Stephen Foster: Stari stric Ned z ilustracijami Georga W. Brennemana

Stari stric Ned in 'oče ameriške glasbe'

Stephen Collins Foster (1826-1864) je avtor številnih priljubljenih ameriških skladb, ki jih poznamo po vsem svetu. Med njimi je prav gotovo najbolj znana Oh, Susanna!, neuradna himna kalifornijskih zlatokopov, a tokrat se posvetimo eni njegovih prvih objav - Staremu stricu Nedu!

Pesem iz leta 1848, iz obdobja ameriške državljanske vojne, ki je uradno kočala suženjstvo, čeprav je rasizem danes še vedno še kako živ, pripoveduje o temnopoltem sužnju. Stari Ned je vse življenje garal, delal je, dokler mu oči in roke niso več služile, lase in zobe je že izgubil, star in izčrpan je umrl, a z veseljem se ga bomo spominjali, saj je svoje delo opravljal dobro in je sedaj odšel tja, kamor gredo dobri 'zamorci'.

Da, pesem je prežeta z rasističnim humorjem in beseda nigger (zamorc) je le eden pokazateljev Fosterjevega pogleda na problematiko, s katero se je celotna zvezna država ukvarjala tako intenzivno, da je prišlo celo do vojne, katere posledice so čutile še naslednje generacije. Fofosterjevi so bili sicer doma na severu ZDA, a njihov pogled na suženjstvo je bil bližje južnim državam, ki so bile seveda ekonomsko precej bolj odvisne od suženjske delovne sile.

Stephen je bil najmlajši v družini šestih otrok (imel je še tri sestre in dva brata), a najslavnejši. S pisanjem pesmi je zaslovel že kmalu, si s tem tudi finančno lepo opomogel, čeprav so ga vsaj na začetku kariere kar nekajkrat krepko ogoljufali (s Starim stricem Nedom je denimo njegov založnik zaslužil bogastvo, sam pa komaj za kosilo). Kot umetniku pritiče, je v njegovi ustvarjalni poti zaznati tudi določen napredek v razmišljanu. Že pri stricu Nedu je ob stereotipni predstavitvi temnopoltega lika moč zaznati nekaj naznanil novega družbenega reda, saj je Ne s smrtjo odrešen garaškega dela, lastniki pa ga po njegovi smrti pogrešajo.

No, mi bomo vseeno ostali pri slikanici, ki je bila izdana ob koncu stoletja (1892), torej precej po Fosterjevi smrti. Ilustriral jo je relativno znani in uspešni slikar George W. Brenneman (1856-1906), o katerem vemo predvsem, da je deloval na vzhodu ZDA, bil slikar portretov in pokrajin, poprijel pa je tudi za delo pri revijah knjižnih založbah. Tule so ilustracije z izrazito nostalgičnim pridihom:

Knjiga je izšla v Bostonu pri založbi Charles E. Brown & Co. in vsi objavljeni materiali so seveda prosti avtorskih pravic. Če vas je delo Georga w. Brennemana navdalo z dovolj zanimanja, da bi radi videli še kaj s sorodnega področja, je tule še povezava na njegovo videnje klasične pravljice o Trnuljčici, oziroma, kot ji pravijo v anglosaksonskem svetu, Speči lepotici, kjr je nekaj ilustraci tudi v barvah:

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2018/07/23/the-sleeping-beauty-picture-book-by-george-w-brenneman/

Do naslednjič!

Hablot Knight Browne - Phiz: Tom Thumb

Palček Tom z ilustracijami Hablota Knighta Browna

Hablot Knight Browne, z vzdevkom Phiz, je zaslovel predvsem za ilustracijami, ki jih je izdelal za Charlesa Dickensa. Slednji je slovel kot izjemno zahteven avtor, s katerim je bilo vse prej kot lahko delati. Ne nazadnje je pot do sodelovanja s slovitim pisateljem Phizu odprl tudi samomor Dickensovega prejšnjega ilustratorja Roberta Seymourja, ki pa je bil, roko na srce, močno nagnjen k depresiji.

Vsekakor se bomo tokrat posvetili Hablotu Knightu Brownu, ki se je rodil kot deveti od desetih sinov v družini, kjer so imeli še pet hčera. Vendar moramo tudi tu dodati, da so podrobnejše raziskave pokazel malce drugačno sliko. Hablot je bil zelo verjetno v resnici sin najstarejše izmed hčera, ki je dobila otroka v tedaj seveda nezaslišani, a še kako realni izvenzakonski zvezi s častnikom Napoleonove garde po imenu Nicholas Hablot (!), nato pa sta ga dedek in babica preprosto posvojila in predstavljala kot svojega.

Družinske razmere niso imele velikega vpliva na mladega Browna (uradni oče je sicer umrl v tujini, ko je deček štel le sedem let), vsaj krvno sorodstvo ne. Je pa njegov svak Elhanan Bicknell, sicer zbiralec umetnin, v fantu opazil nadarjenost za risanje in mu priskrbel delo v tiskarni, kjer je postal graver. Phizu to delo ni bilo preveč všeč, zato se je kmalu preusmeril na linoreze in vodene barvice.

Ko je Seymour, razočaran nad projektom, ki ga je začel (Pickwikovci), pa mu ga je Dickens prevzel in razdejal, napravil samomor, njegova zamenjava (Robert W. Buss) pa ni zadovoljila, je tedaj še vedno skoraj neznani Hablot naenkrat vstopil v svet visokih naklad, pritiskov in honorarjev. Najprej si je nadel psevdonim N.E.M.O. (v smislu latinske besede za 'nihče'), a kmalu prešel v Phiz, kar je izraz za enostavno, humorno, skico karikature.

Sodelovanje z Dickensom je trajalo skoraj četrt stoletja (ilustriral je 10 od njegovih 15 romanov) in Phiza tako proslavilo, da mu do smrti ni več zmanjkalo naročil. Čeprav se je po razidu (menda sta se kar grdo skregala) obeh umetnikov Dickens pri ponatisih odločal za nove umetnike, so ponatisi v 20. stoletju največkrat izhajali kar s Phizovimi ilustracijami.

Leta 1867 je Phiza prizadela kap in mu delno paralizirala roko, kar je seveda okrnilo njegovo sposobnost risanja. Kljub temu je vztrajal in do svoje smrti približno 15 let kasneje ustvaril še kakih tisoč novih ilustracij, kar je toliko bolj občudovanja vredno, če upoštevamo dejstvo, da ob nedeljah sploh ni delal.

Tokrat predstavljene ilustracije morda niso najbolj tipične za Phiza, saj so namenjene nekoliko mlajši publiki kot sicer, spadajo pa v knjigo, ki je izšla le leto pred njegovo smrtjo. Palček Tom, oz. Tom Thumb je pravzaprav izšel v toliko različicah, da njegovo ciljno publiko kar težko določimo. Že v tej knjigi sta kar dve verziji: v verzih in prozna, s tem, da sem verze ob ilustracijah pustil, iz drugega dela pa pustil le ilustracije.

Posebnost formata je morda še podobnost s takrat uradno še neobstoječim stripom, ki je seveda kasneje postal samostojen in še kako cenjen in priljubljen žanr. Uživajmo torej v Tomu Thumbu, kot ga je videl legendarni Phiz:

Knjiga je izšla v zbirki Slikanice tete Karle (Aunt Charlotte's Picture Books) leta 1881 v New Yorku. Čeprav je Phiz kmalu za tem umrl, je za seboj pustil ogromno zapuščino in ne nazadnje sina, ki je prav tako zaslovel kot slikar in ilustrator: Gordona Browna.

Don Kihot z ilustracijami Johna Gilberta

Don Kihot, veleumni plemič iz Manče

Don Kihot je literarna klasika, ki velja za začetnika sodobnega romana, pa čeprav je bil napisan kot parodija na že obstoječe žanre. Zaradi svoje zgradbe in tematike je navdihoval tisoče ustvarjalcev in samo izpeljankam bi lahko posvetili samostojno spletno stran za katero zlepa ne bi zmanjkalo materialov. Sicer pa smo ga že omenjali, takrat z drugim ilustratorjem.

Tokratna objava prinaša ilustracije Johna Gilberta, oz. natančneje barvne ilustracije iz knjige, ki jo je izdala znana založba George Routledge and Sons leta 1895. Ob barvnih je v knjigi še prek 200 črnobelih ilustracij, ki si jih morda ogledamo ob kaki drugi priložnosti.

Tule so:

John Gilbert (1817-1897) je bil samouk brez formalne izobrazbe. Zaradi izjeme raznovrstnosti tehnik, ki jih je obvladal (vodene barvice, olje, lesorezi, freske, kamen, jedkanje, ...) so ga sodobniki imenovali kar mojster za slike. Bil je strašansko plodovit, delal med drugim za legendarni Punch, kjer se je hitro sprl z urednikom, in nato glavnino dela opravil za Ilustrirane novice iz Londona.

Ob delu za časopise in revije moramo vsekakor izpostaviti njegove ilustracije, saj je težko najti klasičnega angleškega pesnika, čigar del ni grafično opremil. Ilustriral je Longfellowa, Wordswortha, Miltona, ... Samo za Shakespearjeva dela je prispeval približno 750 ilustracij, oziroma natanko 829 (razstavljena v Britanskem muzeju), če štejemo tudi uvodne in zaključne dele vsakega posameznega dela.

Rodil se je kot eden od osmih otrok oficirja v angleški vojski, ki je kasneje postal nepremičninski agent. Tudi za mladega Johna so našli delo v pisarni, zaradi česar je hitro opustil šolanje. Uradniško delo ga ni veselilo, zato pa toliko bolj slikanje prizorov na ulici, ki jo je lahko opazoval skozi okno. Po dveh letih so mu pustili, da sledi svojemu umetniškemu klicu in priučil se je praktično vsaki znani tehniki slikanja.

Čeprav ga na Akademijo niso sprejeli, je na njej redno razstavljal od leta 1838, leta 1871 postal predsednik Kraljeve družbe za vodene barvice, leto kasneje ga je kraljice povitezila (tudi Francozi so ga počastili z nazivom častnega kavalirja) in leta 1876 je dobil naziv RA (Kraljevi akademik), kar je bilo dano le redkim izbrancem.

Umrl je le dve leti po izidu tu predstavljene knjige, ki pa je ponatis, saj je izvirnik verjetno nastal leta 1872. Poročil se ni nikoli, ob smrti pa je za seboj zapustil veliko bogastvo.

Kot lahko vidimo, se v svojem romantičnem slogu tudi v ilustraciji prizorov iz Don Kihota ni izognil svoji veliki ljubezni do rdeče barve, opaziti pa je tudi verjetno največjo zamero, ki jo kritiki najdejo v njegovih delih - sence so preveč črne.

Horace Petherick in Moj pes Tray

Moj pes Tray, slikanica Horaca Williama Pethericka

Horace William Petherick (1839-1919) se je rodil v Londonu, njegova družina je izhajala iz Cornwalla, z juga Anglije. Ko si je sam ustvaril družino s Clementino Augusto Bonney sta jima prva prva otroka umrl v rosnih letih (okrog drugega leta), naslednjih pet pa je preživelo. Bile so same deklice in vse po vrsti nadarjene umetnice.

Horace Petherick se je uveljavil kot violinist, izdelovalec violin in na sploh strokovnjak za glasbila s strunami. Redno je objavljal v reviji The Strad, najuglednejši reviji za violoiniste tistega obdobja. Napisal je štiri samostojne knjige s tega področja: Zgodovina violine (1893), Antonio Stradivari (1900), Giuseppe Guarnieri -  Njegovo življenje in delo (1906) in Popravilo in obnova violin (1915), ki jih je sam ilustriral.

Horace W. Petherick se je na slikarskem in ilustratorskem področju vrhunsko izkazal. Večkrat je razstavljal v Kraljevi Akademiji, ilustriral za več časopisov in revij, znan je tudi po knjigi portretov londonskih delavcev (smetarji, mlekarji, prižigalci luči, ...) in seveda številnih ilustracijah knjig za otroke. Eno od teh predstavljamo danes.

Zgodbo o psičku Treyu je Horace William Petherick napisal sam - v rimah. Pripoveduje o deklici, ki je imela le očeta, a je ta hudo zbolel in umrl. Ostala je sama s psičkom in najemodajalka je iz hiše najprej nagnala psa, ko pa je pes zunaj neutolažljivo tulil, poslala za njim še deklico.

Ponovno snidenje deklice in psa je vse prej kot veselo, saj nista le brez doma, temveč kuža deklico tako povleče za roko, da ji jo zlomi. Tokrat mora v bolnišnico ona, tam se eden od zdravnikov spomni njenega očeta in denarja, ki ga je ta zapustil najemodajalki, da bi bila deklica preskrbljena. Pohlepnico razkrinkajo, deklici in psu pa poiščejo nov, primernejši dom.

Morda še nekaj besed o hčerah danes predstavljenega ilustratorja. Njegova najstarejša Rosa Clementina (1871-1931), je postala,ugledna ilustratorka in slikarka z več deli v galerijah in muzejih, portret Horaca Pethericka in njene mlajše sestre Dore spodaj sta njeni deli.

Ada Flora (1874-1924), Leila Helena (1876-1951), Evelina May (1879-?), Dora Valentine (1881-1946) so bile vse po vrsti uspešne glasbenice. Ada je igrala violino in klavir, zložila je več skladb. Leila je igral violo in pela, postala je znana učiteljica petja. Evelina je igrala violino in violo. Dora je igrala violino in čelo. Igrale so v različnih zasedbah, nekaj časa tudi v skupnem kvartetu. Družina, polna talentov, torej.

John Lawson in Pametni Hans

John Lawson (1838-1908) se je rodil kot najmlajši v družini desetih otrok Roberta Lawsona, škotskega tkalca in njegove žene Ann, rojene Kirk.

O izobrazbi Johna Lawsona ni dostopnih podatkov, vemo le, da je leta 1857 že razstavljal na Škotski kraljevi akademiji. Očitno je tudi, da je bila njegova družina verjetno prek osebnega prijateljstva tesno povezana z družino Noela Patona, ki je tudi sam postal znan slikar. John je Noela Patona portretiral že leta 1858 in kasneje dal svojemu najmlajšemu otroku ime Noel Paton.

John se je prav tako 1858 poročil z Martho Carragher. Podrobnosti niso znane, a poročila se nista v domačem kraju (Dunfermline) in prvi otrok se je rodil že manj kot pol leta po poroki. V zakonu se je rodilo pet otrok, tri hčere in dva sinova. Že po rojstvu drugega se je družina preselila v večji Edinburgh, kjer je bilo več dela za Johna. Na popisu prebivalstva se je izjasnil za oblikovalca barvnih stekel.

Takrat so začela prihajati tudi prva naročila za ilustracije, predvsem knjig za otroke, s katerimi se je ukvarjal vse do svoje smrti. Najprej je delal za Škotske založnike, a še boljši posel se je ponujal v Londonu, zato je v 70. letih sledila selitev v prestolnico Velike Britanije. V delo je uvedel svojo najstarejšo hčer Elizabeth in več knjig sta ilustrirala skupaj.

Lizzie, kot so običajno klicali Elizabeth, se je poročila z Robertom Ellice Mackom, nadarjenim avtorjem in urednikom, ki je kmalu za tem začel delati za slovito založbo Nister. John, Lzzie in Robert so skupaj sodelovali pri več projektih.

V zadnjem popisu prebivalstva, za katerega vemo, da je v njem sodeloval, se je predstavil kot slikar, ilustrator in kipar. Umrl je leta 1908 v bolnišnici Bart.

Za zaokroženje predstavitve seveda predstavljamo še set njegovih ilustracij. Izbral sem Pametnega Hansa, relativno znano pravljico bratov Grimm.

Pametni Hans (včasih tudi Srečni Hans)

Knjiga je izšla pri Thomas De La Rue & Company med 1880 in 1890 v Londonu.

Hans je gospodarju pridno služil sedem let in ga poprosil za plačilo ob slovesu.

Gospodar mu je dal za sedem let dela veliko kepo zlata in Hans si jo je naložil na ramo.

Kepa se je ob pogledu na jezdeca zazdela še težja.

Kako vesel je bil, ko sta se z jezdecem uspela dogovoriti za zamenjavo: za kepo zlata je dobil konja.

Toda ježa je bila zahtevnejša kot je mislil. Konja ga je vrgel iz sedla in pobegnil bi, če ga ne bi ujel kmet, ki mu je nasproti vodil kravo.

Zamenjala sta. Hans je za konja dobil kravo.

Ko ga je užejalo, je poskusil kravo pomolzti, a ni šlo.

Nasproti mu je prišel kmet s pujskom.

Hansa pa je za povrh brcnila krava.

Seveda sta zamenjala. Hans je dobil pujska. To bo slastna pečenka!

Kmalu za tem je pujska zamenjal za gos. Ob pečenki se je nadejal še toplega perja za pernico.

Prišel je do mojstra z brusom.

Morda bi bilo bolje imeti tako uporabno orodje kot gosko, ki jo lahko le spitaš in zakolješ?

In sta zamenjala.

Toda brus je bil težak. Ni nekaj podobno neprijetnega že izkusil?

Moral je malo počiti. Tudi žejen je postal.

Oh, kamen je padel v vodo. Pregloboko je. Ga vsaj nositi ne bo treba.

Še malo in pritekel je domov. Materi v objem!

Toliko zaenkrat o delu Johna Lawsona. Če vas je navdušil, je tule povezava na še eno zanimivo knjigo, ki jo je napisala Constance Lloyd, bolj znana kot soproga Oscarja Wilda:

https://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/7-there-was-once-by-constance-wilde

Pa lep pozdrav.