Undina - Friedrich de la Motte Fouqué in Ludwig Ferdinand Schnorr von Carolsfeld

Ludwig Ferdinand Schnorr von Carolsfeld: Undina

Undina Friedricha de la Motte Fouquéja je bila ena najbolj branih knjig v 19. stoletju. Čeprav jo je George MacDonald označil za najlepšo med vsemi pravljicami, je (kot številne druge pravljice) bila tudi Undina napisana za odraslo publiko. Friedrich de la Motte Fouqué, nemški romantik francoskih korenin, je napisal števolna druga dela, a nobeno drugo ni doseglo Undine, pa tudi ta uspešnica mu ni prinesla mirne in bogate starosti, saj je umrl relativno reven in pozabljen.

No, Undina, vodni duh, nekakšna povodna deklica, v pozabo vendarle ni nikoli utonila. Zgodba o lepotici, ki s pomočjo prevare in čarobnih sil omreži viteza in si s poroko pridobi nesmrtno dušo, sicer nedosegljivo pravljičnim bitjem, je navdihnila številne umetnike, ki so jo upodobili tako v literaturi kot glasbi, seveda pa je bila tudi hvaležna tema za slikarje in ilustratorje.

Prav po ilustracijah morda najlažje odkrijemo kako je publika sčasoma začela Undino dojemati kot zgodbico za otroke, ki kljub občasno malo mračnejšim tonom in nesrečnemu koncu nagovarja predvsem kar je otroškega v nas. Prve izdaje knjige o Undini so bile brez slikovnega materiala ali zgolj s sliko na naslovnici, danes predstavljena knjiga pa ponuja kar okroglih 20 celostranskih ilustracij Ludwiga Ferdinanda Schnorra von Carolsfelda (1788-1853).

Vse objavljene slike so v javni lasti, izvirnike pa je mogoče videti v Sloveški narodni galeriji v Bratislavi.

Če so vas predstavljene ilustracije pritegnile, je tule spletna stran, ki je v celoti posvečena slikam, nastalim po zgodbi o Undini:

https://undine.webs.com/

Ludwig Ferdinand Schnorr von Carolsfeld je bil slikar s klasično izobrazbo, kar se na ilustracijah, nastali leta 1819, čeprav se je odločil za črtno risbo, tudi vidi. Izšel je iz družine z bogato umetniško tradicijo, posebej veliko je bilo slikarjev in graverjev. Čeprav rojen Nemec, se je že pri 16 letih preselil na Dunaj, kjer je živel do smrti.

Rad je potoval po Švici, Nemčiji in Avstriji, povezovali so ga s skupino Lukasbund, ki je odločno zavračala Neoklasicizem, vendar se za razliko od članov Lukasbunda ni nikoli odrekel povezavam z Akademijo, ki jo je želel kasneje tudi voditi, a mu princ Metternich tega ni dovolil. Kasneje je s pomočjo nadvojvode Johana Avstrijskega vodilni položaj le prevzel.

Eden njegovih najbolj znanih učencev je bil Moritz von Schwind, po Ludwigu in njegovem bratu Juliusu pa se danes imenuje ena od ulic na Dunaju: Schnorrgasse.