Don Kihot

Miguel Cervantes: Don Kihot

Don Kihot kot slikanica? Redni bralci tega bloga že vedo, da še zdaleč ni omejen le na slikanice za otroke. Kakovostna ilustracija v vsej svoji lepoti zna očarati tudi na razglednicah, plakatih ali knjigah za odraslo publiko. Prav slednjim je namenjena današnja objava. Natančneje Cervantesevemu nesmrtnemu delu Don Kihot, ki velja za prvo sodobni roman.

Kaj lahko povem o knjigi, ki navdihuje že stoletja in je danes še prav tako aktualna in berljiva kot je bila v času svojega nastanka? Morda, da je avtor zgodbo zasnoval v zaporu, kjer je služil kazen kot pobiralec davkov s preveč samosvojim sistemom računovodenja? Ali, da je sprva izšel le prvi del z dvanajstimi poglavji, v katerem je Cervantes sicer napovedal tudi drugega, a ga morda niti ne bi napisal, če ga ne bi spodbodel lažni drugi del nekega drugega, bistveno manj kakovostnega avtorja?

Ali da je precej navdiha pobranega kar iz lastnih izkušenj, saj je Cervantes med drugim služil tudi kot vojak in je lahko slavo in bridkost bojevanja izkusil kar na lastni koži ter bil za povrh še ranjen? Ali da je za ime svojega glavnega junaka vzel kar ime ženinega strica?

Morda lahko dodamo še, da je bil Don Kihot večkrat izglasovan za najboljšo knjigo (področje fikcije, seveda) vseh časov? Morda tudi, da ocenjujejo skupno naklado te nadvse razširjene knjige na kar petsto milijonov izvodov, kar Cervantesa glado uvršča na prvo mesto najuspešnejših avtorjev vseh časov?

Naj dodamo še, da je s svojim pisnajem zaslužil bore malo, saj so bile avtorske pravice v njegovih časih še slabš urejene kot so sedaj (in sedaj so še vedno zelo slabo urejene, posebej, če se omejimo na avtorje)?

Najbrž nima smisla nadaljevati, tu smo konec koncev zaradi kakovostnih ilustracij. V osnovi si želim predstaviti več ilustratorjev Kihota, a zaenkrat bom na ogled postavil zgolj enega največjih ilustratorjev vseh časov, Walterja Crana. Ta knjiga ga kaže v zelo dobri luči, saj so v njej tako celostranske barve ilustracije, kot črnobele z različnimi dekoracijami ozaljšane polstranske, za povrh pa še naslovna stran in notranja naslovka, kjer lahko še enkrat več opazujemo tehniko tiska v dveh barvah, s katero so nekdanji mojstri tiska tako radi prihranili nekaj malega, da se jim je sčasoma nabralo veliko.

Gremo kar po vrsti:

To je torej Don Kihot, kot si ga je predstavljal Walter Crane. Še kar nekaj klasikov nam je ostalo. Če vam je videno všeč, povejte prijateljem in - do snidenja.