Illustrator Walter Paget in njegova brata

Walter Stanley Paget (1863-1935) je kot ilustrator dosegel ustvarjalni vrhunec ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Danes je njegovo delo skoraj pozabljeno, pa vendar je vredno ogleda, saj je Walter Paget povezan z največjimi literarnimi ustvarjalci svojega časa, Kot so Daniel Defoe, Robert Louis Stevenson, Arthur Conan Doyle (nečak še enega zanimvega ilustratorja Richarda Doylea), Walter Scott in drugi.

Njegove verjetno najbolj znane ilustracije so iz zbirke Tisoč in ena noč:

Seveda moramo začeti s Šeherezado, ki s spretnim pripovedovanjem zgodbic odlaša svojo usmrtitev.

Ena izmed njenih zgodb pripoveduje o ribiču, ki na obali naleti na džina, a to je šele začetek, saj njuna zgodba, kot številne druge v mozaiku 1001 noči služi predvsem kot okvir drugim pripovedim:

V tej zbirki so sicer za razliko od pravljic, ki smo jih Zahodnjaki bolj vajeni, v ospredju odnosi med moškim in žensko, a seveda ne manjka niti fantstičnih prizorov, kot je tale iz Čarobnega konja:

Pravljice o Aladinu in čudežni svetilki verjetno ni treba posebej predstavljati, ilustrator pa se je tokrat odločil, da v barvah nariše prizor, kjer Aladinova žena omami svojega ugrabitelja, zlobnega afriškega čarovnika:

Med najbolj znane zgodbe iz zbirke 1001 noči spadata tudi Ali Baba in 40 razbojnikov:

in seveda Sinbad (tudi Sinbad Pomorščak):

Kot smo lahko videli, Wal Paget, kot se je običajno podpisoval, ni bil posebno navdahnjen ilustrator. Njegovi izdelki so precej realistični, kakšnega presežka, kot sta ga na primer prikazala Caldecott ali Crane, pa pri njem ne bomo našli.

Pravzaprav je, čeprav cenjen in relativno iskan v času svojega življenja, veljal za umetniško najmanj nadarjenega izmed bratov Paget.

Kljub temu so ga cenili zarada dobre predstavitve krajin, razmerja likov glede na ozadje in zgodovinsko natančnega upodabljanja oblačil različnih zgodovinskih obdobij. Oglejmo si na primer eno izmed njegovih ilustracij iz legendarnega romana Robinson Crusoe:

Prav zaradi skrbnega, skoraj dokumantarnega pristopa, verjetno povezanega z njegovim delom za časopise, ga je založnik George Newnes izbral za ilustratorja prvih objavljenih zgodb o Sherlocku Holmesu, vendar je te (in številne kasnejše) prigode najslavnejšega med detektivi po spletu okoliščin (beri: po pomoti) ilustriral Walterjev starejši brat Sydney Edward Paget (1860-1908).

Kot dodatno zanimivost lahko dodam, da je kot model obraza Sherlocka Sydneyu služil kar Walter:

Tole je torej ena prvih upodobitev Sherlocka Holmesa in svojski portret Walterja Pageta. Da bomo zaokrožili zgodbo o bratih ilustratorjih, moram dodati še vsaj en primerek dela najstarejšega od bratov, Henryja Marriotta Pageta (1856-1836), tudi tokrat v črnobeli izvedbi.

Gre za pustolovsko zgodbo izpod peresa Georgea Alfreda Hentyja (1832-1902) o kalifornijski zlati mrzlici, kakršnih je bilo tedaj vse polno, danes pa se jih komaj kdo še spomni. No, kot dokument nekega časa so vsekakor še vedno zanimive.

Na svidenje do prihodnjič.

Indijske pravljice

Tokrat si oglejmo bogato ilustrirano knjigo z naslovom Indijske pravljice, ki jo je uredil legendarni zbiralec in literarni kritik Joseph Jacobs (1854-1916) in ilustriral John Dickson Batten (1860-1932).

Batten je pravzaprav le avtor črtne risbe, ilustracije pa so bile ročno (!) pobarvane. Gospodična Gloria Cardew je opravila izvrstno delo, a o njej žal nisem našel prav nobenih uporabnih podatkov.

Lahko pa dodam, da je knjiga izšla v ne prav visoki nakladi 160 izvodov (ne pozabimo - ilustracij je kar nekaj in vse so bile ročno pobarvane). Leta 1892 je bilo to običajno, saj je bil barvni tisk za večino tiskarjev prevelik zalogaj.

Oglejmo si vse celostranske ilustracije:

Iz ilustracij je po mojem že kar dobro razvidno za kaj gre v zbirki. V njej najdemo veliko eksotike v stilu Tisoč in ene noči, duhove, demone, čarodeje, zaklete zaklade in podobno, pomemben del pa predstavljajo tudi poučne basni z živalmi v glavnih vlogah. To sploh ni presenetljvo, saj naj bi številne Ezopove basni pravzaprav izvirale prav iz indijske Panchatantre in Jatake. Ampak v detajle ne bomo šli.

Recimo, da smo se naučili že dovolj. Črtna rosba - graviranje v les - črno beli tisk in na koncu ročno barvanje.

Rezultat je po mojem skromnem mnenju fenomenalen. Takšna knjiga je vsekakor zbirateljski primerek za sladokusce.

Abeceda

Abeceda malih pravljic

Upam, da sem dovolj dobro prevedel naslov, ki se v izvirniku glasi: ABC Petits Contes. Gre za bogato ilustrairano slikanico, ki jo je spisal Jules Lemaitre (pravzaprav je bolj prirejal) in ilustriral Jacques Marie Gaston Onfroy de Breville (1858-1931), ali krajše Jacques Onfroy de Breville ali še krajše JOB.

Ilustrator je sprva uspel predsem kot karikaturist, kar v 19. stoletju ni bil ravno najbolj cenjen poklic v primerjavi s slikarstvom ali sorodno 'fino umetnostjo', nato pa zaslovel s svojimi ilustracijami za otroke, med katerimi so bile predvsem priljubljene upodobitve junakov iz francoske zgodovine, kot Jean-Paul Marat, Napoleon Bonaparte in drugi. Ko je narisal Georga Washingtona, je postal znan tudi na drugi strani luže.

Namesto zgodovini se bomo tokrat posvetili spoznavanju črk. Knjigice in slikanice z abecedo so priljubljen učni pripomoček že od samih začetkov tiska, otroci pa črke posebej radi povezujejo z znanimi predmeti iz vsakdanjega življenja, oz., kot je to v našem primeru, z živalmi in rastlinami.

Tule je ena 'gasilska' za prvo predstavo...

...tule pa še posamezne črke in ob vsaki glavni junak v posamezni zgodbi, povezani z določeno črko:

Seveda je prav, da povemo vsaj nekaj besed še o posameznih zgodbicah, ki so priredbe klassičnih basni in pravljic, ki jih poznamo s podpisi Ezopa, Charlesa Perraulta, Hansa Christiana Andersena in seveda bratov Grimm.

Začnimo z nekaj prizori iz pravljice o Volku in sedmih kozličkih.

Mati mora na pot.

Volk požre kozličke, a zaspi ob napačnem času na napačnem kraju.

Konec dober, vse dobro, kajne?

No, tale prizor je iz otrokom verjetno najbolj znane biblijske zgodbe, zgodbe o Noetovi barki:

Veličasten prizor, brez katerega ne gre ob nobeni upodobitvi.

Ob spoznavanju posameznih črk abecede vsekakor odlična priložnost tudi za spoznavanje nekoliko bolj eksotičnih živali. Ne pozabimo, da v tistih časih še ni bilo televizije.

Tudi naslednja pravljica je tako znana, da najbrž ne potrebuje dodatne predstavitve:

Premočena deklica je morala šele dokazati svoje kraljevsko poreklo in spanje na zrnu graha je bilo zanjo najboljša preizkušnja.

Če je Kraljična na zrnu graha ena najbolj znanih Andersenovih pravljic, je naslednja malce manj priljubljena, a prav tako lepa.

Cesarjev slavec je verjetno pravljica, v kateri je mogoče prepoznati največ Andersenovih avtobiografskih elementov (čeprav tudi v preostalih ni skoparil s podobnostmi iz svojegha zasebnega življenja).

Da, lepo je bilo, dokler je trajalo. In kaj nam preostane, ko se končno naučimo abecede?

Prav nič!

Otroška slikanica na prelomu 19. v 20. stoletje

Ste kdaj slišali za Mabel Humphrey?

Verjetno ne in po pravici povedano ni ravno odigrala ključne vloge v zgodovini otroških slikanic. Prej bi to lahko rekli za njeno starejšo sestro Maud, za katero prav tako večina večine še ni slišala.

Precej bolj znan od Maud Humphrey je zagotovo njen si, po nekaterih anketah celo najboljši filmski igralce vseh časov. Da, zdaj so verjetno pocingljali zvončki ...

Humphrey Bogart ni bil le sin slavne slikarke in ilustratorke Maud Humphrey (ta je bila vse življenje precej bolj znana in uspešna kot njen legendarni sin, ki je svoje ključne vloge dobil šele kakšno leto po njeni smrti, poleg tega pa je tudi zaslužila konkretne denarce, primerljive z desetkratnimi zaslužki svojih moški kolegov in bila na primer zelo zaželjena v čudovitem svetu marketinga), ampak tudi model lika za otroško hrano, kjer ga je mati napravila kar v dekliška oblačila.

No, tokrat sem se odločil predstaviti delo njene mlajše sestre, Bogartove tete Mabel. Bila je otroška pisateljica, ki je občasno tudi ilustrirala. Naslednje slike so iz knjige Ruth Ogden z naslovom Little Homespun, ki je izšla pri tedaj eni najuglednejših založb Fredericka A. Stokesa v New Yorku. Če se bodo prizori zdeli malce staromodni, ne pozabite, da je knjiga izšla leta 1897:

Ne pozabimo, da govorimo o koncu 19. stoletja. Suženjstvo je bilo vsaj uradno že davno odpravljeno,rasizem pač ne. Temu primerno so prisotni družbeni stereotipi, ki jih lahko opazimo tudi v ilustracijah Mabel Humphrey.

Opozoril bi tudi na slog. Liki delujejo precej togo, izrazi na obrazih so odsotni, zasanjani. Liki pravzaaprav ničesar ne počnejo, bolj pozirajo, kar je seveda stara, klasična ilustratorska šola, kjer so delali predvsem v studiu, pod umetno svetlobo, brez pravih senc, brez umestitve v okolje ...

Vendarle je to obdobje, ko je v Veliki Britaniji že blestel tiskar Edmund Evans, za katerega so risali legendarni Walter Crane, Randolph Caldecott in Kate Greenaway in vplivi so počasi vstopali tudi v ZDA z večjim, a manj razvitim in manj zatevnim trgom.

Če so v Evropi že ponujali luksuzne izdaje z vrhunskim oblikovanjem in domisleno marketinško strategijo z oštevilčenimi in podpisanimi izvodi, licitacijami izvirnikov itd., je v ZDA še vedno prevladovala ponudba poceni slikanic in knjig s pričakovano življenjsko dobo nekaj let.

Mabel in Maud Humphrey sta vsekakor pripadali generacij ustvarjalcev za otroke, ki so delali veliko bolj kakovostno, imeli solidno izobrazbo in so njihove izdelke tiskali na bistveno boljšem papirju in po višji ceni ponujali bistveno zahtevnejši publiki (to pa je moral trg v veliki meri šele ustvariti).

Sestri Humphrey sta prav tako lep dokaz družbenih sprememb, v katerizh je postajalo delo za ženske tudi v višjih slojih povsem primerno (posebej če je šlo za 'dostojno' delo, kar slikanje in pisanje vsekakor je) in so se dame lahko s samostjnim delom tudi preživljale (nekatere celo obogatele).

Pravi odlomek iz takoimenovanih ameriških sanj torej.