Novoletne voščilnice

Novoletne voščilnice - z nami so že tisočletja

Čeprav se zdi, da je pojav novoletnih voščilnic povezan z razvojem tiska in množične potrošnje, so novoletne kartice z nami že precej dalj. Egipčani in Kitajci so si namreč pošiljali novoletna voščila že pred tisočletji.

Čestitke za novo leto so seveda takrat izgledale drugače kot dandanes, a ideja je bila enaka: sporočiti nekomu, ki je za nas iz določenega razloga pomemben, da mislimo nanj, in da mu želimo dobro. Kitajci, denimo, so čestitke za novo leto pošiljali predvsem znotraj poslovnih krogov, Egipčani so jih pisali na zvitke papirusa, zgodnja novoletna voščila v Evropi so bile vrezana na lesene deščice, ...

Franz Stassen (1869-1949)

Na tem mestu bomo predstavili nekaj novoletnih voščilnic iz takoimenovanega Zlatega obdobja, torej s konca 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, predvsem iz obdobja do konca 1. svetovne vojne. Dodali bomo nekaj zanimivosti iz sveta novoletnih kartic in uporabnih povezav za radovedne. Vse objavljene čestitke za novo leto so v javni lasti.

Xavier Sager (1870-1930)

Čeprav se zdi, da elektronske čestitke izpodrivajo klasične novoletne kartice, je tržišče tiskanih novoletnih voščil še vedno dokaj močno in celo v rahlem vzponu. Medtem, ko se starejši vse bolj privajajo udobnemu pošiljanju elektronskih kartic za novo leto, ima vse več pripadnikov mlajše generacije željo po unikatnosti, ki je značilna za tiskane kartice z ročno napisanimi voščili in po možnosti še s kako priložnostno znamko. Podjetja, nemanjena tisku in distribuciji kartic se še vedno ustanavljajo, njihovi ustanovitelji pa so predvsem takoimenovani milenijci.

Vincenzo Castelli (1884-1942)

Si predstavljate, da v ZDA vsako leto razpošljejo več kot šest milijard različnih tiskanih voščil? Tudi v Veliki Britaniji se številka vrti okrog milijarde! Kar štiri od petih voščilnic pokupijo ženske. Skoraj tri četrtine pošiljateljev kartic podpiše vse družinske člane - vključno s hišnimi ljubljenčki.

Switbert Lobisser (1878-1943)

Samuel L. Schmucker (1879-1921)

Čeprav pri nas običajno pošiljamo božične in novoletne voščilnice skupaj, ni povsod tako, saj božiča po vsem svetu niti ne praznujejo, novo leto pa se tudi ne začne nujno ravno 1. januarja. V Franciji, na primer, novoletne kartice po številu močno presegao božične že od samega začetka množične proizvodnje zaradi tradicionalne ločitve države in cerkve. Poleg tega jih, tako kot Kitajci, pošiljajo novoletne čestitke ves januar. Japonci so po drugi strani izjemno natančni. Za vse novoletne kartice, ki jih na pošto dostavijo med 15. in 25. decembrom (označene so tudi s posebno znamko), pošta zagotavlja, da jih bo naslovnik dobil natanko 1 januarja.

Paula Ebner (1873-1949)

Achille Lucien Mauzan (1883-1952)

Proizvajalci voščilnic so po vzorju oskarjev uvedli nagrado loui, imenovano po Louisu Prangu, nemškemu priseljencu, ki je sredi 19. stoletja s številnimi domislicami in izboljšavami postavil nove kakovostne standarde na področju kartic. Louiji se podeljujejo v januarju že več kot tri desetletja.

Gertrud Caspari (1873-1948)

Gertrud Caspari ni bila le ena najuspešnejših oblikovalk različnih voščilnic, ampak je še danes priljubljena med zbiralci. Njen slog z močno obrobo in izbira enotnih, močnih barv še vedno prevladuje tudi med ilustratorji in se po pravici imenuje caspari slog.

Germaine Bouret (1907-1953)

Charles Henry Bennett (1828-1867)

S tem zaključujemo z novoletnimi karticami, a morda čez čas še kaj dodamo. Medtem lahko obiščite tole stran:

https://mycalendarland.com/calendar/holidays/happy-new-year-s-cards

Srečno, zdravo in uspešno novo leto!

Paula Ebner

Paula Ebner, ilustratorka in oblikovalka razglednic

Pauline (Paula, Pauli) Ebner se je rodila leta 1873 na Dunaju v Avstriji. O njeni družini vemo le to, da je bil oče rokavičar in so bili dovolj premožni, da so ji plačai izobrazbo. Čeprav je bila Paula v svojem obdobju (umrla je leta 1949) med najuspešnejšimi ilustratorji, o njem življenju ne vemo skoraj ničesar. Študirala je v zasebnih dunajskih šolah, kar je bilo ob koncu 19. stoletja praktično edina možnost za vsaj približno formalno umetniško izobrazbo deklet. Slikarske šole s klasičnim programom imajo seveda na urniku tudi risanje golih modelov, kar se za žensko tedaj nikakor ni spodobilo.

Paula Ebner je, kot mnogi drugi likovni ustvarjalci iz Srednje Evrope, ilustrirala številne Grimmove pravljice, a njen opus je precej širši.

Prizor iz Bremenskih mestnih godcev

Kot Pauli Ebner ali P. Ebner je podpisala desetine knjig, slikanic in učbenikov, ocenjujejo pa, da številnih del, ki jih je sicer likovno opremila, niti ni podpisala. Avtorske pravice takrat iz več razlogov niso bile niti približno tako urejene, kot so danes (in še danes marsikaj ne deluje, kot bi moralo). Tako ne bomo nikoli vedeli, kaj vse je ustvarila.

Vsekakor pa moramo poleg knjižnih del omeniti vsaj še razglednice, ki so še vedno zelo priljubljene med zbiratelji. Njen najbolj priljubljen motiv so bili otroci, še posebej deklice, v različnih situacijah. Tule je za primer božična kartica (izšla je v Franciji), da pridete malo na okus. December je pred vrati.

Franz Stassen

Franz Stassen, ilustrator, oblikovalec in slikar

Franz Stassen (1869-1949) je bil nemški umetnik, ki je svojo slikarsko izobrazbo večinoma pridobil v Berlinu, kjer je tudi delal vse do smrti, čeprav je bil aktiven tudi v rojstnem Hanauu in Bayreuthu.

Sprva je bil predvsem ilustrator, ki je ob knjigah za otroke in odrasle oblikoval še okrasne ex librise, razglednice in koledarje, za preboj v njegovi karieri pa zagotovo velja leto 1908. Takrat je dobil večje naročilo uglednega proizvajalca čokolade Stollwerck, ki je svoje izdelke dolga leta krasil z ilustracijami uglednih umetnikov. Številni kupci so se nad Stollwerckom navdušili prav zaradi domiselno oblikovane embalaže in mnogi so ilustracije tudi zbirali.

Istega leta se je Stassen spoprijateljil z Siegfriedom Wagnerjem, skladateljem, ki je bil sin legendarnega Richarda in Cosime (hči Franza Liszta) in je ravno takrat prevzel vodenje festivala v Beyreuthu. Franza in Siegfried je poleg navdušenja nad mitologijo povezovala tudi istospolna usmerjenost, ki pa sta jo takrat oba še skrivala (Franz se je celo poročil,a je žena kmalu umrla).

Siegfried Wagner, dirigentska silhueta, kot ga je upodobil Otto Bohler

Vsekakor se je znanstvo s Siegfriedom Franzu obrestovalo, saj je kmalu postal oblikovalec plakatov za prireditve in ilustriral več njegovih del. Pri publiki odlično sprejete ilustracije so mu odpirale številna vrata, dobial je naročila za idelavo portretov in sam Adolf Hitler mu je naročil izdelavo serije tapiserij z motivi islandskega mita Edda. Leta 1939 mu je Hitler osebno podelil naziv profesorja, Stassen pa je bil član stranke NSDAP od leta 1930.

(naslovnica slikanice Sedem krokarjev)

Kot uglednemu in politično dobro podprtemu umetniku Franzu Stassnu dela in denarja ni manjkalo, a poleg že omenjenih ilustracij mitov so v njegovem opusu zagotovo najpomembnejše pravljice (Grimmove, seveda), ki so ob različnih priložnostih izšle v več knjigah med leti 1917 in 1922.

Stassen je tipičen primer umetnika, ki je marsikaj dosegel zaradi svojih osebnih in političnih zvez, kar mu je po eni strani omogočilo dokaj udobno življenje, po drugi pa je svoje cilje dosegal z manj truda in bi se v drugačnih okoliščinah verjetno izkazal bolj kot sicer, a je vprašanje, če bi sploh prišel do objav.

Na vsak način gre za ustvarjalca, ki je svoj talent združil z odlično tehniko, svoj slog pa morda preveč podredil pričakovanjem ožjega kroga ljudi, s katerimi se je družil. Tako je za zgodovino morda pustil manj, kot je bil sposoben.

Anne Anderson

 Anne Anderson, illustratorka

Anne Anderson (1874-1952) je bila škotska ilustratorka, ki je v živlenju ilustrirala krepko prek sto knjig. Številne njene ilustracije so bile uporabljene tudi za razglednice in voščilnice.

Rodila se je na Škotskem, a mladost preživela v Argentini, kjer je delal njen oče in kmalu po nastopu službe k sebi vzel celo družino. Anne se je vrnila v Evropo šele kot najstnica in skupaj z materjo kupila hišico.

Spoznala je angleškega umetnika Alana Wrighta (1864-1959) in se z njim leta 1912 poročila. Njuno znanstvo je v marsičem zaznamovalo preostanek njenega življenja. Alan je bil ob poroki že relativno znan ustvarjalec, ki pa se je zapletel v škandal. Ilustriral je sporno knjigo Barona Corva in po tem le z veliko težavo dobil delo.

Anne Anderson je tako uradno delala za oba, čeprav ji je soprog pri tem menda izdatno pomagal. Posebej naj bi bil zadolžen za risanje živali. njen slog je dokaj tipičen Art Nouveau z vidnimi vplivi Mabel Lucie Attwell, Jessie Marion King in Charlesa Robinsona. Zgodnejša dela je redno opremljala z dekorativnimi okvirji, kasneje pa obdržala predvsem žive barve in številne okrasne podrobnosti.

Na tem mestu bomo predstavili njene ilustracije Grimmovih pravljic, ki so razpršene skozi desetletja po različnih izdajah (ena je bila sicer prav izdaja Grimmovih pravljic), omeniti pa velja, da je ilustrirala tudi Andersenove pravljice,  zbirko 1001 noč, Heidi, ...

Oglejmo si jih kar v abecednem vrstnem redu:

Darila malih ljudi

Dvanajst plešočih princes

Enooka, dvooka, trioka

Gosja pastirica

Hišica v gozdu

Janko in Metka

Jorinda in Joringel

Motovilka

Palček

Pepelka

Pogumni krojaček

Ribič in njegova žena

Sedem krokarjev

Šest labodov

Sneguljčica

Špicparkeljc

Starka Zima

Trije možički v gozdu

Tri peresa

Trnuljčica

Žabji kralj

Železni Hans

Zlata gos

Zlata ptica

Ob knjigah je Anne Anderson redno sodelovala z več revijami, oz. sorodno periodiko, kot so bili Blackie's Children's Annual, Cassell's Children Annual, Mrs. Strong's Children's Annual in Wonder Annual. glede datuma njene smrti je precej zmede, saj številni viri navajajo letnico 1930, a v zapisih pogrebnega zavoda v Berkshiru, kjer sta z alanom Wrightom živela desetletja, je navedeno, da je Annie Wright umrla 26. maja 1952, za njo pa je ostal vdovec Alan, ki je umrl sedem let kasneje.

Na tem mestu izveste še več o Anne Anderson.

Otto Kubel

Otto Kubel, ilustrator, slikar in mojster razglednic s pravljičnimi motivi

Otto Kubel (1868-1951) svoje umetniške kariere ni začel v najrosnejših letih. Čeprav rojen v Dresdnu, enem od dveh nemških umetniških središč, kjer so se kalili in izpopolnjevali skoraj vsi najvidnejši slikarji iz osrednje Evrope, je bil sprva zgolj mizarski vajenec.

Spretnost in pripravljenost poprijeti za raznovrstna dela, sta ga pripeljala v Leipzig in od tam na umetniško akademijo v Munchnu, kjer se je resno lotil študija slikarstva pri 27 letih, ko so številni njegovi vrstniki nazive že pridobili.

Kot se za klasičnega slikarja spodobi, je odlično obvladal oljne pastele, posebej so hvalili njegovo mehko roko, a ni se branil niti akvarelov ali oglja. Ob pejsažih, ki jih je rad popestril z umestitvijo nekaj otrok v kompozicijo, je postal še portretist.

Kljub nespornemu slikarskemu talentu in veščinam bo njegovo ime za vedno zapisano predvsem med ilustratorji. Kot mnogi drugi Nemci, je upodobil številne prizore Grimmovih pravljic, ki so ob svoji kulturni odigrale še pomembno in ne vedno svetlo politično vlogo.

Kubel je likovno opremil mnoge slikanice, a še bolj je zaslovel z ilustracijami učbenikov, ki jih je oblast med 20. in 40. leti prejšnjega stoletja nenehno posodabljala. Otto Kubel je bil včlanjen v NSDAP stranko in odkrit simpatizer nacističnega sistema, ki ga je glasno zagovarjal in si tako skoraj 'prislužil' preimenovanje ulice v Furstenfeldbrucku, kjer je živel in delal dve desetletji, zato so jo poimenovali po njem. Še več, bil je aktiven član skupnosti, tako na sodišču kot v pevskem zboru. No, komisija za preimenovanje ulic je po daljšem razmisleku sklenila, da madež iz politične preteklosti le ni tako teman, da bi spreminjali ime ulice in Otto-Kubel-Strasse še vedno stoji.

Politika gor ali dol, umetniških kvalitet mu ne moremo oporekati. Še posebej ne prispevka k upodobitvi Grimmovih pravljic, ki so v več serijah zaživele tudi na posterjih in razglednicah. Danes jih je mogoče dobiti relativno poceni, med štirimi in dvanajstimi evri za primerek, ni pa rečeno, da v prihodnosti njihova vrednost ne bi mogla krepko narasti.