Otto Kubel

Otto Kubel, ilustrator, slikar in mojster razglednic s pravljičnimi motivi

Otto Kubel (1868-1951) svoje umetniške kariere ni začel v najrosnejših letih. Čeprav rojen v Dresdnu, enem od dveh nemških umetniških središč, kjer so se kalili in izpopolnjevali skoraj vsi najvidnejši slikarji iz osrednje Evrope, je bil sprva zgolj mizarski vajenec.

Spretnost in pripravljenost poprijeti za raznovrstna dela, sta ga pripeljala v Leipzig in od tam na umetniško akademijo v Munchnu, kjer se je resno lotil študija slikarstva pri 27 letih, ko so številni njegovi vrstniki nazive že pridobili.

Kot se za klasičnega slikarja spodobi, je odlično obvladal oljne pastele, posebej so hvalili njegovo mehko roko, a ni se branil niti akvarelov ali oglja. Ob pejsažih, ki jih je rad popestril z umestitvijo nekaj otrok v kompozicijo, je postal še portretist.

Kljub nespornemu slikarskemu talentu in veščinam bo njegovo ime za vedno zapisano predvsem med ilustratorji. Kot mnogi drugi Nemci, je upodobil številne prizore Grimmovih pravljic, ki so ob svoji kulturni odigrale še pomembno in ne vedno svetlo politično vlogo.

Kubel je likovno opremil mnoge slikanice, a še bolj je zaslovel z ilustracijami učbenikov, ki jih je oblast med 20. in 40. leti prejšnjega stoletja nenehno posodabljala. Otto Kubel je bil včlanjen v NSDAP stranko in odkrit simpatizer nacističnega sistema, ki ga je glasno zagovarjal in si tako skoraj 'prislužil' preimenovanje ulice v Furstenfeldbrucku, kjer je živel in delal dve desetletji, zato so jo poimenovali po njem. Še več, bil je aktiven član skupnosti, tako na sodišču kot v pevskem zboru. No, komisija za preimenovanje ulic je po daljšem razmisleku sklenila, da madež iz politične preteklosti le ni tako teman, da bi spreminjali ime ulice in Otto-Kubel-Strasse še vedno stoji.

Politika gor ali dol, umetniških kvalitet mu ne moremo oporekati. Še posebej ne prispevka k upodobitvi Grimmovih pravljic, ki so v več serijah zaživele tudi na posterjih in razglednicah. Danes jih je mogoče dobiti relativno poceni, med štirimi in dvanajstimi evri za primerek, ni pa rečeno, da v prihodnosti njihova vrednost ne bi mogla krepko narasti.

Marianne Stokes

Kdo je bila Marianne Stokes?

Marianne Stokes (1855-1927) je bila avstrijska slikarka, ki se je poročila z angleškim slikarjem Adrianom Scottom Stokesom (prej se je pisala Preindlsberger), postala vodilna umetnica viktorijanske Anglije, a danes skoraj utonila v pozabo.

Rodila se je v Grazu, kjer je dobila nenavadno štipendijo. Neki umetnik (imena žal ne najdem, je namreč umrl s skromnim premoženjem in brez dedičev) V oporoki je premoženje zapustil v upravljanje in navodilom, da sto let po smrti vse, kar je ostalo, dobi najbolj nadarjeni umetnik in bližnje okolice.

To je bila Marianne Preindlsberger, ki je 'dediščino' uporabila za študij v Munchnu (njen mentor je bil Wilhelm Lindenschmit mlajši (1829-1895)) in Parizu (kjer so jo poučevali  Pascal Adolphe Jean Dagnan-Bouveret (1852–1929), Gustave Courtois (1853–1923) in drugi). Tam se je spoprijateljila s finsko slikarko Heleno Sofio Schjerfbeck (1862-1946), s katero sta se udeležili ustvarjalnih delavnic v Pont-Avenu.

Avtoportret

Tam je spoznala Adriana Stokesa, s katerim sta se naslednje leto poročila. Skupaj sta preživela dve poletji v Skagnu, na severu Danske, kjer sta ustvarila več slik. Tovrstno sodelovanje se je nadaljevalo praktično vse do njene smrti. Prepotovala sta lep kos Evrope, posebej pomembni so bili obiski Madžarske med leti 1905 in 1910, kar je vodilo do nastanka knjige Madžarska, v kateri je on prispeval pejsaže (zelo rad je imel breze, podobno kot naš Rihard Jakopič(1869-1943)), ona pa portrete, ki so posebej pomembni zaradi številnih detajlov na narodnih nošah, v katerih so ji pozirali modeli, in tako zapustila pomemben dokument za folkloriste.

Mladoporočenca (vir)

Marianne Stokes je v svojem ustvarjalnem obdobju zamenjala več stilov. Začela je z upodabljanjem krajin v rustikalnem slogu, se preusmerila v biblične in mitološke teme, preizkusila v impresionizmu in se posebej našla med Pre-Rafaeliti. Prav slednji so jo prepričali, da je opustila olje in prešla na tempero, posebnost pa je bila uporaba jajčnega rumenjaka namesto olja, zaradi česar njene slike z leti niso potemnele, ampak ohranile svetle, žive barve, ki so v močnih kontrastih s temnimi, senčnimi površinami.

Prizor iz Sneguljčice

Izrazite rdeče barve so prav tako posledica vpliva Pre-Rafaelitov. Čeprav ni nikoli ilustrirala slikanic, njenim slikam s pravljično tematiko ne moremo odrekati vpliva.

Zakonca Stokes, ki v zakonu nista imela otrok, sta razstavljala v najuglednejših galerijah po svetu in dobila več prestižnih nagrad. Aktivno sta sodelovala v različnih slikarskih kolonijah, se sporijateljila z več slikarskimi pari in ustvarjala praktično do smrti. Pokopana sta v Londonu.

Blanche McManus

Blanche McManus, ilustratoka, avtorica, popotnica

Blanche McManus (1869-1935) je bila plodovita in vsestranska ilustratorka, ki je uspešno združevala umetniško in pustolovsko žilico. Rodila se je v Louisiani (ZDA), dobila prvo izobrazbo v New Orleansu in se izpopolnjevala v Parizu.

Kot ilustratorka je bila zelo raznovrstna, saj je risala tako za otroško kot odraslo publiko. Med deli za mlajše vsekakor velja izpostaviti serijo Moj mali bratranec, v kateri predstavlja otroke različnih etničnih izvorov (angleški, arabski, egipčanski, francoski, indijski, nizozemski, škotski, ...), več del Rudyarda Kiplinga in oba dela Alice v Čudežni deželi.

https://just4fairytales.blogspot.com/2019/02/blanche-mcmanus.html

Pri delih za odrasle prednjačijo potopisi iz pokrajin, ki sta jih z avtomobilom, ki je bil takrat precejsnšnja noviteta, obiskovala s soprogom. Njen mož Francis Mansfield je običajno napisal besedilo, ona pa je ilustrirala. V poznejšem obdobju se je tudi podpisovala Blanche McManus Mansfield.

https://topbeautifulplaces.wordpress.com/2014/07/27/blanche-mcmanus-and-pictures-of-french-castles/

Blanche, ki spada med Art Nouveau umetnike (oglejte si le okrasne okvirje) je prav tako oblikovala številne posterje in podobna komercialna dela, kot so, na primer koledarji, in za povrh ustvarila še kakšno stensko poslikavo.

https://past-tense.mystrikingly.com/blog/vintage-calendar-with-pictures-by-blanche-mcmanus

O njenem zasebnem življenju ni veliko znanega, le da je imela dve starejši sestri. Med poznavalci je cenjena predvsem zaradi obrtnih spretnosti in ne toliko zaradi umetniških presežkov. Zgoraj lahko, recimo, na primerih vidimo, kako je izkoristila omejeno število barv (tiskarji so skoparili iz povsem dobičkonosnih razlogov) in obe barvi (rdečo in zeleno), ki sta bili na voljo, uporabila za ustvarjanje božičnega občutka (rdeča in zelena sta pač vodilni božični barvi) pri izdelku, katerega prodaja je bila seveda naravnana na božični čas, s katerim pa je bila hkrati tudi izrazito omejena.

Oskar Herrfurth

Oskar Herrfurth, slikar, ilustrator in oblikovalec razglednic

Oskar Herrfurth (1862-1932) je bil izjemno plodovit nemški umetnik, o katerem žal ne vemo veliko. Rodil se je v mestecu Merseburg, nedaleč od Leipziga. Študiral je na umetniški šoli v Weimarju, kjer je tudi živel in ustvarjal.

Kot slikar danes ni posebej znan, zato pa toliko bolj kot ilustrator, posebej risar za otroke in maldostnike saj je ilustriral najbolj znane pravljice Andersena, Bechsteina, Hauffa in seveda bratov Grimm. Poleg tega je slikovno opremil še Prigode Lažnivega Kljukca (Barona Munchausna) in vsaj dve knjigi Karla Maya v obdobju med 1900 in 1910.

Daleč največjo zapuščino ima na področju razglednic, saj jih je ustvaril na stotine, njegova posebnost pa so bile serije običajno šestih, včasih pa celo dvanajstih razglednic s prizori iz določene pravljice. Prav zaradi razglednic je znan med zbiratelji, ki so glas o Herrfurthu razširili tudi med druge ljubitelje umetnosti. Praktično celoten opus Herrfurthovih razglednic je izšel pri podjetju Uvachrom, vodilnem podjetju za tisk razglednic v prvi polovici 20. stoletja, ki je prodajalo svoje tematske razglednice po vsej Evropi in Severni Ameriki.

Tule je nekaj primerov:

Indija Koromandija

Bremenski mestni godci

Piskač iz Hamelina

Sedemkrat lepa

Kot lahko vidimo, so razglednice spodaj podpisane, kar je zanesljiv dokaz, da je ustvarjalčevo ime pomagalo pri prodaji.

Tule je celotna spletna stran posvečena Oskarju Herrfurthu:

https://oskar-herrfurth.weebly.com/little-thumb.html

Prav dosti več o Oskarju Herrfurthu, ki se je kasneje preselil v Hamburg, kjer je leta 1932 tudi umrl, pa ne vemo.

Frances Brundage

Frances Brundage (1854-1937)

Frances Isabel Lockwood se je rodila 28. junija 1854. Njen oče Rembrandt Lockwood je bil relativno uspešen umetnik, od katerega se je nadarjena Frances že v rani mladosti naučila različnih veščin, ki so ji prišle še kako prav, ko je oče leta 1875 zapustil družino.

Frances je praktično čez noč postala glavni vir prihodkov in njena produktivnost je v naslednjih letih le naraščala. Začela je z ilustracijami, ki so bile uporabljene za različne voščilnice in spotoma ilustrirala še slikanice. Včasih je založnik knjižno ilustracijo uporabil še za voščilnico in plakat, posebej pa se ji je 'odprlo', ko sta jo za svojo vodilno ilustratorko izbrali nemška (Wolf Hagelberg) in britanska (Raphael Tuck) založba z s tržiščem po vsem svetu.

Nekaj njenih voščilnic smo že spoznali v članku o božičnih vočilnicah in velikonočnih voščilnicah.

Tule je še ena iz serije valentinčic:

Ker so bile sličice otrok z zasanjanimi očmi in rdečimi lički tako priljubljene, so jih založniki začeli izdajati tudi v posebnih zbirateljskih izdajah, ki so danes vredne po več tisoč evrov.

Frances se je poročila za tedanje čase precej pozno, pri 29 letih. Tudi njen soprog William Tyson Brundage je bil umetnik in sodelovala sta pri več projektih. Že kmalu sta dobila hčer, ki pa je umrla pri 17 mesecih in nekateri menijo, da je slog Frances Brundage v veliki meri povezan s to grenko izkušnjo. Otroci, ki jih upodablja, so namreč videti kot angelčki.

Kasneje je slog spremenila. Znane so predvsem njene 'etnične' serije, v katerih je upodabljala otroke različnih narodnosti, kar je počela precej stereotipno, čeprav ne žaljivo, zato ji, posebej v kontekstu obdobja, v katerem je živela in delala, tega ne gre zameriti.

Vendarle je bil v njenih časih rasizem še zelo močan (precej bolj kot danes) in linč nekaj dokaj običajnega.

Danes si težko predstavljamo, da je nekdo zgolj s prosto roko, ilustriral v življenju, pa čeprav je trajalo prek osem desetletij, kar 200 knjig, a Frances Brundage je to vsekakor uspelo. Žal je založniki niso povsod podpisali, posebej dokler ni zares zaslovela, dodati pa je treba, da je pogosto v izdajah na daljavo sodelovala z drugimi ilustratorji in prišteti je treba še ponatise z 'recikliranjem'.

Šeherezada v 1001 noči

Vsekakor gre, kljub za nekatere presladkim ilustracijam, za izjemno umetnico, ki je za seboj (umrla je 28. marca 1937) pustila neizbrisen pečat.

Kogar zanima več, lahko obišče stran namenjeno Frances Brundage in njenim delom.

Paul Hey

Paul Hey

Paul Friedrich Hey (1867-1952) je bil rojen v družini, kjer so prevladovali glasbeniki, slikarji, pedagogi in diplomati. Po opravljeni gimnaziji rodnem Munchnu, kjer je imel med sošolci tudi bavarskega kronckega princa Ruprehta, je nadaljeval s študijem na Munchenski umetniški univerzi.

Svojo nadarjenost in delovno vnemo je potrdil z udeležbo na številnih tekmovanjih, na katerih je osvojil kopico priznanj. V njegovem najzgodnejšem ustvarjalnem obdobju so prevladovali motivi iz narave, ki jo je upodabljal vse do konca kariere. Kot 21-letnik se je vključil v bavarsko vojsko, kjer je od navadnega vojaka napredoval do čina poročnika, a predvsem slikal prizore z vzhodne in zahodne fronte.

Ob prelomu 19. v 20. stoletje je narisal prve slike za razglednice, ki so kmalu postale njegov zaščitni znak. Za različne založbe jih je izdelal na stotine, zaslovel pa je še posebej s prizori iz ljudskih pesmi in pravljic, med katerimi zagotovo izstopa serija stotih zbirateljskih kartic, ki jih je bilo moč lepiti v album z naslovom Nemške pravljice (čeprav je bilo med njimi ob Grimmovih in Bechsteinovih tudi nekaj Andersenovih). Album, v katerem so bile zapisane pravljice, je bil dostopen vsem za ceno ene marke, sličice pa so bile priložene cigaretnim zavojčkom še danes znane in uspešne blagovne znamke Reemtsma. Med zbiratelji se poln album dandanes prodaja za več sto evrov.

Paul Hey je slikal najprej z olji, a se kmalu preusmeril na gvaš, s katerim je ustvaril daleč največ umetniških del. Večino življenja je prebil v Munchnu z okolico in v Gautingu, ob Munchnu, kjer je preživel drugo polovico življenja, so po njegovi smrti po njem poimenovali ulico in šolo.

Rudolf Geissler

 Rudolf Geissler

Rudolf Geissler (1834-1906) je bil nemški slikar, sin Petra Carla Geisslerja, prav tako slikarja, od katerega je dobil osnovno znanje. Šest let je študiral na Nurmberški šoli za umetnost pri Albertu Cristophu Reindlu in Augustu von Krelingu.

Izpopolnjeval se je na sloviti Akademiji v Dresdnu pri slavnem Ludwigu Richterju in se leta 1861 vrnil v Nurmberg, kjer je kasneje tudi poučeval. Ilustriral je številne knjige, predvsem za otroke, in revije.

Oglejmo si njegovo slikanico Kosmatinka (Vse vrste krzna), ki pripoveduje staro, da nes skoraj prepovedano zgodbo o kralju, ki se po smrti svoje žene zaobljubi, da ne nikoli vzel nobene druge, če ne bo tako lepa, kot je bila ona. Žal se kmalu izkaže, da kriteriju ustreza le njegova hči.

Že iz naslovnice je jasno, da slikanica ne ustreza sodobni predstavi o slikanici za otroke (kar danes seveda velja tudi za samo besedilo). Polna je podrobnosti, ki jih poznavalec lahko občuduje kar dolgo, kupec v izložbi pa takšne naslovnice sploh ne bi opazil. Še posebej, ker je skoraj v celoti natisnjena v temačnih rjavih tonih (povsem v skladu z vsebino).

Kako pa je videti notranjost?

Kot vidimo, gre za dovršen umetniško stvaritev, ki pa ne nagovarja otroka, ampak v ospredje postavlja umetnika, kar ni nujno slabo. No, k prodaji verjetno ni pripomoglo. Da so bile v knjižici le štiri ilustracije, prav tako ne.

Vendar ostaja dejstvo, da je bil Rudolf Geissler do vse konca zelo cenjen in mu dela ni manjkalo.

Ob priliki dodam še kaj.