George Edward Farrow

George Edward Farrow - The Wallypug of London (ilustriral Alan Wright)

Tokrat si oglejmo otroško knjigo pri nas manj znanega avtorja Georgea Edwarda Farrowa, za katerega je pri nas komaj kdo slišal, a je svoj čas užival kar precejšnjo slavo. Rodil se je leta 1862 in napisal vsaj 30 knjig za otroke. Med vsemi je najbolj znana serija o Wallypugu, ki je svojevrsten odgovor na Alice v čudežni deželi Lewisa Carrola (še pride na vrsto enkrat kasneje), se pravi, da gre za bolj ali manj absurdne domislice (besede Wallypug si ne upam prevesti, a vsekakor gre za govorečo in sploh precej počlovečeno ribo), ki so doživele precejšen odziv pri otrocih in mladini.

Dovolj za osnovno predstavo? Tole so ilustracije iz tretje od šestih knjig v zbirki, ki pa ni zbirka slikanic v današnjem pomenu besede, ampak prej zbirka bogato ilustriranih knjig za otroke in druge navihance.

Farrow si je, podobno kot Frank Baum, njegov sodobnik in avtor serije o Čarovniku iz Oza (tudi pride na vrsto), dopisoval s svojimi otroškimi bralci in njihove pripombe občasno tudi upošteval pri svojih literarnih ustvarjanjih. Kdaj je Farrow umrl, ni znano, tisti, ki so raziskovali njegovo življenje, pa sklepajo, da se je to zgodilo okrog leta 1920.

Ampak mi si želimo predvsem slikovnega gradiva, zato si ga kar še nekaj oglejmo:

Kot lahko vidimo, gre za hudomušnega in nadarjenega ilustratorja, ki je v času izida 1898 veljal za enega najbolj nadarjenih, a je žal napravill napačno 'poslovno potezo'. To je Alan Wright (1864-1927), ki je ravno v letu izida Wallypuga v Londonu (1898) ilustriral zgodbo razvpitega barona Corva Kako sem bil živ pokopan. Čeprav je baron Corvo (s pravim imenom Frederick William Rolfe) napisal nekaj duhovitih zgodb, je bila ta med manj posrečenimi in je predvsem ilustratorju Wrightu naredila tako slabo reklamo, da ga poslej za uglednejša in bolj cenjena dela sploh niso več najemali.

Za Alana Wrighta so se zadeve malce popravile šele leta 1912, ko se je poročil z izjemno nadarjeno slikarko, ilustratorko in oblikovalko Anne Anderson (tudi še pride na vrsto), ki ji je pri izjemnem opusu (ilustrirala je prek sto knjig), posebej na začetku kariere zelo pomagal. Menda je ona opravila glavnino dela, Wright pa je risal predvsem živali.

Naj bo tako ali drugače, za konec še nekaj ilustracij Wallypuga iz Londona, nekakšnega labodjega speva Alana Wrighta.

Ja, po tej krasni knjigici, ki jo v slovenskem prevodu še čakamo (in jo najbrž še bomo nekaj desetletij), je Alan Wright dobival le še manj zahtevna dela, kakršno je tole iz leta 1910:

 

Hudo, a ne?