Artus Scheiner in Shakespearjeve povesti

Artuš Scheiner in pripovedke Williama Shakespearja

Kdor rad brska po starih knjigah in slikanicah, bo zelo hitro spoznal najboljše angleške in ameriške ilustratorje minulih dveh stoletij. Z malo truda se bo seznanil tudi z nekaj nemškimi in francoskimi mojstri, a nato se počasi neha.

Malo zato, ker predstavniki manjših narodov komercialno niso bili tako zelo zanimivi in jih danes ne poznajo niti zbiralci (medtem ko, na primer, Rackhama ali Wilcox Smithovo še vedno najdemo v sodobnih ponatisih), malo zato, ker so pač pripadali manjšim narodom, ki so imeli več težav s svojim lastnim obstojem, pa jim je za promocijo svojih umetnikov enostavno zmanjkalo energije.

Tokrat bomo to krivico malce popravili vsaj v primeru Artuša Scheinerja (1863-1938), češkega ilustratorja in slikarja s preloma 19. v 20. stoletje. Po slogu bi ga še najlažje uvrstili v secesijski slog, oz. art nouveau, kamor bi denimo uvrstili tudi Alphonsa Mucho kot verjetno najbolj znanega češkega likovnega umetnika istega obdobja.

Toda uvrščanje umetnikov v predalčke je nehvaležno, zato raje povzemimo osnovne biografske podatke. Artuš je bil rojen v Benešu, že kot otrok je oboževal risanje in bil v šoli najbolj navdušen nad umetnostjo, a se je sprva zaposlil kot finančni uradnik na državnem sekretariatu za finance in risal zgolj ljubiteljsko.

Čeprav je bil popoln samouk, ali pa prav zaradi tega, je razvil precej samosvoj slog z velkim čutom za estetiko in pogostimi fantastičnimi elementi. Prve objave so mu uspele v berlinskem satiričnem tedniku Lustige Blatter ki so jij sledile objave v drugih časopisih v Avstriji, Nemčiji in na Češkem. Sčasoma je dobil sloves odličnega satiričnega ilustratorja in začel dobivti vse več naročil, tako da je iz državne službe lahko prestopil med svobodne umetnike.

Ob ilustracijah za časopise je tudi slikal na platno, oblikoval razglednice, propagandna sporočila in gledališke kulise. Zasnoval je tudi lutke in ob tem sodeloval z bratom Josefom in praškim lutkovnim gledališčem, njegova najbolj znana dela pa so vendarle knjižne ilustracije. Posebej veliko je ilustriralpravljic, na primer Poredni otroci in druge češkoslovaške pravljice Božene Nemcove ali Hrestača E. T. A, Hoffmanna.

Umrl je v Pragi. Tule predstavljamo njegove ilustracije Shakespearjevih povesti, priredbe Shakespearjevih del za otroke, nekaj podobnega, kot sta napravila Charles in Mary Lamb v Angliji.

Knjiga je izšla leta 1899 in je eno prvih knjižnih del Artuša Scheinerja. Besedilo in ilustracije so v javni lasti.

Romeo in Julija

Beneški trgovec

Dva gospoda iz Verone

Hamlet

Sen kresne noči

Othello

Dvanajsta noč

Kralj Lear

Macbeth

To nikakor ni najboljše delo Artuša Scheinerja, je pa dovolj reprezentativno za predstavitev umetnika, s katerim se bomo zagotovo še srečali. Do kake druge priložnosti torej na svidenje ...

Obisk Miklavza

Clement Clarke Moore: Miklavžev obisk

Slikanico Clementa C. Moora smo že predstavili, in sicer z ilustracijami F. O. C. Darleya. Ker pa decembrski čas nenehno navdihuje in so nekatere klasike pač del tradicije, nikakor ne bo škodilo, če si ogledamo Svetega Nikolaja, oziroma Miklavža (ki je po različnih virih postal tudi Božiček in Dedek Mraz, se pravi nekakšen troje v enem), še v upodobitvi karikaturista in ilustratorja Thomasa Nasta (1840-1902).

Thomas Nast je bil eden najvplivnejših ilustratorjev 19. stoletja. Danes uradno velja za avtorja podobe samega Božička, ki ga je oblikoval po podobi Svetega Nikolaja, je pa tudi ogromno napravil za uveljavitev dveh pomembnih podob, ki ju sicer ni ustvaril sam - Strička Sama, kot personifikacije ljudstva ZDA in osla kot simbol Stranke demokratov.

Ko pravimo, da je bil vpliven, mislimo na dejansko možnost spreminjanja sveta. Njegove satirične podobe so pomebno vplivale na odločitve volilcev med vsaj petimi predsedniškimi kampanjami, zaradi njegovih del se je razkrila ali preprečila marsikatera korupcijska zgodba v New Yorku in ZDA. Čeprav v šoli nikakor ni blestel, je nadarjenost za risanje pokazal že zgodaj, prav tako pa tudi pronicljivost kritičnega opazovalca družbe.

Kot opazovalec Garibaldijevih sil v Italiji in poročevalec z različnih dogodkov (predvsem vojaških, vendar tudi športnih in političnih) je ustvaril kopico odmevnih podob, zardi katerih so ga javno (in s spoštovanjem) omenjali celo predsedniki držav. Prve upodobitve današnjega božiča je ustvaril kot ilustracije adventnih venčkov z vojaki, ki zapuščajo družine, kar je seveda povzročilo številne in močne čustvene odzive.

V svojih karikaturah je bil neprizanesljiv do novih davkov, podkupljivih politikov, pohlepnih verskih dostojanstvenikov in nasilnih primitivcev. Njegova najodmevnejša je gotovo bitka z Bossom Tweedom, ki je prek sodelavcev in podjetij več let nadziral mesto ew York in si z napihovanjem stroškov ustvaril toliko bogastva, da je v nekem trenutku Nastu ponudil kar pol milijona dolarjev (to je bil tedaj zares velik denar), če se umakne s prizorišča na 'študij' v Evropi. Thomas Nast je ponudbo na koncu zavrnil, več mestnih veljakov je moralo za rešetke, samega Tweeda pa so med begom (v Španiji!) identificirali kar po Nastovi ilustraciji.

No, pa si poglejmo, kako je bil videti po njegovem Božiček, ko se je še imenoval Sveti Nikolaj:

Slikanico Obiska Svetega Nikolaja (še bolj po naše: Obisk Miklavža) z alternativnim naslovom Noč pred Božičem Clementa C. Moorea z ilustracijami Thomasa Nasta je izdala založba McLoughlin Bros. iz New Yorka leta 1874. Prizori so še danes videti nadvse domači. Če bi videli še eno, tokrat z ilustratorko, ki prav tako velja za eno najboljših, vendar bolj iz umetniških kot političnih razlogov, je tule še

Obisk Miklavža z ilustracijami Jessie Wilcox Smith

Pa srečno tudi v novem letu!

Franz Muller-Munster in Bratec in sestrica

Bratec in sestrica, pravljica bratov Grimm z ilustracijami Franza Mullerja-Munstra

Franz Muller-Munster (1867-1937) je bil nemški slikar in ilustrator, ki je študiral na Umetnostni galeriji v Berlinu. Večino časa je preživel v Berlinu, kjer je ustvaril glavnino svojih del. Bil je tudi član Berlinske zveze umetnikov. Najraje je imel zgodovinske teme in različne žanre, med katere lahko uvrščamo tudi pravljice. Ilustriral je številne knjige, tokrat predstavljamo pri nas manj znano Bratec in sestrica.

Slikanica je izšla pri založbi Josef Scholz Verlag v Mainzu okrog leta 1910 in prinaša zanimivo kombinacijo črtne (linijske) ilustracije z dandanes veliko bolj pričakovanimi barvnimi 8ki pa so tudi linijske, z zelo izrazitimi robovi).

Kot je bilo tedaj v navadi, so isto ilustracijo uporabili večkrat. No, saj je pri številnih založbah še sedaj tako,  To, sedaj že dvakrat uporabljeno sliko, pričakujte še enkrat.

Bratec in sestrica zbežita pred zlobno mačeho v gozd, toda ona ju hoče vseeno ubiti.

Po prvi noči se zbudita žejna. Ne vesta, da je mačeha, ki je tudi čarovnica, začarala vse studence v njuni bližini.

Ko se on že skloni, da bi pil, ona zasliši tih glas: "Kdor bo pil iz tega studenca, se bo spremenil v tigra." Brata pravočasno opozori, podobno je pri drugem studencu, kjer sliši, da bo pivec spremenjen v volka. Ko pa prideta do tretjega, kjer ona spet sliši opozorilo: "Kdor bo pil iz tega studenca, se bo spremenil v srnjaka." Fant ni poslušal in zares se spremeni v srnjaka.

Bratec in sestrica skleneta ostati v gozdu, kjer skrbita drug za drugega.

Okrog vratu mu je pripela zlato verižico, kar se je nekega dne izkazalo za zelo pomembno.

Srnjaka so namreč opazili lovci. Sicer jim je pobegnil ...

Kralj, ki je lov organiziral, je srnjaku sledil do koče, v kateri se je skrival s sestro.

Dekle mu je bilo všeč, zato se ji je predstavil in jo zaprosil za roko.

Odpeljal jo na grad, začaranega srnjaka sta vzela s seboj.

Sledila je poroka in vse je kazalo na kolikor toliko srečen konec.

Toda zlobna čarovnica, mačeha novopečene kraljice, je izvedela za njeno srečo. Začarala jo je, da je zbolela in umrla, namesto nje pa kralju podtaknila svojo (s čarovnijami ustrezno spremenjeno) hčer.

Toda ljubezen mrtve kraljice do otroka, ki se ji je rodil malo prej, je bila močnejša od smrti. Tri noči zapored se je vrnila kot duh in podojila otroka.

Ob njenem zadnjem obisku, hkrati tudi zadnji priložnosti, da jo obudi k življenju, jo je kralj prestregel in razkril čarovnijo.

Coprničina hči je izgnana v gozd, kjer jo raztrgajo zveri, čarovnico pa zažgejo na grmadi (kazni primerne klasičnim Grimmovim pravljicam). V trenutku njene smrti njen urok popusti in srnjak se spremeni v kraljičinega brata.

Tako torej Franz Muller-Munster.

Jan Rinke in Trnuljcica

Kdo je bil Jan Rinke?

Jan Frederik Rinke (1863-1922) je bil uspešen nizozemski slikar, karikaturist, litograf, pedagog, ilustrator in oblikovalec, ki je (kot izredni štuent, oz. obiskovalec večernih tečajev, pri za umetnika že kar spoštljivih 35 letih) študiral na sloviti umetniški akademiji Rijksakademie v Amsterdamu (kasneje je tam tudi predaval). Živel in delal (kot svobodnjak) je v različnih mestih Nizozemske, Anglije, Avstrije, Belgije, Francije, Nemčije in ZDA. Občasno je objavljal pod psevdonimom Bram.

Če pogledamo le njegovo ustvarjanje za otroke, vidimo, da je ob ob otroških ilustracijah ustvaril še pobarvanke, posterje, razglednice in celo igrače in družabne igre. Umrl je zaradi bolezni srca. Leta 1990 so na Nizozemskem postavili razstavo o njegovem življenju in delu, ki je medtem prepotovala že več mest, otvoritve pa se je med drugim udeležilo pet njegovih vnukov.

Sodobniki so ga opisali kot marljivega, celo nepopustljivega delavca, ki je bil le redko doma. Eden od založnikov ga je opsal kot najbolj odločnega in z najbolj dodelano predstavo, kako naj bi bila videti knjiga za otroke, kar jih je spoznal v življenju. Ob poroki pa je nekdo zapisal, da je mali debelušni in rahlo okajeni možiček vzel ljubko, postavno modrooko in od sebe višjo nevesto, s katero je imel v zakonu kar enajst otrok (vendar jih je pet umrlo že v zgodnjih letih).

Glede na številne selitve (eden njegovih biografov je naštel najmanj 25 različnih naslovov), je sklepati, da niso bili prav premožni in so se nenehno prilagajali priložnostim za zaslužek, ki jizh je Jan pogosto našel v tujini, kamor je odhajal brez družine. Težke razmere so zahtevale svoj davek. Ženi se je razvila duševna bolezen in morala je v umobolnico, Jan, ki je bil tako ali tako večino časa odsoten, je otroke predal v oskrbo drugim družinskim članom, leta 1922 pa je po vrnitvi iz Pariza zbolel in umrl v starosti 59 let.

Oglejmo si njegovo videnje Trnuljčice, ki je ni le ilustriral, ampak tudi priredil besedilo in knjigo v celoti oblikoval. Tako ob slikovnem materialu predstavljam še besedilo, zapisano z njegovo pisavo:

Seveda ste zlahka prepoznali vse najbolj znane elemente pravljice o Trnuljčici: vilino prerokbo, sobo s kolovratom, speče osebje v kuhinji, s trnjem obdan grad in razvpiti prinčev poljub. Očitno gre torej za Grimmovo različico Trnuljčice brez spolnosti in ljudožerskih sorodnikov.

Vseeno bi posebej opozoril na detajl, ki ga v sodobnih razlučicah Trnuljčice ne najdemo več. Na tretji sliki po vrsti vidimo kraljico, kako sprejema napoved o težko pričakovanem otroku. Novico prinaša nihče drug kot žaba, simbol plodnosti (med drugim), o kateri je toliko govora v Žabjem kralju, a tudi tam z vse manjšim poudarkom na odnosu med mladima (začaranim princem in nehvaležno princeso), saj sta, kot se morda še kdo spomni, brata Grimm v svojem zapisu pravljice črtala celo omembo postelje.

Ker je Jan Frederik Rinke ustvaril še precej več, bom sčasoma gotovo dodal še kako zanimivo podrobnost in povezavo, za zdaj pa je to vse.