Brinsley Le Fanu

George Brinsley Sheridan Le Fanu - mojster senc v senci svojega očeta

Brinsley Le Fanu (1854-1929) sicer ne velja za enega najboljših ilustratorjev vseh časov, a je vseeno zelo zanimiv, tako zaradi svoje obrtne spretnosti, kot pomembne (v življenjepisih pogosto podcenjene) vloge v družini Le Fanu, kjer je mrgolelo umetniških in ustvarjalnih članov, a je vseeno še najbolj izstopal njegov oče Joseph Thomas, običajno podpisan le kot Sheridan Le Fanu.

Brinsley se je rodil kot najmlajši izmed štirih otrok, nadarjenost za risanje je pokazal že v mladosti in se šolal v Dublinu, Londonu in Parizu. Obkrožen je bil z umetniki, med katerimi so prevladovali Irci, ki so v Londonu ustvarili močno in pšovezano skupnost. Kot otrok se je večkrat igral z Wildovimi (Oscar se je rodil istega leta), študiral s pisateljem Georgeom Moorom, se po vrnitvi v London družil s slikarjem in kiparjem Percyjem Fitzgeraldom, pesnikom Alfredom Percivalom Gravesom ter seveda s pisateljem, urednikom in založnikom Edmundom Downeyem, ki je izdal več knjig njegovega očeta. Zadnji trije so živeli v krogu nekaj minut hoje od doma Le Fanujevih, kar je dajalo obilo priložnosti za družinska srečanja.

Brinsley je ilustriral pet knjig Sheridana Le Fanuja. S svojim smislom za mračno, groteskno in fantastično je očetove viktorijanske srhljivke ne le ilustriral, ampak jim tudi dodal svojsko dimenzijo, zaradi katere so še prepričljivejše. Iz pisem v ohranjenih zapuščinah je razvidno, da je pri nastajanju zgodb svojega očeta pogosto tvorno sodeloval, predvsem pri gradnji ozadja, saj je imel odličen smisel za podrobnosti, kar je nenazadnje razvidno tudi na ilustracijah, s katerimi odlično pričara pretekla senčna in prašna obdobja, tako pomebna za gotsko grozljivko.

Zgornja ilustracija je iz knjige Začarana lutka in druge zgodbe, pri kateri je sodeloval z legendarnim Richardom 'Dickyjem' Doylom (tudi on je dodatno znan po svojem slavnem sorodniku, saj je njegov nečak napisal Sherlocka Holmesa).

Seveda je ljubezen do nadnaravnega prišla prav pri ilustriranju pravljic in sorodnih zgodb za otroke. Kot samostojen ilustrator ali koilustrator je sodeloval pri kar dvesto tridesetih izdajah nekoč zelo priljubljenih izdaj urednika Williama Thomasa Steada (po njegovi smrti je uredniški del prevzela njegova hči Estelle), v katerih so desetine tisočev otrok prvič spoznale številne klasike tako med otroško literaturo kot med (predelanimi in prirejenimi) deli za odrasle. Brinsley Le Fanu je s svojo črtno ilustracijo marsikaterega otroka spodbudil, da si je kar sam pobarval sicer črnobelo izdajo na poceni papirju.

Na zgornji ilustraciji lepo vidimo večino značinosti ilustratorskega sloga Brinsleya Le Fanuja:

• ljubezen do okvirčkov,
• spretna izraba svetlobe in senčenja,
• smisel za podrobnosti.

Več o njegovem delu s stotinami ilustracij:

http://brinsley-le-fanu.mystrikingly.com/

Kljub veliki produktivnosti Brinsley ni dosegel posebnega finančnega uspeha. Tudi zasebno se ni vse izšlo po njegovih željah, saj je po poroki hitro dvakrat postal oče, a sta oba otroka umrla v rosni mladosti. Okrog leta 1920 mu je začelo pešati zdravje in od ilustriranja se je poslovil z zgodbo, ki jo je napisal kar sam. Poleg knjižnih ilustracij je zapustil tudi nekaj oljnih slik, predvsem pejsažev in peščico portretov ljudi, ki so mu bili blizu zasebno in poslovno. Umrl je z močno okvarjenim vidom pri 74 letih.