Honor C. Appleton

Honor C. Appleton - mojstrica akvarelov in črtne risbe 

Honor Charlotte Appleton (1879-1951) se je rodila kot tretji otrok v družini Prećastitega Johna Appletona in njegove soproge Georgine. Oče ji je umrl, ko je imela dvanajst let. Preostanek družne s eje preselil v London, kjer je pokazala veliko nadarjenost za risanje in dobila priložnost za učenje v najprej v državni šoli, nato v šoli Franka Calderona za slikanje živali, kjer je dobila štipendijo, za kratek čas delala v studiu Arthurja Copa in se končno leta 1901 vpisala v prestižno Kraljevo akademijo (skupaj s starejšo sestro Alice).

(Jožefina in njeni prijatelji)

Že na začetku študija je začela z ilustriranjem knjig, v njenem slogu je bilo opaziti močan vpliv Kate Greenaway, pa tudi Jessie Willcox Smith. Čeprav je posebej zaslovela z nežnimi akvareli, ne moremo mimo odličnih črtnih ilustracij, v katerih je prepoznati vpliv William Heatha Robinsona in Arthurja Rackhama. Z njenimi slikami je izšlo več kot 150 knjig, vključno s klasikami, kot so Perraultove in Andersenove pravljice.

 (Speča lepotica v gozdu) 

(Obuti maček)

(Mala morska deklica)

(Snežna kraljica)

(Ali Baba za otroke)

 

(Ali Baba za otroke)

 

(Ali Baba za otroke)

Posebej v kasnejših letih je ilustrirala celo serijo knjižnih priredb za otroke, vključno s knjigami, ki jih danes pravzaprav štejemo že v osnovi kot knjige za otroke (in mladino), med njimi omenimo vsaj Alico v Čudežni dežeki, Švicarsko družino Robinson, Svetnike za otroke, Kočo strica Toma, Dickensone povesti, ..., ki jih je spisal Frank Harold Lee.

(Alica za otroke)

(Švicarska družina Robinson za otroke)

(Švicarska družina Robinson za otroke)

(Mala Dorit, Dickens za otroke)

Honor C. Appleton je nerada potovala in je večino življenja prebila na jugu Anglije, ki ga je zapustila le zaradi poslovnih obveznosti. Njene ilustracije so razstavili tudi na Kraljevi akademiji, kar je eno največjih priznanj za grafičnega ustvarjalca in v njenih časih še poseben izziv za žensko. Umrla je leta 1951. 

Harry Rountree

Harry Rountree, mojster risanja in slikanja živali

Harry Rountree (1878-1950) se je rodil v Aucklandu na Novi Zelandiji, kjer je zelo zgodaj dobil priložnost ilustriranja za lokalni tednik. Hitro je ugotovil, da bo v svjem rodnem okolju po umetniški plati težko napredoval, zato se je odločil, da za kaki dve leti odpotuje v London, na prelomu stoletja gotovo prestolnico ilustracije. Prepričan je bil, da bi se lahko od mojstrov, katerih delo je občudoval le z druge strani planeta, veliko naučil.

Delo je hitro dobil (pri kratkoživi reviji The King), a tudi trčil ob ovire. Kljub hitremu razvoju tiska in zlati dobi ilustracije, umetniški uredniki nad njegovim delom niso bili navdušeni, zato se je vpisal v šolo risanja pri Percivalu Gaskellu na Politehnični umetniški šoli, kjer je napredoval  drugi letnik, a takrat srečal Sama Hielda Hamerja, urednika otroške revije Little Folks. Hamer mu je ponudil priložnost in Harry Rountree je z ilustracijami živali, ki jih je pogosto risal v londonskem živalskem vrtu, zablestel. Posebej je navdušil z občutkom risanja perja in dlake.

 

 

 

Dve leti po prihodu v London je torej dosegel preboj in razlogov za vrnitev na Novo Zelandijo ni bilo več. Začel je risati za legendarne revije, kot so bili The Strand, Punch, The Sketch in druge. Dobil je ponudbe za knjige, sčasoma tudi za prestižne naslove, kot so Ezopove basni, Grimmove pravljice in Alica v Čudežni deželi.

Njegove knjižne ilustracije niso ostale omejen le na otroško publiko, saj je dobil v delo tako Izgubljeni svet Arthurja Conana Doyla, kot povzetek Wagnerjevega Nibelunškega Prstana, hkrati pa je oblikoval še posterje in reklame, se vključil v društvi The Savage in London Sketch Club ter za povrh delal kot asistent v šoli risanja. Med 1. svetovno vojno je bil častnik pri Kraljevih inženirjih.

Med njegove največje uspešnice spadata neleposlovni knjigi Dolomiti in Golfišča britanskega otočja.

Harry Rountree si je v Londonu ustvaril družino in umrl pri 72 letih za rakom. Dobro ohranjeni izvirniki knjig z njegovimi ilustracijami lahko dosežejo ceno več stotakov. 

Voscilnice za dan svetega Patrika

Voščilnice ob prazniku svetega Patrika

Sveti Patrik je najbolj znan lokalni svetnik, oz zaščitnik, v svetovnem merilu. Čeprav se dan svetega Patrika uradno obeležuje le na Irskem, v dveh kanadskih proncah in enem ameriškem čezmorskem ozemlju, kjer je dela prost dan, v velikem delu sveta, na vseh celinah, milijoni ljudi na 17. marec pomislijo na svetega Patrika iz vsaj enega razloga. To je pivo, s katerim se na ta dan tradicionalno nazdravlja.

Piva skozi bloge (še) ne  moremo posredovati, del vzdušja pa lahko ustvarimo s pomočjo starih razglednic, ki so jih ustvarili največji mojstri med takoimenovano Zlato dobo. Razlednice so seveda polne tradicionalne irske zelene barve in klasičnih motivov iz folklore. Kar poglejmo si jih.

Cobb Shinn (1887-1951)

Irska je dežela, kjer je čarovnija še globoko zasidrana v vsakdan, ob praznikih pa še posebej prisotna. Mnogi verjemejo v škrate in vile, zato so možiclji v neobičajnih zelenih oblekah del tradicije. Seveda ob zeleni prevladujeta rdeča in zlata, še dve tradicionalni barvi, ena je tudi barva tipično irskih pričesk, druga lonca, ki nas čaka na koncu mavrice.

Julius Bien (1826-1909)

Ob klasičnih irskih simbolih, vključno z deteljicami (pozor, tri- in ne štiriperesne so znak svetega Patrika, saj je menda prav z obliko deteljice poganom razlagal koncept troedinega katoliškega boga) in harfo, občasno najdemo tudi prizore iz čudovitega irskega naravnega okolja.

Ellen Clapsaddle (1865-1934)

Pivo ni edina razvada ob 17. marcu, dnevu svetega Patrika. Pipa je tako globoko zakoreninjena v irsko tradicijo, da jo najdemo tudi tam, kamor nikakor ne spada, na primer med simboli slavnega košarkarskega moštva irskih korenin, Boston Celtics v ligi NBA.

Samuel L. Schmucker (1879-1921)

Na zgornji razglednici ob že omenjenih deteljicah in pipi najdemo še en klasičlen element starih razglednic - ljubko dekle (seveda prevladujejo rdečelaske), ki simbolizira pomlad, nove začetke in ponovno rojstvo. Sveti Patrik namreč praznuje ravno v dneh, ko se v naravo (vsaj na Irskem) vrača življenje in začenja nov cikel rasti.

H. B. Griggs (1870-1940)

Tudi parade so del praznovanj dneva svetega Patrika. Največje prirejajo v Dublinu na Irskem in v velikih amriški mestih na vzhodni obali, kjer ob tem prazniku občasno tudi kako lokalno reko obarvajo zeleno.

Frances Brundage (1854-1937)

Obvezen del praznovanje dne svetega Patrika je tudi humor. Zgornja razglednica nas laepo spomni, da je to praznik za staro in mlado. Le pretiravati nikar!

Vse objavljene razglednice ob dnevu svetega Patrika so v javni lasti.

 

 

 

 

 

 

Viktor Paul Mohn

Viktor Paul Mohn (1842-1911), krajinski slikar in ilustrator

VP Mohn, kot se je večinoma podpisoval, se je rodil v nemškem mestu Meissen. Njegov oče Johann August je bil mestni arhitekt in urbanist, ki je nasproti družinskega doma kupil slikovito pivovarno. Na takrat petletnega Viktorja je stavba naredila izjemen vtis. Predvsem notranjost ga je navdihnila za risanje in oče mu je priskrbel instrukcije, najprej pri učitelju v mestni šoli, nato pri slikarju, zaposlenem v tovarni porcelana, še kasneje pri Wilhelm Schlechteju, bivšemu študentu slovitega Adriana Ludwiga Richterja. Schlechte ga je ob nedeljah pogosto odpeljal v naravo, kjer je Viktor, oborožen s skicirko, sklenil, da bo postal slikar.

Olje

Akvarel, svičnik in tinta

Njegov oče sprva nad tem ni bil navdušen, a se je kmalu sprijaznil in mu pomagal pri nadaljnem študiju. Že kot 16-letnik je Mohn postal študent Dresdenske likovne akademije, tedaj verjetno najuglednejše umetniške ustanove na svetu, in tri leta kasneje Richterjev študent in varovanec. Že takoj na začetku je prejel več nagrad v obliki štipendij, ki so mu omogočile za tedanje čase skoraj obvezen obisk Italije, kjer mu navdiha ni zmanjkalo. Mohn ni bil le zadnji Richterjev študent, ampak ga ja v šoli tudi nadomeščal kot profesor krajnskega slikarstva, ko se je Richterju poslabšal vid. Sodelovala sta pri več projektih, Mohn pa se je leta 1873 poročil z njegovo vnukinjo Margarethe Gaber.

 

Rubezhal, naslovnica

Šopek pravljic za otroke, naslovnica

Mohn je slikal z oljnimi barvami in akvareli, kratko obdobje je uporabljal tudi sgraffito tehniko, pri kateri se nanese dve plasti v kontrastnih barvah in nato vrhnjo spraska, da nastane dramatičen prostorski učinek. Njegova dela so ocenjevali kot 'bogate stvaritve skromnega umetnika', naročil pa mu zlepa ni zmanjkalo, saj so morali naročniki včasih čakati na vrsto tudi več let. Poleg krajinskih slik je poslikal tudi več sten uglednih hiš in ustvaril več načrtov za vitraže. Posebej v poznejših letih, ko je profesuro v Dresdnu zamenjal s profesuro v Berlinu (kjer je kasneje postal tudi ravnatelj in za kratek čas vršilec dolžnosti ravnatelja mMuzeja dekorativne umetnosti), je ilustriral več knjig, med katerimi posebej izstopa Šopek pravljic za otroke in dom, v kateri se je ob nekaterih najbolj znanih Grimmovih lotil še Perraultovega Obutega Mačka in Andersenove Palčice.

Obuti maček

Umrl je star 68 let.