Randolph Caldecott, oče sodobne slikanice

Če je blog posvečen sliaknicam za otroke, njihovi zgodovini in razvoju, pa seveda njihovim najvplivnejšim ustvarjalcem, nikakor ne moremo mimo Randolpha Caldecotta. Ta angleški ilustrator je kariero začel predvsem kot karikaturist, mogoče bi bil celo ustreznejši izraz 'portretist prizorov iz življenja sodobne družbe', kar se pri njegovih ilustracijah še kako pozna.

Randolph Caldecott je bil velik ljubitelj narave, lova, ribolova, sprehodov in podobnih aktivnosti na odprtem, najbolj od vsega pa so ga navduševale ptice.

Kot mnogi drugi ilustratorji je v obdobju, ko delo ilustratorja nikakor ni veljalo za umetniško, svojo poklicno pot začel v povsem drugačni vlogi - kot bančni uradnik, nato postopno presedlal k časopisom, kjer je imel možnost zaslužiti več denarja, a je bilo delo bistveno manj zanesljivo, veliki met pa mu je uspel, ko ga je Edmund Evans povabil k ilustriranju slikanic za otroke. O Evansu bom moral napisati posenbno objavo, ker si jo res zasluži, za tokrat le dejstvo, da sta s Caldecottom, ki je bil nekakšen naslednik Walterja Crana (tule so njegove Ezopove basni), skupaj objavila 16 slikanic in te so skupaj presegle milijonsko naklado.

Caldecott je umrl mlad (še ne 40 let star), a slaven in v njegovo čast se od leta 1937 podeljuje Caldecottova medalja, ena najprestižnejših nagrad v svetu literature za otroke - za ilustracije slikanice, izdane v ZDA. Nagrada pa je ameriška, ker je Caldecott umrl na Floridi.

Za boljšo predstavo sem pripravil vseh 24 ilustracij (črno bele in barvne) slikanice A frog he would a-Wooing go (tega ne bom niti poskušal prevesti), ki ni njegova najbolj znana, a ima za Calecotta značilen slog z izjemno natančno linijo, čistimi barvami, širokimi ploskvami in 'učinkovito praznino', ki jo je sam duhovito predstavil kot: "Manj črt, manj možnosti za napake." ali nekaj podobnega.

Ilustracije so v javni lasti, če bi želeli kakšno uporabiti pri katerem svojih projektov, bom vesel, če jo opremite z linkom na ta blog, lahko pa vam po želji pošljem tudi višjo resolucijo.

Tule je preostanek:

Ne vem, če je opaziti 'občasno temno, mračno senco, kot bi za hipec švignila prek ilustracije', kot se je poetično izrazil Maurice Sendak, a vsekakor je jasno, da so črte izjemno natančne in barve zmerne, a prepričljive, kar je še vedno ena od značilnosti sodobne ilustracije, pri kateri realizem ni ravno najpomembnejši.

Toda naštete značilnosti niso najpomembnejši prispevek Randolpha Caldecotta k sodobni otroški slikanici. Če bi morali izpostaviti le eno posebnost, je ta gotovo odmev njegovih dolgoletnih izkušenj pri časopisju, kjer je blestel kot karikaturist in kronist, ki je ob ilustracijah pogosto zapisal tudi kakšno zanimivo misel.

Caldecott se je zavedal, da slika ni nujno le ilustracija besedila neke zgodbe (ki ga pri svojih nalogah pogosto niti ni bilo), ampak je lahko že kar zgodba sama. Zato je tudi ob pisani predlogi vedno hlepel po presežku. Njegova ilustracija je vedno k besedilu še nekaj dodala, nekaj kar ni bilo zapisano, a je bilo smiselno, se pravi, da je besedilo ne le polepšalo, ampak tudi nadgradilo.

Če je do Caldecotta slikanica vedno imela lepe ilustracije ob besedilu, se od njegove serije naprej besedilo in ilustracija dopolnjujeta in nadgrajujeta. Seveda bomo še vedno našli slikanice, kjer bo besedilo opisovalo natanko tisto, kar bomo našli na spremni sliki, a zares dobri izdelki ponujajo nekaj več. Ilustrator ni več izvajalec zapisanega in pisatelj opisovalec narisanega, ampak sta oba samostojna ustvarjalca, ki skupaj ustvarita več kot bi dala vsota obeh - ekipno delo torej.

To je tudi eden od razlogov, da praviloma nisem navdušen nad takoimenovanimi avtorskimi slikanicami, kjer ista oseba naredi oboje (in po možnosti knjigo še oblikuje), ampak to je že tema za kakšno drugo priložnost.

Upam, da sta uživali v predstavitvi Randolpha Caldecotta, enega najvplivnejših ilustratorjev vseh časov!

Ezopove basni

Pravzaprav bi moral zapisati Ezopove basni za otroke, ker Ezopove basni, kot pravzaprav velja za večino besedil, ki jih danes uvrščamo med 'otroška', seveda niso bile napisane za otroke, ampak za odrasle.

Ampak tokrat bomo vzeli pod drobnogled nekaj strani čudovite slikanice Walterja Crana, ki je bila narejena po klasični predlogi, a z mislijo za otroke.

Walter Crane je bil velik mojster ilustracije in grafičnega oblikovanja, ki je premikal standarde na področju otroške literature, posebej slikanice in ga v veliki sooblikoval. Pri tem je sodeloval s pionirjem barvnega tiska Edmundom Evansom, ki ni bil le odlično tehnično podkovan, ampak tudi sposoben poslovnež. Slikanica, ki jo predstavljam tokrat, je vrhunski izdelek dveh ustvarjalcev na vrhuncu njunih moči.

Walter Crane je dajal velik poudarek detajlom in že na naslovnici jih lahko vidimo presenetljivo veliko. Dandanes je filozofija ilustracije drugačna, saj so enostavnejše ilustracije precej bolj učinkovite in je za detajle pravzaprav dovolj prostora tudi znotraj same slikanice.

Moramo pa vedeti, da je način prodaje danes drugačen kot je bil včasih. Sodobna slikanica stoji na knjižni polici ali v izložbi in za pozornost mimoidočega tekmuje s stotinami drugih. V tej tekmi ima na voljo včasih le delček sekunde, da privabi morebitnega kupca, zato mora biti zasnova naslovnice čim bolj neposredna, če hočete, celo udarna in v taki bitki ima enostavnost načeloma vedno prednost.

No, Evansove slikanice so sprva veliko prodajali na železniških postajah in sicer potnikom, ki so iskali nekaj kratkočasja, a bili za kakovost pripravljeni tudi seči malce globlje v žep. Slog Walterja Crana je bil kot nalašč za prikaz napredka na področju tiska, kjer so bile ilustracije prej toliko časa odvisne od grobih linij lesorezov, sedaj pa se je začela uveljavljati litografija in za tem še fotoreprodukcija.

Tule je notranja naslovna stran s podrobnostmi o ustvarjalcih:

In tule moja najljubša iz te slikanice:

Mislim, da se na teh ilustracijah odlično opazi Cranov smisel za zlivanje ilustracije z oblikovanjem. Vsak kvadratni centimeter je izkoriščen in ilustracija se takorekoč brezšivno zliva s preostankom knjige. Kot lahko vidimo v naslednjih primerih tudi ni jasne meje med besedilom in ilustracijo.

Crane je oblikoval knjigo v celoti - besedilo je am priredil, narisla črke, ilustracije, jo oblikoval in sploh mislil na vsako podorobnost. Bil je tak perfekcionist, da je njegovo sodelovanje z Evansom, ki je vendarle na prvo mesto postavljal dobiček (tudi v pričujoči likanici je uporabil eno barvo manj kot bi jih lahko), moralo enkrat zaškripati in  tako kljub številnim skupnim knjigam vseh skupaj le ni toliko, kolikor bi jih lahko bilo.

No, poglejmo si še nekaj primerov Ezopovih basni za otroke:

To je basen o očetu in sinu, ki sta peljal osla na semenj, pri tem pa so se jima mimoidoči posmehovali iz ratličnih razlogov. Ker sta se jim pretirano trudila ustreči, je osel na koncu poginil. Morala: Vsem ne moreš ustreči.

To je prikaz znane tekme med vetrom in soncem. Ugotoviti hočeta, kdo je tako močan, da bo popotniku slekel plašč in izkaže se, da topli žarki dosežejo več od strupenega piša. Poanta je jasna in še kako aktualna, čeprav je žal predvsem odrasli nočejo (ali ne morejo) razumeti.

Basen o žabah, ki so si zaželele kralja, je krasen primer delovanja človeške družbe. Množice si želijo vodje. Množice potrebujejo vodjo. Množice zahtevajo vodjo. In ko vodja pride, pohrusta posameznike drugega za drugim, saj je njegov apetit seveda na prvem mestu.

Pazite, kakšne želje imate, saj se lahko uresničijo!

Zaključimo še z eno legendarno, o zajcu in želvi. Pravzaprav je Crane, mojster izkoriščanja prostora (konec koncev je bil tudi sin Thomasa Crana, ki je bil dokaj uspešen miniaturist), na eno stran spravil kar dve basni. Poleg že omenjene še o zajcih in žabah.

To je to. Walterja Crana bom v tem blogu še omenjal, ker je zagotovo eden najvplivnejših ilustratorjev vseh časov. Upam, da ste uživali:)

Jakec in velikani

Za tokraten izlet po starih zaprašenih, a zato nič manj očarljivih ilustriranih knjigah za otroke sem izbral zgodbo o Jaki in velikanih.

Ne, to ni Jakec in čarobno fižolovo steblo, pri nas verjetno najbolj znana zgodba o velikanih. Jaka je običajno ime junaku v angleških (velja tudi za preostanek Velike Britanije) ljudskih pravljicah (kot imajo a primer Rusi radi Vasilise) in njegove bitke z velikani so tako značilne za tiste kraje, podobno kot različne izpeljanke Pepelk za kontinentalno Evropo.

Tokratna knjiga, ki je izšla leta 1851 v Londonu, je junaška pripoved, v kateri ne manjka akcije in krvi, poteka pa v času legendarnega kralja Arturja, ki Jako tudi povitezi. Oglejmo si, koga vse je Jaka posekal v želji po lepšem, bolj civiliziranem svetu.

 

 Da, pot do osebne sreče se včasih res zdi kot nepretrgan niz krvavih bitk ...


Avtor besedila ni znan, več pa lahko povem o ilustratorju. Richard (Dicky) Doyle je bil eden najbolj znanih ilustratorjev sredi 19. stoletja. To (in tudi številne druge knjige) je ilustriral v sodelovanju z znanima bratoma Dalziel, ki sta bila graverja in tiskarja. Knjige so v tistem času še tiskali s pomočjo lesenih blokov, na katere so bile vgravirane ilustracije, bilo je ogromno ročnega dela, rezultati pa precej nepredvidljivi.

No, Doylove ilustracije so bile med bolj cenjenimi, čeprav bi za današnji čas veljale za malce grobe (pa ne namigujem na zgoraj predstavljene krvave prizore, gre bolj za linije, ki ob tedanji tehnologiji niso mogle biti posebej prefinjene), a tudi za takšne ilustracije je obstajal zanimiv trg: karikature.

Richard Doyle je ilustriral prvo naslovnico slovitega humorističnega časopisa Punch, ki bi ga pri nas morda lahko primerjali s Pavliho.

No, za konec še ena zanimivost. Rochard Doyle je bil stric še enega znanega umetnika: pisatelja, ki je želel uspeti z zgodovinskimi romani, a zaslovel z najslavnejšim detektivom vse časov. Da, govorim o Arthurju Conanu Doylu, avtorju zgodb o Sherlocku Holmesu.

Cosmo Monkhouse in Gilbert Keith Chesterton

Nesmiselne rime

Tokrat sem pripravil prav posebno poslastico za ljubitelje starih slikanic: knjigo, ki jo je spisal Cosmo Monkhouse, ilustriral pa Gilbert Keith Chesterton.

William Cosmo Monkhouse je bil britanski državni uslužbenec, ki je precej potoval, zaslovel pa je kot pesnik (ki je pravzaprav objavil dokaj malo) in še posebej umetnostni kritik. Menda je znal dela, ki mu niso bila povšeči pograjati na izjemno vljuden način, a pri tem ohraniti svoje ugled in se ne spustiti na nivo priliznjenca.

Nesmiselne rime so eno izmed njegovih manj znanih del in so izšlele malo pred Monkhousovo smrtjo. Izbral sem jih, ker jih je ilustriral Gilbert Chesterton.

Kdo je Gilbert Keith Chesterton? Bill je velik pisatelj (prek meter devetdeset in vsaj sto dvajset kilogramov, moja rajnka babica bi ga verjetno že po teh dveh podatkih ocenila za lepega) in tudi teoretik. Pri nas je najbolj znan po knjigah o Očetu Brownu, duhovniku detektivu, ki zna razrešiti še tako zapletene probleme, zaradi katerih so Chestertona imenovali tudi za kralja paradoksa.

Manj znano je dejstvo, da je svojo umetniško pot Chesterton začel kot ilustrator, saj se je sprva šolal na Slade Art School, ki je del univerze v Londonu, kjer je poslušal tudi predavanja iz letrature. No, diplomiral sicer ni, a proslavil se je kot izjemno plodovit pisatelj, katerega dela so na voljo tudi v slovenskem prevodu (priporočam), jaz pa se za tokrat izbral eno njegovih najmanj znanih del - ilustracije za pesniško zbirko Cosma Monkhousa.

Tule so:

Upam, da so ilustracije dovolj za predstavo o navihanem in igrivem tonu zbirke, ki je v slovenskem jeziku zlepa ne bomo ugledali, pa si jo zato lahko prenesete vsaj v izvirniku kar od tule.

Na svidenje!