Gordon Browne

Moje pravljice Andrewa Langa z ilustracijami Gordona Brownea

Gordon Frederik Browne (1858-1932) je bil britanski slikar in ilustrator, čigar oče je bil legendarni Hablot Knight Browne (1815-1882), bolj znan po psevdonimu Phiz, eden izmed najbolj znanih ilustratorjev knjig Charlesa Dickensa.

Gordon Browne je nasledil očetov talent, ga brusil na Heatherley's School of Arts, in ga bil prisiljen prezgodaj vnovčiti, ko je bolezen očetu odvzela zmožnost dela in zaslužka. Mlajši Browne ni nikoli dosegel slave starejšega, a je bil v svojem ustvarjalnem obdobju med najbolj cenjenimi umetniki in se je podpisal pod takšne klasike, kot so bili (in so še) Rip Van Winkle, Robinzon, Guliverjeva potovanja, Grimmove pravljice, Andersenove pravljice in kopico Shakespearjevih del.

Za tokrat sem izbral Moje pravljice, ki jih je napisal Andrew Lang, najbolj znan po svojih zbirkah pravljic, imenovanih po barvah. Moje pravljice so avtorsko delo, v katerih se prepletajo številni motivi iz britanske in še posebej keltske folklore. Browne je prizore iz treh pravljic, ki skupaj tvorijo knjigo, upodobil v svojem značilnem Pre Raphaelitskem slogu, ki je sicer še posebej prišel do izraza v slikarijah, ampak za zdaj ostanimo le pri knjižnih ilustracijah.

Na tme mestu so upodobljene le celostranske ilustracije, kar pomeni manj od polovice ustvarjenega, in zgolj prvi dve izmed treh knjig (tretjo bi lahko površno prevedli nekako kot Zlato iz Vilinske dežele). Se pravi, da ostaneta še Princ Prigio in Princ Ricardo, kot naslovna lika vsak svoje povesti in okostje Kronika dežele Pantouflia (res sem vesel, da nisem prevajalec).

Vse objavljene ilustracije prihajajo iz knjige, ki jo je izdala založba Longmans & Greenv New Yorku (1901). Pa začnimo.

Princ Prigio

Princ Ricardo

Gordon Browne je po mnenju poznavalcev po krivici prezrt ilustrator iz takoimenovanega zlatega obdobja, saj si po kakovosti gotovo zasluži več pozornosti. Najverjetneje je za njegovo relativno slabo prepoznavnost krivo dejstvo, da se med svojo kariero ni nikoli tesneje povezal s kakim znanim avtorjem, kot na primer njegov oče, kar bi mu prineslo bistveno več promocije (pomislimo na zvezdnike, kot so bili Rackham, Greenaway, Crane in drugi) in seveda prestižnejše, zbirateljske izdaje, po katerih bi bilo še danes veliko povpraševanja.

Žal je njegovo mojstrstvo ostalo omejeno na relativno cenene izdaje na slabšem papirju in s slabšo kakovostjo tiska neprivlačne knjige. Upam, da s to objavo Browneu dajemo vsaj nekaj priznanja.