O izobrazbi Johna Lawsona ni dostopnih podatkov, vemo le, da je leta 1857 že razstavljal na Škotski kraljevi akademiji. Očitno je tudi, da je bila njegova družina verjetno prek osebnega prijateljstva tesno povezana z družino Noela Patona, ki je tudi sam postal znan slikar. John je Noela Patona portretiral že leta 1858 in kasneje dal svojemu najmlajšemu otroku ime Noel Paton.
John se je prav tako 1858 poročil z Martho Carragher. Podrobnosti niso znane, a poročila se nista v domačem kraju (Dunfermline) in prvi otrok se je rodil že manj kot pol leta po poroki. V zakonu se je rodilo pet otrok, tri hčere in dva sinova. Že po rojstvu drugega se je družina preselila v večji Edinburgh, kjer je bilo več dela za Johna. Na popisu prebivalstva se je izjasnil za oblikovalca barvnih stekel.
Takrat so začela prihajati tudi prva naročila za ilustracije, predvsem knjig za otroke, s katerimi se je ukvarjal vse do svoje smrti. Najprej je delal za Škotske založnike, a še boljši posel se je ponujal v Londonu, zato je v 70. letih sledila selitev v prestolnico Velike Britanije. V delo je uvedel svojo najstarejšo hčer Elizabeth in več knjig sta ilustrirala skupaj.
Lizzie, kot so običajno klicali Elizabeth, se je poročila z Robertom Ellice Mackom, nadarjenim avtorjem in urednikom, ki je kmalu za tem začel delati za slovito založbo Nister. John, Lzzie in Robert so skupaj sodelovali pri več projektih.
V zadnjem popisu prebivalstva, za katerega vemo, da je v njem sodeloval, se je predstavil kot slikar, ilustrator in kipar. Umrl je leta 1908 v bolnišnici Bart.
Za zaokroženje predstavitve seveda predstavljamo še set njegovih ilustracij. Izbral sem Pametnega Hansa, relativno znano pravljico bratov Grimm.
Pametni Hans (včasih tudi Srečni Hans)
Knjiga je izšla pri Thomas De La Rue & Company med 1880 in 1890 v Londonu.
Hans je gospodarju pridno služil sedem let in ga poprosil za plačilo ob slovesu.
Gospodar mu je dal za sedem let dela veliko kepo zlata in Hans si jo je naložil na ramo.
Kepa se je ob pogledu na jezdeca zazdela še težja.
Kako vesel je bil, ko sta se z jezdecem uspela dogovoriti za zamenjavo: za kepo zlata je dobil konja.
Toda ježa je bila zahtevnejša kot je mislil. Konja ga je vrgel iz sedla in pobegnil bi, če ga ne bi ujel kmet, ki mu je nasproti vodil kravo.
Zamenjala sta. Hans je za konja dobil kravo.
Ko ga je užejalo, je poskusil kravo pomolzti, a ni šlo.
Nasproti mu je prišel kmet s pujskom.
Hansa pa je za povrh brcnila krava.
Seveda sta zamenjala. Hans je dobil pujska. To bo slastna pečenka!
Kmalu za tem je pujska zamenjal za gos. Ob pečenki se je nadejal še toplega perja za pernico.
Prišel je do mojstra z brusom.
Morda bi bilo bolje imeti tako uporabno orodje kot gosko, ki jo lahko le spitaš in zakolješ?
In sta zamenjala.
Toda brus je bil težak. Ni nekaj podobno neprijetnega že izkusil?
Moral je malo počiti. Tudi žejen je postal.
Oh, kamen je padel v vodo. Pregloboko je. Ga vsaj nositi ne bo treba.
Še malo in pritekel je domov. Materi v objem!
Toliko zaenkrat o delu Johna Lawsona. Če vas je navdušil, je tule povezava na še eno zanimivo knjigo, ki jo je napisala Constance Lloyd, bolj znana kot soproga Oscarja Wilda:
https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/7-there-was-once-by-constance-wilde
Pa lep pozdrav.
No comments:
Post a Comment