Jack London - Klic divjine

Klic divjine z ilustracijami Philipa Russella Goodwina in Charlesa Livingstona Bulla

Kratki roman Klic divjine je Jacka Londona praktično prek noči izstrelil med najbolj brane avtorje v anglosaksonskem svetu in mu po številnih prevodih, ki so sledili utrdil sloves enega najboljših avanturističnih pisateljev vseh časov na našem planetu.

Samo podatek, da se Klic divjine od svojega izida leta 1903 ni nikoli umaknil iz ponudbe, da ga nenehno prodajajo in tiskajo nove in nove naklade, že dovolj pove o kakovosti pisanja, ki je sicer preprosto, udarno in privlačno. Tudi po stoletju!

Jack London je bil sicer kot študent faliranec (srednjo šolo je končal po daljšem premoru, fakultete nato zgolj eno leto), ki se je raje preizkusil v iskanju dogodivščin v 'resničnem svetu'. Opravljal je številna priložnostna dela, se moral zaradi iskanja zaslužka veliko seliti in med drugim postal tudi zlatokop.

Pot ga je vodila tudi na Yukon, kjer je od blizu spoznal trdo življenje in odvisnost od vlečnih psov, ki so tako močno zaznamovali začetek njegove avtorske kariere. Klic divjine pravzprav ni njegovo prvo literarno delo, saj je pred tem objavil tudi uspešno kratko zgodbo o psu, ki je ubil svojega gospodarja.

Klic divjine je nekakšen odgovor na to pripoved, začet z mislijo, da bo tudi to kratka zgodba z nekaj tisoč besedami, pa se jih je nabralo prek 30 tisoč, preden je London lahko zaključil. sprva je izšla v štirih delih v Saturday Evening Postu. No, takoj za tem je prodal knjižne pravice Macmillanu, ki je za ilustracije najel tri uspešne umetnike, ki so se že dokazali na področju relaizma in naturalizma.

Žal o Charlesu Edwardu Hooperju, avtorju naslovnice, nisem našel ničesar uporabnega, več pa je na voljo o Philipu R. Goodwinu (1881-1935) in Charlesu Livingstonu Bullu (1874-1932), ki sta oba zaslovela predvsem s slikannjem prizorov iz divjine. Ameriško 'pastoralno' obdobje, v katerem je London tako zablestel, je bilo kot nalašč zanju.

Pa si kar oglejmo ilustracije, ki se bodo verjetno današnjemu bralcu zdele precej temačne, a jim nikakor ne moremo oporekati občasno že kar fotografske realističnosti.

Še nekaj besed o ilustratorjih.

Philp R. Goodwin je že od malih nog kazal izjemno nadarjenost za risanje, posebej so ga navduševali prizori iz narave. Pri komaj 11 letih je že prodal prvo ilustracijo reviji Collier's, kot 17 letnik osvojil prvo nagrado na natečaju revije Harper's Roundtable, kar mu ni prineslo le številnih poslovnih priložnosti, ampak tudi zanimanje Howarda Pylea, ki ga (po pravici) imenujejo očeta ameriške ilustracije.

Po zaključku študija pri Pyleu se je spoprijateljil s še enim uspešnim lslikarjem in ilustratorjem Charlesom M. Russelom. Skupaj sta taborila, ribarila in skicirala, kar je bilo v zajemno korist, saj sta kot ustvarjalca oba izjemno napredovala.

Goodwin je risal pokrajine tudi s Carlom rungiusom, s katerim je na primer prebil šest tednov v kanadski divjini, kjer je iskal prizore z veliko divjadjo, s katerimi so nato opremili različne koledarje. Klic divjine je ilustriral pri komaj 22 letih, kljub številnim delom, ki jih je pustil za seboj, pa lahko le ugibamo, kaj vse bi še ustvaril (bil je na primer eden ključnih mož nastanka blagovne znamke Winchester), če leta 1935 ne bi zbolel za pljučnico in umrl.

Charles Livingston Bull svoje kariere ni začel kot umetnik, ampak se je sprva ukvarjal prevsem z nagačevanjem živali. Tako je podrobno spoznal anatomijo živali. Klic divjine ni bila edina knjiga, ki jo je uilustriral za Jacka Londona, zato bi veljalo za naslednjič spznati še eno, tokrat z ilustratorjem v glavni vlogo.

Do prihodnjič torej.