Anne Anderson

 Anne Anderson, illustratorka

Anne Anderson (1874-1952) je bila škotska ilustratorka, ki je v živlenju ilustrirala krepko prek sto knjig. Številne njene ilustracije so bile uporabljene tudi za razglednice in voščilnice.

Rodila se je na Škotskem, a mladost preživela v Argentini, kjer je delal njen oče in kmalu po nastopu službe k sebi vzel celo družino. Anne se je vrnila v Evropo šele kot najstnica in skupaj z materjo kupila hišico.

Spoznala je angleškega umetnika Alana Wrighta (1864-1959) in se z njim leta 1912 poročila. Njuno znanstvo je v marsičem zaznamovalo preostanek njenega življenja. Alan je bil ob poroki že relativno znan ustvarjalec, ki pa se je zapletel v škandal. Ilustriral je sporno knjigo Barona Corva in po tem le z veliko težavo dobil delo.

Anne Anderson je tako uradno delala za oba, čeprav ji je soprog pri tem menda izdatno pomagal. Posebej naj bi bil zadolžen za risanje živali. njen slog je dokaj tipičen Art Nouveau z vidnimi vplivi Mabel Lucie Attwell, Jessie Marion King in Charlesa Robinsona. Zgodnejša dela je redno opremljala z dekorativnimi okvirji, kasneje pa obdržala predvsem žive barve in številne okrasne podrobnosti.

Na tem mestu bomo predstavili njene ilustracije Grimmovih pravljic, ki so razpršene skozi desetletja po različnih izdajah (ena je bila sicer prav izdaja Grimmovih pravljic), omeniti pa velja, da je ilustrirala tudi Andersenove pravljice,  zbirko 1001 noč, Heidi, ...

Oglejmo si jih kar v abecednem vrstnem redu:

Darila malih ljudi

Dvanajst plešočih princes

Enooka, dvooka, trioka

Gosja pastirica

Hišica v gozdu

Janko in Metka

Jorinda in Joringel

Motovilka

Palček

Pepelka

Pogumni krojaček

Ribič in njegova žena

Sedem krokarjev

Šest labodov

Sneguljčica

Špicparkeljc

Starka Zima

Trije možički v gozdu

Tri peresa

Trnuljčica

Žabji kralj

Železni Hans

Zlata gos

Zlata ptica

Ob knjigah je Anne Anderson redno sodelovala z več revijami, oz. sorodno periodiko, kot so bili Blackie's Children's Annual, Cassell's Children Annual, Mrs. Strong's Children's Annual in Wonder Annual. glede datuma njene smrti je precej zmede, saj številni viri navajajo letnico 1930, a v zapisih pogrebnega zavoda v Berkshiru, kjer sta z alanom Wrightom živela desetletja, je navedeno, da je Annie Wright umrla 26. maja 1952, za njo pa je ostal vdovec Alan, ki je umrl sedem let kasneje.

Na tem mestu izveste še več o Anne Anderson.

George Edward Farrow

George Edward Farrow - The Wallypug of London (ilustriral Alan Wright)

Tokrat si oglejmo otroško knjigo pri nas manj znanega avtorja Georgea Edwarda Farrowa, za katerega je pri nas komaj kdo slišal, a je svoj čas užival kar precejšnjo slavo. Rodil se je leta 1862 in napisal vsaj 30 knjig za otroke. Med vsemi je najbolj znana serija o Wallypugu, ki je svojevrsten odgovor na Alice v čudežni deželi Lewisa Carrola (še pride na vrsto enkrat kasneje), se pravi, da gre za bolj ali manj absurdne domislice (besede Wallypug si ne upam prevesti, a vsekakor gre za govorečo in sploh precej počlovečeno ribo), ki so doživele precejšen odziv pri otrocih in mladini.

Dovolj za osnovno predstavo? Tole so ilustracije iz tretje od šestih knjig v zbirki, ki pa ni zbirka slikanic v današnjem pomenu besede, ampak prej zbirka bogato ilustriranih knjig za otroke in druge navihance.

Farrow si je, podobno kot Frank Baum, njegov sodobnik in avtor serije o Čarovniku iz Oza (tudi pride na vrsto), dopisoval s svojimi otroškimi bralci in njihove pripombe občasno tudi upošteval pri svojih literarnih ustvarjanjih. Kdaj je Farrow umrl, ni znano, tisti, ki so raziskovali njegovo življenje, pa sklepajo, da se je to zgodilo okrog leta 1920.

Ampak mi si želimo predvsem slikovnega gradiva, zato si ga kar še nekaj oglejmo:

Kot lahko vidimo, gre za hudomušnega in nadarjenega ilustratorja, ki je v času izida 1898 veljal za enega najbolj nadarjenih, a je žal napravill napačno 'poslovno potezo'. To je Alan Wright (1864-1927), ki je ravno v letu izida Wallypuga v Londonu (1898) ilustriral zgodbo razvpitega barona Corva Kako sem bil živ pokopan. Čeprav je baron Corvo (s pravim imenom Frederick William Rolfe) napisal nekaj duhovitih zgodb, je bila ta med manj posrečenimi in je predvsem ilustratorju Wrightu naredila tako slabo reklamo, da ga poslej za uglednejša in bolj cenjena dela sploh niso več najemali.

Za Alana Wrighta so se zadeve malce popravile šele leta 1912, ko se je poročil z izjemno nadarjeno slikarko, ilustratorko in oblikovalko Anne Anderson (tudi še pride na vrsto), ki ji je pri izjemnem opusu (ilustrirala je prek sto knjig), posebej na začetku kariere zelo pomagal. Menda je ona opravila glavnino dela, Wright pa je risal predvsem živali.

Naj bo tako ali drugače, za konec še nekaj ilustracij Wallypuga iz Londona, nekakšnega labodjega speva Alana Wrighta.

Ja, po tej krasni knjigici, ki jo v slovenskem prevodu še čakamo (in jo najbrž še bomo nekaj desetletij), je Alan Wright dobival le še manj zahtevna dela, kakršno je tole iz leta 1910:

 

Hudo, a ne?