Rudolf Koivu - prizori za božične in novoletne čestitke
Rudolf Koivu
(1890-1946) se je rodil kot Rudolf Sefanias Koivunen na božični
vecer in božični prizori so v veliki meri zaznamovali njegovo
življenje. Rojen v Saint Petersburgu staršem, ki sta govorila tako
rusko kot finsko (oče je bil Finec, sicer nadarjen rezbar, mati
Rusinja), je že od mladih nog okušal življenje, kot ga imajo
številni nesrečni pravljični junaki. Tudi pravljice so ga
spremljale vse življenje. Posebej velik vtis nanj so naredile
ilustracije Ivana Bilibina.
Njegova sestra je
umrla še pred prvim rojstnim dnem, oče, ko je imel Rudolf le pet,
in mati, ko je imel deset let. Živel je malo pri tem, malo pri
drugem sorodniku, a tudi ti so umirali.
Pri babici je vendarle okusil
nekaj idiličnega življenja na obrobju gozda, v katerem se je menda
pogosto nalašč izgubil, da bi bil bližje vevericam, zajčkom,
ptičkom in drugim živalicam, ki jih je kasneje tako lepo
upodabljal.
Njegova izobrazba, z
izjemo verske, je trpela, dokler se ni zanj zavzela botra, sicer
učiteljica, ki je poskrbela, da je vendarle dokončal osnovno šolo.
V njem je videla bodočega učitelja, a je bil umetniški talent
premočan, da bi ga prezrli. Vpisal se je v umetniško šolo in pri
20. letih diplomiral. Postal je svobodni umetnik in še isto leto
sodeloval na prvi razstavi.
Naslednje leto je
prodal svoj prvi izdelek - prevod ruske pravljice, ki jo je tudi
ilustriral. Ob izplačilu honorarja je dobil še napotek, naj ga
nikar ne porabi za alkohol in tobak. Čeprav je bil zmeren pivec, se
je tobaku težko uprl in kajenje mu je ob že siceršnji
podhranjenosti kmalu začelo povzročati zdravstvene težave.
Revije so v njem kaj
kmalu prepoznale velik potencial, posebej se je izkazal pri
upodabljanju božičnih prozorov. Njegovi palčki, angelčki, otroci,
božični škrati in dedki Mrazi so danes del finske vizualne
zgodovine. Ob ilustriranju za revije je počasi dobival tudi večje
projekte, ves cač pa je na ilustracije gledal bolj kot na zasilno
delo, s katerim si plačuje sprotne stroške. Mikalo ga je predvsem
slikarstvo. Toda na razstavah so sicer hvalili njegov lirični
občutek in svež smisel za barve, a mu očitali šibkejše kompozicije.
S pomocjo dveh
štipendij se je dvakrat odpravil v tujino, kjer ni ostal imun na
spremembe slogov, ki so se posebej divje vrstile ob začetku 20.
stoletja. Pariz , London in Rim so nanj naredili vsak svoj vtis, na
njegovih ilustracijah pa lahko skozi leta opazimo vplive
impresionizma, ekspresionizma in Art Nouveauja. Nanj sta vplivala
tako Beardsley kot Rackham, pa tudi Dulac. V Rimu so ga navdušile
freske, kar se je kasneje odrazilo v njegovi poslikavi Narodnega
gledališča (sicer kot asistent Juhe Rissanena).
Dobil je stalno
(redno) delo pri založniku Soderstromu, kjer so mu priskrbeli tudi
dom. Njegovo ime je počasi postalo znano v in sinonim za kakovost
ilustracije za otroke. Vseeno je še vedno sanjal, da bi postal
slikar. Posebej so ga privlačile vodene barvice. Sodeloval je na več
razstavah in dobil celo ponudbo, da se začasno preseli v ZDA, a jo
je zavrnil.
Živel je vse bolj
boemsko, najel studio, v katerem je tudi stanoval, le malo jedel in
nenehno ustvrjal ilustracije, ki jih je prodajal z vidnim odporom. Z
nizko ceno si ni le slabšal življenjskih pogojev, ampak jo je nižal
tudi drugim ilustratorjem. Toda založniki so bili kakovostjo še
vedno zadovoljni, čeprav so mu občasno očitali, da se je začel
tematsko ponavljati.
V 30. letih 20.
stoletja je plodovito sodleoval s finskim pravljičarjem Raulom
Roinejem, ki se je prekinilo s pričetkom 2. svetovne vojne. Roine je
bil na fronti, Koivu vse bolj bolan. Kljub temu se je lotil dveh
izmed svojizh največjih projetov - ilustracij 1001 noči in
Grimmovih pravljic v finskem jeziku. Marca 1946 ga je zadela kap.
Namesto počitka si je za poletje zadal še več slikanja v naravi.
Še vedno je kadil. Oktobra so ga našli v studiu, mrtvega, spet ga
je prizadela kap, tokrat smrtonosna.
Le dve leti po
njegovi smrti so ustanovili Sklad Rudolfa Koivuja, ki je 80. let
prejšnjega stoletja naprej vsaki dve leti podeljuje posebno nagrado
ilustratorjem za posebne dosežke.
