Kdo je bil Richard Andre?

Richard Andre, vsestranski mojster, ki se ni rad izpostavljal

Izjemno produktivni ilustrator s konca 19. stoletja je večini bralcev starih slikanic popolna neznanka. Za to je več razlogov. Eden od teh je gotovo njegova hiperproduktivnost (ob ilustriranju je še fotografiral, prevajal, pisal, se ukvarjal z gledališčem in bil velik ljubitelj nežnejšega spola), ki je vodila do slabše kakovosti njegovih lustracij.

Kljub temu je bil udeležen pri toliko zanimivih projektih, da ga enostavno ne smemo prezreti. Pravzaprav je tudi za njegovo predstavitev več razlogov. Pa si oglejmo kratek življenjepis Richarda Andreja in ga pospremimo z nekaj njegovimi značilnimi deli.

Rodil se je kot William Roger Snow leta 1834 v ugledni in dokaj premožni družini, se vpisal na Cambridge in slovito univerzo po manj kot letu dni zapustil iz neznanih razlogov. Glede na njegovo kasnejšo nagnjenost k škandalom si lahko v domišljiji narišemo marsikaj in velik dela tega je verjetno res.

Kot dvajsetletnik je podedoval zajetno premoženje, a je tudi to trajalo manj kot leto dni. Tako se je pridružil vojski, kjer je bilo za preživetje oskrbljeno, pa tudi potovanj se je lahko nadejal. Njegovi vtisi o Kitajski so strnjeni v njegovo prvo literarno delo, objavljeno leta 1860 - Skeči kitajskega življenja in značaja. Sledil je izlet v gledališke vode, kjer se je preizkusil kot scenarist in se zapletel v več ljubezenskih zvez.

Ker je bil tedaj že poročen, kar je veljalo tudi za vsaj eno izmed njegovih ljubic, je moral zapustit vojaško službo. Spremenil si je ime (v Clifford Merton), a jezna bivša soproga ga je po nekaj letih izsledila in terjala del njegovega premoženja. Zato se je preimenoval še enkrat, tokrat v Richarda Andreja. Pod tem imenom je ustvaril največ literarnih del, ki jih je prevajal, prirejal in ilustriral. Posebej uspešno je bilo njegovo sodelovanje s tedaj izjemno priljubljeno Juliano Horatio Ewing, zaradi katerega so mu bila odprta vrata številnih založniških hiš tudi po njeni smrti.

Svoje zaslužke je uspel dobro naložiti, saj je po njegovem odhodu z ilustratorske scene o njem sicer le malo podatkov, a postal naj bi uspešen fotograf, tiskar in nasploh poslovnež, kot bi naj bil po pričakovanjih svoje družine že desetletja prej. Umrl je leta 1907.

Če za dela Richarda Andreja lahko rečemo, da se ne odlikujejo po najbolj poglobljenih likih ali domiselnih kompozicijah, vsekakor ne moremo do njegovega smisla za ravnotežje, verjetno prenešenega iz gledališkega sveta, in seveda živih barv, s katerimi so založniki osvojili srca svojih bralcev.

Z Williamom Rogerjem Snowom alias Cliffordom Mertonom alias Richardom Andrejem se je tako po svoje gradila zgodovina slikanice kot samostojnega medija, kjer se umetnost in obrt, lepota in dobiček, človeška domiselnost in strojna ponovljivost združijo v nekaj posebnega, kar nam je v veselje že vsaj stoletje in pol in nam bo še dolgo.

vir: https://richard-andre.jimdosite.com/

Najljubše zgodbice za lahko noč tete Lojzke

Lahko noč s pravljicami tete Lojzke

Tokrat predstavljamo slikanico iz leta 1870, torej iz obdobja, ko je prihajalo do najbolj revolucionarnih premikov na področju slikanice kot novega medija. Ob tehničnih izboljšavah se je spreminjal tudi pristop k trženju in prodaji. Če na primer v tej knjigi še niso omenili ilustratorja (slučajno je to izjemno uspešna Kate Greenaway), tega ob ponovnem izidu prve zgodbe v obliki samostojne slikanice vsekakor niso pozabili omeniti. Njeno ime je, čeprav gre za enega njenih zgodnejših in nikakor ne najboljših izdelkov, takrat že pomagalo pri prodaji.

Pa si oglejmo vse štiri zgodbe, ki so bile, kot se za pionirje literature za otroke, kar na hitro stlačene skupaj, toliko, da je bilo tehničnim zahtevam glede števila strani in razporeditve barvnih ilustracij (tedaj je bila to velika reč) zadoščeno.

Takole je izbrala avtorica, prevajalka in urednica Laura Valentine:

Diamanti in krastače

Zmerno znana pravljica Charles Perraulta pripoveduje o dveh sestrah, do katerih se mati obnaša povsem različno. Tako tudi zraseta v različni osebnosti, kar se seveda pozna v njunem odnosu do okolice.

Dick Whittington

Dick Whittington je literarni junak, ki ga je navdihnila resnična zgodba nekdanjega londonskega župana. Dejansko gre za angleško različico Obutega mačka, a skoraj brez pravljičnih elementov, pa s toliko več navdiha.

Sladka Lili

Zgodbica o Lili pripoveduje o njenem rojstnem dnevu, na katerega so seveda povabljeni številni prijatelji in sorodniki, ki ji prinašajo bolj ali manj zanimiva darila.

Kmečko dvorišče pri stricu

Stričeva kmetija je dom številnim domačim živalim.

Vir: https://vintageillustrators.weebly.com/aunt-louisa-nursery-favorite.html

Karl May: V gorah Balkana z ilustracijami Petra Schnorra

Peter Schnorr in knjiga Karla Maya V gorah Balkana

Karl May se je proslavil s pisanjem pustolovskih zgodb, med katerimi je najodmevnejša serija o Vinetuju, po kateri je bilo posnetih tudi več uspešnih filmov. Manja znana, a med nekaterimi bralci celo bolj priljubljena pa je serija o Kara Ben Nemsiju, ki je namesto po Divjem Zahodu potoval po nam bližjih deželah Severne Afrike, Arabskega polotoka, Turčije in Balkana.

Za pokušino si poglejmo ilustracije knjige V gorah Balkana (In den Schluchten des Balkan). Podpisal jih je nemški slikar in ilustrator Peter Schnorr za izdajo leta 1908.

Zanimivo je, da so uporabili ilustracije, narisane v dveh popolnoma različnih tehnikah: črtno risbo s tušem in gvaš z dodatno prevleko bele barve, ki daje poseben tridimenzionalen vtis, kakršnega sicer redko vidimo. Zakaj tako, lahko le ugibamo. Morda je ilustrator ravno eksperimentiral z novo tehniko in se je z založnikom dogovoril, da vključi nekaj primerov ob bolj 'standardni' črtni risbi.

Morda so mu najprej naročili set desetih ilustracij, pa se naknadno odločili za še deset, in je ilustrator najprej pripravil serijo v eni, nato v drugi tehniki, za kar bi bil morda lahko razlog, da je ravno preizkušal nekaj novega. Vsekakor imamo pred seboj tudi s slikovnega vidika zanimivo knjigo, ki ne ponuja le napete zgodbe in številnih stereotipov, od katerih so svoj čas živeli avtorji pustolovskih knjig, temveč tudi vznemirljiv vpogled v raznolikost ilustratorskih tehnik z začetka 20. stoletja.