Tokrat se bomo ukvarjali s knjigo Mali lord Fauntleroy (na voljo tudi v slovenskem prevodu), ki jo je napisala Frances Hodgson Burnett (1849-1924). Gre za zgodbo o ameriškemu dečku, ki je ostal brez očeta, nato pa ga poišče dedek, ki je viso plemič (in velik bogataš) v Angliji. Dedek želi, da fantič postane njegov naslednik, za kar se mora preseliti v Anglijo, hkrati pa da vedeti, da ne prenese njegove matere, saj jo krivi z odtujitev sedaj že pokojnega sina.
No, mali lord je svojo neverjetno prijaznost prenesel iz Amerike tudi v domovino svojega očeta, tam spoznal trde življenjske razmere ljudi, ki so za dedka delali in s svojo neverjetno vero v dobroto ljudi omehča na koncu še njega.
Zgodba je zaradi neverjetnih in mestoma zelo posladkanih likov seveda danes zelo kritično kritizirana, a vendarle še vedno priljubljena in tudi zgodovinsko pomembna zaradi vsaj dveh razlogov. Prvi je neposreden vpliv na vzpostavitev pravil o avtorskih pravicah. Po izidu knjige je namreč E. V. Seebohm njeno delo brez dovoljenja priredil za oder in ga tudi uprizoril. Že pred tem so več njenih del brez dovoljenja natisnili in prodajali, tokrat pa je v bitki na sodiščih dokazala, da se ji s tem dela krivica, in dosegla prepoved uprizarjanja za Seebohmovo igro.
Kasneje je priredbo za oder naredila sama in z njo zaslužila prav toliko kot s knjigo - se pravi, da veliko. Ker pa se na tem mestu ukvarjamo predvsem z grafiko, bomo za pravi vtis sedaj kar preskočili k ilustracijam Malega lorda Fauntleroya, ki jih je narisal Reginald Bathurst Birch (1856-1943):
Kot ste verjetno opazili, je mali lord upodobljen v dokaj specifični opravi, ki jo je avtorica posnela po oblačilih svojih sinov: Viviana in Lionela. Danes se lahko vprašamo, če si morda ga. Burnett ni namesto sinov želela hčera, saj dolgolasi deček v žametni obleki in s čipkami razkošno okrašenim ovratnikom verjetno ne ustreza predstavi o izgledu mladega moškega ob koncu 19. stoletja. Morda pa je v opravi, ki jo je nosil Vivian, nedvomno model za literarnega Cedrica Erola, čutiti nostalgijo po starih časih z vitezi in princesami, kakršni so bili upodobljeni v rromantičnih ljubezenskih romanih?
Ali pa je imela avtorica Malega lorda Fauntleroya enostavno svojo predstavo o oblačilih za otroke in najstnike, kot jo je nenazadnje imela tudi Kate Greenaway? Kot pri omenjeni Greenawayevi so tudi po Burtlettovi ljudje začeli modo iz knjige prenašati v resnično življenje, tako da so v letih po izidu dečki množično trgali čipke na drevesih, podstrešjih, skalovju in kjer se pač dečki najraje zadržujejo, pa jim gre trenutna moda na roke ali ne.
Reginald Bathurst Birch je šel idejam Burnettove velikodušno naproti, saj je opravo malega lorda nadvse nazorno upodobil in s tem pomagal k ustvarjanju mode, ki se, želeli ali ne, tko ali tako ponavlja. Se še spomnite pop glasbe iz 70. letih prejšnjega stoletja, natančneje nove romantike z Duran Duran in Adamom Antom?
Tudi to je način, da vstopimo med nesmrtne.
No comments:
Post a Comment