Najljubše zgodbice za lahko noč tete Lojzke

Lahko noč s pravljicami tete Lojzke

Tokrat predstavljamo slikanico iz leta 1870, torej iz obdobja, ko je prihajalo do najbolj revolucionarnih premikov na področju slikanice kot novega medija. Ob tehničnih izboljšavah se je spreminjal tudi pristop k trženju in prodaji. Če na primer v tej knjigi še niso omenili ilustratorja (slučajno je to izjemno uspešna Kate Greenaway), tega ob ponovnem izidu prve zgodbe v obliki samostojne slikanice vsekakor niso pozabili omeniti. Njeno ime je, čeprav gre za enega njenih zgodnejših in nikakor ne najboljših izdelkov, takrat že pomagalo pri prodaji.

Pa si oglejmo vse štiri zgodbe, ki so bile, kot se za pionirje literature za otroke, kar na hitro stlačene skupaj, toliko, da je bilo tehničnim zahtevam glede števila strani in razporeditve barvnih ilustracij (tedaj je bila to velika reč) zadoščeno.

Takole je izbrala avtorica, prevajalka in urednica Laura Valentine:

Diamanti in krastače

Zmerno znana pravljica Charles Perraulta pripoveduje o dveh sestrah, do katerih se mati obnaša povsem različno. Tako tudi zraseta v različni osebnosti, kar se seveda pozna v njunem odnosu do okolice.

Dick Whittington

Dick Whittington je literarni junak, ki ga je navdihnila resnična zgodba nekdanjega londonskega župana. Dejansko gre za angleško različico Obutega mačka, a skoraj brez pravljičnih elementov, pa s toliko več navdiha.

Sladka Lili

Zgodbica o Lili pripoveduje o njenem rojstnem dnevu, na katerega so seveda povabljeni številni prijatelji in sorodniki, ki ji prinašajo bolj ali manj zanimiva darila.

Kmečko dvorišče pri stricu

Stričeva kmetija je dom številnim domačim živalim.

Vir: https://vintageillustrators.weebly.com/aunt-louisa-nursery-favorite.html

Karl May: V gorah Balkana z ilustracijami Petra Schnorra

Peter Schnorr in knjiga Karla Maya V gorah Balkana

Karl May se je proslavil s pisanjem pustolovskih zgodb, med katerimi je najodmevnejša serija o Vinetuju, po kateri je bilo posnetih tudi več uspešnih filmov. Manja znana, a med nekaterimi bralci celo bolj priljubljena pa je serija o Kara Ben Nemsiju, ki je namesto po Divjem Zahodu potoval po nam bližjih deželah Severne Afrike, Arabskega polotoka, Turčije in Balkana.

Za pokušino si poglejmo ilustracije knjige V gorah Balkana (In den Schluchten des Balkan). Podpisal jih je nemški slikar in ilustrator Peter Schnorr za izdajo leta 1908.

Zanimivo je, da so uporabili ilustracije, narisane v dveh popolnoma različnih tehnikah: črtno risbo s tušem in gvaš z dodatno prevleko bele barve, ki daje poseben tridimenzionalen vtis, kakršnega sicer redko vidimo. Zakaj tako, lahko le ugibamo. Morda je ilustrator ravno eksperimentiral z novo tehniko in se je z založnikom dogovoril, da vključi nekaj primerov ob bolj 'standardni' črtni risbi.

Morda so mu najprej naročili set desetih ilustracij, pa se naknadno odločili za še deset, in je ilustrator najprej pripravil serijo v eni, nato v drugi tehniki, za kar bi bil morda lahko razlog, da je ravno preizkušal nekaj novega. Vsekakor imamo pred seboj tudi s slikovnega vidika zanimivo knjigo, ki ne ponuja le napete zgodbe in številnih stereotipov, od katerih so svoj čas živeli avtorji pustolovskih knjig, temveč tudi vznemirljiv vpogled v raznolikost ilustratorskih tehnik z začetka 20. stoletja.

Odiseja v slikah Johna Flaxmana

John Flaxman: Odiseja

Le kdo še ni slišal za Odisejo (Odisejado), ena najstarejših, najslavnejših in najbolj navdihujočih del človeške civilizacije? Pripisujemo jo Homerju, slepemu pevcu, v katerega obstoj marsikdo dvomi, prav tako pa je komaj verjetno, da bi Odisejo napisal en sam človek, saj je preveč razlik med posameznimi deli tega obširnega junaškega epa.

Odiseja je postala tudi beseda, s katero označujemo kar vsa dolga, vzponov in padcev polna potovanja.

Kot že naslov pesnitve pove, je njen glavni lik Odisej. On je grški junak, ki je odločilno vplival na poraz Troje, opisan v še enem epu - Iliadi. Če se Iliada vrti okrog obleganja Troje, govori Odiseja o vrnitvi enega od udeležencev domov. Zaradi najrazličnejših ovir, vključno s poigravanjem bogov, se ta vrnitev razvleče na celo desetletje.

Ep je sestavljen iz 24 delov, ki so smiselno razdeljeni na dva dela. Eden pripoveduje o potovanju Odiseja na njegovo rodno Itako, katere kralj je, drugi o samem dogajanju na Itaki, kjer so v času njegove odsotnosti številni snubci že davno začeli nadlegovati Odisejevo ženo Penelopo. Kdor bi se poročil z njo, bi seveda zasedel tudi kraljevi prestol.

Odisejevo potovanje je polno napetih prigod, med katerimi so nekatere znane tudi kot samostojne celote ali pa so bolj ali manj predelane dobile svoje mesto tudi v drugih literarnih delih. Eno (Tedisejo Otha Cushinga), smo predstavili ravno zadnjič. Tako se Odisej s posadko zaplete z enookimi velikani Kiklopi, tvega življenje med pošastno Scilo in smrtonosno Karibdo, pristane na začaranem otoku čarovnice Kirke, prelisičil zapeljive Sirene in nekaj časa živel z nimfo Kalipso.

Vrnitev domov je pravi maščevalni pohod, saj ga Penelopini snubci ne prepoznajo, dokler ni prepozno in jih po izzivu, s katerim nihče izmed množice prisklednikov ni zmožen opraviti (Odisej pač) preprosto ne pobije.

Ep, spesnjen proti koncu 8. stoletja pred našim štetjem, je šel v zgodovini skozi številne predelave in ga tudi v slovenskem jeziku poznamo v različnih prevodih, tako v pesniški kot v prozni različici. Seveda so junaški prizori navdihnili mnoge umetnike, vključno s slikarji in kiparji. Enega najbolj prepoznavnih izdelkov predstavljam tokrat. Gre za ilustracije Johna Flaxmana, uporabljene v izdaji iz leta 1897. Prevajalec je bil (častiti) Alfred J. Church, založba Seeley & Co., knjiga je izšla leta 1897 v Londonu.

Nestorjeva žrtev

Penelopo presenetijo snubci

Jutro

Penelopine sanje

Odisej sledi vozu Navzice

Odisej joče ob Demodokovi pesmi

Odisej ponuja vino Polifemu

Odisej za Kirkino mizo

Spečega Odiseja na plaži najdejo mornarji

Odisej v pogovoru z Evmahom

Odisej in njegov pes

Odisej se pripravlja na boj z Irusom

Evrikleja prepozna Odiseja

Penelopa nese Odiseje lok snubcem

Odisej pobije snubce

Ponovno snidenje Odiseja in Penelope

John Flaxman (1755-1826) je bil eden najuspešnejših kiparjev svojega časa in prvi profesor kiparstva na Kraljevi akademiji v Londonu. Njegov oče je bil mojster za mavčne odlitke in John mu je pomagal že kot otrok. Prek očeta je tudi spoznal številne vplivne ljudi iz sveta umetnosti, ki so ga vzpodbujali in podpirali pri izobrazbi in mu pomagali pri prvih poslovnih korakih.

Kot študent Kraljeve akademije je spoznal in se spoprijateljil z Williamom Blakom, ki je imel ključno vlogo pri skorajšnjem in za tem vse življenje trajajočem Flaxmanovem navdušenju nad srednjeveško in renesančno umetnostjo. Navdušenje nad Renesanso je bilo seveda pomembno tudi pri kasnejši odločitvi za pot v Rim, kjer je sprva nameraval ostati dve leti, a se je zaradi številnih naročil, ki jih je tam dobil, njegovo bivanje raztegnilo kar na sedem.

Po vrnitvi je bil že tako uveljavljen, da mu naročil ni nikoli zmanjkalo in ilustracije za obe Homerjevi pesnitvi (za Iliado so na voljo tule) so bile le smetana na torti. Značilnost njegovega pristopa je odločitev za enostavno črtno linijo, brez senčenj in barv, kar so založniki kasneje (prišlo je do več ponatisov in dodatnih risb, posledično se izdaje med seboj ne ujemajo) pogosto spreminjali po svoje. V našem primeru so na primer dodali rjavo barvo, ki poživi risbo v slogu starinske lončevine, še ene Flaxmanove ljubezni.

Kdor želi videti digitalne kopije izvirnikov, lahko obišče naslednji naslov:

http://mythology.eklablog.com/the-odyssey-of-homer-by-john-flaxman-a183842174

Številni njegovi kipi še vedno stojijo na mestih, kjer so bli postavljeni, a danes ga poznavalci umetnosti vendarle najbolje poznajo kot ilustratorja Iliade in Odiseje.