Ezopove basni

Pravzaprav bi moral zapisati Ezopove basni za otroke, ker Ezopove basni, kot pravzaprav velja za večino besedil, ki jih danes uvrščamo med 'otroška', seveda niso bile napisane za otroke, ampak za odrasle.

Ampak tokrat bomo vzeli pod drobnogled nekaj strani čudovite slikanice Walterja Crana, ki je bila narejena po klasični predlogi, a z mislijo za otroke.

Walter Crane je bil velik mojster ilustracije in grafičnega oblikovanja, ki je premikal standarde na področju otroške literature, posebej slikanice in ga v veliki sooblikoval. Pri tem je sodeloval s pionirjem barvnega tiska Edmundom Evansom, ki ni bil le odlično tehnično podkovan, ampak tudi sposoben poslovnež. Slikanica, ki jo predstavljam tokrat, je vrhunski izdelek dveh ustvarjalcev na vrhuncu njunih moči.

Walter Crane je dajal velik poudarek detajlom in že na naslovnici jih lahko vidimo presenetljivo veliko. Dandanes je filozofija ilustracije drugačna, saj so enostavnejše ilustracije precej bolj učinkovite in je za detajle pravzaprav dovolj prostora tudi znotraj same slikanice.

Moramo pa vedeti, da je način prodaje danes drugačen kot je bil včasih. Sodobna slikanica stoji na knjižni polici ali v izložbi in za pozornost mimoidočega tekmuje s stotinami drugih. V tej tekmi ima na voljo včasih le delček sekunde, da privabi morebitnega kupca, zato mora biti zasnova naslovnice čim bolj neposredna, če hočete, celo udarna in v taki bitki ima enostavnost načeloma vedno prednost.

No, Evansove slikanice so sprva veliko prodajali na železniških postajah in sicer potnikom, ki so iskali nekaj kratkočasja, a bili za kakovost pripravljeni tudi seči malce globlje v žep. Slog Walterja Crana je bil kot nalašč za prikaz napredka na področju tiska, kjer so bile ilustracije prej toliko časa odvisne od grobih linij lesorezov, sedaj pa se je začela uveljavljati litografija in za tem še fotoreprodukcija.

Tule je notranja naslovna stran s podrobnostmi o ustvarjalcih:

In tule moja najljubša iz te slikanice:

Mislim, da se na teh ilustracijah odlično opazi Cranov smisel za zlivanje ilustracije z oblikovanjem. Vsak kvadratni centimeter je izkoriščen in ilustracija se takorekoč brezšivno zliva s preostankom knjige. Kot lahko vidimo v naslednjih primerih tudi ni jasne meje med besedilom in ilustracijo.

Crane je oblikoval knjigo v celoti - besedilo je am priredil, narisla črke, ilustracije, jo oblikoval in sploh mislil na vsako podorobnost. Bil je tak perfekcionist, da je njegovo sodelovanje z Evansom, ki je vendarle na prvo mesto postavljal dobiček (tudi v pričujoči likanici je uporabil eno barvo manj kot bi jih lahko), moralo enkrat zaškripati in  tako kljub številnim skupnim knjigam vseh skupaj le ni toliko, kolikor bi jih lahko bilo.

No, poglejmo si še nekaj primerov Ezopovih basni za otroke:

To je basen o očetu in sinu, ki sta peljal osla na semenj, pri tem pa so se jima mimoidoči posmehovali iz ratličnih razlogov. Ker sta se jim pretirano trudila ustreči, je osel na koncu poginil. Morala: Vsem ne moreš ustreči.

To je prikaz znane tekme med vetrom in soncem. Ugotoviti hočeta, kdo je tako močan, da bo popotniku slekel plašč in izkaže se, da topli žarki dosežejo več od strupenega piša. Poanta je jasna in še kako aktualna, čeprav je žal predvsem odrasli nočejo (ali ne morejo) razumeti.

Basen o žabah, ki so si zaželele kralja, je krasen primer delovanja človeške družbe. Množice si želijo vodje. Množice potrebujejo vodjo. Množice zahtevajo vodjo. In ko vodja pride, pohrusta posameznike drugega za drugim, saj je njegov apetit seveda na prvem mestu.

Pazite, kakšne želje imate, saj se lahko uresničijo!

Zaključimo še z eno legendarno, o zajcu in želvi. Pravzaprav je Crane, mojster izkoriščanja prostora (konec koncev je bil tudi sin Thomasa Crana, ki je bil dokaj uspešen miniaturist), na eno stran spravil kar dve basni. Poleg že omenjene še o zajcih in žabah.

To je to. Walterja Crana bom v tem blogu še omenjal, ker je zagotovo eden najvplivnejših ilustratorjev vseh časov. Upam, da ste uživali:)

Jakec in velikani

Za tokraten izlet po starih zaprašenih, a zato nič manj očarljivih ilustriranih knjigah za otroke sem izbral zgodbo o Jaki in velikanih.

Ne, to ni Jakec in čarobno fižolovo steblo, pri nas verjetno najbolj znana zgodba o velikanih. Jaka je običajno ime junaku v angleških (velja tudi za preostanek Velike Britanije) ljudskih pravljicah (kot imajo a primer Rusi radi Vasilise) in njegove bitke z velikani so tako značilne za tiste kraje, podobno kot različne izpeljanke Pepelk za kontinentalno Evropo.

Tokratna knjiga, ki je izšla leta 1851 v Londonu, je junaška pripoved, v kateri ne manjka akcije in krvi, poteka pa v času legendarnega kralja Arturja, ki Jako tudi povitezi. Oglejmo si, koga vse je Jaka posekal v želji po lepšem, bolj civiliziranem svetu.

 

 Da, pot do osebne sreče se včasih res zdi kot nepretrgan niz krvavih bitk ...


Avtor besedila ni znan, več pa lahko povem o ilustratorju. Richard (Dicky) Doyle je bil eden najbolj znanih ilustratorjev sredi 19. stoletja. To (in tudi številne druge knjige) je ilustriral v sodelovanju z znanima bratoma Dalziel, ki sta bila graverja in tiskarja. Knjige so v tistem času še tiskali s pomočjo lesenih blokov, na katere so bile vgravirane ilustracije, bilo je ogromno ročnega dela, rezultati pa precej nepredvidljivi.

No, Doylove ilustracije so bile med bolj cenjenimi, čeprav bi za današnji čas veljale za malce grobe (pa ne namigujem na zgoraj predstavljene krvave prizore, gre bolj za linije, ki ob tedanji tehnologiji niso mogle biti posebej prefinjene), a tudi za takšne ilustracije je obstajal zanimiv trg: karikature.

Richard Doyle je ilustriral prvo naslovnico slovitega humorističnega časopisa Punch, ki bi ga pri nas morda lahko primerjali s Pavliho.

No, za konec še ena zanimivost. Rochard Doyle je bil stric še enega znanega umetnika: pisatelja, ki je želel uspeti z zgodovinskimi romani, a zaslovel z najslavnejšim detektivom vse časov. Da, govorim o Arthurju Conanu Doylu, avtorju zgodb o Sherlocku Holmesu.

Cosmo Monkhouse in Gilbert Keith Chesterton

Nesmiselne rime

Tokrat sem pripravil prav posebno poslastico za ljubitelje starih slikanic: knjigo, ki jo je spisal Cosmo Monkhouse, ilustriral pa Gilbert Keith Chesterton.

William Cosmo Monkhouse je bil britanski državni uslužbenec, ki je precej potoval, zaslovel pa je kot pesnik (ki je pravzaprav objavil dokaj malo) in še posebej umetnostni kritik. Menda je znal dela, ki mu niso bila povšeči pograjati na izjemno vljuden način, a pri tem ohraniti svoje ugled in se ne spustiti na nivo priliznjenca.

Nesmiselne rime so eno izmed njegovih manj znanih del in so izšlele malo pred Monkhousovo smrtjo. Izbral sem jih, ker jih je ilustriral Gilbert Chesterton.

Kdo je Gilbert Keith Chesterton? Bill je velik pisatelj (prek meter devetdeset in vsaj sto dvajset kilogramov, moja rajnka babica bi ga verjetno že po teh dveh podatkih ocenila za lepega) in tudi teoretik. Pri nas je najbolj znan po knjigah o Očetu Brownu, duhovniku detektivu, ki zna razrešiti še tako zapletene probleme, zaradi katerih so Chestertona imenovali tudi za kralja paradoksa.

Manj znano je dejstvo, da je svojo umetniško pot Chesterton začel kot ilustrator, saj se je sprva šolal na Slade Art School, ki je del univerze v Londonu, kjer je poslušal tudi predavanja iz letrature. No, diplomiral sicer ni, a proslavil se je kot izjemno plodovit pisatelj, katerega dela so na voljo tudi v slovenskem prevodu (priporočam), jaz pa se za tokrat izbral eno njegovih najmanj znanih del - ilustracije za pesniško zbirko Cosma Monkhousa.

Tule so:

Upam, da so ilustracije dovolj za predstavo o navihanem in igrivem tonu zbirke, ki je v slovenskem jeziku zlepa ne bomo ugledali, pa si jo zato lahko prenesete vsaj v izvirniku kar od tule.

Na svidenje!

Mitologija za otroke

Tokrat sem namesto klasične slikanice za otroke izbral malce zahtevnejše delo za nekoliko starejšo, a še vedno mladoletno publiko. Ilustratorka, ki mi je sedla v srce, je Clara Miller Burd, Američanka, rojena leta 1873 in umrla 1933.

O njej ni veliko znanega, a vemo, da je v New Yorku študirala slikarstvo in oblikovanje, kjer je blestela in prejela tudi več priznanj, se pri 25-ih odpravila v Pariz, kjer je študirala naprej, a se ob vrnitvi v ZDA preusmerila s slikarstva na vitraže.

S poslikanim steklom je opremila več cerkva, oblikovala naslovnice številnih uspešnih revij, namenjenih ženski publiki, a danes jo najbolj poznamo po ilustracijah knjig za otroke in mladino, še posebej del Louise Mae Alcott.

Za predstavitev paa sem izbal nekaj drugega. Šest barvnih ilustracij iz knjige Najboljši miti za fante in punce.

Začnimo s Pandoro in njeno skrinjico.

Mit o Pandorini skrinji je eden najbolj znanih. Pandora je bila v starogrški mitologiji prva ženska na Zemlji. Iz radovednosti je odprla skrinjico, ki je ne bi smela, in iz nje je ušlo zlo, ki se je razširilo po svetu. Nesrečna Pandora je skrinjico zaprla ravno dovolj zgodaj, da je v njej ostala večina najdragocenejšega - upanje. Tega odslej po svetu kronično primanjkuje.

Izraz odpreti Pandorino skrinjico torej simbolizira neko na videz nedolžno dejanje s pomembnimi, celo usodnimi posledicami.

Naslednji prizor je iz mita o Perzeju (na sliki s krilatim konjem Pegazom):

Perzej je bil legendarni starogrški heroj, ki je opravil številne junaške naloge, med drugimi tudi umoril Meduzo (tista s smrtonosnim pogledom) in rešil Andromedo, s katero je imel kasneje sedem sinov. Ampak to je že druga zgodba.

Oglejmo si, kako si je Clara Miller Burd predstavljala Arahne:

Arahne je bila tako spretna pri tkanju, da si je nakopala zamero mogočne Atene (kar roko na srce sploh ni bilo težko, Ateni so se namreč zamerili mnogi) in ta jo je spremenila v pajka, ki mora vse življenje presti. Po Arahne se red pajkov imenuje Arahnide. Ja, tudi to spada k splošni izobrazbi za fante in punce.

Na vrsti je Apolon:

Apolon je precej zapleten bog, ki ga običajno upodabljajo z liro (zanj jo je napravil Hermes), ki je neposreden potomec Zevsa. Je bog sonca, zdravstva, vedeževanja, glasbe, pa tudi kuge in še česa.

Oglejmo si še Perzefono:

Mit o Perzefoni je eden tistih ki so navdihnili številne zgodbe, le-te pa načeloma upodabljajo pomlad, oziroma skrivnost rasti rastlinja, ki vsako leto pride iz zemlje, a po žetvi izgine in 'prezimi' v podzemlju. Perzefona je kraljica podzemlja, ki je na površju zemlje le tri mesece, preostanek pa moa prebiti pri svojem ugrabitelju in soprogu Hadu.

Končajmo s še enim pomembnim prizorom iz grške mitologije. Tole je Paris, ki s pomočjo zlatega jabolka med tremi boginjami odloča, katera je najlepša:

Vse tri boginje so Parisa poskušale podkupiti, zato pri njegovi odločitvi ni šlo toliko za lepoto, kot privlačnost obljubljene nagrade. Paris je bil mlad fant, zato se je med Hero, Ateno in Afrodito odločil za slednjo, ki mu je obljubila za ženo najlepšo žensko na svetu.

To je imelo daljnosežne posledice (dečko se je seveda zameril Ateni, kar ni nikoli dobra ideja), zanetilo Trojansko vojno, Paris je med drugim ubil Ahila (ranil ga je namreč v njegovo peto), iz te zgodbe pa izvira tudi izraz jabolko spora, saj se je vse začelo z zlatim jabolkom, ki ga je užaljena Erinija, boginja maščevanja vrgla med omenjene tri boginje.

Zakaj je bila užaljena? Ker je niso povabili na žur (vsaka podobnost s Trnuljčico je seveda namerna)!

Tule si lahko preberete več o simboliki jabolk.

No, tole bi bilo za tokrat dovolj. Upam, da so ilustracije Clare Miller Burd naredile dober vtis in smo se vsi skupaj spotoma še nekaj malega naučili o mitologiji. Knjiga, iz katere sem pobral ilustrcije, je izšla leta 1920 pri založbi Milton Bradley iz Springfielda v Massachusettsu.

Joseph Martin Kronheim

Joseph Martin Kronheim (1810-1896) se je rodil v Magdeburgu in pri 22 letih odšel na Škotsko, kjer je v Edinburghu zaslovel kot ilustrator, litograf in predvsem graver. Delal je v času razvoja knjig za otroke in je zaslužen za prehod s tehnologije lesenih plošč na kovinske. Velja za izumitelja tehnologije, ki je s pomočjo cinkovih plošč krepko povečala naklado, vendar za ceno kakovosti. Tako natisnjene knjige so bile namreč nekoliko manj sijajne in zato tudi privlačne.

Joseph Martin Kronheim velja za kakovostnega ilustratorja, ki je napravil precej dobrih ilustracij za otroke. Izbral sem slikanico s pomenljivim naslovom Moja prva slikanica, ki jo je založila založba George Routledge in sinovi.

V tej knjigi najdemo za 19. stoletje sploh ne neobičajno zmes različnih zvrsti, pa si kar poglejmo posamezne odlomke.

Najprej je tu abeceda:

Seveda gre za angleško abecedo: A - ark (barka), B - baby (otrok), C - cat (mačka) in D - dog (pes).

Po abecedi sledi kratka zgodbica o ženici, ki je bila tako revna, da je živela v čevlju:

Kot vidimo, so z njo živeli tudi otroci ... No, za zgodbico sledi pesmica o otrocih, izgubljenih v gozdu. Malce spominja na Janka in Metko, a je brez čarovnice. Kar seveda ne pomeni, da ni krvava.

Sicer imamo srečen konec, a vsekakor ne gre ravno za uspavanko. Je pa uspavanka tale:

Tule pastitrica išče ovčke, ovčke pa seveda štejemo, če hočemo zaspati. Bolj napeta je pripoved o petih pujskih (nima veliko skupnega z legendarno o volku in treh prašičkih), ki pa je za današnji okus vseeno premalo dodelana in preveč vzgojna.

Za konec pa še povest o Mami Goski in njenem sinu Jaki. Pri nas zgodba ni posebej znana, zato lahko povem, da v njej najdemo elemente zgodb o Jakcu in velikanu, Obutem mačku, Aladinu, Nielsu Holgersonu in verjetno še kakšne.

S srečnim koncem se bližamo koncu naše predstavitve dela Josepha Martina Kronheima. V svojih srednjih letih je prodal delež v tiskarni, a je ta še naprej delala pod njegovim imenom in tudi zaposlen je ostal v njej še več desetletij. Proti koncu življenjske poti se je vrnil v Nemčijo in umrl v Berlinu.

Joseph Martin Kronheim  velja danes za enega pionirjev tiska slikanic za otroke.

Wilhelm Busch

Wilhelm Busch - Picko in Packo

Heinrich Christian Wilhelm Busch ( 1832-1908) je bil nemški pesnik, slikar, karikaturist in predvsem satirik, ki ga pri nas najbolj poznamo po šaljivi pesnitvi Picko in Packo. V Sloveniji smo jo dobili v kar treh različnih prevodih, od katerih poznam le tistega, ki ga je podpisala Svetlana Makarovič.

Po mojem skromnem mnenju je prevod odličen, odlična pa je tudi izvirna zgodba in vsekakor spada med 'obvezno čtivo', pa čeprav je zgodba o nagajivcih za današnji okus preveč črno obarvana.

Oglejmo si ilustracije od začetka (prva slika prvega prizora), pa do verjetno najslavnejše med vsemi:

Slike iz prvega prizora pravzaprav povedo vse že brez besed. In tule je veliki finale druigega prizora (od sedmih):

Ja, Picko in Packo (tudi Cipek in Capek, pa Jošt in Jaka) sta fantalina, ki jima nobena lumparija ni prehuda. Na koncu ju doleti zaslužena kazen, ob kateri bi se marsikateri k permisivni vzgoji nagnjeni starš (vem, tega pri nas v ednini uradno še ne poznamo, ampak nekje je pač treba orati ledino) tako zgrozil, da zlepa ne bi odprl nobene slikanice več. Naj otroci raje gledajo poročila z vsemi krvavimi prizori vred!

No, Wilhelm Busch je napisal in narisal še marsikaj, tale umetnina pa med drugim velja tudi za eno začetnic nove vrste umetnosti - stripa, zato Buschu, med drugim avtorju več kot tisoč oljnih slik pravijo tudi 'dedek stripa'!