Don Kihot z ilustracijami Johna Gilberta

Don Kihot, veleumni plemič iz Manče

Don Kihot je literarna klasika, ki velja za začetnika sodobnega romana, pa čeprav je bil napisan kot parodija na že obstoječe žanre. Zaradi svoje zgradbe in tematike je navdihoval tisoče ustvarjalcev in samo izpeljankam bi lahko posvetili samostojno spletno stran za katero zlepa ne bi zmanjkalo materialov. Sicer pa smo ga že omenjali, takrat z drugim ilustratorjem.

Tokratna objava prinaša ilustracije Johna Gilberta, oz. natančneje barvne ilustracije iz knjige, ki jo je izdala znana založba George Routledge and Sons leta 1895. Ob barvnih je v knjigi še prek 200 črnobelih ilustracij, ki si jih morda ogledamo ob kaki drugi priložnosti.

Tule so:

John Gilbert (1817-1897) je bil samouk brez formalne izobrazbe. Zaradi izjeme raznovrstnosti tehnik, ki jih je obvladal (vodene barvice, olje, lesorezi, freske, kamen, jedkanje, ...) so ga sodobniki imenovali kar mojster za slike. Bil je strašansko plodovit, delal med drugim za legendarni Punch, kjer se je hitro sprl z urednikom, in nato glavnino dela opravil za Ilustrirane novice iz Londona.

Ob delu za časopise in revije moramo vsekakor izpostaviti njegove ilustracije, saj je težko najti klasičnega angleškega pesnika, čigar del ni grafično opremil. Ilustriral je Longfellowa, Wordswortha, Miltona, ... Samo za Shakespearjeva dela je prispeval približno 750 ilustracij, oziroma natanko 829 (razstavljena v Britanskem muzeju), če štejemo tudi uvodne in zaključne dele vsakega posameznega dela.

Rodil se je kot eden od osmih otrok oficirja v angleški vojski, ki je kasneje postal nepremičninski agent. Tudi za mladega Johna so našli delo v pisarni, zaradi česar je hitro opustil šolanje. Uradniško delo ga ni veselilo, zato pa toliko bolj slikanje prizorov na ulici, ki jo je lahko opazoval skozi okno. Po dveh letih so mu pustili, da sledi svojemu umetniškemu klicu in priučil se je praktično vsaki znani tehniki slikanja.

Čeprav ga na Akademijo niso sprejeli, je na njej redno razstavljal od leta 1838, leta 1871 postal predsednik Kraljeve družbe za vodene barvice, leto kasneje ga je kraljice povitezila (tudi Francozi so ga počastili z nazivom častnega kavalirja) in leta 1876 je dobil naziv RA (Kraljevi akademik), kar je bilo dano le redkim izbrancem.

Umrl je le dve leti po izidu tu predstavljene knjige, ki pa je ponatis, saj je izvirnik verjetno nastal leta 1872. Poročil se ni nikoli, ob smrti pa je za seboj zapustil veliko bogastvo.

Kot lahko vidimo, se v svojem romantičnem slogu tudi v ilustraciji prizorov iz Don Kihota ni izognil svoji veliki ljubezni do rdeče barve, opaziti pa je tudi verjetno največjo zamero, ki jo kritiki najdejo v njegovih delih - sence so preveč črne.