Olimpijske igre v slikah

Prizori z olimpijskih iger v antični Grčiji

Danes si težko predstavljamo poročila o športnih dogodkih brez fotografij, a tisočletja je bila slikovna predstavitev odvisna izključno od nadarjenosti in domišljije umetnikov, ki so na prizoriščih bili ali pa tudi ne. Za tokratno objavo smo izbrali upodobitev olimpijskih iger Heinricha Leutemanna (1824-1905), ki je najraje risal junaške prizore in zemljevide. Olimpijske igre vsekakor spadajo v kategorijo junaštev.

Še majcena tehnična informacija: olimpijske igre so dogodek, ki se po novem (slike, ki jih predstavljamo, so iz leta 1866, torej izpred začetka modernih olimpijskih iger) odvijajo vsake štiri leta (poletna v letih, ki so deljiva s štiri, zimske dve leti prej in dve leti za tem), olimpijada pa se imenuje obdobje med dvemi takšnimi dogodki (dogodek sam traja nekaj tednov). V praksi se v slovenščini oba izraza uporabljata za dogodek (na primer: nastopil je na olimpijadi), za obdobje med igrami pa največkrat rečemo, da gre za olimpijski cikel.

Po tehnični razlagi, s katero lahko dobite stavo ali vsaj uspešno zamorite omizje med spremljanjem borb za olimpijske medalje, gremo k slikam.

Sama pot na olimpijske igre (v grško Olimpijo, seveda) je lahko trajala več tednov in marsikateri tekmovalec je moral ob tem premagati številne nevarnosti.

Olimpijske igre so bile obdobje brez vojn, obvezni so bili pokloni različnim bogovom.

Dirke s konjskimi vpregami so bile obvezen in nadvse atraktiven del olimpijskih tekmovanj. Prav na hipodromu je bilo med tekmami največ smrtnih žrtev.

Zmagovalec (zmagovalk ni bilo, tekmovali so le moški) olimpijske tekme je bil deležen najvišjih časti.

Ob vrnitvi domov so zmagovalcem pripravili prisrčne dobrodošlice.

Zmagovalcem so postavili kipe in jih tako simbolno napravili nesmrtne - olimpijski zmagovalec se je tako na nek način izenačil z najpomembnejšimi veljaki in celo z bogovi!

Gertrud Caspari

Gertrud Caspari, umetnica, po kateri se imenuje Caspari slog

Gertrud Caspari (1873-1948) se je rodila kot četrti od petih otrok v družini trgovca, ki je cenil umetnost in je umetniški talent svojih otrok tudi znal primerno podpreti. Žal je umrl, ko je imela Gertrude komaj 15 let. Najprej se je izobrazila za vzgojiteljico, a že leto kasneje vpisala študij učiteljice risanja v Dresdnu, ki ga je zaključila leta 1898. Zaradi obolele žleze ščitnice, ki jo je za več let prikovala na posteljo, se je posvetila ilustriranju. Rezultat je bila njena prva avtorska slikanica Živa igrača, ki je izšla leta 1903.

Zelo je bila navezana na svojega brata Waltherja, s katerim je sodelovala tudi pri naslednjih dveh slikanicah, ki sta prepričali uglednega založnika Alfreda Hahna v Leipzigu, s katerim je nato sodelovala več desetletij. Walther jo je vpeljal v svet časopispov in revij, tako da sta bila kmalu zasuta z delom. Ko je leta 1913 umrl, je delala še več. V življenju je ilustrirala približno petdeset svojih in dvajset knjig drugih avtorjev. Poleg knjig so bile tu še razglednice, koledarji, naslovnice družabnih iger, ... Ni ji bila tuja niti stenska poslikava ali slikanje po steklu.

Ogromno je delala za učbenike in druge učne materiale, kar jo je tudi pripeljalo v težave, saj je bilo delo v izobraževanju pod strogim nadzorom vladajoče Nacionalsocialistične stranke, Gertrud pa je bila ob koncu vojne obtožena sodelovanja z nacisti in pregnana s svojega doma na podeželje, kjer je živela v revščini.

Leta 1948 so jo zaradi padca sprejeli v bolnišnico, kjer je po zapletih umrla.

Umetniško pot je začela pod močnim vplivom romantičnega sloga Ludwiga Richterja (1803-1884) in njegovega učenca Oscarja Pletscha (1830-1888), pomešanega z učinki pedagoške reforme ob prelomu iz 19. v 20. stoletje. Opaziti je tudi primesi Art Nouveauja in japonskih lesenih blokov. Gertrud je kmalu izpilila lasten prepoznaven slog, ki so ga kmalu začeli posnemati številni drugi in ga še vedno, zato se imenuje Caspari slog.

Značilnost Caspari sloga so svetle, tople in enakomerne barve, preproste perspektive in poudarjeni robovi. Izvirniki njenih del so v povprečju trikrat dražji od enako ohranjenih izvirnikov njenih sodobnikov. To pomeni, da za nepoškodovano razglednico lahko plačate okrog petnajst, za slikanico pa med sto in sto petdeset evrov.

Večina njenih rokopisov, skečev in izvirnih ilustracij je bila uničena ob bombardiranju Leipziga leta 1943, kjer je imel sedež njen založnik. Kar je obdržala pri sebi, so takoj po njeni smrtu pokradli. Nekatera njena dela občasno še vedno ponatisnejo, za kar skrbi družinska fundacija Caspari. Po njej se imenuje ulica v Dresdnu.

Edmund Dulac

Edmund Dulac, ilustrator, oblikovalec, orientalist

Edmund Dulac (1882-1953) je bil francoski ilustrator, rojen v Toulousu. Sprva je vpisal študij prava, a se po dveh letih odločil za študij umetnosti. Obiskoval je slovito Šolo lepih umetnosti, kjer je osovjil kar dve Grand Prix nagradi, kar mu je prineslo tudi štipendijo za tri tedne na akademiji Julien. Kmalu za tem (pisalo se je leto 1904), se je sklenil preseliti v London, kjer je pričakoval večji uspeh. Čeprav formalno neznan avtor, je že za prvo delo kot ilustrator dobil Jane Eyre.

Da so ga po talentu in slogu primerjali s tedaj že uveljavljenim še danes slavnim Arrthurjem Rackhamom, pove veliko. Še več pove dejstvo, da za razliko od velike večine sodobnikov pri ilustraciji sploh ni več uporabljal črtne risbe, ki bi jo kasneje pobarval, ampak je takoj začel z barvo. Njegova drznost ni ostala neopažena in mu je prinesla vrsto uglednih naročil.

Aladin in čudežna svetilka

Leta 1912 je postal britanski državljan.

Žal tržišče z luksuznimi slikanicami, dopolnjeno z letnimi prodajami izvirnikov, ni trajalo dolgo, saj se je s prvo svetovno vojno navdušenje nad pravljičnim praktično končalo. Naslednja leta je Dulac preživel kot karikaturist, ilustrator različnih revij in - tu je bil morda celo najproduktivnejši med sodobniki - oblikovalec bankovcev in še posebej poštnih znamk. Večkrat je sodeloval pri scenografiji gledaliških predstav osebnega prijatelja Williama Butlerja Yeatsa.

Sinjebradec

Čeprav ni nikoli dosegel finačnega uspeha starejšega Rackhama, mu dela vse do smrti ni zmanjkalo, a je bil vseeno pod nenehnim stresom, saj je za preživetje prejemal tudi slabo plačana dela, kjer so prihanjali roki. Tako je portretiral, oblikoval škatle za bonboniere, kreiral gledališke kostume, ... Preživel je dva srčna napada, tretji je bil zanj usoden.

Vihar

Dvakrat se je poročil, dvakrat ločil, ob koncu življenja je živel z angleško avtorico fantastičnih romanov Helen Beauclerk (1892-1969), ki mu je občasno pozirala. Dulac je tudi ilustriral dve izmed njenih knjig.

Mala morska deklica

Edmund Dulac bo v zgodovino ilustracije zapisan kot eden izmed velikanov svojega posla. Med njegova najpomembnejša dela spadajo Trnuljčica in druge pravljice, Tisoč in ena noč, Vihar (Shakespear) in Andersenove pravljice. Po njegovi smrti so številni založniki izdali več kompilacij njegovih del in v prihodnosti bodo s tem nedvomno še nadaljevali.

Frank Adams, izmuzljivi umetnik

Kdo  je bil Frank Adams?

Tokrat bi se radi posvetili Franku Adamsu, britanskemu umetniku, ki je preboj dosegel z ilustracijami Alice v Čudežni deželi leta 1912 in nato ilustriral kopico slikanic, predvsem za založbo Blackie.

Vendar o njem dejansko skoraj ni uporabnih podatkov. Slikal je tudi krajine in razstavljal risbe in akvarele v galeriji Walker v Londonu med leti 1923 in 1935, nanj naj bi najbolj vplivala sodobnika John Hassall in Cecil Aldin. S Hassallom, ki je prav tako veliko sodeloval z založbo Blackie sta pri več projektih tudi sodelovala.

Franka Adamsa odlikujejo čiste linije in žive barve, posebej izstopajo njegove upodobitve živali in različnih prizorov iz narave.

Zanimivo je, da s tem imenom najdemo še vsaj dva umetnika, a oba Američana. Bolj znan je Frank Adams, slikar in ilustrator, ki se je rodil leta 1914 in umrl 1987. Po slogu je podoben zgoraj omenjenemu, celo podpisa sta podobna, a njuna dela je seveda moč ločiti predvsem po letnicah.

Drugi Franka Adams je še bolj zanimiv, saj ima isti letnici rojstva in smrti, a je živel v Massachusettsu, kjer se je šolal za strojnika, nato pa zaposlil kot tesar in kolar. Vse življenje se je ukvarjal z rezbarjenjem in zaslovel predvsem z izdelovanjem lesenih vab. Bil je tudi navdušen lovec, kar bi se lepo ujemalo z ilustracijami prvega Franka Adamsa, če ju ne bi ločeval ocean. Njegovi izdelki iz lesa (na primer obtežilniki, okrasne zagozde za vrata, vetrnice, skice za rezbarske vzorce, itd.) so na ogled v kar nekaj muzejih, občasno se pojavijo tudi na dražbah.

Žal več o Franku Adamsu, ilustratorju, ki je narisal toliko lepih risb, ne moremo dodati. Če se kdaj pojavi kaj novega o njegovem življenju, bomo seveda dodali, do takrat pa uživajmo v njegovih delih.

https://frank-adams.weebly.com/

To je to.

Robert Anning Bell

Robert Anning Bell: slikar, ilustrator, oblikovalec in še in še

R. Anning Bell (1863-1933) se je rodil v premožni družini. Njegov oče je bil trgovec s sirom, stric pa arhitekt, pri katerem je Robert nabiral prvo umetniško znanje kot vajenec, oz. pripravnik. Po dveh letih se je vpisal na univerzo, preizkusil več umetniški smeri, za leto dni zavil še v Pariz in diplomiral na Kraljevi akademiji. Kot številni njegovi sodobniki je za nekaj časa odpotoval v Italijo, kjer so ga navduševali renesančni slikarji.

Robert Anning Bell je bil po 'osnovni' izobrazbi slikar in slikarstvu je ostal zvest do smrti. Celo olje je ostalo njegov najljubši medij, čeprav se ni branil niti vodenih barv ali tempere. Po drugi strani je težko najti tako raznolikega umetnika, ki je obvladoval ne le različne oblike umetniškega izražanja (arhitektura, relief, dekorativna umetnost, grafično oblikovanje, obarvano steklo), ampak je bil povsod tudi zelo dober in ne nazadnje iskan.

Za njegov prvi poklicni preboj velja izdelava cerkvenega oltarja in sakralni elementi so ostali v njegovi ponudbi prav tako vse do konca. Še danes je videti njegova obarvana stekla, mozaike in druge elemente v cerkvah in celo v britanskem parlamentu.

Lepotica in Zver (zbirka Banbury Cross)

Nas seveda zanima predvsem kot ilustrator. Če velja oblikovanje oltarja za preboj, je z ilustracijami, ki se jih je lotil takoj po kočanem študiju, naredil odločilen korak naprej. Serija Banbury Cross, v kateri so predstavljene nekatere največje klasike iz sveta otroške literature, je njegovo ime naredila tako prepoznavno in mu odprla toliko vrat, da mu dela po prvih knjigah, ki jih je tudi ilustriral (kasneje je bil le še oblikovalec) ni zmanjkalo. Nenehno je dobival naročila za knjižne oznake (ex libris) in portrete, hkrati pa je še poučeval na različnih univerzah, kjer se je pač pokazala priložnost.

Pogumni krojaček (Grimmove pravljice)

Robert Anning Bell je bil poročen dvakrat, a je umrl brez otrok. Za seboj je zapustil zavidljiv in vpliven opus. Še več o njem: https://robert-anning-bell.weebly.com/

William Makepeace Thackeray

William Makepeace Thackeray, znan pisatelj in neznan, a nadarjen ilustrator

William Makepeace Thackeray (1811-1863) je bil uspešen angleški novelist, ki svojo slavo in uspeh lahko dolguje predvsem delu Sejem ničevosti, katerega prvo izdajo je tudi ilustriral. Na tem mestu se je znašel ravno zaradi svojega risarskega talenta, ki ga žal ni nikoli zares razvil.

Avtoportret kot karikatura

William se je rodil britanskemu uradniku v Indiji. Njegov oče je umrl, ko je imel William komaj štiri leta in leto kasneje so ga že poslali v domovino, kjer se mu je pet let kasneje pridružila znova poročena mati.

Thackerey je preizkusil več šol, tudi Cambridge, a ni bil nikjer posebej uspešen ali zadovoljen, tudi kakega naziva ni dosegel. Ob polnoletnosti je podedoval zajetno premoženje po očetu in ga po hitrem postopku zapravil v igralnicah in sumljivih naložbah. V Parizu je spoznal siromašno Irko, s katero se je poročil in imel z njo tri otroke, njegov očim pa je kupil izdajatelja časopisa le zato, da je William lahko vanj pošiljal članke in tako prišel do nekaj prihodkov.

Časopis je propadel le leto kasneje, William se je s soprogo preselil v London in se preživljal kot novinar. Rodile so se mu tri hčere, a je ena kmalu umrla, ženi pa se je omračil um in preostanek življenja je preživela na deželi, tako da je William postal dejansko vdovec.

Sejem ničevosti

Leta 1847 se je vendarle obrnilo na bolje. Sejem ničevosti, ki je sprva izhajal kot podlistek, je postal uspešnica, William Makepeace Thackeray pa se je uveljavil kot pisatelj in predavatelj, čeprav do smrti ni več napisal česa prav posebnega. Iz njegovih pisem je razbrati, da ga je izguba žene močno prizadela in poskusi, da bi spletel podobno močno čustveno zvezo, so ostali neuspešni. Podal se je tudi v politiko, a spet brez uspeha, umrl pa je relativno mlad.

Čeprav uradno velja, da je bil vsaj v zrelih letih uspešen, ostaja vtis, da svojih umetniških talentov ni nikdar izkoristil. Kot avtorja so ga primerjali z Dickensom, kot ilustrator pa se ni nikoli razvil, kar je škoda, saj bi s pravo kombinacijo obojega v zgodovini pustil precej večji pečat.

Tule je, denimo ilustracija njegove priredbe Sinjebradca, ki jo je spisal in ilustriral zgolj kot darilo sorodnici in je v knjižni obliki izšel šele po njegovi smrti, ko so po naključju našli risbe med njegovo zapuščino.

Grozna zgodovina Sinjebradca

Vir (in preostale ilustracije): http://blackandwhiteandmore.blog.fc2.com/blog-entry-21.html

Novoletne voščilnice

Novoletne voščilnice - z nami so že tisočletja

Čeprav se zdi, da je pojav novoletnih voščilnic povezan z razvojem tiska in množične potrošnje, so novoletne kartice z nami že precej dalj. Egipčani in Kitajci so si namreč pošiljali novoletna voščila že pred tisočletji.

Čestitke za novo leto so seveda takrat izgledale drugače kot dandanes, a ideja je bila enaka: sporočiti nekomu, ki je za nas iz določenega razloga pomemben, da mislimo nanj, in da mu želimo dobro. Kitajci, denimo, so čestitke za novo leto pošiljali predvsem znotraj poslovnih krogov, Egipčani so jih pisali na zvitke papirusa, zgodnja novoletna voščila v Evropi so bile vrezana na lesene deščice, ...

Franz Stassen (1869-1949)

Na tem mestu bomo predstavili nekaj novoletnih voščilnic iz takoimenovanega Zlatega obdobja, torej s konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, predvsem iz obdobja do konca 1. svetovne vojne. Dodali bomo nekaj zanimivosti iz sveta novoletnih kartic in uporabnih povezav za radovedne. Vse objavljene čestitke za novo leto so v javni lasti.

Xavier Sager (1870-1930)

Čeprav se zdi, da elektronske čestitke izpodrivajo klasične novoletne kartice, je tržišče tiskanih novoletnih voščil še vedno dokaj močno in celo v rahlem vzponu. Medtem, ko se starejši vse bolj privajajo udobnemu pošiljanju elektronskih kartic za novo leto, ima vse več pripadnikov mlajše generacije željo po unikatnosti, ki je značilna za tiskane kartice z ročno napisanimi voščili in po možnosti še s kako priložnostno znamko. Podjetja, nemanjena tisku in distribuciji kartic se še vedno ustanavljajo, njihovi ustanovitelji pa so predvsem takoimenovani milenijci.

Vincenzo Castelli (1884-1942)

Si predstavljate, da v ZDA vsako leto razpošljejo več kot šest milijard različnih tiskanih voščil? Tudi v Veliki Britaniji se številka vrti okrog milijarde! Kar štiri od petih voščilnic pokupijo ženske. Skoraj tri četrtine pošiljateljev kartic podpiše vse družinske člane - vključno s hišnimi ljubljenčki.

Switbert Lobisser (1878-1943)

Samuel L. Schmucker (1879-1921)

Čeprav pri nas običajno pošiljamo božične in novoletne voščilnice skupaj, ni povsod tako, saj božiča po vsem svetu niti ne praznujejo, novo leto pa se tudi ne začne nujno ravno 1. januarja. V Franciji, na primer, novoletne kartice po številu močno presegao božične že od samega začetka množične proizvodnje zaradi tradicionalne ločitve države in cerkve. Poleg tega jih, tako kot Kitajci, pošiljajo novoletne čestitke ves januar. Japonci so po drugi strani izjemno natančni. Za vse novoletne kartice, ki jih na pošto dostavijo med 15. in 25. decembrom (označene so tudi s posebno znamko), pošta zagotavlja, da jih bo naslovnik dobil natanko 1 januarja.

Paula Ebner (1873-1949)

Achille Lucien Mauzan (1883-1952)

Proizvajalci voščilnic so po vzorju oskarjev uvedli nagrado loui, imenovano po Louisu Prangu, nemškemu priseljencu, ki je sredi 19. stoletja s številnimi domislicami in izboljšavami postavil nove kakovostne standarde na področju kartic. Louiji se podeljujejo v januarju že več kot tri desetletja.

Gertrud Caspari (1873-1948)

Gertrud Caspari ni bila le ena najuspešnejših oblikovalk različnih voščilnic, ampak je še danes priljubljena med zbiralci. Njen slog z močno obrobo in izbira enotnih, močnih barv še vedno prevladuje tudi med ilustratorji in se po pravici imenuje caspari slog.

Germaine Bouret (1907-1953)

Charles Henry Bennett (1828-1867)

S tem zaključujemo z novoletnimi karticami, a morda čez čas še kaj dodamo. Medtem lahko obiščite tole stran:

https://mycalendarland.com/calendar/holidays/happy-new-year-s-cards

Srečno, zdravo in uspešno novo leto!