Legenda o Speči dolini Washingtona Irwinga z ilustracijami Arthurja Ignatiusa Kellerja
Washington Irwing (1783-1859) je bil ameriški pisatelj, esejist, humorist in diplomat, ki se ga danes najbolj spomnimo po dveh delih: Legendi o Speči dolini in Ripu Van Winklu. Legenda o Speči dolini se uvršča v gotski romantični slog, kar pomeni, da imamo opravka z zelo veliko opisi, namenjenimi predvsem ustvarjanju vzdušja, samo dogajanje pa je vsaj v tem primeru postavljeno precej v ozadje.
Ker nas v tem blogu zanimajo predvsem ilustracije, le na kratko obnovimo zgodbo, o kateri bi se sicer dalo na široko razpravljati iz več razlogov, začenši z načinom pripovedovanja. Bralcem jo namreč v prvi osebi predstavlja izmišljeni pripovedovalec, ki jo je našel med zapuščino nekoga drugega, a tudi ta drugi ni bil o dogajanju nujno prav dobro poučen. Zato bralcu zgodbe marsikateri detajl ostane nepojasnjen.
Vseeno lahko Legendo o Speči dolini povzamemo s pomočjo le treh nastopajočih likov: Ichabod Crane je očitno v središču dogajanja, njegov cilj je bogata dedinja Katrina Van Tassel, nasprotnik pa Brom Van Brut. Ichabod je učitelj, vraževeren in povzpetniški. Ob prihodu v Spečo dolino, kjer mrgoli govoric o strahovih in duhovih, hitro ugotovi, da bi svoje ambicije najlažje uresničil s poroko.
Katrina je edina vredna njegove pozornosti, saj po videzu in premoženju družine močno odstopa od drugih za možitev godnih deklet. Na Ichabodovo žalost je precej spogledljiva in ji snubcev ne manjka. Zanjo se med drugim trudi Brom Van Brut, lokalni mišičnjak preproste pameti in robatega humorja, v katerem se morda vendarle skriva več pameti kot kaže navzven.
Tako se Ichabod in Brom postopno približujeta Katrini, kar se stopnjuje do vaškega plesa, od katerega si Ichabod posebej veliko obeta, a ga Katina jasno zavrne. Učitelj razočaran odjaha, a spotoma naleti na skrivnostnega brezglavega jezdeca, o katerem je iz pripovedovanj lokalnega pripovedovalstva že veliko slišal. Menda gre za padlega najemniškega vojaka, ki je ostal
brez glave in jo že dolgo išče.
V zadnjem prizoru, kjer nastopi Ichabod, brezglavi jahač vanj zaluča nekaj svetleči glavi podobnega in kasneje Ichaboda nihče več ne vidi. Najdejo pa njegovega konja, izrezbarjeno bučo in Brom se vsakič ob omembi Ichabodovega imena pomenljivo hihita. Ali je imel pri izginotju svojega tekmeca prste vmes in kaj se je v resnici zgodilo z Ichabodom, ostane prepuščeno bralčevi domišljiji. Brom se vsekakor na koncu poroči s Katrino.
Oglejmo si še zgodbo, kot jo je s pomočjo celostranskih barvnih ilustracij in dvobarvnih vinjet leta 1906 ustvaril Arthur Ignatius Keller (1866-1924) za založbo Bobbs-Merril iz Indiane. Tisk je bil za tedanji čas dokaj tipičen, saj je bil strošek tiska dveh barv (rdeče in črne) bistveno nižji od tiska štirih (full color), pa tudi kakovost je bilo lažje doseči. Barvnih ilustracij je dober ducat, a so bile v knjigo vstavljene naknadno in sicer z lepljenjem na že zvezane strani, ki so jih med tiskom pustili prazne. Za takšne knjige je bilo značilno, da so imele hrbtno stran list s celostransko ilustracijo prazno in tako je tudi v tem primeru. Predstavljene ilustracije so postavljene, kot si sledijo v izvirniku, manjkajo le okrasne vijuge, s katerimi so ozaljšali vsako stran z besedilom na sredini in vinjeto zgoraj. Ena izmed teh vijug je vidna na koncu, bile pa so vse enake.
Še nekaj besed o ilustratorju. Arthur Ignatius Keller je uspel že v mladih letih. Njegov oče Adam je bil tudi sam umetnik, sicer oblikovalec in graver, in Arthurjev prvi učitelj. Formalno izobrazbo je najprej pridobival na Narodni šoli za oblikovanje v New Yorku in se nato dodatno izobraževal v Munchnu. Čeprav ga je oče nagovarjal naj nadaljuje študij v Parizu, kjer je takrat pravo malo revolucijo povzročil impresionizem, se je Artur odločil vztrajati pri klasičnem pristopu.
Že v Munchnu je začel z osvajanjem nagrad, kasneje jih je dobil še Philadephiji, Parizu, Saint Louisu in Panami, a še bolj pomembno je, da je po vrnitvi v domovino zelo hitro postal iskan in temu primerno plačan.
Ker se je na široko odpiral trg za ilustracije, so ga najemali pri različnih revijah, na primer Collier's, Harper's, in The Ladies' Home Journal, če naštejemo le najbolj znane. Skupaj jih je bilo gotovo trideset. Iskali so ga tudi pri knjižnih založbah. Ob zgoraj predstavljeni Legendi o Speči dolini, moramo nujno omeniti vsaj še Božično pesem Charlesa Dickensa, skupaj pa je ilustriral približno 150 knjig.
Odlikovala ga je stroga delovna disciplina. Imel je izjemen smisel za barve, ob katerem so kritiki celo dejali, da bi znal prikazati ples brez plesalcev. Najbolj zanimiv je bil njegov odnos do modelov. Za prizore je namreč praviloma uporabljal družinske člane in ljudi iz bližnje okolice. Otroci iz soseščine so se mu praviloma izogibali, saj so se nič hudega sluteč prišli poigrat s katerim od njegovih otrok (iz dveh zakonov jih je imel sedem), pa jih je posadil v studio in jim začel pripovedovati zgodbe ali jih zabavati na druge načine, da bi iz njih izvabil izraze, ki si jih je zaželel naslikati.
Prva žena mu je umrla med četrtim porodom (umrla sta tudi dvojčka, ki ju je rojevala), druga pa je postala njegova tesna sodelavka, ki je ob naročilih vedno sodelovala pri izboru scen za slikanje in raziskovala detajle za prikazana obdobja (na primer slog oblačenja ali arhitekturne posebnosti). Keller je rad najemal osebje za delo v kateri od svojih hiš in najete prav tako uporabljal za poziranje. Tako so med modeli pristali vrtnarji, šofer, kuharice, ...
Umrl je relativno mlad, za posledicami pljučnice, ki je, preveč zaseden z delom, ni hotel prebolevati leže. Med njegovimi deli je tudi portret podpredsednika Calvina Coolidga, ki je zaradi smrti predsednika Hardinga nenadoma zaprisegel, prizor pa so kasneje ponovili za novinarje, pa tudi samo zaprisego, saj niso bili prepričani, če so prvo opravili povsem po pravilih.
Toliko o Washingtonu Irwingu, Arthurju I. Kellerju in Legendi o Speči dolini.
No comments:
Post a Comment