Jules Ferat

Plavajoče mesto

Nedavno smo že predstavili eno izmed številnih del Jules Verna, tokrat pa se lotevamo drugega, ki ga je upodobil drug ilustrator.

Plavajoče mesto (Une Ville Flottante) je pripoved o potovanju na ogromni ladji, za katero je znani pisatelj našel navdih kar v lastnem potovanju, ko je leta 1867 na največji ladji vseh časov (do tedaj) preplul Atlantik.

V zgodbi spoznamo žensko, razpeto med dvema moškima, a namesto pričakovane drame se pripoved prav kmalu posveti predvsem opisovanju, in čeprav so opisi zelo doživeti, pomanjkanje dramskih situacij in zanimivih likov bralcu te Vernove knjige ne daje enakih užitkov kot na primer Pet tednov v balonu, Potovanje v sredino Zemlje ali Skrivnostni otok.

Mi bomo tokrat Plavajoče mesto izrabili predvsem za predstavitev ilustratorja. Jules Ferat  je grafično opremil kar nekaj Vernovih knjig, med katerimi so vrjetno najbolj znana sodelovanje pri seriji Neverjetna potovanja, katere založnik je bil še en Jules: Pierre-Jules Hetzel. No, s to knjigo se je serija leta 1871 pravzaprav začela in je gotov eden temeljnih kamnov pri gradnji uspeha tako Vernove literarne, kot Feratove ilustratorske slave, pa seveda tudi Hetzelove založbe.

Zgodbe so izhajale v nadaljevanjih, vsak dva tedna novo. Ko je bila pripoved zaključena, je sledila knjiga, običajno v treh različicah - ceneni brez ilustracij, v malem formatu z le nekaj ilustracijami in 'luksuzni', vse skupaj pa so poskušali časovno naravnati na prednovoletni čas (kako primerno datumu tokratne objave).

Da je bila ob ustvarjanju ves čas v mislih tudi ekonomičnost proizvodnje nam razkrije že prvi pogled na ilustracije, saj si jih je kar nekaj kompozicijsko zelo podobnih. Preveč, da bi se lahko danes našle v isti knjigi, a če pomislimo, da so izhajale v večtedenskih zamikih, se zdi vse skupaj povsem razumljivo.

Oglejmo si torej Plavajoče Mesto Julesa Verna in Julesa Ferata:

 

Jules Ferat (1829-188/9?) je po mnenju nekaterih poznavalcev kar najboljši ilustrator Vernovih del. Zakaj? Odlikuje ga predvsem vtis, ki ga njegove ilustracije pustijo pri bralcu - s pogosto stiliziranimi in občasno proporcionalno pretiranimi liki ter mojstrsko igro senc ustvarja posrečeno kombinacijo malce mračne, pa vendar obetavne prihodnosti.

Ferat je še posebej dobro upodabljal tehnološko in tovarniško okolje, značilno za čas industrijske revolucije in pospešenega razvoja, ko se je dogajalo marsikaj, v zraku je bilo čutiti vsesplošni optimizem, a vendar so ljudje prav hitro dojeli, da napredek ne prinaša le medu in mleka. Ob Vernovih delih je Jules Ferat ilustriral tudi druge velike sodobnike, kot na primer Victorja Hugoja ali Edgarja Alana Poeja. Njegov značilni slog je eden najzaslužnejših, da se založniki ob ponatisu Vernovih del še vedno tako pogosto odločajo kar za izvirne ilustracije.

Če ste uživali v prikazenem, ne pozabite te objave deliti s prijatelji.

Pesem starega mornarja

Samuel Taylor Coleridge: The Rime of the Ancient Mariner

Pesem starega mornarja pri nas ni med najbolj znanimi (pa čeprav jo imamo že pol stoletja tudi v prevodu Janeza Menarta). Napisal jo je Samuel Taylor Coleridge (1772-1832), pesnik in kritik, ki velja za začetnika romantike.

Njegova verjetno najbolj znana pesem je prav Pesem starega mornarja, srhljiva balada (izbrana datumu objave na tem blogu primerno), ki je nastala v sodelovanju s Coleridgejevim prijateljem Williamom Wordsworthom (1770-1850), menda med sprehodom ob morski obali, kjer je bila prisotna še Wordsworthova sestra in pa ideja Coleridgejevega znanca Johna Cruikshanka (ne zamenjajmo ga z Georgeom Cruikshankom), ki je malo pred tem sanjal o ladji duhov in o tem pripovedoval prijateljem.

Pesem je bila zasnovana kot eksperiment, pri katerem je imel glede zasnove celo več besede Wordsworth, ki je prispeval še nekaj verzov, levji delež pa je opravil Coleridge. Ker se je po izidu in izrazito negativnih kritikah Wordsworth od pesmi oddaljil, jo danes večina pozna kot stvaritev Samuela Taylorja Coleridgea.

Balada je predstavljala veliko novost v času svojega nastanka, saj pripoveduje o neprijetnih, srhljivih, neverjtnih pripetljajih, kakršnih pesniki v 18. stoletju praviloma niso opevali. No, danes seveda vemo, da imamo opravka z nesmrtno klasiko, ki pripoveduje o kaznovanju in odpuščanju, ima izjemno pripovedno moč. trdno drmasko zgradbo in navduhej umetnike še stoletja po svojem nastanku, pa čeprav je bil njenjezik že v času izida (nalašč) arhaičen.

Kratka vsebina? Skupinica ljudi se odpravlja na poroko, a jih ustavi mornar s hipnotičnim pogledom in glasom, ki opiše prigodo ladje, na kateri so se dogajale nenavadne reči, sam je, denimo, ubil albatrosa, in s tem morda povzročil katastrofo. Ladja je zaščla s poti, posadki je zmanjkalo vode, naleteli so na duhove, in na koncu izvemo, da je pripovedovalec edini preživeli.

Ampak za pravi vtis jo morate tako ali tako prebrati.

Za vas sem pripravil upodobitev pesnitve, kot si jo je predstavljal eden največjih mojstrov ilustracije 19. stoletja: Joseph Noel Patona (1821-1901). Knjiga, iz katere so današnje ilustracije, je izšla leta 1893 pri založbi Lee and Shepard iz Bostona, ZDA. Oglejmo si torej Pesem starega mornarja v slikah:

To je vse. Pesem starega mornarja (The Rime of the Ancient Mariner) Samuela Taylorja Coleridgea z ilustracijami Josepha Noela Patona.