Harold Nelson in ilustracije del Friedriecha de La Motte Fouqueja
Undina je z naskokom najbolj znano delo de La Motte Fouqueja in kot taka tudi hvaležna tema za številne ilustratorje. Tudi v tem blogu smo jo že omenjali, tedaj z ilustracijami Ludwiga Ferdinanda Schnorra von Carolsfelda. Tokrat jo predstavljamo v podobah Harolda Nelsona. Pa si jih kar oglejmo.
O Undini smo že precej pisali. Tule je tudi stran, posvečena analizi zgodbe:
https://hubpages.com/literature/undine-mythology
in še stran z ilustracijami drugih avtorjev, če koga zanima primerjava (kar seveda velja za se bralce tega bloga):
https://undine.webs.com/
Undini sledi še manj znano delo istega avtorja, prav tako romantična zgodovinska drama, ki pripoveduje o vitezu zapeljive in skrivnostne Aulauge:
Ker je Auslaugin vitez danes skoraj pozabljeno delo, velja povedati, da pripoveduje o vitezu, ki ni le lep, pameten in spreten, ampak tudi zelo romantičen. Podobno kot Don Kihot obožuje branje romanov in se tako zaljubi v enega od likov - prelepo damo Auslaugo. Ta se mu začne prikazovati, vitez se udeleži turnirja, na katerem zmagovalca čaka roka prelepe dame (zaresne), ki pa se ji že vnaprej odpove, kar pa ne velja za njegovega popotnega tovariša ...
Kopica romatinčnih srednjeveških prizorov s primesmi fantastike, torej.
Zakaj je založnik uvrstil obe deli skupaj, čeprav je že Undina prav spodobna zaključena celota? Razlogov za to je več.
Na že precej nasičene trgu s knjigami (in številnimi, tudi ilustriranimi izdajami Undine) je dodatna zgodba zagotovo predstavljala dodatno vrednost, ki je pri določenem številu kupcev lahko predstavljala odločilen jeziček na tehtnici odločitve o nakupu.
Poleg tega sta si tematiki vsaj malo podobni. Dejansko gre po vseh pravilih za tematsko sorodni deli. Kar na trgu pomeni, da bo bralcu enega verjetno všeč tudi drugo.
Če nič drugega, je knjiga tako debelejša in impresivnejša. Čeprav seveda ne gre za slikanico, je slikovni material v tem pogledu vseeno pomemben in ga predstavljamo predvsem zaradi okrasnih robov, ki jih je ilustrator, kot je bilo tedaj moderno, uporabil za obrobo zelo dramatično začrtanim prizorom, ob katerih naj bi se marsikateremu bralcu ali bralki orosilo oko. Danes so takšni okvirji povsem iz mode, a se občasno še pojavijo v kakšnih 'vintage' izvedbah portretov, voščilnic, koledarjev, itd.
Kot bralci tega bloga zagotovo že vedo, so imeli takšne okvirje najraje v času Art Nouveauja, a povsem brez njih ni šlo pravzaprav nikdar. No, sedaj smo jih spoznali še v interpretaciji Harolda Nelsona.
No comments:
Post a Comment