Felix Vallotton - mojster lesorezov in poenostavitev

Felix Edouard Vallotton (1865-1925) je bil Švicar francoskega porekla, rojen kot tretji od štirih otrok v družini podjetnika (najprej je vodil lekarno, nato tovarno čokolade), poročenega s hčerjo obrtnika. Deležen je bil klasične izobrazbe, a se že med študijem udeležil risarskih tečajev, kjer se je odlikoval predvsem kot izvrsten opazovalec.

avtoportret iz leta 1891

Starše je prepričal, da so mu omogočili študij slikarstva v Parizu in njegov oče je po nekaj mesecih celo pisal njegovemu mentorju, slovitemu Julesu Josephu Lehebvreju ali ima njegov sin dovolj talenta, da bi se s slikanjem lahko preživljal. Odgovor je bil pozitiven.

tihožitja so bila ob pejsažih in aktih njegova najljubša dejavnost

Felix Vallotton se je res izkazal, se celo uvrstil med kandidate za prepis s sicer odlične Akademije Julian na še prestižnejšo Šolo lepih umetnosti, a to možnost zavrnil, da je lahko ostal v družbi kolegov, s katerimi se je vse bolj družil tudi zasebno. Ogromno časa je preživljal v Louvru, kjer je študiral tehnike starih mojstrov. Posebej se je navduševal nad Da Vincijem in Durerjem, pa tudi Goyo in Manetom. Že pri 20 letih je začel voditi zelo natančen dnevnik, v katerega je zapisoval vse svoje projekte, in pri tem vztrajal vse do smrti, tako da zelo natančno vemo, koliko skic, slik, ilustracij in drugih del je ustvaril.

avtoportret iz leta 1897

Že kot študent je razstavljal v za marsikaterega vrhunskega slikarja nedostopnem Salonu, a njegov profesor Lefebvre zaradi poudarjeno realističnega pristopa ni bil navdušen. Pridružile so se finančne težave, saj je očetovo podjetje tonilo v dolgove. Tako je začel iskati različna priložnostna dela, še posebej se je izkazal kot restavrator v galeriji. Napisal je več kritičnih člankov za umetniško revijo. Staknil je tifus, padel v depresijo in med zdravljenjem v zdravilišču spoznal dolgoletno družico.

raba velikih ploskev enotne barve je značilnost japonskega sloga

Leta 1892 se je pridružil skupini Nabis, začel je ilustrirati za različne revije, ilustriral je tudi nekaj knjig. Vse bolj se je izoblikval njegov prepoznaven slog, kjer je iz realizma z najpodrobnejšimi detajli prešel v poenostavljanje, s poudarjenimi ploskvami črne in bele barve, brez vmesnih odtenkov in brez detajlov. Zanimivo je, da je takšne slike in risbe praviloma delal tako, da je najprej narisal zelo natančno sliko in jo nato prerisoval tako, da je po korakih odstranjeval detajle. Nanj so posebej vplivali japonski lesorezi in danes tudi Vallotona poznamo predvsem po lesorezih, čeprav je vse do smrti ostal odličen slikar.

ilustracija iz knjige Rdečelasec Julesa Renarda

Leta 1899 se je poročil z vdovo, ki je imela že tri otroke in zakon mu je izboljšal finančno stanje. Lesoreze je skoraj opustil, posvetil se je predvsem slikanju, preizkusil se je tudi v kiparjenju. Leta 1912 mu je francoska vlada ponudila odlikovaje Legija časti, ki ga je, tako kot še dva člana skupine Nabis, zavrnil.

slika Perice je ena Vallottonovh najbolj znanih, čeprav sprva perice komaj opazimo

Kot naturaliziran Francoz se je ob začetku 1. svetovne vojne prijavil k vojakom, a so ga zaradi let zavrnili. Naredil pa je serijo slik, povezanih z njegovo izkušnjo obiska bojnih linij. Njegovo zdavje je postopno pešalo in leta 1925 je umrl le dan po 60. rojstnem dnevu. Ustvaril je kar 1700 slik.