Sunday, 29 July 2018

Stephen Foster: Stari stric Ned z ilustracijami Georga W. Brennemana

Stari stric Ned in 'oče ameriške glasbe'


Stephen Collins Foster (1826-1864) je avtor številnih priljubljenih ameriških skladb, ki jih poznamo po vsem svetu. Med njimi je prav gotovo najbolj znana Oh, Susanna!, neuradna himna kalifornijskih zlatokopov, a tokrat se posvetimo eni njegovih prvih objav - Staremu stricu Nedu!

Pesem iz leta 1848, iz obdobja ameriške državljanske vojne, ki je uradno kočala suženjstvo, čeprav je rasizem danes še vedno še kako živ, pripoveduje o temnopoltem sužnju. Stari Ned je vse življenje garal, delal je, dokler mu oči in roke niso več služile, lase in zobe je že izgubil, star in izčrpan je umrl, a z veseljem se ga bomo spominjali, saj je svoje delo opravljal dobro in je sedaj odšel tja, kamor gredo dobri 'zamorci'.

Da, pesem je prežeta z rasističnim humorjem in beseda nigger (zamorc) je le eden pokazateljev Fosterjevega pogleda na problematiko, s katero se je celotna zvezna država ukvarjala tako intenzivno, da je prišlo celo do vojne, katere posledice so čutile še naslednje generacije. Fofosterjevi so bili sicer doma na severu ZDA, a njihov pogled na suženjstvo je bil bližje južnim državam, ki so bile seveda ekonomsko precej bolj odvisne od suženjske delovne sile.

Stephen je bil najmlajši v družini šestih otrok (imel je še tri sestre in dva brata), a najslavnejši. S pisanjem pesmi je zaslovel že kmalu, si s tem tudi finančno lepo opomogel, čeprav so ga vsaj na začetku kariere kar nekajkrat krepko ogoljufali (s Starim stricem Nedom je denimo njegov založnik zaslužil bogastvo, sam pa komaj za kosilo). Kot umetniku pritiče, je v njegovi ustvarjalni poti zaznati tudi določen napredek v razmišljanu. Že pri stricu Nedu je ob stereotipni predstavitvi temnopoltega lika moč zaznati nekaj naznanil novega družbenega reda, saj je Ne s smrtjo odrešen garaškega dela, lastniki pa ga po njegovi smrti pogrešajo.

No, mi bomo vseeno ostali pri slikanici, ki je bila izdana ob koncu stoletja (1892), torej precej po Fosterjevi smrti. Ilustriral jo je relativno znani in uspešni slikar George W. Brenneman (1856-1906), o katerem vemo predvsem, da je deloval na vzhodu ZDA, bil slikar portretov in pokrajin, poprijel pa je tudi za delo pri revijah knjižnih založbah. Tule so ilustracije z izrazito nostalgičnim pridihom:
































Knjiga je izšla v Bostonu pri založbi Charles E. Brown & Co. in vsi objavljeni materiali so seveda prosti avtorskih pravic. Če vas je delo Georga w. Brennemana navdalo z dovolj zanimanja, da bi radi videli še kaj s sorodnega področja, je tule še povezava na njegovo videnje klasične pravljice o Trnuljčici, oziroma, kot ji pravijo v anglosaksonskem svetu, Speči lepotici, kjr je nekaj ilustraci tudi v barvah:

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2018/07/23/the-sleeping-beauty-picture-book-by-george-w-brenneman/

Do naslednjič!