Randolph Caldecott je bil velik ljubitelj narave, lova, ribolova, sprehodov in podobnih aktivnosti na odprtem, najbolj od vsega pa so ga navduševale ptice.
Kot mnogi drugi ilustratorji je v obdobju, ko delo ilustratorja nikakor ni veljalo za umetniško, svojo poklicno pot začel v povsem drugačni vlogi - kot bančni uradnik, nato postopno presedlal k časopisom, kjer je imel možnost zaslužiti več denarja, a je bilo delo bistveno manj zanesljivo, veliki met pa mu je uspel, ko ga je Edmund Evans povabil k ilustriranju slikanic za otroke. O Evansu bom moral napisati posenbno objavo, ker si jo res zasluži, za tokrat le dejstvo, da sta s Caldecottom, ki je bil nekakšen naslednik Walterja Crana (tule so njegove Ezopove basni), skupaj objavila 16 slikanic in te so skupaj presegle milijonsko naklado.
Caldecott je umrl mlad (še ne 40 let star), a slaven in v njegovo čast se od leta 1937 podeljuje Caldecottova medalja, ena najprestižnejših nagrad v svetu literature za otroke - za ilustracije slikanice, izdane v ZDA. Nagrada pa je ameriška, ker je Caldecott umrl na Floridi.
Za boljšo predstavo sem pripravil vseh 24 ilustracij (črno bele in barvne) slikanice A frog he would a-Wooing go (tega ne bom niti poskušal prevesti), ki ni njegova najbolj znana, a ima za Calecotta značilen slog z izjemno natančno linijo, čistimi barvami, širokimi ploskvami in 'učinkovito praznino', ki jo je sam duhovito predstavil kot: "Manj črt, manj možnosti za napake." ali nekaj podobnega.
Ilustracije so v javni lasti, če bi želeli kakšno uporabiti pri katerem svojih projektov, bom vesel, če jo opremite z linkom na ta blog, lahko pa vam po želji pošljem tudi višjo resolucijo.
Tule je preostanek:
Ne vem, če je opaziti 'občasno temno, mračno senco, kot bi za hipec švignila prek ilustracije', kot se je poetično izrazil Maurice Sendak, a vsekakor je jasno, da so črte izjemno natančne in barve zmerne, a prepričljive, kar je še vedno ena od značilnosti sodobne ilustracije, pri kateri realizem ni ravno najpomembnejši.
Toda naštete značilnosti niso najpomembnejši prispevek Randolpha Caldecotta k sodobni otroški slikanici. Če bi morali izpostaviti le eno posebnost, je ta gotovo odmev njegovih dolgoletnih izkušenj pri časopisju, kjer je blestel kot karikaturist in kronist, ki je ob ilustracijah pogosto zapisal tudi kakšno zanimivo misel.
Caldecott se je zavedal, da slika ni nujno le ilustracija besedila neke zgodbe (ki ga pri svojih nalogah pogosto niti ni bilo), ampak je lahko že kar zgodba sama. Zato je tudi ob pisani predlogi vedno hlepel po presežku. Njegova ilustracija je vedno k besedilu še nekaj dodala, nekaj kar ni bilo zapisano, a je bilo smiselno, se pravi, da je besedilo ne le polepšalo, ampak tudi nadgradilo.
Če je do Caldecotta slikanica vedno imela lepe ilustracije ob besedilu, se od njegove serije naprej besedilo in ilustracija dopolnjujeta in nadgrajujeta. Seveda bomo še vedno našli slikanice, kjer bo besedilo opisovalo natanko tisto, kar bomo našli na spremni sliki, a zares dobri izdelki ponujajo nekaj več. Ilustrator ni več izvajalec zapisanega in pisatelj opisovalec narisanega, ampak sta oba samostojna ustvarjalca, ki skupaj ustvarita več kot bi dala vsota obeh - ekipno delo torej.
To je tudi eden od razlogov, da praviloma nisem navdušen nad takoimenovanimi avtorskimi slikanicami, kjer ista oseba naredi oboje (in po možnosti knjigo še oblikuje), ampak to je že tema za kakšno drugo priložnost.
Upam, da sta uživali v predstavitvi Randolpha Caldecotta, enega najvplivnejših ilustratorjev vseh časov!
