Charles Edmund Brock

Charles Edmund Brock - slikar, ilustrator in glasbenik

Najprej bistveno. Govorili bomo o Charlesu Edmundu Brocku (1870-1938) in ne o Charlesu Edmund Brocku (1882–1952). Nista bila le sodobnika in soimenjaka, ampak sta bila tudi oba slikarja in ilustratorja. Ker je nenehno prihajalo do pomot, tudi s finančnimi posledicami, sta se nekega dne domenila, da bo starejši nehal uporabljati ime Edmund, mlajši pa Charles. Tako se je eden odpisoval le še kot C. Edmund Brick, tisti, ki je v načrtu za to objavo, pa Charles E. Brock ali C. E. Brock.

C. E. Brock je imel za povrh še očeta (po imenu Edmund) in tri brate, ki so bili vsi umetniki. No, med vsemi je najbolj zaslovel, a nikoli tako zelo kot na primer Arthur Rackham ali Edmund Dulac. Vsi Brockovi otroci (bile so še tri hčere) so obiskovali ugledni (in ne prav poceni) višji šoli v Cambridgeu in kasneje še tamkajšnjo šolo za umetnost. Vsi so dobili vsaj nekaj glasbene izobrazbe in vsaj štirje so redno nastopali na lokalnih koncertih, še posebej če je šlo za dobrodelne prireditve. Charles je v šoli redno osvajal nagrade na področju risanja in slikanja (njegovi bratje in vsaj ena sestra niso dosti zaostajali), nekaj časa pa je tam tudi poučeval.

Junaki Asgarda

Nekaj časa se je dodatno izobraževal še pri kiparju Henryju Wilesu, že pri dvajsetih pa je dobil priložnost ilustriranja za založbo George Routledge & Sons. Očitno so bili z njim zadovoljni, saj so mu po knjigi Padalo zaupali še ilustracijo Nemškega humorja in Ameriškega humorja. Za preboj velja njegovo delo pri Macmillanu (Humorne pesmi in Guliverjeva potovanja) v letih 1893 in 1894.

Božična pesem

Med svojo ilustratorsko kariero je ilustriral dela literarnih velikanov, kot so bili Jane Austen, Charles Dickens, George Eliot, Mrs. Molesworth, Sir Walter Scott, Jonathan Swift, William Makepeace Thackeray, a njegov najpomebnejši in najzanesljivejši vir prihodkov so bile revije, kot so bili The Captain, The Graphic, Pearsons Magazine, The Quiver, The Strand in seveda legendarni Punch, za katerega je med 1901 in 1910 ustvaril 109 ilustracij. Nekatere med njimi so bile kasneje izdane tudi kot razglednice. Kako pomemben vir prihodkov je bil Punch (ob honorarju še vrhunska referenca za knjižne založnike), namiguje tudi dejstvo, da se je že leto po začetku sodelovanja lahko oženil, česar mu dobro desetletje ilustriranja knjig ni omogočilo.

Razglednica z ilustracijo in Puncha

Vzporedno je slikal v akvarelu. Njegove slike so bile razstavljene tako na Kraljevi akademiji, kot na Kraljevem institutu. Za najbolj uspele veljajo upodobitve prizorov iz sveta golfa. Leta 1991 je za serijo treh slik neznani japonski zbiratelj plačal milijon in pol dolarjev.

Charles E. Brock je v življenju ilustriral več kot 250 knjig, vendar so nekatere izšle v več, celo trideset delih, torej je knjižnih naslovov manj, a vseeno gre za impresivno številko. Po daljšem pešanju zdravja je umrl leta 1938.

Richard Flockenhaus

Richard Flockenhaus - mojster dramatičnih kontrastov

Nemški slikar, grafik, vitražist in še marsikaj Richard Flockenhaus (1876-1943) je bil, kot je bilo ob prelomu iz 19. v 20. stoletje kar običajno, izjemno produktiven in raznovrsten ustvarjalec. Po šolanju v Berlinu in Amsterdamu se je najprej preživljal na področju takoimenovanih uporabnih umetnosti (risal je vzorce za tapete), nekaj kasneje je dobil prve priložnosti v svetu ilustracij za otroke.

Najlepše pravljice bratov Grimm (1910)

Mizica, pogrni se! (Vseh pet ilustracij Riharda Flockenhausa je na voljo tule.)

Ker so založniki nenehno iskali načine za preživetje na izrazito tekmovalnem trgu, se je moral že hitro izkazati z domislenimi grafičnimi rešitvami, kot je slikanje estetskih in učinkovitih naslovnic v le dveh barvah (poleg obvezne črne). Ustvaril je kar nekaj odličnih naslovnic slikanic v zeleno-rdeči kombinaciji.

Sončni svet, naslovnica

Morda lahko zgornjo naslovnico primerjate z ilustracijami izvirnega Čarovnika iz Oza Williama Wallaca Denslowa, kjer so pri tisku tudi škrtarili z barvami.

Seveda pa Flockenhausu dodatne barve, kadar si jih je založnik lahko privoščil, niso delale težav.

Štuporamo, naslovnica

Ko se je začela prva svetovna vojna, je bil vpoklican v vojsko, in se udeležil legendarne bitke na Somi. Dramatični dogodki so ga verjetno spodbudili, da se je po vrnitvi s fronte vse bolj zanimal za lesoreze, jedkanice in druge oblike ustvarjanja izrazito kontrastnih podob.

Bitka na Somi, jedkanica

Bori, lesorez

 

Na hribu, kjer piha, Marija dete ziba, litografija

Za izšolanega slikarja je tako Flockenhaus ustvaril presenetljivo malo slik. Tule je eden njegovih redkih pejsažev.

Pejsaž

Veliko več njegovih del pa je najti na drugem področju: poslikavi stekla. V Flockenhausovi dediščini je veliko vitražev izdelanih za različne nemške cerkve. Bilo bi jih še več, če jih ne bi bombardiranja med drugo svetovno vojno toliko uničila.

Vitraž v zakristiji Svetega Janeza, foto: Matthias Wiegandt

Richard Flockenhaus je umrl leta 1943 v Berlinu, kjer je tudi pokopan.
 

 

 

 

 

 

Heinrich Vogeler

Heinrich Vogeler - Umetnik in borec za delavske pravice

Heinrich Vogeler (1872-1942) se je rodil v Bremnu in študiral na ugledni akademiji v Duseldorfu. Kot večina slikarjev, je tudi on opravil več daljših študijskih potovanj, vključno z Italijo in Belgijo. Bil je ustanovni član umetniške kolonije v Worpswedeju, mestecu severno od Bremna, kjer je kupil kočo in naokrog posadil breze. Njegovega novega doma se je kmalu prijelo ime Barkenhoff, torej 'Brezova koča'. Tam se je leta 1901 tudi oženil in z bratom Franzem ustanovil delavnico, v kateri sta izdelovala hišno opremo z umetniškim pridihom. Ne pozabimo, da je v tem obdobju na Otoku v polnem sijaju cvetelo Arts & Crafts gibanje (med svojimi potovanji je obiskal tudi Manchester, v spodnjih ilustracijah boste morda opazili vpliv Walterja Crana), na Celini pa Art Nouveau.

Spoznavanje različnih okolij, tako pomembno za slikarja, mu je dalo priložnost začutiti tegobe delavskega razreda, zato so njegova dela vse bolj odražala stanje delavskega duha, a umetniško udejtvovanje je prekinila prva svetovna vojna. Kot prostovoljev je vstopil že leta 1914 in bil poslan na Vzhodno fronto. Že od prej je poznal idejo boljševizma s Poljske in Romunije, še večji vtis je nanj naredila Rusija. Vojne grozote so ga prepričale, da je cesarju poslal pisni poziv za mir, zato so ga poslali v umobolnico. Tam ni ostal dolgo, iz vojske pa so ga odpustili. Postal je zagrizen pacifist. Vpisal se je v Nemško komunistično delavsko partijo. Aretirali so ga, sledila je ločitev.

Delavska tematika je v njegovih delih povsem izrinila nekdanjo romantiko. Poročil se je s Poljakinjo in emigriral v Sovjetsko zvezo. Med nemško invazijo so ga deportirali v Kazahstan, kjer je leta 1942 umrl. Žena in sin sta ga preživela za štiri, ozioma šest desetletij. Barkenhoff je danes muzej, posvečen Heinrichu Vogelerju.

Kot večini nemških umetnikov se tudi Vogelerju ni uspelo izogniti pravljicam bratov Grimm. Predstavljam nekaj njegovih ilustracij pravljic, ki jih le redko kdo pozna.

 

Lumpi na potepu

Krojač v nebesih

Darila malih ljudi

Prebrisani krojač

Predstavljene ilustracije so iz zbirke, ki je izšla leta 1907 v Leipzigu in ob barvni naslovnici ponuja še osem Vogelerjevih prav tako barvnih ilustracij.

Thomas Maybank v svetu škratov in vil

Pravljični svet Thomasa Maybanka

Hector Thomas Maybank Webb (1869-1929) v Beckenhamu v Kentu (Anglija). Njegov oče je bil William Webb, član šolskega odbora, mati Annie Maybank pa trgovka s porcelanom in steklom. Pri osmih letih je padel s konja in si poškodoval kolk. Zaradi komplikacij pri zdravjenju je dve leti ostal v bolnišnici Svetega Tomaža.

Thomas se je izobrazil za geodeta in zaposil v okrožju Croydon, a pomembnejši je bil način preživljanje prostega čas. Kot nadarjen glasbenik je pel bariton in igral klavir, orgle in violončelo. Od leta 1902 se je preživljal s slikanjem in risanjem kot redni sodelavec legendarne reivije Punch. Njegovo najodmevnejše delo so ilustracije za knjigo Uncle Oojah Flo Lancaster, ki je izhajala sprva kot podlistek v časopisu Daily Sketch.

Ilustriral je več slikanic in knjig, ljubitelji sveta škratov in vil pa ga danes posebej cenijo po vrsti razglednic s pravljičnimi bitji.

Tule je še več njegovih kartic. 

Opaziti je vpliv Richarda Doyla (tule so ilustracije njegovega Jakca in velikanov), njegov slog pa precej spominja na Richarda Dadda, čeprav njegovih del verjetno ni nikoli videl.

Vsekakor moramo omeniti še vsaj njegove ilustracije za Nymphidio leta 1906 in Alico v Čudežni deželi leta 1910, eno zgodnejših izdaj tega klasičnega dela za otroke. Mimogrede, John Tenniel, izvirni ilustrator, je prav tako delal pri Punchu.

Umrl je v Esherju v Surreyju v leta 1929.

Josef Scharl

Joseph Scharl, nemško ameriški slikar in ilustrator

Joseph Scharl (1896-1954) se je rodil v Munchnu kot drugi od štirinajsth otrok. Njegov oče je bil pek, kasneje pa je delal v trgovini s starinami, kar je verjetno vplivalo na Josephovo usmeritev. Pri štirinajstih letih se je namreč vpisal v mestno šolo za slikarje, kjer se je tri leta in pol ukvaarjal z dekorativno umetnostjo in restavratorstvom, izobrazbo pa dopolnjeval v večerni šoli slikanja aktov.

Avtoportret

Preden mu je uspelo dokončati študij ali dobiti resno zaposlitev, se je začela prva svetovna vojna, v kateri je bil leta 1915 ranjen. Njegova desnica je bila paralizirana in rehabilitacija je trajala vse do konca vojne. Tačas se je naučil slikanja z levico. Nato je študij nadaljeval na Munchenski umetnostni akademiji, a ga kmalu prekinil. Za to je bila verjetno kriva poroka z Magdaleno Gruber, h katere družini se je priselil leta 1921, ko se jima je tudi rodil sin Alois. Svojo slikarsko spretnost je izpopolnjeval samostojno, si nabral izkušnje in zveze, imel samostojne in skupinske razstave, tako da je njegova kariera naglo napredovala. Z nagrado, osvojeno leta 1930, si je lahko privoščil študijski potovanji v Italijo in Francijo, klasični izbiri umetnikov v prvi polovici 20. stoletja. Posebej v Parizu so ga navdušili impresionisti.

Mrtvi vojak

Žal se je v tridesetih letih začelo zapletati. Nacistična stranka je njegova dela uvrstila na seznam degenerikov in mu končno prepovedala slikati. Prijateljev, ki so mu bili kakorkoli pripravljeni pomagati, je bilo vse manj. Leta 1938 je emigriral v ZDA, pri čemer mu je organizacijsko in finančno pomagal Albert Einstein, s katerim sta bila dobra prijatelja, Scharl pa ga je nekajkrat tudi portretiral.

Albert Einstein 

Joseph Scharl je za seboj pustil družino in v New Yorku začel kariero praktično od začetka. A prijateljev je bilo tam vendarle več kot v Nemčiji, tako da mu dela ni manjkalo. Razstavljal in prodajal je tako na vzhodni kot zahodni obali ZDA. Posebej velja omeniti projekt Kompletnih Grimmovih pravljic, knjige z dvesto pravljicami in desetimi legendami, za katero je ustvaril več kot dvesto ilustracij. Leta 1952 je postal ameriški državljan.

Kompletne Grimmove pravljice

V Scharlovm delu, čeprav ga stroka uvršča med ekspresioniste, je čutiti številne vplive, kar je nenazadnje razvidno tudi iz njegovih del, ki so skozi celotno kariero ostajal tematsko podobna (portreti, pejsaži), a so se stilistično ves čas spreminjala. Prepoznati je Jugendstil, pozni impresionizem, pa vplive Picassa, ...

Skalni kristal

Po drugi svetovni vojni je imel Scharl vse več zdravstvenih težav. Za nekaj časa se je preselil v Švico, kjer mu je sprememba okolja sprva dobro dela, a po vrnitvi v New York (v Nemčijo ni šel nikoli več) je leta 1954 umrl zaradi odpovedi srca.

Harry George Theaker

Harry G. Theaker - Raznovrstni umetnik in pedagog

Harry George Theaker (1873-1954) je bil sin Georga Theakerja, ravnatelja Umtniške šole v Burslemu. Svojo ustvrjalno pot je začel kot vajenec v lončarski delavnici, kjer je delal poslikave lončenih izdelkov. Najprej se je šolal v Burslemu in nato na Kraljevi šoli za umetnost, kjer je za oblikovanje prejel zlato medaljo in potovalno štipendijo. Kot velika večina vrstnikov, je odšel v Italijo študirat dela starih mojstrov. Zaposlitev je dobil v Burslemu, kjer je postal vodja oddelka za oblikovanje in kasneje ravnatelj. Tam je delal 36 let. Razstavljal je v najuglednejših galerijah v Londonu in Liverpoolu.

Na Theakerja so zelo vplivali Pre-Raphaeliti, posebej John Everett Millais. Ob slikanju z vodenimi barvami se je ukvarjal tudi s kaligrafijo, poslikavo stekla in ilustriranjem knjig, vključno s klasikami, kot so Don Kihot, Vodni otroci, 1001 noč, Zgodbe o kralju Arturju  in zbirka pravljic bratov Grimm, ki je doživela več ponatisov med leti 1920 in 1930. Iz te zbirke predstavljamo nekaj ilustracij manj znanih Grimmovih pravljic, ki jih je zelo težko najti. Pobarval je tudi črnobele Tennielove ilustracije obeh knjig o Alici v Čudežni deželi. Harry G. Theaker je imel mlajšega brata brata, ženo in dve hčeri.

Kralj Drozgobrad

Modra luč

Oslovsko zelje

Tri predice

Več njegovih ilustracij: https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2025/06/30/grimms-fairy-tales-with-color-plates-by-harry-g-theaker/. 

William Hery Margetson

William Henry Margetson - slikar, ilustrator in ljubitelj rdečih las

William Henry Margetson (1861-1940) je bil angleški slikar in ilustrator, ki je največ slikal z olji in vodenimi barvicami. Študiral je v Londonu, kjer je tudi največ razstavljal, čeprav je danes moč njegova dela videti v uglednih galerijah povsod po svetu. Največ se je posvečal portretiranju, kjer je najraje upodabljal lepotice kratkih rdečkastih ali rjavih las, pkritih s klobučki, pomemben del njegove zapuščine pa so tudi upodobitve prizorov iz Biblije in ilustracije. V kasnejših letih je ustvaril nekaj več ilustracij, kar je bilo gotovo povezano s poroko s Helen Hatton, prav tako umetnico, ki je ilustrirala številne knjige. Sodelovala sta pri več projektih, občasno mu je tudi pozirala.

Slog Williama Henryja Margetsona je bil sprva tipičen viktorijanski, a je v kasnejšem obdobju ustvarjanja opaziti vse več vpliva postmodernizma in Pre-Raphaelitov (posebej slednji so bili navdušeni nad slikanjem rdečelask). Oglejmo si nekaj primerov njegove ljubezni do rdečih kodrov:

 

Močvirski ognjič

 

Jutranji sprehod

 

Morski biseri

 

Strup

 

Rdeča kapica

 

Pepelka

 

David in Goliat

Jezus in otroci

Toliko za tokrat o Williamu Henryju Margetsonu.