Boris Zvorikin

Kdo je bil Boris Zvorikin?

Za razliko od Ivana Bilibina je ime Borisa Zvorikina bistveno manj znano. Zanj praviloma vedo le poznavalci umetnosti, posebej strokovnjaki za ilustracije na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Dobršen del teh ob Zvorikinovem imenu doda, da gre vendarle za manj pomembnega umetnika, ki je za slovitim Bilibinom zaostajal tako po izvirnosti kot tehniki.

Tokrat del krivice, ki se dela Zvorikinovi zapuščini popravljamo s kratkim pregledom njegovega življenja in dela.

Življenjepis

Boris Zvorikin se je rodil leta 1873 v premožni trgovski družini. O njegovi formalni izobrazbi ne vemo veliko. Leta 1892 se je učil na Moskovski šoli za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo. Verjetno (vendar za to ni trdnih dokazov) je kasneje obiskoval vsaj nekatere učne ure na akademiji umetnosti v St. Peterburgu. Že od samih začetkov svoje ustvarjalne poti se je navduševal za vse vrsti dekorativne umetnosti z močnim pridihom ruske tradicije. Njegovi vzorniki so bili Sergej Maljutin, Elena Polenova in Viktor Vasnetsov, sami priznani likovni ustvarjalci, ki so imeli radi tematiko ruske zgodovine in mitologije.

Ob tradiciji z ikonami, knjižnimi miniaturami in arhitekturo lesa nikakor ne gre zanikati vpliva gibanja Arts and Crafts z Zahoda in starodavne umetnosti krašenja in kaligrafije z Vzhoda. Vse to se je sestavilo v edinstven slog, ki je zaznamoval Zvorikinovo delo do konca življenja. Na prelomu stoletja je ilustriral več knjig, tako za odrasle kot za otroke. Ker je Zvorikin redko sodeloval v skupinah podobno mislečih umetnikov, ki so se tedaj družili v slikarskih in podobnih kolonijah ter prirejali skupne razstave, pa tudi v periodičnih publikacijah ni pogosto objavljal, je ves čas ostajal nekako na obrobju umetniških gibanj v domovini, a je zaradi velike zavzetosti za upodabljanje tematike z močno nacionalno noto vseeno vzbudil zanimanje in simpatije carske družine.

Tako je med drugim večkrat oblikoval slavnostne menuje za gostije na ruskem dvoru in poslikal del Katedrale Svetega Aleksandra Nevskega v Simferopolu (oblikoval je tudi oblačilo tamkajšnjega patriarha) in Katedrale Feodorovskega v Carskem Selu, naslovnice priložnostnih luksuznih publikacij na dvoru, patriarhalnih naznanil, ... Leta 1915 se je pridružil skupini več sto umetnikov, zgodovinarjev, različnih javnih in cerkvenih osebnosti s pomenljivim poimenovanjem Združba za renesanso umetniške Rusije. Ta skupina zaradi vojne in revolucije ni nikoli zares zaživela.

Delo

Zvorikin je ves čas zelo zavzeto ustvarjal voščilnice, koledarje in podobne dekorativne publikacije, na katerih je najraje upodabljal prizore iz ruske zgodovine in tradicionalnega življenja. Čeprav je njegov slog z revolucijo hitro prišel iz mode, se je zanj hkrati odprlo novo tržišče - Diaghilev je s svojimi predstavami v Parizu francosko publiko tako navdušil po vsem, kar je dišalo po Rusiji, da so tamkajšnji založniki z veseljem pograbili Zvorikinove izdelke. Tam sta izšlo tudi morda njegovi najboljši deli: Puškinove pravljice in ilustracija zgodbe o Borisu Godunovu.

Zlati petelinček, iz Puškinovih pravljic

Prizor iz Borisa Godunova

Drugje na Zahodu so ga prav tako precej objavljali. V Berlinu je na primer ilustriral publikacijo, ki je izšla ob premieri opere Musorgskega, sodeloval na razstavi luksuznih izdaj Knjižnega muzeja v Bruslju, za bavarsko tovarno porcelana Heinrich (predhodnico današnjega Villeroy & Boch) je izdelal serijo dvanajstih poslikav s pravljičnimi motivi, ...

Umrl je leta 1942 v okupiranem Parizu, približno ob istem času kot njegov slavnejši sodobnik Bilibin v obleganem Leningradu. Njegovo zadnje delo - prevod in ilustracija štirih ruskih pravljic (Žar ptica in druge ruske pravljice) je ostalo neobjavljeno, dokler ga ni pol stoletja kasneje v zapuščini odkrila Jacqueline Onassis in poskrbela za izid.

Tule si lahko ogledate celotno delo:
http://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/6-firebird-and-other-russian-fairy-tales