Oskar Herrfurth

Oskar Herrfurth, slikar, ilustrator in oblikovalec razglednic

Oskar Herrfurth (1862-1932) je bil izjemno plodovit nemški umetnik, o katerem žal ne vemo veliko. Rodil se je v mestecu Merseburg, nedaleč od Leipziga. Študiral je na umetniški šoli v Weimarju, kjer je tudi živel in ustvarjal.

Kot slikar danes ni posebej znan, zato pa toliko bolj kot ilustrator, posebej risar za otroke in maldostnike saj je ilustriral najbolj znane pravljice Andersena, Bechsteina, Hauffa in seveda bratov Grimm. Poleg tega je slikovno opremil še Prigode Lažnivega Kljukca (Barona Munchausna) in vsaj dve knjigi Karla Maya v obdobju med 1900 in 1910.

Daleč največjo zapuščino ima na področju razglednic, saj jih je ustvaril na stotine, njegova posebnost pa so bile serije običajno šestih, včasih pa celo dvanajstih razglednic s prizori iz določene pravljice. Prav zaradi razglednic je znan med zbiratelji, ki so glas o Herrfurthu razširili tudi med druge ljubitelje umetnosti. Praktično celoten opus Herrfurthovih razglednic je izšel pri podjetju Uvachrom, vodilnem podjetju za tisk razglednic v prvi polovici 20. stoletja, ki je prodajalo svoje tematske razglednice po vsej Evropi in Severni Ameriki.

Tule je nekaj primerov:

Indija Koromandija

Bremenski mestni godci

Piskač iz Hamelina

Sedemkrat lepa

Kot lahko vidimo, so razglednice spodaj podpisane, kar je zanesljiv dokaz, da je ustvarjalčevo ime pomagalo pri prodaji.

Tule je celotna spletna stran posvečena Oskarju Herrfurthu:

https://oskar-herrfurth.weebly.com/little-thumb.html

Prav dosti več o Oskarju Herrfurthu, ki se je kasneje preselil v Hamburg, kjer je leta 1932 tudi umrl, pa ne vemo.

Frances Brundage

Frances Brundage (1854-1937)

Frances Isabel Lockwood se je rodila 28. junija 1854. Njen oče Rembrandt Lockwood je bil relativno uspešen umetnik, od katerega se je nadarjena Frances že v rani mladosti naučila različnih veščin, ki so ji prišle še kako prav, ko je oče leta 1875 zapustil družino.

Frances je praktično čez noč postala glavni vir prihodkov in njena produktivnost je v naslednjih letih le naraščala. Začela je z ilustracijami, ki so bile uporabljene za različne voščilnice in spotoma ilustrirala še slikanice. Včasih je založnik knjižno ilustracijo uporabil še za voščilnico in plakat, posebej pa se ji je 'odprlo', ko sta jo za svojo vodilno ilustratorko izbrali nemška (Wolf Hagelberg) in britanska (Raphael Tuck) založba z s tržiščem po vsem svetu.

Nekaj njenih voščilnic smo že spoznali v članku o božičnih vočilnicah in velikonočnih voščilnicah.

Tule je še ena iz serije valentinčic:

Ker so bile sličice otrok z zasanjanimi očmi in rdečimi lički tako priljubljene, so jih založniki začeli izdajati tudi v posebnih zbirateljskih izdajah, ki so danes vredne po več tisoč evrov.

Frances se je poročila za tedanje čase precej pozno, pri 29 letih. Tudi njen soprog William Tyson Brundage je bil umetnik in sodelovala sta pri več projektih. Že kmalu sta dobila hčer, ki pa je umrla pri 17 mesecih in nekateri menijo, da je slog Frances Brundage v veliki meri povezan s to grenko izkušnjo. Otroci, ki jih upodablja, so namreč videti kot angelčki.

Kasneje je slog spremenila. Znane so predvsem njene 'etnične' serije, v katerih je upodabljala otroke različnih narodnosti, kar je počela precej stereotipno, čeprav ne žaljivo, zato ji, posebej v kontekstu obdobja, v katerem je živela in delala, tega ne gre zameriti.

Vendarle je bil v njenih časih rasizem še zelo močan (precej bolj kot danes) in linč nekaj dokaj običajnega.

Danes si težko predstavljamo, da je nekdo zgolj s prosto roko, ilustriral v življenju, pa čeprav je trajalo prek osem desetletij, kar 200 knjig, a Frances Brundage je to vsekakor uspelo. Žal je založniki niso povsod podpisali, posebej dokler ni zares zaslovela, dodati pa je treba, da je pogosto v izdajah na daljavo sodelovala z drugimi ilustratorji in prišteti je treba še ponatise z 'recikliranjem'.

Šeherezada v 1001 noči

Vsekakor gre, kljub za nekatere presladkim ilustracijam, za izjemno umetnico, ki je za seboj (umrla je 28. marca 1937) pustila neizbrisen pečat.

Kogar zanima več, lahko obišče stran namenjeno Frances Brundage in njenim delom.

Paul Hey

Paul Hey

Paul Friedrich Hey (1867-1952) je bil rojen v družini, kjer so prevladovali glasbeniki, slikarji, pedagogi in diplomati. Po opravljeni gimnaziji rodnem Munchnu, kjer je imel med sošolci tudi bavarskega kronckega princa Ruprehta, je nadaljeval s študijem na Munchenski umetniški univerzi.

Svojo nadarjenost in delovno vnemo je potrdil z udeležbo na številnih tekmovanjih, na katerih je osvojil kopico priznanj. V njegovem najzgodnejšem ustvarjalnem obdobju so prevladovali motivi iz narave, ki jo je upodabljal vse do konca kariere. Kot 21-letnik se je vključil v bavarsko vojsko, kjer je od navadnega vojaka napredoval do čina poročnika, a predvsem slikal prizore z vzhodne in zahodne fronte.

Ob prelomu 19. v 20. stoletje je narisal prve slike za razglednice, ki so kmalu postale njegov zaščitni znak. Za različne založbe jih je izdelal na stotine, zaslovel pa je še posebej s prizori iz ljudskih pesmi in pravljic, med katerimi zagotovo izstopa serija stotih zbirateljskih kartic, ki jih je bilo moč lepiti v album z naslovom Nemške pravljice (čeprav je bilo med njimi ob Grimmovih in Bechsteinovih tudi nekaj Andersenovih). Album, v katerem so bile zapisane pravljice, je bil dostopen vsem za ceno ene marke, sličice pa so bile priložene cigaretnim zavojčkom še danes znane in uspešne blagovne znamke Reemtsma. Med zbiratelji se poln album dandanes prodaja za približno sto evrov.

Paul Hey je slikal najprej z olji, a se kmalu preusmeril na gvaš, s katerim je ustvaril daleč največ umetniških del. Večino življenja je prebil v Munchnu z okolico in v Gautingu, ob Munchnu, kjer je preživel drugo polovico življenja, so po njegovi smrti po njem poimenovali ulico in šolo.

Rudolf Geissler

 Rudolf Geissler

Rudolf Geissler (1834-1906) je bil nemški slikar, sin Petra Carla Geisslerja, prav tako slikarja, od katerega je dobil osnovno znanje. Šest let je študiral na Nurmberški šoli za umetnost pri Albertu Cristophu Reindlu in Augustu von Krelingu.

Izpopolnjeval se je na sloviti Akademiji v Dresdnu pri slavnem Ludwigu Richterju in se leta 1861 vrnil v Nurmberg, kjer je kasneje tudi poučeval. Ilustriral je številne knjige, predvsem za otroke, in revije.

Oglejmo si njegovo slikanico Kosmatinka (Vse vrste krzna), ki pripoveduje staro, da nes skoraj prepovedano zgodbo o kralju, ki se po smrti svoje žene zaobljubi, da ne nikoli vzel nobene druge, če ne bo tako lepa, kot je bila ona. Žal se kmalu izkaže, da kriteriju ustreza le njegova hči.

Že iz naslovnice je jasno, da slikanica ne ustreza sodobni predstavi o slikanici za otroke (kar danes seveda velja tudi za samo besedilo). Polna je podrobnosti, ki jih poznavalec lahko občuduje kar dolgo, kupec v izložbi pa takšne naslovnice sploh ne bi opazil. Še posebej, ker je skoraj v celoti natisnjena v temačnih rjavih tonih (povsem v skladu z vsebino).

Kako pa je videti notranjost?

Kot vidimo, gre za dovršen umetniško stvaritev, ki pa ne nagovarja otroka, ampak v ospredje postavlja umetnika, kar ni nujno slabo. No, k prodaji verjetno ni pripomoglo. Da so bile v knjižici le štiri ilustracije, prav tako ne.

Vendar ostaja dejstvo, da je bil Rudolf Geissler do vse konca zelo cenjen in mu dela ni manjkalo.

Ob priliki dodam še kaj.

Jozef Chelmonski

Jozef Chelmonski (1849-1914)

Poljski slikar Jozes Chelmonski ...

Dora Baum

 Dora Baum, slikarka in ilustratorka

Dora Baum (1881-1949) je še ena v dolgi vrsti ustvarjalk iz prve polovice 20. stoletja, o katerih ne najdemo skoraj nobenih podatkov. Malo zaradi vojn, v katerih so izginili številni dokumenti, malo zato, ker se za umetnike in avtorske pravice tedaj nihče ni kaj dosti zmenil.

To vsekakor ne bi smel biti razlog, da ne bi predstavili nekaj njenih del, med katerimi veja posebej izpostaviti adventne koledarje.

Josef Wenig

Josef Wenig (1885-1939), slikar, ilustrator in scenograf

Josef Wenig (1885-1939) se je rodil v Stankovu v družini učiteljev in kulturnikov. Njegov brat Adolf je bil pisatelj, stric František Adolf Šubert dramatik in režiser, katerega otroci so bili prav tako dejavni na področju odrskih umetnosti.

Fotografija Josefa Weniga

Življenje Josefa in celotne družine je močno zaznamoval očetov samomor leta 1888. Mati se je z otroci preselila k bratu Františku Adolfu v Prago, kjer je Josef opravil šolanje. Končal je praški šolo uporabnih umetnosti in nadaljeval študij na Likovni akademiji pod mentorstvom Emanuela Liškyja.

Naslovnica ene izmed knjig pravljic z Wenigovimi ilustracijami, ki so še vedno v prodaji

Wenigova ilustracija ene od čeških ljudskih pravljic

Wenigova risba Rdeče kapice na razglednici

Že pred koncem šolanja in še posebej v prvih letih se je izkazal kot ilustrator predvsem knjig za otroke, a največ energije je vse do konca življenja usmeril v gledališče.

Till Eulenspiegel, kot ga je videl Josef Wenig

Jaslice, oz. adventni koledar s podobami Josefa Weniga so del češke kulturne dediščine

Večino časa je sodeloval z gledališčem Kralovske Vinohrady, kjer je ostal vse do smrti, z dvemi daljšimi premori v letih 1908-1912 in 1917-1920.

Lik iz Parsifala

Del Wenigove scene iz Parsifala

Sodeloval je tudi z drugimi gledališči v Pragi in izven Prage. Skupaj je bil aktiven pri več kot 650 postavitvah. Poleg scene in kostumografije je oblikoval tudi plakate z najavami predstav.

Kostumi iz Fausta

Salome v upodobitvi Josefa Weniga

Njegove najbolj znane stvaritve so bile Parsifal, Faust, Salome in več produkcij Shakespearjevih del. Prav tako je bil scenograf pri več čeških filmih. Njegovo delo je pustilo močan pečat, zato je predstavljen v številnih knjigah.

Eden Wenigovih filmskih plakatov