Abeceda malih pravljic
Upam, da sem dovolj dobro prevedel naslov, ki se v izvirniku glasi: ABC Petits Contes. Gre za bogato ilustrairano slikanico, ki jo je spisal Jules Lemaitre (pravzaprav je bolj prirejal) in ilustriral Jacques Marie Gaston Onfroy de Breville (1858-1931), ali krajše Jacques Onfroy de Breville ali še krajše JOB.
Ilustrator je sprva uspel predsem kot karikaturist, kar v 19. stoletju ni bil ravno najbolj cenjen poklic v primerjavi s slikarstvom ali sorodno 'fino umetnostjo', nato pa zaslovel s svojimi ilustracijami za otroke, med katerimi so bile predvsem priljubljene upodobitve junakov iz francoske zgodovine, kot Jean-Paul Marat, Napoleon Bonaparte in drugi. Ko je narisal Georga Washingtona, je postal znan tudi na drugi strani luže.
Namesto zgodovini se bomo tokrat posvetili spoznavanju črk. Knjigice in slikanice z abecedo so priljubljen učni pripomoček že od samih začetkov tiska, otroci pa črke posebej radi povezujejo z znanimi predmeti iz vsakdanjega življenja, oz., kot je to v našem primeru, z živalmi in rastlinami.
Tule je ena 'gasilska' za prvo predstavo...
...tule pa še posamezne črke in ob vsaki glavni junak v posamezni zgodbi, povezani z določeno črko:
Seveda je prav, da povemo vsaj nekaj besed še o posameznih zgodbicah, ki so priredbe klassičnih basni in pravljic, ki jih poznamo s podpisi Ezopa, Charlesa Perraulta, Hansa Christiana Andersena in seveda bratov Grimm.
Začnimo z nekaj prizori iz pravljice o Volku in sedmih kozličkih.
Mati mora na pot.
Volk požre kozličke, a zaspi ob napačnem času na napačnem kraju.
Konec dober, vse dobro, kajne?
No, tale prizor je iz otrokom verjetno najbolj znane biblijske zgodbe, zgodbe o Noetovi barki:
Veličasten prizor, brez katerega ne gre ob nobeni upodobitvi.
Ob spoznavanju posameznih črk abecede vsekakor odlična priložnost tudi za spoznavanje nekoliko bolj eksotičnih živali. Ne pozabimo, da v tistih časih še ni bilo televizije.
Tudi naslednja pravljica je tako znana, da najbrž ne potrebuje dodatne predstavitve:
Premočena deklica je morala šele dokazati svoje kraljevsko poreklo in spanje na zrnu graha je bilo zanjo najboljša preizkušnja.
Cesarjev slavec je verjetno pravljica, v kateri je mogoče prepoznati največ Andersenovih avtobiografskih elementov (čeprav tudi v preostalih ni skoparil s podobnostmi iz svojegha zasebnega življenja).
Da, lepo je bilo, dokler je trajalo. In kaj nam preostane, ko se končno naučimo abecede?
Prav nič!
No comments:
Post a Comment