Maria Louise Kirk

Kdo je bila Maria Louise Kirk?

Presenetljivo je, kako malo vemo o številnih ilustratorjih, ne glede na desetine knjig, ki so ostale v njihovi zapuščini. Posebej pogosto se izgubi sled za ilustratorkami, ki so med kariero zamenjale zaradi poroke menajave priimka, se posvetile materinstvu in gospodinjenju, ali se podpisovale s psevdonimi, saj se je celo risanje v nekaterih okoljih štelo za neprimerno ženski, mnoge pa se niti niso podpisovale, dokler založniki niso dojeli, da je trženje knjige z znanim imenom ilustratorja lažje in predvsem donosnejše.

Maria Louis Kirk ne spada v nobeno od teh kategorij, a o njej vseeno ne vemo skoraj ničesar. Tule je celo članek posvečen njenim ilustracijam, kjer med komentarji najdemo sorodnike, ki bi o njej prav tako radi izvedeli več. Kaj torej lahko povemo o tej izjemno produktivni in, glede na to, da so ji založniki zaupali cele serije projektov, tudi komercialno zanimivi ilustratorki?

Rodila se je leta 1860 v Pennsylvaniji, kjer je tudi pridobila formalno izobrazbo. Najprej na Oblikovni šoli za ženske, nato na prestižni Akademiji finih umetnosti. Izpopolnjevala se je v Chicago, kjer je (poleg Philadelphije) tudi razstavljala in leta 1894 osvojila nagrado za najboljši portret. O njenem slogu lahko rečemo, da je nanj gotovo vplival Jugendstil, nekoliko temačnejša nemška različica Art Decoja. Ne nazadnje je ilustrirala tako Heidi, kot še druge knjige Johanne Spyri, kjer je odlićno upodobila svet Alp.

O zasebnem življenju Marie Louise Kirk, ki se je pogosto podpisovala le kot ML Kirk ali MLK, ne vemo skoraj ničesar. Če se lahko naslonimo na pričevanje ene of komentatork v zgoraj objavljenem članku, je poleg sestre imela še tri polbrate, zelo mlada je izgubila očeta, kasneje še mater, bolezen pa naj bi ji povzročila trajno poškodbo noge, zaradi katere je vse življenje šepala. Živela naj bi sama in se stara leta preselila k sestri, ki ji je 1894 pozirala za nagrajeni portret. V uradnih zapisih najdemo le še datum smrti: na njen 78. rojstni dan 21. junija 1938.

Precej več pove njena bibliografija, ki obsega več kot 50 knjig (in verjetno še kakšno več, saj v tedanjem obdobju podpisovanje likovnih ustvarjalcev v knjigah ni bilo samoumevno). Med njenimi deli najdemo otroške klasike, kot so Ostržek Carla Collodija, Otroški vrt verzov Roberta Louisa Stevensona in Princeso in škrata Georga MacDonalda.

Prav tako so tu klasike za nekoliko starejšo publiko: Guliverjeva potovanja, Hiawatha in Canterburyske zgodbe.

In eno največjih priznanj, ki jih lahko v svojem delu dobi ilustrator: ilustracije Alice v Čudežni deželi. Obstajajo kritike, ki jo primerajo celo z Johnom Tennielom, a presodite sami.

To je to. Povejte naprej!