John Rea Neill in Otroške rdeče knjige (Rdeča kapica in Trnuljčica)

John Rea Neill je na teh straneh gostoval že pred časom. Če smo tedaj hvalili predvsem njegov občutek za linijo, je morda tokrat prav, da se posvetimo še barvam. Posebej, ker imamo opravka s takoimenovanim 'kraljevim' ilustratorjem Oza, ravno film Čarovnik iz Oza pa je eden najlepših primerov, s katerimi lahko pokažemo moč, ki jo umetniškemu delu dajejo barve.

Kot zanimivost lahko dodamo, da je John R. Neill, čeprav eden najbolj zaposlenih in cenjenih ilustratorjev svojega časa,  za razliko od svojega pompoznega predhodnika Denslowa celo na vrhuncu svoje slave premogel dovolj skromnosti (ali pač dvoma v lasten poklic), da je večino zaslužka z ilustriranjem sproti vlagal v nepremičnine, s katerimi je nenazadnje zaslužil več kot z umetnostjo. Ko se je začela gospodarska kriza, pa je svojo energijo iz največjih revij preusmeril na pogrošne žanrske revije, katerih dohodek je bil namesto od oglaševalcev odvisen od prodaje, ta pa je v času brezposelnosti celo rasla, saj so ljudje v hudih časih hlepeli predvsem po sanjah.

Današnje ilustracije spadajo v slovito zbirko The Children's Red Books, v kateri je 14 knjig, v vsaki po dve klasični zgodbi in prav vse je ilustriral John R. Neill. Celotno zbirko krasijo Neillove slogovne značilnosti, kot so čustvenost, humor in prepričljivost likov, vse v slogu mojstrov posterja, ki so prisegali na jasne, enostavne linije in žive barve.

Ta slikanica je po vrsti sedma v zbirki in prinaša Rdečo kapico (ki je tudi na naslovnici) in Trnuljčico (ima le notranjo naslovnico, a vseeno svojo posebno stran z oznako avtorskih pravic. Besedila pravljic so prirejena, a žal ni znano, ali je za priredbo zaslužen sam ilustrator (ne nazadnje je sam spisal tri knjige o Ozu), ali kdo drug (tovrstne uredniške posege so običajno delali neuveljavljeni avtorji, ki so predvsem potrebovali hiter zaslužek).

Tako v Rdeči kapici že na začetku izvemo, da je živela na robu gozda z očetom in materjo (in ne v enostarševski družini, kot smo vajeni od bratov Grimm), da je sama zašla s poti (ne, ker bi jo prelisičil volk), sloviti dialog, verjetno najslavnejši med vsemi pravljicami, če ne celo kar v vsej svetovni literaturi, je nekoliko daljši, drugačen pa je tudi zaključek. Rdeče kapice namreč ne reši lovec, ampak njen oče, ki s sekiro pokonča volka, preden ta zagrize v Rdečo kapico.

In babica? No, to je pač pojedel že prej in nihče ji ni mogel več pomagati. Sledi še poduk, ki mladim bralcem na srce polaga, naj svoje naloge opravljajo sproti in ne zatavajo s poti, saj morda ne bodo imeli takšne sreče kot Rdeča kapica.

Krvavo, realistično in učinkovito, mar ne?

Trnuljčica se začne z žalostjo kraljevskega para, ki si dolgo zaman želi otrok. Ko le dobita malo deklico, je njuna sreča nepopisna. Povabita sedem vil, na osmo pa pozabita. Ta izreče prekletstvo, ki ga ena od vil lahko le omili. Namesto, da bi deklica po zbodljaju z vretenom umrla, bo le zaspala in vsi na dvoru z njo. Tako se tudi zgodi, dokler se prerokba ne izpolni do konca - do gradu pride princ, ki s poljubom prebudi spečo princesko in za njo se predramijo vsi dvorjani, od kraljevskih staršev do poslednjega kuharskega vajenca. Zabava se lahko prične.

Kot so poznavalci verjetno že opazili (za druge to posebej omenjamo), je v knjigi uporabljena zmes Perraultove (sedem vil, nič mrtvih snubcev) in Grimmove (poljub, nič otrok) različice Trnuljčice. V glavni vlogi pa, seveda, ilustracije Johna R. Neilla.

Vir: Vintage Illustrators