Harrison Fisher in podoba Ameriške lepotice

Harrison Fisher (1875-1934)

Harrison Fisher je bil otrok priseljencev češkega porekla (v Ameriko so se priselili s priimokm Fischer, ki so ga nato poangležili z izgubo črke c), ki je imle, kot toliko uspešnih ilustratorjev, umetnost zapisano že v genih.

Njegov oče, ded in praded so bili slikarji in risarji, enak je veljalo tudi za Harrisonovega mlajšega brata.

Čeprav se je rodil v New Yorku, je mladost preživel v Kaliforniji, natančneje v San Franciscu, kjer je njegov oče odprl umetniški studio. Mali Harrison je začel z ukom že pri šestih letih, pridobival formalno izobrazbo v San Francisco Art Association (kasneje preime novan v Umtnostni institut Marka Hopkinsa).

Že kot najstnik je postal svobodni umetnik, ki je prodajal časopisom ulične prizore za njihove izdaje. Čeprav je znal upodobiti tako prometne nesreče, kot prizore z različnih družabnih dogodkov, predvsem pa je znal to narediti hitro (fotografija je bila tedaj še v povojih, zato so časopisi in revije še vedno večinoma sloneli na spretnosti ilustratorjev), se je kmalu pokazalo, kje je njegova največja moč.

To so bili portreti lepotic. Še pred koncem stoletja je zaslovel kot imeniten portretist mladih Američank, katerih podobe na naslovnicah so se sčasoma izkazale za najboljše prodajno orodje. In so še danes, obrazi lepih žensk namreč.

Harrison Fisher je bil v tem tako dober, da so ga celo razglasili za naslednika Charlesa Dane Gibsona, ki je ustvaril takoimenovana Gibsonova dekleta. Tudi Fisherjeve lepotice imajo telesa značilne oblike peščene ure, obraze nežnih potez in zasanjanih oči, pričeske so razkošne, nakodrane, pogosto pokrite z ogromnimi klobuki. Seveda je Fisher ilustriral tudi knjige, pa z eno kar začnimo.

Beverly of Graustark

Zgodba pripoveduje o lepotici z ameriškega juga, ki odpotuje v izmišljeno deželo nekje v vzhodni Evropi (morda med Dunajem in Sant Peterburgom), v njeno življenje pa se vplete kopica skrivnostnih oseb, vključno s plemstvom, razbojniki in prikupnim tujcem ... Po tej veliki uspešnici (druga v seriji o Graustarku Georgea Barra McCutcheona) iz leta 1904 je bil leta 1926 posnet tudi nemi film. Izvirne ilustracije je seveda podpisal Harrison Fisher.

Naslednja serija ilustracij je le leto mlajša, prihaja torej iz leta 1905. Času nocojšnje objave primerno je pustno obarvana.

Hearts and Masks

Pa se vrnimo spet k barvam in še več lepoticam. Še leto kasneje (1906) je izšla knjiga, iz katere predstavljamo še pet ilustracij Harrisona Fisherja.

Cowardice Court

Talent Harrisona Fisherja je seveda kar klical po komercialni izrabi in ob prelomu stoletja ga je prepoznal legendarni William Randolph Hearst, zaradi katerega se je Fisher ponovno preselil v rodni New York. Tam naj bi s svojimi naslovnicami pomagal zagnati New Yoork Journal, a je nato postal slaven predvsem po naslovnicah Cosmopolitana.

Tule jih je nekaj:

Od leta 1900 pa vse do svoje smrti je Harrison Fisher ustvaril skorja vse naslovnice Cosmopolitana. Nekateri menijo, da ga je Hearst nalašč zasul z delom, saj naj bi mu tako preprosto zmanjkalo časa za delo pri konkurenci. Kljub temu je Fisher narisal (med drugim) še kakih 80 naslovnic Saturday Evening Posta.

Tule je še nekaj primerkov:

Kot zanimivost še dodajmo, da je imel Fisher (ne pozabimo, imenovan za naslednika Gibsona) za svoj najljubši model Dorothy Gibson, sicer znan model in igralko, ki je danes še najbolj znana po tem, da je preživela potop Titanica. O svoji življenjski izkušnji je celo napisala scenarij in zaigrala v uspešni filmski uprizoritvi (v nekaj prizorih tudi v izvirnih oblačilih, ki jih je nosila ob evakuaciji z ladje v reševalne čolne), vendar je žal edina kopija filma uničena zaradi požara.

Pogorela pa je tudi večina originalov Harrisona Fisherja, saj jih je eden njegovih sorodnikov po Fisherjevi prezgodnji smrti, v želji po čim lažjem pospravljanju, preprosto - zažgal.

Jack London - Klic divjine

Klic divjine z ilustracijami Philipa Russella Goodwina in Charlesa Livingstona Bulla

Kratki roman Klic divjine je Jacka Londona praktično prek noči izstrelil med najbolj brane avtorje v anglosaksonskem svetu in mu po številnih prevodih, ki so sledili utrdil sloves enega najboljših avanturističnih pisateljev vseh časov na našem planetu.

Samo podatek, da se Klic divjine od svojega izida leta 1903 ni nikoli umaknil iz ponudbe, da ga nenehno prodajajo in tiskajo nove in nove naklade, že dovolj pove o kakovosti pisanja, ki je sicer preprosto, udarno in privlačno. Tudi po stoletju!

Jack London je bil sicer kot študent faliranec (srednjo šolo je končal po daljšem premoru, fakultete nato zgolj eno leto), ki se je raje preizkusil v iskanju dogodivščin v 'resničnem svetu'. Opravljal je številna priložnostna dela, se moral zaradi iskanja zaslužka veliko seliti in med drugim postal tudi zlatokop.

Pot ga je vodila tudi na Yukon, kjer je od blizu spoznal trdo življenje in odvisnost od vlečnih psov, ki so tako močno zaznamovali začetek njegove avtorske kariere. Klic divjine pravzprav ni njegovo prvo literarno delo, saj je pred tem objavil tudi uspešno kratko zgodbo o psu, ki je ubil svojega gospodarja.

Klic divjine je nekakšen odgovor na to pripoved, začet z mislijo, da bo tudi to kratka zgodba z nekaj tisoč besedami, pa se jih je nabralo prek 30 tisoč, preden je London lahko zaključil. sprva je izšla v štirih delih v Saturday Evening Postu. No, takoj za tem je prodal knjižne pravice Macmillanu, ki je za ilustracije najel tri uspešne umetnike, ki so se že dokazali na področju relaizma in naturalizma.

Žal o Charlesu Edwardu Hooperju, avtorju naslovnice, nisem našel ničesar uporabnega, več pa je na voljo o Philipu R. Goodwinu (1881-1935) in Charlesu Livingstonu Bullu (1874-1932), ki sta oba zaslovela predvsem s slikannjem prizorov iz divjine. Ameriško 'pastoralno' obdobje, v katerem je London tako zablestel, je bilo kot nalašč zanju.

Pa si kar oglejmo ilustracije, ki se bodo verjetno današnjemu bralcu zdele precej temačne, a jim nikakor ne moremo oporekati občasno že kar fotografske realističnosti.

Še nekaj besed o ilustratorjih.

Philp R. Goodwin je že od malih nog kazal izjemno nadarjenost za risanje, posebej so ga navduševali prizori iz narave. Pri komaj 11 letih je že prodal prvo ilustracijo reviji Collier's, kot 17 letnik osvojil prvo nagrado na natečaju revije Harper's Roundtable, kar mu ni prineslo le številnih poslovnih priložnosti, ampak tudi zanimanje Howarda Pylea, ki ga (po pravici) imenujejo očeta ameriške ilustracije.

Po zaključku študija pri Pyleu se je spoprijateljil s še enim uspešnim lslikarjem in ilustratorjem Charlesom M. Russelom. Skupaj sta taborila, ribarila in skicirala, kar je bilo v zajemno korist, saj sta kot ustvarjalca oba izjemno napredovala.

Goodwin je risal pokrajine tudi s Carlom rungiusom, s katerim je na primer prebil šest tednov v kanadski divjini, kjer je iskal prizore z veliko divjadjo, s katerimi so nato opremili različne koledarje. Klic divjine je ilustriral pri komaj 22 letih, kljub številnim delom, ki jih je pustil za seboj, pa lahko le ugibamo, kaj vse bi še ustvaril (bil je na primer eden ključnih mož nastanka blagovne znamke Winchester), če leta 1935 ne bi zbolel za pljučnico in umrl.

Charles Livingston Bull svoje kariere ni začel kot umetnik, ampak se je sprva ukvarjal prevsem z nagačevanjem živali. Tako je podrobno spoznal anatomijo živali. Klic divjine ni bila edina knjiga, ki jo je uilustriral za Jacka Londona, zato bi veljalo za naslednjič spznati še eno, tokrat z ilustratorjem v glavni vlogo.

Do prihodnjič torej.