se je med nastajanjem zanj verjetno najpomembnejšega projekta (vsaj, kar se spomina tiče), zbirke švedskih pravljic, tudi sporekel in med izdajanjem zbirke je izšla tudi knjiga brez ilustracij.
Ker se takšna knjiga ni dobro prodajala, so bili založniki prisiljeni popustiti, a energije in živcev je šlo vseeno veliko po nepotrebnem.
Na srečo je ohranjen vsaj zajeten kos Bauerjeve umetniške dediščine ob kateri lahko uživamo še danes. In ugibamo, kaj vse bi še lahko ustvaril, če ga ne bi doletela zgodnja smrt.
