Otroška slikanica na prelomu 19. v 20. stoletje

Ste kdaj slišali za Mabel Humphrey?

Verjetno ne in po pravici povedano ni ravno odigrala ključne vloge v zgodovini otroških slikanic. Prej bi to lahko rekli za njeno starejšo sestro Maud, za katero prav tako večina večine še ni slišala.

Precej bolj znan od Maud Humphrey je zagotovo njen si, po nekaterih anketah celo najboljši filmski igralce vseh časov. Da, zdaj so verjetno pocingljali zvončki ...

Humphrey Bogart ni bil le sin slavne slikarke in ilustratorke Maud Humphrey (ta je bila vse življenje precej bolj znana in uspešna kot njen legendarni sin, ki je svoje ključne vloge dobil šele kakšno leto po njeni smrti, poleg tega pa je tudi zaslužila konkretne denarce, primerljive z desetkratnimi zaslužki svojih moški kolegov in bila na primer zelo zaželjena v čudovitem svetu marketinga), ampak tudi model lika za otroško hrano, kjer ga je mati napravila kar v dekliška oblačila.

No, tokrat sem se odločil predstaviti delo njene mlajše sestre, Bogartove tete Mabel. Bila je otroška pisateljica, ki je občasno tudi ilustrirala. Naslednje slike so iz knjige Ruth Ogden z naslovom Little Homespun, ki je izšla pri tedaj eni najuglednejših založb Fredericka A. Stokesa v New Yorku. Če se bodo prizori zdeli malce staromodni, ne pozabite, da je knjiga izšla leta 1897:

Ne pozabimo, da govorimo o koncu 19. stoletja. Suženjstvo je bilo vsaj uradno že davno odpravljeno,rasizem pač ne. Temu primerno so prisotni družbeni stereotipi, ki jih lahko opazimo tudi v ilustracijah Mabel Humphrey.

Opozoril bi tudi na slog. Liki delujejo precej togo, izrazi na obrazih so odsotni, zasanjani. Liki pravzaaprav ničesar ne počnejo, bolj pozirajo, kar je seveda stara, klasična ilustratorska šola, kjer so delali predvsem v studiu, pod umetno svetlobo, brez pravih senc, brez umestitve v okolje ...

Vendarle je to obdobje, ko je v Veliki Britaniji že blestel tiskar Edmund Evans, za katerega so risali legendarni Walter Crane, Randolph Caldecott in Kate Greenaway in vplivi so počasi vstopali tudi v ZDA z večjim, a manj razvitim in manj zatevnim trgom.

Če so v Evropi že ponujali luksuzne izdaje z vrhunskim oblikovanjem in domisleno marketinško strategijo z oštevilčenimi in podpisanimi izvodi, licitacijami izvirnikov itd., je v ZDA še vedno prevladovala ponudba poceni slikanic in knjig s pričakovano življenjsko dobo nekaj let.

Mabel in Maud Humphrey sta vsekakor pripadali generacij ustvarjalcev za otroke, ki so delali veliko bolj kakovostno, imeli solidno izobrazbo in so njihove izdelke tiskali na bistveno boljšem papirju in po višji ceni ponujali bistveno zahtevnejši publiki (to pa je moral trg v veliki meri šele ustvariti).

Sestri Humphrey sta prav tako lep dokaz družbenih sprememb, v katerizh je postajalo delo za ženske tudi v višjih slojih povsem primerno (posebej če je šlo za 'dostojno' delo, kar slikanje in pisanje vsekakor je) in so se dame lahko s samostjnim delom tudi preživljale (nekatere celo obogatele).

Pravi odlomek iz takoimenovanih ameriških sanj torej.