Koralni otok Roberta Michaela Ballantyna in Bratov Dalziel

Robert Michael Ballantyne: Koralni otok

Tokrat si bomo na hitro ogledali knjigo, ki spada med takoimneovane robinozonijade, se prav med pustolovsko čtivo, ki je bolj namenjeno mladini kot odraslim, z eksotičnim okoljem, napetimi prigodami, kjer ne manjka zveri in gusarjev.

Koralni otok (s podnaslovom Zgodba s Tihega oceana) pripoveduje o treh fantih, ki so edini preživeli brodolom. Rešijo se na samotni otoko, kjer si zgradijo zatočišče pred orkani in divjimi živalmi (težave jim delajo, na primer divje svinje), kasneje pa jih ogrozijo še gusarji. Vsebina niti ni toliko pomembna, saj lahko knjigo v celoti preberete v slovenskem prevodu Dušana Čatra, gre pa vsekakor knjigo, ki je v zgodovini ilustracije pomembna iz več razlogov.

Najprej zato, ker gre za eno prvih mladinskih del, kjer so glavni junaki vsi po vrsti mladostniki. Knjiga je prvič izšla leta 1857 in jo še vedno tiskajo, tako privlačna je.

Drugi razlog je njen avtor, škotski pisatelj (občasno pa tudi slikar) Robert Michael Ballantyne. Rojen je bil kot deveti od desetih otrok v premožni družini (oče je bil časopisni urednik in tiskar) ravno v času bančne krize, ki je pripeljala do propada družinskega premoženja. Že pri šestnajstih letih je s trebuhom za kruhom odpotoval v Kanado, kjer je s kanujem in sanmi repotovla velik del dežele, trgoval s kožuhi in predvsem nabiral dogodivščine, ki so ga navdihovale ob pričetku pisateljske kariere. Ta se je začela malo po vrnitvi v domovino približno pet let kasneje.

Kmalu je postla dovolj uspešen, da je svoje življenje lahko posvetil samo pisanju, šel pa je tako daleč, da je šel za določeno zgodbo nabirat izkušnje kar na teren. Eden od razlogov za to je bil neprijeten občutek, ko je izvedel, da je napravil napako (debelina kokosovega oreha) ravno v svoji največji uspešnici Koralni otok. Skupaj je napisal prek sto knjig!

Za boljšo predstavo si oglejmo ilustracije iz leta 1884, ki so jih podpisali bratje Dalziel.

Bratje Dalziel so bili kar pol stoletja pojem kakovostnega množičnega tiska v Veliki Britaniji. Skupaj je bilo kar osem sinov, ki sta jih imela alexander Dalziel in Elizabeth Hills in štirje so tvorili ogrodje podkjetja, ki se je ukvarjalo z gravirenjem lesenih blokov, s katerimi so tiskali časopise, revije in seveda tudi knjige. George (1815-092) je podjetje ustanovil, nato pa so se mu po vrsti pridružili Edward (1817-1903), John (1822-1869) in Thomas (1823-1906).

Niso bili le graverji, ki so delali z najbolj znanimi grafičnimi ustvarjalci tedanjega časa (George Cruikshank, John Leech, John Gilbert, Richard Doyle, Harrison Weir, ...) in za najuglednejše založbe (Longmans, Ward and Lock, Macmillan, Routledge and Warne, ...), ampak so vskočili tudi kot ilustratorji in tiskarji, če je bilo treba, predvsem pa poslovneži, ki so znali izpeljati posel 'na ključ', se pravi od naročila založnika do predaje natisnjenega materiala, pri čemer so sami poskrbeli za kreativni, organizacijski in finančni del posla.

Bratje Dalziel - ime, ki ga mora poznati vsak ljubitelj klasične ilustracije. Koralni otok - priporočljivo čtivo za mlajše najstnike, ki uživajo v pustolovskih sanjarijah.

Bozicne in novoletne voscilnice

Kratka zgodovina čestitke za božič in novo leto

Ker med starimi ilustracijami predstavljamo tudi plakate, razglednice in stripe, je prav, da nekaj prostora namenimo še božičnim in novoletnim voščilnicam. Najbrž ne bo presenečenje, če ugotovimo, da je tudi ta industrija tesno povezana z razvojem tiska, še posebej barvnega tiska in nižanja cen, ki so tesno povezane z množično proizvodnjo in splošnim potrošništvom.

Prve božične voščilnice segajo v 19. stoletje, izhajajo pa iz navade, ki je bila sprva (razumljivo) zgolj posebnost bogatih. Le-ti so se ob prihodu na obisk prek služabnika najprej najavili s takoimenovano posetnico (danes ji po videzu in namenu najbolj ustreza vizitka), na kateri je bila ob imenu in naslovu prišleka običajno še neka grafika. Družinski grb, recimo, je bila tipična izbira. Ali pa ozaljšane začetnice imena obiskovalca. Ali kaka grafika, povezana z njegovim poklicem, če je šlo na primer za uspešnega obrtnika ali trgovca.

No, pa se je zgodilo, da so začeli grafiko prilagajati času obiska in jo za praznike, kot je božič, še posebej prilagodili. Ker so bile posetnice sprva ročno delo, je bila seveda vsaka svojevrsten unikat in tudi lep spomin (po obisku so v večini primerov ostale gostitelju, čeprav so jih obiskovalci včasih tudi odnesli s seboj). Ovira pa je bila velikost - tipična posetnica je merila le kakih osem centimetrov v dolžino in pet v širino, kar seveda ni dajalo veliko možnosti za bogato okrasitev.

Se pravi, da so začeli delati kartice za posebne priložnosti, med katerimi je bil božič seveda na prvem mestu. Še vedno govorimo o povsem ročnem delu in še vedno smo v prvi polovici 19. stoletja. Papir je bil drag, še dražje pa so bile poštne storitve, zato so takšno božično voščilnico, pogosto združeno z novoletnimi željami, običajno izročili naslovniku kar osebno.

Ampak ob vse boljšem tisku se je pojavila še ena tehnološka sprememba - železnica, in okrog leta 1840 je britanska pošta lahko ponudila prve storitve, dostopne 'običajnemu' človeku. Sir Henry Cole (1808-1882) je bil prav gotovo med najzaslužnejši za preoblikovanje sicer že obstoječe poštne službe v javni servis, in ker gre za vsestransko nadarjenega človeka, bomo o njem ob kaki drugi priložnosti še spregovorili.

Prav on je bil tudi tisti, ki je Johna Calcotta Horsleya (1817-1903) leta 1843 prepičal v izdelavo prve božične čestitke, ki jo lahko vidimo spodaj:

Ta, danes uradno najstarejša komercialna božična voščilnica je bila natisnjena v nakladi malo prek dva tisoč primerkov, ki so prišli v prodajo tri leta kasneje in vsaka izmed ohranjenih kartic predstavlja pravo malo bogastvo za zbiralce.

Čeprav je med kupci s prizorom nazdravljanja sprožila tudi nekaj protestov, jo lahko mirno označimo za uspeh, ki je tlakoval pot naslednjim božično novoletnim karticam in pomagal k priljubljenosti pošte na splošno. Mimogrede, Sir Henry velja tudi za oblikovalca legendarne znamke Penny Black.

Prvemu motivu, kjer sta združena uživanje v krogu družine in dobrodelnost, so sledili drugi. Danes se morda zdi presenetljivo, vendar sprva ponudniki niso dajali prednosti danes tako priljubljenim zimskim motivom. Eden od razlogov je bila prav gotovo vplivnost gibanja Arts & Crafts, iz katerega že dobro poznamo Walterja Crana.

Da, tudi Walter Crane je bil med ustvarjalci prvih novoletno božičnih kartic, enako velja za njegovega brata Thomasa (1843-1903), ki je bil nekaj časa celo umetniški vodja Marcus Ward & Co:

V tem obdobju lahko vsekakor pričakujemo še Kate Greenaway in res je najti kar nekaj primerkov njenega dela na področju božičnih voščilnic. Kot priljubljena pesnica je nekatere med njimi je pričakovano opremila še z lastnimi verzi

Ko smo že v Angliji, omenimo še Harriet Mary Bennett, ki je bila posebej ustvarjalna med 60. in 80. leti 19. stoletja. O njej žal ni najti kaj prida podatkov, morda lahko sklepamo zgolj, da je bila mati na tem mestu že predstavljenega Charlesa H. Bennetta in je zelo verjetno umrla pred letom 1953, kar daje njena dela, kot vsa druga na tem blogu, v javno last.

Oglejmo si jih nekaj:

Kot je videti, so tovrstne voščilnice prestopale državne meje in ob koncu 19. stoletja so začele kartice iz Nemčije, kjer je bila izdelava cenejša, izrivati s trga angleške tiskarje, ki so za motive na novoletnih karticah pogosto organizirali natečaje z lepimi denarnimi nagradami za zmagovalce.

Nekaj zmag je s svojim prepoznavnim sentimentalnim slogom na primer osvojila Alice Havers:

Leta 1881 pa je zmago osvojila njena soimenjakinja Alice Squire:

Kot je lepo videti, so ustvarjalci in tiskarji zastopali načelo, da mora biti na božični kartici predvsem nekaj lepega, in se niso obremenjevali s prizori zasneženih jelk, novoletnih okraskov in rdečeličnih trebušastih gospodov v značilnih podloženih oblekah. Cvetje, otroci in prizori iz narave so prevladovali na novoletnih voščilnicah, ki so danes izjemno priljubljene med zbiralci.

Nismo še končali. Naslednja dama, ki je ljubezen do ustvarjanja tihožitij uspešno prenesla na področje ustvranja novoletnih voščilnic, je bila Helen Cordelia Angell, rojena Coleman:

Likovno ustvarjanje je bilo pri Colemanovih takorekoč družinski posel, saj sta tudi Helenin brat  William Stephen Coleman:

in sestra Rose Rebecca Coleman:

ustvarila kar nekaj uspešnih motivov za božič in novo leto. Brat is sestri so, mimogrede, pri nekaterh projektih tudi sodelovali.

Da ne bomo ostali samo pri ljubkih, sntimentalnih sličicah, sem poiskal tudi nekaj primerov danskega satiričnega risarja Carla Roginda, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje v božične in novoletne kartice najraje vključeval palčke. Njegove voščilnice imajo močno satirično noto:

Tudi na Švedskem so bili v enakem obdobju priljubljeni plački. Tole je na primer podpisala Hedvig Rosendahl:

Skočimo še prek Atlantika? V ZDA so se v tisk in pošiljanje novoletnih voščilnic vključili relativno pozno. Kartice so bile sprva enostavno predrage in šele leta 1875 je Louis Prang, tiskar nemškega porekla in britanskih tiskarskih izkušenj začel z množično proizvodnjo voščilnic za božič in novo leto.

Tudi on je prisegal na kakovost in organiziral natečaje, na katerih so med prispelimi umetniškimi deli izbrali, nagradili natisnili najboljše.

Omeniti moramo vsaj Frances Isabelle Lockwood Brundage:

in seveda med zbiratelji še posebej priljubljeno Ellen Hattie Clapsaddle:

Tole bi lahko nadaljeval v nedogled in morda nekega dne tudi bom, a za letos bo kar dovolj. Vse objavljene slike so v javni lasti in jih lahko uporabite kjerkoli se vam zazdi. Če boste ob tej priložnosti postavili še povezavo na ta spletni naslov, vam bom pa zelo hvaležen. Lepo se imejte in veliko se smejte.