Friday, 30 April 2021

Motovilka v slikah

Kako so Motovilko videli slavni ilustratorji?

 Motovilka je znana pravljica, ki so jo radi upodabljali in jo še vedno. Na tem mestu predstavljamo najbolj znane prizore iz pravljice, kot so si jih zamislili in jih tudi upodobili sloviti umetniki predvsem iz 19. in začetka 20. stoletja. Vse predstavljene slike so v javni lasti in sčasoma jih bo še več.

Tuesday, 30 March 2021

Velikonočne voščilnice

 Voščilnice za Veliko noč

Pri nas sicer tradicija pošiljanja voščilnic ob velikonočnih praznikih ni nikoli zares zaživela, a to nas vseeno ne sme ovirati pri uživanju ob ogledu voščilnic, kot so jih pred približno stoletjem ustvarili nekateri izmed tedaj najuglednejših avtorjev. Znani slikarji in ilustratorji, karikaturisti in grafični oblikovalci, nekateri specialisti za izdelavo kartic in sorodnih komercialnih izdelkov, drugi zgolj občasni izletniki v svet masovne produkcije, ki se je z razvojem tiska in poštnih storitev prilagajala trgu in ga v veliki meri kar sama ustvarjala.

Spodnji primer je le drobec v morju ustvarjalnosti na področju velikonočne tematike. Heorge Ernest Studdy je bil humorist in ilustracijo spodaj je ustvaril za časopis kot hudomušen posmeh komercializaciji praznika.


George Ernest Studdy (1878-1948)

Poglejmo si še nekaj primerov izpod čopičev nadarjenih ustvarjalcev, ki so si ob služenju vsakdanjega kruha tudi na tak način zagotovili ščepec nesmrtnosti.

Frances Brundage (1854-1937)

Njena najbolj priljubljena dela so prav s področja kartic in voščilnic, na katerih so osrednji liki rečelični in nasmejani otroci. Danes ji nekateri očitajo preveliko posladkanost, a v svojem obdobju je bila zelo iskana in tudi finančno uspešna.



Ellen Clapsaddle (1865-1934)


Pauli Ebner (1873-1949)


Sydney Hayes (?-1923)


Fritz Hildebrandt (1819-1985)





Catherine Klein (1861-1929)



Charles Twelvetrees (1872-1948)



Louis Wain (1860-1939)

Daleč najbolj znan je bil po svojih upodobitvah mačk in ima med zbiratelji še danes prav kulten status. No, manj znano je, da je ustvaril tudi nekaj prav prisrčnih velikonočnih razglednic.



Nekatera izmed teh imen so danes že skoraj pozabljena, druga znana le med poznavalci zelo ozko omejenih področij, tretja spet zelo priljubljena med poznavalci in zbiralci, a prav vsi si zaslužijo, da se jih vsaj občasno še spomnimo. Zato bomo na tej strani sem in tja kako voščilnico dodali tudi v prihodnje.

Sunday, 28 February 2021

John Bauer, kronist mitologije gozdnih trolov

John Bauer (1882-1918)

Johna Bauerja danes ljubitelji poznajo predvsem po izjemnih upodobitvah trolov, ene skandinavskih mitoloških posebnosti, a bil je tudi odličen portretist, krajinar in mojster stenskih poslikav. Vsekakor ilustrator, ki je kljub kratkemu življenju pustil pomembne sledi in si malce podrobnejšo predstavitev tudi na teh straneh.

Zasebno

John se je rodil v Jonkopingu. Njegov oče je bil Nemec (Bavarec) in mati Švedinja. Oče je družino preživljal s prekajanjem in prodajo mesa. John je imel po enega starejšega in mlajšega brata. Dve leti starejša sestra je umrla že v zgodnjih letih, kar je na Johnu pustilo trajne posledice v obliki pogosto otožnega razpoloženja, ki se je kasneje razvilo v različne oblike depresije.


John je bil soliden učenec. Končal je tehnično gimnazijo,a  večino časa preživel ob risanju karikatur in sanjarjenju. Družina ga k umetnišlkemu ustvaranju ni spodbujala, a ko se je poskusil vpisati na umetniško akademijo, so ga podprli in tudi kasneje sta ga starša kot nikoli zares uveljavljenega in finančno preskrbljenega umetnika, večkrat denarno podprla.

Na akademijo ga kljub odličnim rezultatom sprejemnih izpitov niso sprejeli (vzeli so le najboljše tri od štiridesetih prijavljenih), saj je bil premlad, zato je moral do vpisa počakati še dve leti. Tačas se je izobraževal predvsem v slikanju.

Na isti akademiji, a po ločenem programu je študirala tudi njegova kasnejša soproga Ester, s katero sta si prva leta znanstva predvsem izmenjevala pisma. Čeprav je bila tudi ona nadarjena, ji niti program šolanja niti družba nista dala prave priložnosti kot umetnici.


Je pa postala Johnova muza in večkratni model za različne njegove like, med katerimi so postali najbolj priljubljeni različni mitološki liki. Ester je tako večkrat pozirala kot princesa, Johna Bauerja pa danes najbolj poznamo po trolih in skandinavskih gozdovih, v katerih je najbolj užival.

Njegova predstava idiličnega življenja je bila v koči sredi gozda, po katerem on tava in išče navdih, Ester pa skrbi za dom, ki ga zna izvirno urediti in okrasiti. Toda ona je bila kot mestni otrok vajena družbe, želela si je otrok, a je za oboje manjkalo denarja. Njun zakon je kmalu zašel v krizo.


Kljub temu sta se odločila najti skupen dom v Stockholmu. Žal je le malo pred selitvijo prišlo do hude železniške nesreče, zaradi česar se je John zelo bal vožnje z vlakom in odločili so se za vožnjo z ladjo, ki pa se je v nevihti prevrnila in vsi potniki, z družino Bauer vred, so utonili.

Razlog za nesrečo je bil prav banalen - natovorili so jo s šivalnimi stroji, ki pa jih je bilo preveč za v skladišče pod palubo, zato so jih večino naložili kar na krov. Slabo pritrjene zaboje je med nevihto premetavalo, potniki niso mogli iz kajut, težišče ladje se je premaknilo in nesreča je bila neizogibna.



Še več - nekaj podjetnežev je ostanke razbitin že naslednji dan prodajalo radovednim ljudem na obali, ki so z zanimanjem spremljali iskanje trupel. Časopisi so posebno pozornost posvetili umrlemu umetniku, njegovi družini in legendam, posebej tistim o morskih bitjih, povezanih z utopitvijo.

Slog

Slog Johna Bauerja se uradno klasificira kot romantični nacionalizem. Odlikuje ga izjemen smisel za podrobnosti, ki je delno izhajal tudi iz njegovega načina dela. Začel je vedno z zelo majhno skico s svinčnikom, pogosto komaj kaj večjo od poštne znamke. Na njej je imel le nekaj osnovnih potez kompozicije.


Nato je isto sliko prerisal na malo večji format, uporabljal je vse vrste papirja, ki so mu prišle pod roke, od ovojnic do prtičkov, kjer je bilo že več elelemntov končne risbe. Postopek je ponovil še nekajkrat, dokler ni prišel do končlnega formata, ki, razumljivo pri ilustratorju pogosto ni bil prav velik, a, ker je šlo že za sedmo ali osmo različico, že poln drobnih ilustratorskih domislic.

Njegova osnovna medija sta bila akvarel in gvaš, pogosto kar oboje, če je seveda delal v barvah, za časopise in revije pa je pogosto ostajal pri svinčniku. Sprva so pri tisku uporabljali predvsem eno barvo (ob črni), kasneje pa so predvsem za uspešnejše ilustratorje prišle na vrsto barvne slike.


Bauer se je znal dobro prilagoditi razvoju tehnologije in je uporabil, kar je pač naročnik pričakoval od njega. Kljub temu so skozi vso kariero prevladovale nekoliko pridušene barve, umirjeni toni, kakršne najdemo v skandinavskih gozdovih, kjer je še mogoče občasno opaziti kakšnega trola.

Da bi ostal zvest resnici, je ob naročilu prizorov iz življenja na Laponskem, skoraj vse poletje preživel z nomadi in natanko posnel tudi najdrobnejše detajle njihovih oblačil, kar je nenazadnje opazno tudi pri njegovih mitoloških upodobitvah. Pri delu je uporabljal fotografije, za poziranje pogosto zaprosil svojo soprogo in kasneje uporabil še sina.

Navdušen nad italijanskim slikarstvom v 14. stoletju (skoraj dve leti sta z Ester preživela v Rimu in okolici) se je kasneje lotil še ustvarjanja fresk, ki so z dimezijami krepko prek enega kvadratnega metra tudi njegova fizično najvpadljivejša dela. Za svpje portrete in pejsaže je prejel več nagrad, v muzejih je krepko prek tisoč njegovih del, a primerno ceno, z zneski po več deset tisoč evrov, so Bauerjeve umetnine začele dosegati šele po njegovi smrti.

Založniki so ga, kot večino umetnikov, poskušali izkoristiti do konca. Njregovih ilustracij za knjige na primer niso vračali, ampak jih hranili za čas, ko bodo dosegle zares velike vrednosti (običajno je to po smrti umetnika), zato se je med nastajanjem zanj verjetno najpomembnejšega projekta (vsaj, kar se spomina tiče), zbirke švedskih pravljic, tudi sporekel in med izdajanjem zbirke je izšla tudi knjiga brez ilustracij.

Ker se takšna knjiga ni dobro prodajala, so bili založniki prisiljeni popustiti, a energije in živcev je šlo vseeno veliko po nepotrebnem.

Na srečo je ohranjen vsaj zajeten kos Bauerjeve umetniške dediščine ob kateri lahko uživamo še danes. In ugibamo, kaj vse bi še lahko ustvaril, če ga ne bi doletela zgodnja smrt.

Sunday, 31 January 2021

Hermann Vogel

Hermann Vogel (1854-1921) se je rodil v mestu Plauen v nemški zvezni deželi Saški. Študiral je pri slovitem Ludwigu Richterju v Dresdnu in vpliv mojstra na njegov slog se je kljub spremembam, ki jih je v njegovem delu čutiti, poznal skozi vso kariero slikarja in ilustratorja.

Po končanem študiju na Akademiji za umetnost je nekaj časa živel v Rimu, kjer je bil ustanovni član Skupnosti nemških umetnikov. Kasneje je živel in delal v Dresdnu in Loschwitzu. Njegov slog je romantičen, nekaj časa izrazito pod vplivm nazarenskega gibanja.



Danes ga najbolj poznamo po ilustracijah, ki jih je največ narisal za založbo Braun & Schneider. Sodeloval je tudi z revijami. Njegov prva knjiga je bila zbirka Andersenovih pravljic, ilustriral je tudi zgodbe Johann Karla Augusta Musausa, a večina se ga spomni predvsem po Grimmovih pravljicah, tako po črnobelih, kot po barvnih ilustracijah z dodelano linijo in številnimi okrasnimi detajli.


Zanimivost - Vogel je izdelal tudi logotip z zajčkom za znano in uspešno podjetje Vaillant, ki se ukvarja z ogrevanjem in prezračevanjem.

Umrl je na podeželskem posestvu, kjer je tudi pokopan.


Sunday, 20 December 2020

John Leech, oče politične satirične karikature

 John Leech (1817-1864) je bil v Londonu rojeni in živeči karikaturist in ilustrator, ustvarjalec izjemnega vpliva, za katerega pa danes le malokdo ve.



Njegov oče, tudi nadarjen risar, je vodil kavarno, zato ne preseneča, da se tudi sin, čeprav je zgodaj pokazal velik talent, sprva ni usmeril v umetnost, temveč je vpisal študij medicine. Vendar usodi ni ubežal, saj so njegovi učitelji odkrili njegovo izjemno nadarjenost za anatomske risbe in ga začeli zasebno najemati za portretiranje. Približno hkrati je očetov posel propadel, denarja za študij je zmanjkalo in John se je začel preživljati s slikanjem in risanjem.


Spoprijateljil se je z znanim avtorjem in ilustratorjem Williamom Makepeacem Thackerayem, se poročil, dobil sina in hčer, se spoprijateljil še s Charlesom dickensom in njegovo ženo, a delo je imelo vedno prednost pred zasebnim življenjem.


Čeprav je bil pretežno samouk, vpliva Georga Cruishanka in James Gillraya ne moremo spregledati. S svojim pristopom k ilustraciji in ljubeznijo do 'vsakdanjih' tem, s poudarkom na kritiki situacij, ki jih je zgodnji kapitalizem še poudaril, velja za enega od očetov politične satirične karikature.

Bil je med ustanovnimi sodelavci legendarne humoristične revije Punch, za katero je delal do smrti. Žal je ta, zaradi preobremenjenosti z delom in posledično pešajočega zdravja, prišla kmalu - pri 47 letih. Božična zgodba, ki jo tokrat predstavljamo z njegovimi ilustracijami, je vsekakor eden spomenikov, zaradi katerih se ga bodo vsaj ljubitelji umetnosti spominjali še stoletja.











John Leech je bil leta 1843, ko je Dickens zgodbo napisal, že uveljavljen ilustrator, eden najuglednejših pri londonskem Punchu in po mnenju mnogih utemeljitelj politično satiričnega stripa. Za razliko od predstavnikov prejšnje generacije satiričnih ilustratorjev in karikaturistov je v svojih delih bolj napadal situacije kot ljudi.

Če lahko za številne starejše karikaturiste rečemo, da so bili pri svojem portretiranju žaljivi in so šli pogosto prek meje dobrega okusa, kar je nenazadnje odvrnilo tudi del publike, je bil Leechev pristop bolj diplomatski, čeprav s svojimi tarčami nikakor ni delal v rokavicah.

Ko je Charles Dickens pristopil k Leechu, je bilo jasno, da pisatelj potrebuje risarja in ne obratno. Bil je zadolžen, njegova prejšnja knjiga (Martin Chuzzlewit) niti približno ni dosegla pričakovanj založnika in Božična pesem ni bila videti kot primerna poprava nastale situacije. Za začetek je bila knjiga po mnenju založbe prekratka.

Z ilustracijami Johna Leecha, ki je bil po avtorjevem vztrajanju vendarle potrjen za ilustratorja. Niso le pridobili dodatne pole, ampak predvsem primerno poustvarili viktorijansko srhljivo in moralistično vzdušje, ki se je v kombinaciji s posladkanimi odseki sestavila v neverjetno uspešnico. Dickens je poslej še leta poskušal napisati kako podobno delo z božično tematiko, a mu ni nikoli niti približno uspelo doseči čustvenega odziva publike, kaj šele finančnega uspeha Božične pesmi.

Mirno lahko rečemo, da je Leech s svojimi grotesknimi liki postavil standarde naslednjim generacijam ilustratorjev, Božična pesem pa je praznovanje božiča spremenila iz cerkvenega praznika v družinsko druženje in priložnost za premislek o naših ciljih, tako individualnih kot družbenih. Revščine, ki je Dickensa spodbodla k pisanju, še niti približno nismo izkoreninili, a vsaj enkrat letno lahko poskusimo narediti nekaj, da bo svet boljši. Tudi po zaslugi Dickensa in Leecha.

Monday, 30 November 2020

Heinrich Lefler

 Heinrich Lefler, avstrijski predstavnik Jugendstila

Heinrich Lefler (1863-1919) je bil iz umetniške družine, saj je bil njegov oče Franz (1631-1698) slikar, svak Josef Urban (1875-1933) arhitekt in ilustrator, soproga Mina, roj. Weismuller (1881-1942) pa operna pevka.

S svakom je veliko soustvarjal, ne le pri knjigah, kjer sta si delo sprva delila enakovredno, kasneje pa je Josef prevzel predvsem okrasne okvirje, ampak tudi pri delu na terenu, na primer pri poslikavi cerkev in drugih pomembnih zgradb.

Soprogo je Heinrich uporabil za model pri nekaterih projektih, najbolj znana je njena upodobitev na bankovcu za tisoč kron.

Ob ilustracijah, ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju vsekakor velja omeniti njegove slikarske začetke, ustvaril je veliko krajinskih slik, kasneje prehod na sodobnejši medij posterja, oblikoval je tudi tekstil, vključno z opernimi kostumi, igrače in pohištvo.

Da, niti koledarji mu niso bili tuji.

Tule je nekaj primerkov njegovih ilustracij:


Svinjski pastir (Hans Christian Andersen)

Tri sestre (Johann Karl August Musaus)


Božična kolednica iz zbirke nemških pesmi za otroke

Heinrich Lefler je dobršen del življenja preživel v gledališču, nekaj časa tudi kot umetniški vodja, nanj so vplivali predvsem Eugene Grassets, Robert Anning Bell, Maurice Boutet de Monvel in Heinrich Vogeler, v zrelih letih pa je dobil profesuro na Dunajski akademiji.

Danes velja za enega najvplivnejših ustvarjalcev dunajske umetniške šole s preloma 19. na 20. stoletje.

Wednesday, 28 October 2020

Jelena Polenova

Jelena Dmitrievna Polenova, začetnica ruske pravljične ilustracije

Jelena (tudi Elena ali Helena) Dmitrievna Polenova (1850-1898) je bila tipična predstavnice ruskega Art Nouveau gibanja. Ob slikanju na platno in ilustriranju knjig je veliko časa namenjala poslikavam keramike. Danes je najbolje poznamo po ilustracijah ruskih pravljic.

Fotografija

Rodila se je v Saint Petersburgu, v družini, kjer ni manjkalo umetniške nadarjenosti. Oče Dmitrij je bil zgodovinar in diplomat, brat Vasilij je postal znan slikar krajin, mati Marija je pisala pravljice in jih tudi sama ilustrirala. Od nje je Jelena dobila prve risarske lekcije.

Prizor iz narave

Ženskam se takrat ni bilo dovoljeno vpisati na cesarsko umetniško akademijo, zato je prvo formalno znanje dobila na cesarskem združenju za spodbujanje umetnosti, skupaj z bratom in sestro obiskovala zasebne ure pri Pavlu Čistjakovu (1832-1919) in za dve leti obiskala Pariz, kjer se je izpopolnjevala pri uspešnem portretistu Charlesu Joshui Chaplinu (1825-1891).

Portret Jakunčikove

Po vrnitvi je delala v studiu pri Čistjakovu in obiskovala dodatne ure iz risanja z akvareli in poslikave keramike. Nanjo je zelo vplivala rusko-turška vojna, ki se je je udeležila kot prostovoljka v bolnišnici, tam pa se zaljubila v zdravnika. Žal družina ni bila naklonjena zvezi in do poroke ni prišlo. Jelena se je podredila volji družine, a jo je to zelo prizadelo.

Pošast, različica A
Pošast, različica B

Zaradi uspehov pri delu s keramiko je bila nagrajena s štipendijo za študij v Parizu. Za žensko je to v tistem obdobju pomenilo izjemno priznanje. Tam se je navdušila nad Art Nouveau gibanjem, ki je zaznamovalo njen slog do konca življenja. Po vrnitvi v Rusijo se je skupaj z družino preselila v Moskvo, kjer je nadaljevala s poslikavami porcelana, postala učiteljica umetnosti in sodelovala v koloniji Ambramcevo, kjer so se družili različni umetniki. Skupaj z Viktorjem Vasnetsovim (1848-1926) in še nekaterimi drugimi slikarji je postavila temelje Arts and Crafts gibanju v Rusiji.

Vojna gob

Leta 1886 je začela ilustrirati ruske pravljice, ki jih je zbiral Aleksander Afanasjev (1826-1871). Skupaj se jih je nabralo 22, a je bila le ena (Vojna gob) objavljena v času njenega življenja. Kljub temu velja za pomemben vpliv na kasnejše ilustratorje, kot sta bila Ivan Bilibin (1876-1942) in Sergej Maljutin (1859-1937


Zakaj medved nima repa
Prizori iz pravljice Sinek Filip

Ivan Carevič in žar ptica

Leta 1896 je bila udeležena v prometni nesreči, ko se je njena kočija prevrnila in je Jelena z glavo udarila v pločnik. Sledili so zdravstveni zapleti in nikoli si ni opomogla. Umrla je približno dve leti in pol kasneje. V njen spomin je bila ustaovljena štipendija za nadarjene mlade umetnike.