Voscilnice za dan svetega Patrika

Voščilnice ob prazniku svetega Patrika

Sveti Patrik je najbolj znan lokalni svetnik, oz zaščitnik, v svetovnem merilu. Čeprav se dan svetega Patrika uradno obeležuje le na Irskem, v dveh kanadskih proncah in enem ameriškem čezmorskem ozemlju, kjer je dela prost dan, v velikem delu sveta, na vseh celinah, milijoni ljudi na 17. marec pomislijo na svetega Patrika iz vsaj enega razloga. To je pivo, s katerim se na ta dan tradicionalno nazdravlja.

Piva skozi bloge (še) ne  moremo posredovati, del vzdušja pa lahko ustvarimo s pomočjo starih razglednic, ki so jih ustvarili največji mojstri med takoimenovano Zlato dobo. Razlednice so seveda polne tradicionalne irske zelene barve in klasičnih motivov iz folklore. Kar poglejmo si jih.

Cobb Shinn (1887-1951)

Irska je dežela, kjer je čarovnija še globoko zasidrana v vsakdan, ob praznikih pa še posebej prisotna. Mnogi verjemejo v škrate in vile, zato so možiclji v neobičajnih zelenih oblekah del tradicije. Seveda ob zeleni prevladujeta rdeča in zlata, še dve tradicionalni barvi, ena je tudi barva tipično irskih pričesk, druga lonca, ki nas čaka na koncu mavrice.

Julius Bien (1826-1909)

Ob klasičnih irskih simbolih, vključno z deteljicami (pozor, tri- in ne štiriperesne so znak svetega Patrika, saj je menda prav z obliko deteljice poganom razlagal koncept troedinega katoliškega boga) in harfo, občasno najdemo tudi prizore iz čudovitega irskega naravnega okolja.

Ellen Clapsaddle (1865-1934)

Pivo ni edina razvada ob 17. marcu, dnevu svetega Patrika. Pipa je tako globoko zakoreninjena v irsko tradicijo, da jo najdemo tudi tam, kamor nikakor ne spada, na primer med simboli slavnega košarkarskega moštva irskih korenin, Boston Celtics v ligi NBA.

Samuel L. Schmucker (1879-1921)

Na zgornji razglednici ob že omenjenih deteljicah in pipi najdemo še en klasičlen element starih razglednic - ljubko dekle (seveda prevladujejo rdečelaske), ki simbolizira pomlad, nove začetke in ponovno rojstvo. Sveti Patrik namreč praznuje ravno v dneh, ko se v naravo (vsaj na Irskem) vrača življenje in začenja nov cikel rasti.

H. B. Griggs (1870-1940)

Tudi parade so del praznovanj dneva svetega Patrika. Največje prirejajo v Dublinu na Irskem in v velikih amriški mestih na vzhodni obali, kjer ob tem prazniku občasno tudi kako lokalno reko obarvajo zeleno.

Frances Brundage (1854-1937)

Obvezen del praznovanje dne svetega Patrika je tudi humor. Zgornja razglednica nas laepo spomni, da je to praznik za staro in mlado. Le pretiravati nikar!

Vse objavljene razglednice ob dnevu svetega Patrika so v javni lasti.

 

 

 

 

 

 

Viktor Paul Mohn

Viktor Paul Mohn (1842-1911), krajinski slikar in ilustrator

VP Mohn, kot se je večinoma podpisoval, se je rodil v nemškem mestu Meissen. Njegov oče Johann August je bil mestni arhitekt in urbanist, ki je nasproti družinskega doma kupil slikovito pivovarno. Na takrat petletnega Viktorja je stavba naredila izjemen vtis. Predvsem notranjost ga je navdihnila za risanje in oče mu je priskrbel instrukcije, najprej pri učitelju v mestni šoli, nato pri slikarju, zaposlenem v tovarni porcelana, še kasneje pri Wilhelm Schlechteju, bivšemu študentu slovitega Adriana Ludwiga Richterja. Schlechte ga je ob nedeljah pogosto odpeljal v naravo, kjer je Viktor, oborožen s skicirko, sklenil, da bo postal slikar.

Olje

Akvarel, svičnik in tinta

Njegov oče sprva nad tem ni bil navdušen, a se je kmalu sprijaznil in mu pomagal pri nadaljnem študiju. Že kot 16-letnik je Mohn postal študent Dresdenske likovne akademije, tedaj verjetno najuglednejše umetniške ustanove na svetu, in tri leta kasneje Richterjev študent in varovanec. Že takoj na začetku je prejel več nagrad v obliki štipendij, ki so mu omogočile za tedanje čase skoraj obvezen obisk Italije, kjer mu navdiha ni zmanjkalo. Mohn ni bil le zadnji Richterjev študent, ampak ga ja v šoli tudi nadomeščal kot profesor krajnskega slikarstva, ko se je Richterju poslabšal vid. Sodelovala sta pri več projektih, Mohn pa se je leta 1873 poročil z njegovo vnukinjo Margarethe Gaber.

 

Rubezhal, naslovnica

Šopek pravljic za otroke, naslovnica

Mohn je slikal z oljnimi barvami in akvareli, kratko obdobje je uporabljal tudi sgraffito tehniko, pri kateri se nanese dve plasti v kontrastnih barvah in nato vrhnjo spraska, da nastane dramatičen prostorski učinek. Njegova dela so ocenjevali kot 'bogate stvaritve skromnega umetnika', naročil pa mu zlepa ni zmanjkalo, saj so morali naročniki včasih čakati na vrsto tudi več let. Poleg krajinskih slik je poslikal tudi več sten uglednih hiš in ustvaril več načrtov za vitraže. Posebej v poznejših letih, ko je profesuro v Dresdnu zamenjal s profesuro v Berlinu (kjer je kasneje postal tudi ravnatelj in za kratek čas vršilec dolžnosti ravnatelja mMuzeja dekorativne umetnosti), je ilustriral več knjig, med katerimi posebej izstopa Šopek pravljic za otroke in dom, v kateri se je ob nekaterih najbolj znanih Grimmovih lotil še Perraultovega Obutega Mačka in Andersenove Palčice.

Obuti maček

Umrl je star 68 let. 

Dobri stari koledarji

Dobri stari koledarji

Ljudje že od nekdaj čutimo potrebo, da bi obvladali neobvladljivo. Tako že tisočletja sestavljamo koledarje, da bi čas vsaj merili, če ga že zaustaviti ali preusmeriti ne moremo. Sprva so bili koledarji rezervirani za učenjake in bogataše, v 19. stoletju, z razvojem tiska, ko je tiskovina postala potrošno blago, pa so se koledarji razmahnili po vseh koncih in krajih. Koledarje so obešali na vrata, v omare, na stene, in druge površine, kjer so lahko služili svoji dvojni vlogi: z njimi smo lažje načrtovali svojo prihodnost, pa še dekorativni učinek so imeli.

Koledarji imajo že od svojih začetkov ob preprostem posredovanju podatkov (ob dnevih in datumih so tu še prazniki, godovi svetnikov, lunine mene, posebni dogodki, ...) nalogo polepšati prostor, v katerem se nahajajo. Tiskarji so hitro začutili priložnost, da ljudem prodajo pisano podobo, ki bi jo radi gledali, tudi če poleg ne bi bilo datumov. V začetku 20. stoletja je konkurenca postala že tako močna, da je postala izbira kakovostnega ilustratorja že kar nuja.

Koledarji so izhajali tudi v razkošnih zbirateljskih knjigah, za katere so kupci plačevali vnaprej in nanje čakali po več mesecev, kot je spodnji koledar Heinricha Leflerja in Josepha Orbana iz leta 1898. Religiozno obarvani koledar v Art Nouveau slogu je za vsak mesec predvidel dve strani. Ena je bila namenjena ilustraciji, druga okrasnemu okvirju, znotraj katerega so lahko nalepili koledar v obliki tabele, kupec pa je lahko vanj pisal kar sam. Takšno koledarsko knjigo je lahko založnik čez leto ali dve spet natisnil, saj ga drugačen razporeditev datumov ni prav nič oviral.

vir: https://ameblo.jp/greatoldbooks/entry-12831688559.html

Do razvoja fotografije so ilustratorji svoje znanja lahko vnovčili na veliko načinov, ki pa so bili seveda omejeni s sposobnostjo tiskarske tehnologije. Edward Mason Eggleston je bil eden pionirjev takoimenovanega pin-up sloga, ki ga definirajo ljubke mlade rdečelaske v (praviloma) majcenih oblekicah in eksotičnih okoljih. Egglestonova ilustracija je bila uporabna kot poster, predloga za razglednico, in tudi kot koledar. Tiskar jo je na željo naročnika nalepil na lepenko, kamor je dodal še lističe z meseci in logotip podjetja. Praviloma so takšne koledarje nato delili zastonj poslovnim partnejem, zvestim kupcem, in podobnim.

vir: https://meettheartist.seesaa.net/article/503227466.html

Druga zgodba so bili prestižni koledarji, kakršen je bil spodaj predstevljani Swiftov koledar z ilustracijami Jessie Willcox Smith, takrat verjetno najbolj znane in bogato plačane ilustratorke na svetu. Koledar je imel le štiri ilustracije, za vsako tromesečje eno, tematika je bila iz sveta pravljic, Swiftovih Premium koledarjev pa so prodali več sto tisoč!

vir: https://vintageillustrators.weebly.com/swifts-premium-calendar.html

Z konec še zanimiv podatek, na katerega pogosto pozabimo. Leto se vedno začne z enim od sedmih dni v tednu, konča pa prav tako. Ker poznamo prestopna leta, dejansko obstaja le štirinajst različnih koledarjev. To pomeni, da se vsak razpored datumov prej ali slej ponovi. Za leto 2026 tako lahko na primer uporabimo ka spodnjega, ki ga je Frances Brundage narisala leta 1902 za leto 1903:

vir: https://mycalendarland.com/calendar/yearly-calendars/yearly-printable-calendars/

Pa srečno in zdravo in navdiha polno novo leto!

Charles Edmund Brock

Charles Edmund Brock - slikar, ilustrator in glasbenik

Najprej bistveno. Govorili bomo o Charlesu Edmundu Brocku (1870-1938) in ne o Charlesu Edmund Brocku (1882–1952). Nista bila le sodobnika in soimenjaka, ampak sta bila tudi oba slikarja in ilustratorja. Ker je nenehno prihajalo do pomot, tudi s finančnimi posledicami, sta se nekega dne domenila, da bo starejši nehal uporabljati ime Edmund, mlajši pa Charles. Tako se je eden odpisoval le še kot C. Edmund Brick, tisti, ki je v načrtu za to objavo, pa Charles E. Brock ali C. E. Brock.

C. E. Brock je imel za povrh še očeta (po imenu Edmund) in tri brate, ki so bili vsi umetniki. No, med vsemi je najbolj zaslovel, a nikoli tako zelo kot na primer Arthur Rackham ali Edmund Dulac. Vsi Brockovi otroci (bile so še tri hčere) so obiskovali ugledni (in ne prav poceni) višji šoli v Cambridgeu in kasneje še tamkajšnjo šolo za umetnost. Vsi so dobili vsaj nekaj glasbene izobrazbe in vsaj štirje so redno nastopali na lokalnih koncertih, še posebej če je šlo za dobrodelne prireditve. Charles je v šoli redno osvajal nagrade na področju risanja in slikanja (njegovi bratje in vsaj ena sestra niso dosti zaostajali), nekaj časa pa je tam tudi poučeval.

Junaki Asgarda

Nekaj časa se je dodatno izobraževal še pri kiparju Henryju Wilesu, že pri dvajsetih pa je dobil priložnost ilustriranja za založbo George Routledge & Sons. Očitno so bili z njim zadovoljni, saj so mu po knjigi Padalo zaupali še ilustracijo Nemškega humorja in Ameriškega humorja. Za preboj velja njegovo delo pri Macmillanu (Humorne pesmi in Guliverjeva potovanja) v letih 1893 in 1894.

Božična pesem

Med svojo ilustratorsko kariero je ilustriral dela literarnih velikanov, kot so bili Jane Austen, Charles Dickens, George Eliot, Mrs. Molesworth, Sir Walter Scott, Jonathan Swift, William Makepeace Thackeray, a njegov najpomebnejši in najzanesljivejši vir prihodkov so bile revije, kot so bili The Captain, The Graphic, Pearsons Magazine, The Quiver, The Strand in seveda legendarni Punch, za katerega je med 1901 in 1910 ustvaril 109 ilustracij. Nekatere med njimi so bile kasneje izdane tudi kot razglednice. Kako pomemben vir prihodkov je bil Punch (ob honorarju še vrhunska referenca za knjižne založnike), namiguje tudi dejstvo, da se je že leto po začetku sodelovanja lahko oženil, česar mu dobro desetletje ilustriranja knjig ni omogočilo.

Razglednica z ilustracijo in Puncha

Vzporedno je slikal v akvarelu. Njegove slike so bile razstavljene tako na Kraljevi akademiji, kot na Kraljevem institutu. Za najbolj uspele veljajo upodobitve prizorov iz sveta golfa. Leta 1991 je za serijo treh slik neznani japonski zbiratelj plačal milijon in pol dolarjev.

Charles E. Brock je v življenju ilustriral več kot 250 knjig, vendar so nekatere izšle v več, celo trideset delih, torej je knjižnih naslovov manj, a vseeno gre za impresivno številko. Po daljšem pešanju zdravja je umrl leta 1938.

Richard Flockenhaus

Richard Flockenhaus - mojster dramatičnih kontrastov

Nemški slikar, grafik, vitražist in še marsikaj Richard Flockenhaus (1876-1943) je bil, kot je bilo ob prelomu iz 19. v 20. stoletje kar običajno, izjemno produktiven in raznovrsten ustvarjalec. Po šolanju v Berlinu in Amsterdamu se je najprej preživljal na področju takoimenovanih uporabnih umetnosti (risal je vzorce za tapete), nekaj kasneje je dobil prve priložnosti v svetu ilustracij za otroke.

Najlepše pravljice bratov Grimm (1910)

Mizica, pogrni se! (Vseh pet ilustracij Riharda Flockenhausa je na voljo tule.)

Ker so založniki nenehno iskali načine za preživetje na izrazito tekmovalnem trgu, se je moral že hitro izkazati z domislenimi grafičnimi rešitvami, kot je slikanje estetskih in učinkovitih naslovnic v le dveh barvah (poleg obvezne črne). Ustvaril je kar nekaj odličnih naslovnic slikanic v zeleno-rdeči kombinaciji.

Sončni svet, naslovnica

Morda lahko zgornjo naslovnico primerjate z ilustracijami izvirnega Čarovnika iz Oza Williama Wallaca Denslowa, kjer so pri tisku tudi škrtarili z barvami.

Seveda pa Flockenhausu dodatne barve, kadar si jih je založnik lahko privoščil, niso delale težav.

Štuporamo, naslovnica

Ko se je začela prva svetovna vojna, je bil vpoklican v vojsko, in se udeležil legendarne bitke na Somi. Dramatični dogodki so ga verjetno spodbudili, da se je po vrnitvi s fronte vse bolj zanimal za lesoreze, jedkanice in druge oblike ustvarjanja izrazito kontrastnih podob.

Bitka na Somi, jedkanica

Bori, lesorez

 

Na hribu, kjer piha, Marija dete ziba, litografija

Za izšolanega slikarja je tako Flockenhaus ustvaril presenetljivo malo slik. Tule je eden njegovih redkih pejsažev.

Pejsaž

Veliko več njegovih del pa je najti na drugem področju: poslikavi stekla. V Flockenhausovi dediščini je veliko vitražev izdelanih za različne nemške cerkve. Bilo bi jih še več, če jih ne bi bombardiranja med drugo svetovno vojno toliko uničila.

Vitraž v zakristiji Svetega Janeza, foto: Matthias Wiegandt

Richard Flockenhaus je umrl leta 1943 v Berlinu, kjer je tudi pokopan.
 

 

 

 

 

 

Heinrich Vogeler

Heinrich Vogeler - Umetnik in borec za delavske pravice

Heinrich Vogeler (1872-1942) se je rodil v Bremnu in študiral na ugledni akademiji v Duseldorfu. Kot večina slikarjev, je tudi on opravil več daljših študijskih potovanj, vključno z Italijo in Belgijo. Bil je ustanovni član umetniške kolonije v Worpswedeju, mestecu severno od Bremna, kjer je kupil kočo in naokrog posadil breze. Njegovega novega doma se je kmalu prijelo ime Barkenhoff, torej 'Brezova koča'. Tam se je leta 1901 tudi oženil in z bratom Franzem ustanovil delavnico, v kateri sta izdelovala hišno opremo z umetniškim pridihom. Ne pozabimo, da je v tem obdobju na Otoku v polnem sijaju cvetelo Arts & Crafts gibanje (med svojimi potovanji je obiskal tudi Manchester, v spodnjih ilustracijah boste morda opazili vpliv Walterja Crana), na Celini pa Art Nouveau.

Spoznavanje različnih okolij, tako pomembno za slikarja, mu je dalo priložnost začutiti tegobe delavskega razreda, zato so njegova dela vse bolj odražala stanje delavskega duha, a umetniško udejtvovanje je prekinila prva svetovna vojna. Kot prostovoljev je vstopil že leta 1914 in bil poslan na Vzhodno fronto. Že od prej je poznal idejo boljševizma s Poljske in Romunije, še večji vtis je nanj naredila Rusija. Vojne grozote so ga prepričale, da je cesarju poslal pisni poziv za mir, zato so ga poslali v umobolnico. Tam ni ostal dolgo, iz vojske pa so ga odpustili. Postal je zagrizen pacifist. Vpisal se je v Nemško komunistično delavsko partijo. Aretirali so ga, sledila je ločitev.

Delavska tematika je v njegovih delih povsem izrinila nekdanjo romantiko. Poročil se je s Poljakinjo in emigriral v Sovjetsko zvezo. Med nemško invazijo so ga deportirali v Kazahstan, kjer je leta 1942 umrl. Žena in sin sta ga preživela za štiri, ozioma šest desetletij. Barkenhoff je danes muzej, posvečen Heinrichu Vogelerju.

Kot večini nemških umetnikov se tudi Vogelerju ni uspelo izogniti pravljicam bratov Grimm. Predstavljam nekaj njegovih ilustracij pravljic, ki jih le redko kdo pozna.

 

Lumpi na potepu

Krojač v nebesih

Darila malih ljudi

Prebrisani krojač

Predstavljene ilustracije so iz zbirke, ki je izšla leta 1907 v Leipzigu in ob barvni naslovnici ponuja še osem Vogelerjevih prav tako barvnih ilustracij.

Thomas Maybank v svetu škratov in vil

Pravljični svet Thomasa Maybanka

Hector Thomas Maybank Webb (1869-1929) v Beckenhamu v Kentu (Anglija). Njegov oče je bil William Webb, član šolskega odbora, mati Annie Maybank pa trgovka s porcelanom in steklom. Pri osmih letih je padel s konja in si poškodoval kolk. Zaradi komplikacij pri zdravjenju je dve leti ostal v bolnišnici Svetega Tomaža.

Thomas se je izobrazil za geodeta in zaposil v okrožju Croydon, a pomembnejši je bil način preživljanje prostega čas. Kot nadarjen glasbenik je pel bariton in igral klavir, orgle in violončelo. Od leta 1902 se je preživljal s slikanjem in risanjem kot redni sodelavec legendarne reivije Punch. Njegovo najodmevnejše delo so ilustracije za knjigo Uncle Oojah Flo Lancaster, ki je izhajala sprva kot podlistek v časopisu Daily Sketch.

Ilustriral je več slikanic in knjig, ljubitelji sveta škratov in vil pa ga danes posebej cenijo po vrsti razglednic s pravljičnimi bitji.

Tule je še več njegovih kartic. 

Opaziti je vpliv Richarda Doyla (tule so ilustracije njegovega Jakca in velikanov), njegov slog pa precej spominja na Richarda Dadda, čeprav njegovih del verjetno ni nikoli videl.

Vsekakor moramo omeniti še vsaj njegove ilustracije za Nymphidio leta 1906 in Alico v Čudežni deželi leta 1910, eno zgodnejših izdaj tega klasičnega dela za otroke. Mimogrede, John Tenniel, izvirni ilustrator, je prav tako delal pri Punchu.

Umrl je v Esherju v Surreyju v leta 1929.