Bruno Angoletta

Bruno Angoletta, ilustrator in karikaturist

Bruno Angoletta (1889-1954) se je sprva preizkusil v študiju prava na ugledi univerzi v Padovi, a je stopninje svojega očeta hitro zapustil in se povsem posvetil svoji strasti do risanja. Čeprav samouk, je že kot najstnik našel redno delo pri različnih revijah, kjer so predvsem cenili njegove satirične karikature.

Tri naslovnice revije Nedeljkin dnevnik

Seveda pa je poprijel za vsako delo, vključno z reklamnimi plakati in skicami za gledališke kostume. Na denarju, s katerm kupiš kruh, pač ne piše, kje si ga dobil.

 

Skice gledaliških kostumov

 

Reklamni poster za viadukt z avtocesto

Preden mu je kariera stekla, je prišlo do začetka prve svetovne vojne. Čeprav s kroničnim vnetjem srčnega tkiva, se je prijavil kot prostovoljec, bil ranjen in ujet, si prislužil dve odlikovanji in se vrnil poln izkušenj iz vojaškega življenja.

 

Pravljica o sedmih zvezdicah

 

Pravljica o vodnjakih in pavih

 

Pravljica o kralju in granatnem jabolku

Izrabil jih je v več serijah stripov, ki so izhajali vse do leta 1940, med temi pa je najbolj znan lik Marmittonehja, dobrodušnega mladega vojaka, ki zaradi nespretnosti in nesrečnih spletov naključij vsako epizodo konča v zaporu. Risal je tudi propagandne letake za vojaško službo v času vzpona fašizma v Italiji. Posebej so bile pšriljubljene njegove parodije anglosaške kulture in ameriških super junakov.

 

Marmittone, strip v črno beli in barvni izvedbi

Po drugi svetovni vojni se je posvetil zgolj ilustraciji za otroke, s katero se je bolj ali manj redno ukvarjal že prej. Kot se za italijanskega umetnika spodobi, je seveda narisal tudi Ostržka. O njegovem zasebnem življenju je težko najti kaj uporabnega, vsekakor je imel vsaj eno hčer in ima vsaj eno vnukinjo. Vendar nas pri umetnikih tako ali tako zanimajo predvsem njihova dela.

 

Ostržek

To je to. Če najdem še kaj, dodam. 

 

Maria Louise Kirk

Kdo je bila Maria Louise Kirk?

Presenetljivo je, kako malo vemo o številnih ilustratorjih, ne glede na desetine knjig, ki so ostale v njihovi zapuščini. Posebej pogosto se izgubi sled za ilustratorkami, ki so med kariero zamenjale zaradi poroke menajave priimka, se posvetile materinstvu in gospodinjenju, ali se podpisovale s psevdonimi, saj se je celo risanje v nekaterih okoljih štelo za neprimerno ženski, mnoge pa se niti niso podpisovale, dokler založniki niso dojeli, da je trženje knjige z znanim imenom ilustratorja lažje in predvsem donosnejše.

Maria Louis Kirk ne spada v nobeno od teh kategorij, a o njej vseeno ne vemo skoraj ničesar. Tule je celo članek posvečen njenim ilustracijam, kjer med komentarji najdemo sorodnike, ki bi o njej prav tako radi izvedeli več. Kaj torej lahko povemo o tej izjemno produktivni in, glede na to, da so ji založniki zaupali cele serije projektov, tudi komercialno zanimivi ilustratorki?

Rodila se je leta 1860 v Pennsylvaniji, kjer je tudi pridobila formalno izobrazbo. Najprej na Oblikovni šoli za ženske, nato na prestižni Akademiji finih umetnosti. Izpopolnjevala se je v Chicago, kjer je (poleg Philadelphije) tudi razstavljala in leta 1894 osvojila nagrado za najboljši portret. O njenem slogu lahko rečemo, da je nanj gotovo vplival Jugendstil, nekoliko temačnejša nemška različica Art Decoja. Ne nazadnje je ilustrirala tako Heidi, kot še druge knjige Johanne Spyri, kjer je odlićno upodobila svet Alp.

O zasebnem življenju Marie Louise Kirk, ki se je pogosto podpisovala le kot ML Kirk ali MLK, ne vemo skoraj ničesar. Če se lahko naslonimo na pričevanje ene of komentatork v zgoraj objavljenem članku, je poleg sestre imela še tri polbrate, zelo mlada je izgubila očeta, kasneje še mater, bolezen pa naj bi ji povzročila trajno poškodbo noge, zaradi katere je vse življenje šepala. Živela naj bi sama in se stara leta preselila k sestri, ki ji je 1894 pozirala za nagrajeni portret. V uradnih zapisih najdemo le še datum smrti: na njen 78. rojstni dan 21. junija 1938.

Precej več pove njena bibliografija, ki obsega več kot 50 knjig (in verjetno še kakšno več, saj v tedanjem obdobju podpisovanje likovnih ustvarjalcev v knjigah ni bilo samoumevno). Med njenimi deli najdemo otroške klasike, kot so Ostržek Carla Collodija, Otroški vrt verzov Roberta Louisa Stevensona in Princeso in škrata Georga MacDonalda.

Prav tako so tu klasike za nekoliko starejšo publiko: Guliverjeva potovanja, Hiawatha in Canterburyske zgodbe.

In eno največjih priznanj, ki jih lahko v svojem delu dobi ilustrator: ilustracije Alice v Čudežni deželi. Obstajajo kritike, ki jo primerajo celo z Johnom Tennielom, a presodite sami.

To je to. Povejte naprej!

Harry C. Edwards

Harry C. Edwards, slikar in ilustrator

Harry Clay Edwards se je rodil leta 1868 v Philadelphiji, študiral pa je na umetniških šolah Adelphi in Art Students' Leaguev Brooklynu, kjer je nato živel praktično do konca življenja. Bil je aktiven član kulturne scene v tej znani newyorški četrti. Bil je slikar, in redno objavljal ilustracije v periodičnem tisku, največ v revijah McClure in Saturday Evening Post, ilustriral je tudi številne knjige za mladino in odrasle, predvsem pustolovske, vključno z znano epsko pesmijo o Hiawathi in prigodami Sherlocka Holmesa.

Saturday Evening Post, naslovnica
 

Življenje v divjini, koledar

Prijetno jutro, olje na platnu

 Kolonialni kavalir, naslovnica

Severni diamanti, ilustracija

Zadnji primer Sherlocka Holmesa, ilustracija

Vabili so ga k številnim občasnim projektom, kot so propagandni materiali in koledarji, kjer si je z leti ustvaril sloves mojstra upodobitev življenja na Divjem zahodu. Ob sodelovanju v različnih likovnih društvih velja omeniti še, da je bil zelo cenjen amaterski gledališki igralec. Čeprav je zelo težko najti več podatkov o njegovem življenju, se zdi, da je tudi skiciral gledališke kostume. Leta 1922 je umrl zaradi pljučnice.

Warwick Goble

Warwick Goble,  ilustrator

Warwick Goble je eden najuspešnejših ilustratorjev, o katerem širše občinstvo skoraj ničesar ne ve. Že letnica njegovega rojstva je skrivnost. Dokumenti namreč navajajo tako letnico 1861 kot 1863, tako da večina dostopih člankov navaja vmesno pot, čeprav letnice 1862 ni najti v popisih prebivalstva. Podobno je z njegovim očetom, ki naj bi bil trgovski potnik, a ga popisi prebivalstva navajajo kot delavca v skladišču. Vemo tudi, da je bil Warwick eden od štitih otrok v družini, a o starosti in spolu sorojencev zlepa ni najti podatkov.

Vseeno se lahko zanesemo vsaj na to, da se je zagotovo šolal v Londonu, najprejv plačljivi mestni šoli, nato na umetniški akademiji. Kdo je plačal šolnino, ni znano, a domnevno je Warwick nekako prišel do štipendije. Vsekakor je izhajal iz družine, ki ji s financami ni bilo lahko, bolj iz delavskega kot iz srednjega sloja. Že med šolanjem je delal kot vajenec in pripravnik v tiskarni, kar ni bil le dobrodošel vir prihodka, ampak dragocena izkušnja iz poznavanja tehnologije tiska, ki se je v drugi polovici 19. stoletja nenehno razvijal, njegova rodna Anglija pa je bila med najnaprednejšimi tako po tehnološkem razvoju kot komercializaciji knjig.

Vojna svetov

Prve priložnosti za objavo so prišle pri časopisih in revijah. Bil je redni sodelavec pri Pall Mall Gazette, a je pogosto objavljal tudi pri The Boy’s Own Paper, Strand Magazine, Westminster Gazette in Pearson’s Magazine. Pri slednjem je objavil prve ilustracije novele H. G. Wellsa Vojna svetov. Znanstvenofantastična nadaljevanka je leta 1898 izšla z njegovimi ilustracijami tudi v knjižni obliki in velja za preboj Warwicka Gobla med priznane ilustratorje. V naslednjih nekaj letih je ilustriral še več knjig za odraslo publiko (ob znanstveni fantastiki tudi popotniške priročnike), zares pa je zablestel z uveljavitvijo barvnega tiska.

Vodni otroci

Goblov občutek za barve mu je široko odprl vrata za sodelovanje pri najuglednejših založbah zgodnjega 20. stoletja, med katerimi je največ sodeloval  z MacMillanom (Vodni otroci 1909 in Zelena vrba in druge japonske pravljice 1910).

Zvonec v templju Dojoji, Japonske pravljice

Goble je, čeprav pod opaznim vplivom Edmunda Dulaca (ali pa sta bila preprosto oba pod istim vplivom japonske umetnosti), hitro razvil prepoznaven slog, ki so ga založniki (in publika) dobro sprejeli predvsem za eksotične in fantastične prizore. Ilustriral je legendarni kjigi pripovedka Pentameron in Chaucerjevih zgodb, Bengalske pravljice, Indijske mite in legende in Indijske pravljice, proti koncu kariere pa še Stevensonovi klasiki Otok zakladov in Ugrabljen. Ob tem je redno prispeval še ilustracije za številne revije.

Medvedka, Pentameron

V svoji plodoviti karieri si je vzel dva odmora: med 1. svetovno vojno, ko se je kot prostovoljec pridružil Rdečemu križu v Franciji, in po zadni ilustrirani knjigi leta 1928, ko se je odločil za upokojitev. Preostanek življenja je posvetil predvsem kolesarjenju in veslanju, kar je združil s številnimi potovanji. Nikoli se ni poročil, tudi otrok uradno ni imel, je pa premoženje (prek palca bi bilo danes ocenjeno na okrogel milijonček) v oporoki zapustil skrivnostni gospe ali gospodični Stanway iz Walesa. Umrl je leta 1943.

 Otok zakladov

 

Honor C. Appleton

Honor C. Appleton - mojstrica akvarelov in črtne risbe 

Honor Charlotte Appleton (1879-1951) se je rodila kot tretji otrok v družini Prećastitega Johna Appletona in njegove soproge Georgine. Oče ji je umrl, ko je imela dvanajst let. Preostanek družne s eje preselil v London, kjer je pokazala veliko nadarjenost za risanje in dobila priložnost za učenje v najprej v državni šoli, nato v šoli Franka Calderona za slikanje živali, kjer je dobila štipendijo, za kratek čas delala v studiu Arthurja Copa in se končno leta 1901 vpisala v prestižno Kraljevo akademijo (skupaj s starejšo sestro Alice).

(Jožefina in njeni prijatelji)

Že na začetku študija je začela z ilustriranjem knjig, v njenem slogu je bilo opaziti močan vpliv Kate Greenaway, pa tudi Jessie Willcox Smith. Čeprav je posebej zaslovela z nežnimi akvareli, ne moremo mimo odličnih črtnih ilustracij, v katerih je prepoznati vpliv William Heatha Robinsona in Arthurja Rackhama. Z njenimi slikami je izšlo več kot 150 knjig, vključno s klasikami, kot so Perraultove in Andersenove pravljice.

 (Speča lepotica v gozdu) 

(Obuti maček)

(Mala morska deklica)

(Snežna kraljica)

(Ali Baba za otroke)

 

(Ali Baba za otroke)

 

(Ali Baba za otroke)

Posebej v kasnejših letih je ilustrirala celo serijo knjižnih priredb za otroke, vključno s knjigami, ki jih danes pravzaprav štejemo že v osnovi kot knjige za otroke (in mladino), med njimi omenimo vsaj Alico v Čudežni dežeki, Švicarsko družino Robinson, Svetnike za otroke, Kočo strica Toma, Dickensone povesti, ..., ki jih je spisal Frank Harold Lee.

(Alica za otroke)

(Švicarska družina Robinson za otroke)

(Švicarska družina Robinson za otroke)

(Mala Dorit, Dickens za otroke)

Honor C. Appleton je nerada potovala in je večino življenja prebila na jugu Anglije, ki ga je zapustila le zaradi poslovnih obveznosti. Njene ilustracije so razstavili tudi na Kraljevi akademiji, kar je eno največjih priznanj za grafičnega ustvarjalca in v njenih časih še poseben izziv za žensko. Umrla je leta 1951. 

Harry Rountree

Harry Rountree, mojster risanja in slikanja živali

Harry Rountree (1878-1950) se je rodil v Aucklandu na Novi Zelandiji, kjer je zelo zgodaj dobil priložnost ilustriranja za lokalni tednik. Hitro je ugotovil, da bo v svjem rodnem okolju po umetniški plati težko napredoval, zato se je odločil, da za kaki dve leti odpotuje v London, na prelomu stoletja gotovo prestolnico ilustracije. Prepričan je bil, da bi se lahko od mojstrov, katerih delo je občudoval le z druge strani planeta, veliko naučil.

Delo je hitro dobil (pri kratkoživi reviji The King), a tudi trčil ob ovire. Kljub hitremu razvoju tiska in zlati dobi ilustracije, umetniški uredniki nad njegovim delom niso bili navdušeni, zato se je vpisal v šolo risanja pri Percivalu Gaskellu na Politehnični umetniški šoli, kjer je napredoval  drugi letnik, a takrat srečal Sama Hielda Hamerja, urednika otroške revije Little Folks. Hamer mu je ponudil priložnost in Harry Rountree je z ilustracijami živali, ki jih je pogosto risal v londonskem živalskem vrtu, zablestel. Posebej je navdušil z občutkom risanja perja in dlake.

 

 

 

Dve leti po prihodu v London je torej dosegel preboj in razlogov za vrnitev na Novo Zelandijo ni bilo več. Začel je risati za legendarne revije, kot so bili The Strand, Punch, The Sketch in druge. Dobil je ponudbe za knjige, sčasoma tudi za prestižne naslove, kot so Ezopove basni, Grimmove pravljice in Alica v Čudežni deželi.

Njegove knjižne ilustracije niso ostale omejen le na otroško publiko, saj je dobil v delo tako Izgubljeni svet Arthurja Conana Doyla, kot povzetek Wagnerjevega Nibelunškega Prstana, hkrati pa je oblikoval še posterje in reklame, se vključil v društvi The Savage in London Sketch Club ter za povrh delal kot asistent v šoli risanja. Med 1. svetovno vojno je bil častnik pri Kraljevih inženirjih.

Med njegove največje uspešnice spadata neleposlovni knjigi Dolomiti in Golfišča britanskega otočja.

Harry Rountree si je v Londonu ustvaril družino in umrl pri 72 letih za rakom. Dobro ohranjeni izvirniki knjig z njegovimi ilustracijami lahko dosežejo ceno več stotakov.