Don Kihot

Miguel Cervantes: Don Kihot

Don Kihot kot slikanica? Redni bralci tega bloga že vedo, da še zdaleč ni omejen le na slikanice za otroke. Kakovostna ilustracija v vsej svoji lepoti zna očarati tudi na razglednicah, plakatih ali knjigah za odraslo publiko. Prav slednjim je namenjena današnja objava. Natančneje Cervantesevemu nesmrtnemu delu Don Kihot, ki velja za prvo sodobni roman.

Kaj lahko povem o knjigi, ki navdihuje že stoletja in je danes še prav tako aktualna in berljiva kot je bila v času svojega nastanka? Morda, da je avtor zgodbo zasnoval v zaporu, kjer je služil kazen kot pobiralec davkov s preveč samosvojim sistemom računovodenja? Ali, da je sprva izšel le prvi del z dvanajstimi poglavji, v katerem je Cervantes sicer napovedal tudi drugega, a ga morda niti ne bi napisal, če ga ne bi spodbodel lažni drugi del nekega drugega, bistveno manj kakovostnega avtorja?

Ali da je precej navdiha pobranega kar iz lastnih izkušenj, saj je Cervantes med drugim služil tudi kot vojak in je lahko slavo in bridkost bojevanja izkusil kar na lastni koži ter bil za povrh še ranjen? Ali da je za ime svojega glavnega junaka vzel kar ime ženinega strica?

Morda lahko dodamo še, da je bil Don Kihot večkrat izglasovan za najboljšo knjigo (področje fikcije, seveda) vseh časov? Morda tudi, da ocenjujejo skupno naklado te nadvse razširjene knjige na kar petsto milijonov izvodov, kar Cervantesa glado uvršča na prvo mesto najuspešnejših avtorjev vseh časov?

Naj dodamo še, da je s svojim pisnajem zaslužil bore malo, saj so bile avtorske pravice v njegovih časih še slabš urejene kot so sedaj (in sedaj so še vedno zelo slabo urejene, posebej, če se omejimo na avtorje)?

Najbrž nima smisla nadaljevati, tu smo konec koncev zaradi kakovostnih ilustracij. V osnovi si želim predstaviti več ilustratorjev Kihota, a zaenkrat bom na ogled postavil zgolj enega največjih ilustratorjev vseh časov, Walterja Crana. Ta knjiga ga kaže v zelo dobri luči, saj so v njej tako celostranske barve ilustracije, kot črnobele z različnimi dekoracijami ozaljšane polstranske, za povrh pa še naslovna stran in notranja naslovka, kjer lahko še enkrat več opazujemo tehniko tiska v dveh barvah, s katero so nekdanji mojstri tiska tako radi prihranili nekaj malega, da se jim je sčasoma nabralo veliko.

Gremo kar po vrsti:

To je torej Don Kihot, kot si ga je predstavljal Walter Crane. Še kar nekaj klasikov nam je ostalo. Če vam je videno všeč, povejte prijateljem in - do snidenja.

Otok zakladov

Robert Louis Stevenson: Otok zakladov

Prejšnjič smo se ukvarjali s Koralnim otokom, zato je prav, da tokrat nekaj vrstic namenimo knjigi, ki je prav na vrhu istega žanra. Otok zakladov je bil prva uspešnica Roberta Louisa Stevensona, menda zasnovan nekega deževnega dne takoj po njegovi vrnitvi iz Amerike in spisan v komaj mesecu dni (verjetno bi bil roman končan še prej, če avtor ne bi po dveh tednih neumornega ustvarjanja zbolel).

Na tem mestu ne bomo razpravljali o nepozabnih likih z Dolgim Johnom Silverjem na čelu, ampak bomo, kot se spodobi za naslov bloga, dali prostor ilustracijam in ilustratorjem. Takšna pustolovska zgodba za mladino, ki jo je avtor sam med drugim opisal kar z izrazi 'nobene psihologije', 'nobenih ženskih likov', 'sama moč in pogum', ..., seveda kar kliče po bogati grafični opremi in res mi je uspelo najti nekaj zanimivih ilustracij, ki so že dovolj stare, da so sedaj v javni lasti (public domain).

Najprej je tu George Roux (1850-1929), ki se je najbolj proslavil z ilustracijami del Julesa Verna.

To je naslovna ilustracija iz francoske izdaje leta 1885, ki se nato v knjigi se enkrat ponovi. Poglejmo si kar vseh deset prizorov, ki jih je najti (skupaj so iz treh razlicnih izdaj) v zapuscini Georga rouxa:

Seveda se lahko upravičeno vprasamo, ali so na voljo tudi barvne ilustracije in odgovor je odločen DA.


Najprej je tu serija ilustracij, ki jih je podpisal Louis Rhead (1857-1926). Knjiga, ki jo je leta 1915 izdala založba Harper Brothers, je izjemno bogato grafično opremljena, a večina ilustracij je črnobelih. Izbor barvnih sledi:

Louis Rhead je bil ob koncu 19. stoletja še posebej uspešen pri ustvarjanju plakatov, kar nenazadnje dokazujejo tudi samostojne razstave na prestižnih prizoriščih v Londonu in Parizu. Čeprav to področje njegove ustvarjalnosti v času ilustriranja Otoka zakladov pri njem ni bilo več v ospredju, je iz izbora barv in kompozicije čar plakata vsekakor še moč čutiti.

Ob predstavljenih je v isti knjigi še kakih sto črnobelih ilustracij, kar dela knjigo še posebej privlačno dogodivščin željnemu mlademu bralcu.

Za zaokrožitev predstavitve je tule še izbor ilustracij ameriškega ilustratorja Georga Edmunda Variana (1865-1923) iz izdaje, ki je leta 1918 izšla pri založbi Charles Scribner's Sons. Tudi v tem primeru so barvne ilustracije v manjšini, a prav vsega vendarle ne moremo stlačiti v en sam blog.

George Varian je bil v Liverpoolu rojen slikar in ilustrator, ki pa se je že kot otrok preselil v New York, se tam tudi izšolal in večinoma ustvarjal v Ameriki. Tudi on je bil v času svojega življenja med najbolj cenjenimi umetniki v svojem okolju in tudi on je razstavljal na prestižnih lokacijah, med katerimi je bil ob prelomu stoletjja vsekakor na prvem mestu Pariz.

Toliko za osnovno predstavo. Otok zakladov je vsekakor eden izmed biserov svetovne literature za mladino in upam, da predstavljene ilustracijo to ne le potrjujejo, ampak tudi vabijo, da knjigo tudi še drugič ali tretjič vzamemo v roke.