Abeceda

Abeceda malih pravljic

Upam, da sem dovolj dobro prevedel naslov, ki se v izvirniku glasi: ABC Petits Contes. Gre za bogato ilustrairano slikanico, ki jo je spisal Jules Lemaitre (pravzaprav je bolj prirejal) in ilustriral Jacques Marie Gaston Onfroy de Breville (1858-1931), ali krajše Jacques Onfroy de Breville ali še krajše JOB.

Ilustrator je sprva uspel predsem kot karikaturist, kar v 19. stoletju ni bil ravno najbolj cenjen poklic v primerjavi s slikarstvom ali sorodno 'fino umetnostjo', nato pa zaslovel s svojimi ilustracijami za otroke, med katerimi so bile predvsem priljubljene upodobitve junakov iz francoske zgodovine, kot Jean-Paul Marat, Napoleon Bonaparte in drugi. Ko je narisal Georga Washingtona, je postal znan tudi na drugi strani luže.

Namesto zgodovini se bomo tokrat posvetili spoznavanju črk. Knjigice in slikanice z abecedo so priljubljen učni pripomoček že od samih začetkov tiska, otroci pa črke posebej radi povezujejo z znanimi predmeti iz vsakdanjega življenja, oz., kot je to v našem primeru, z živalmi in rastlinami.

Tule je ena 'gasilska' za prvo predstavo...

...tule pa še posamezne črke in ob vsaki glavni junak v posamezni zgodbi, povezani z določeno črko:

Seveda je prav, da povemo vsaj nekaj besed še o posameznih zgodbicah, ki so priredbe klassičnih basni in pravljic, ki jih poznamo s podpisi Ezopa, Charlesa Perraulta, Hansa Christiana Andersena in seveda bratov Grimm.

Začnimo z nekaj prizori iz pravljice o Volku in sedmih kozličkih.

Mati mora na pot.

Volk požre kozličke, a zaspi ob napačnem času na napačnem kraju.

Konec dober, vse dobro, kajne?

No, tale prizor je iz otrokom verjetno najbolj znane biblijske zgodbe, zgodbe o Noetovi barki:

Veličasten prizor, brez katerega ne gre ob nobeni upodobitvi.

Ob spoznavanju posameznih črk abecede vsekakor odlična priložnost tudi za spoznavanje nekoliko bolj eksotičnih živali. Ne pozabimo, da v tistih časih še ni bilo televizije.

Tudi naslednja pravljica je tako znana, da najbrž ne potrebuje dodatne predstavitve:

Premočena deklica je morala šele dokazati svoje kraljevsko poreklo in spanje na zrnu graha je bilo zanjo najboljša preizkušnja.

Če je Kraljična na zrnu graha ena najbolj znanih Andersenovih pravljic, je naslednja malce manj priljubljena, a prav tako lepa.

Cesarjev slavec je verjetno pravljica, v kateri je mogoče prepoznati največ Andersenovih avtobiografskih elementov (čeprav tudi v preostalih ni skoparil s podobnostmi iz svojegha zasebnega življenja).

Da, lepo je bilo, dokler je trajalo. In kaj nam preostane, ko se končno naučimo abecede?

Prav nič!

Otroška slikanica na prelomu 19. v 20. stoletje

Ste kdaj slišali za Mabel Humphrey?

Verjetno ne in po pravici povedano ni ravno odigrala ključne vloge v zgodovini otroških slikanic. Prej bi to lahko rekli za njeno starejšo sestro Maud, za katero prav tako večina večine še ni slišala.

Precej bolj znan od Maud Humphrey je zagotovo njen si, po nekaterih anketah celo najboljši filmski igralce vseh časov. Da, zdaj so verjetno pocingljali zvončki ...

Humphrey Bogart ni bil le sin slavne slikarke in ilustratorke Maud Humphrey (ta je bila vse življenje precej bolj znana in uspešna kot njen legendarni sin, ki je svoje ključne vloge dobil šele kakšno leto po njeni smrti, poleg tega pa je tudi zaslužila konkretne denarce, primerljive z desetkratnimi zaslužki svojih moški kolegov in bila na primer zelo zaželjena v čudovitem svetu marketinga), ampak tudi model lika za otroško hrano, kjer ga je mati napravila kar v dekliška oblačila.

No, tokrat sem se odločil predstaviti delo njene mlajše sestre, Bogartove tete Mabel. Bila je otroška pisateljica, ki je občasno tudi ilustrirala. Naslednje slike so iz knjige Ruth Ogden z naslovom Little Homespun, ki je izšla pri tedaj eni najuglednejših založb Fredericka A. Stokesa v New Yorku. Če se bodo prizori zdeli malce staromodni, ne pozabite, da je knjiga izšla leta 1897:

Ne pozabimo, da govorimo o koncu 19. stoletja. Suženjstvo je bilo vsaj uradno že davno odpravljeno,rasizem pač ne. Temu primerno so prisotni družbeni stereotipi, ki jih lahko opazimo tudi v ilustracijah Mabel Humphrey.

Opozoril bi tudi na slog. Liki delujejo precej togo, izrazi na obrazih so odsotni, zasanjani. Liki pravzaaprav ničesar ne počnejo, bolj pozirajo, kar je seveda stara, klasična ilustratorska šola, kjer so delali predvsem v studiu, pod umetno svetlobo, brez pravih senc, brez umestitve v okolje ...

Vendarle je to obdobje, ko je v Veliki Britaniji že blestel tiskar Edmund Evans, za katerega so risali legendarni Walter Crane, Randolph Caldecott in Kate Greenaway in vplivi so počasi vstopali tudi v ZDA z večjim, a manj razvitim in manj zatevnim trgom.

Če so v Evropi že ponujali luksuzne izdaje z vrhunskim oblikovanjem in domisleno marketinško strategijo z oštevilčenimi in podpisanimi izvodi, licitacijami izvirnikov itd., je v ZDA še vedno prevladovala ponudba poceni slikanic in knjig s pričakovano življenjsko dobo nekaj let.

Mabel in Maud Humphrey sta vsekakor pripadali generacij ustvarjalcev za otroke, ki so delali veliko bolj kakovostno, imeli solidno izobrazbo in so njihove izdelke tiskali na bistveno boljšem papirju in po višji ceni ponujali bistveno zahtevnejši publiki (to pa je moral trg v veliki meri šele ustvariti).

Sestri Humphrey sta prav tako lep dokaz družbenih sprememb, v katerizh je postajalo delo za ženske tudi v višjih slojih povsem primerno (posebej če je šlo za 'dostojno' delo, kar slikanje in pisanje vsekakor je) in so se dame lahko s samostjnim delom tudi preživljale (nekatere celo obogatele).

Pravi odlomek iz takoimenovanih ameriških sanj torej.

Randolph Caldecott, oče sodobne slikanice

Če je blog posvečen sliaknicam za otroke, njihovi zgodovini in razvoju, pa seveda njihovim najvplivnejšim ustvarjalcem, nikakor ne moremo mimo Randolpha Caldecotta. Ta angleški ilustrator je kariero začel predvsem kot karikaturist, mogoče bi bil celo ustreznejši izraz 'portretist prizorov iz življenja sodobne družbe', kar se pri njegovih ilustracijah še kako pozna.

Randolph Caldecott je bil velik ljubitelj narave, lova, ribolova, sprehodov in podobnih aktivnosti na odprtem, najbolj od vsega pa so ga navduševale ptice.

Kot mnogi drugi ilustratorji je v obdobju, ko delo ilustratorja nikakor ni veljalo za umetniško, svojo poklicno pot začel v povsem drugačni vlogi - kot bančni uradnik, nato postopno presedlal k časopisom, kjer je imel možnost zaslužiti več denarja, a je bilo delo bistveno manj zanesljivo, veliki met pa mu je uspel, ko ga je Edmund Evans povabil k ilustriranju slikanic za otroke. O Evansu bom moral napisati posenbno objavo, ker si jo res zasluži, za tokrat le dejstvo, da sta s Caldecottom, ki je bil nekakšen naslednik Walterja Crana (tule so njegove Ezopove basni), skupaj objavila 16 slikanic in te so skupaj presegle milijonsko naklado.

Caldecott je umrl mlad (še ne 40 let star), a slaven in v njegovo čast se od leta 1937 podeljuje Caldecottova medalja, ena najprestižnejših nagrad v svetu literature za otroke - za ilustracije slikanice, izdane v ZDA. Nagrada pa je ameriška, ker je Caldecott umrl na Floridi.

Za boljšo predstavo sem pripravil vseh 24 ilustracij (črno bele in barvne) slikanice A frog he would a-Wooing go (tega ne bom niti poskušal prevesti), ki ni njegova najbolj znana, a ima za Calecotta značilen slog z izjemno natančno linijo, čistimi barvami, širokimi ploskvami in 'učinkovito praznino', ki jo je sam duhovito predstavil kot: "Manj črt, manj možnosti za napake." ali nekaj podobnega.

Ilustracije so v javni lasti, če bi želeli kakšno uporabiti pri katerem svojih projektov, bom vesel, če jo opremite z linkom na ta blog, lahko pa vam po želji pošljem tudi višjo resolucijo.

Tule je preostanek:

Ne vem, če je opaziti 'občasno temno, mračno senco, kot bi za hipec švignila prek ilustracije', kot se je poetično izrazil Maurice Sendak, a vsekakor je jasno, da so črte izjemno natančne in barve zmerne, a prepričljive, kar je še vedno ena od značilnosti sodobne ilustracije, pri kateri realizem ni ravno najpomembnejši.

Toda naštete značilnosti niso najpomembnejši prispevek Randolpha Caldecotta k sodobni otroški slikanici. Če bi morali izpostaviti le eno posebnost, je ta gotovo odmev njegovih dolgoletnih izkušenj pri časopisju, kjer je blestel kot karikaturist in kronist, ki je ob ilustracijah pogosto zapisal tudi kakšno zanimivo misel.

Caldecott se je zavedal, da slika ni nujno le ilustracija besedila neke zgodbe (ki ga pri svojih nalogah pogosto niti ni bilo), ampak je lahko že kar zgodba sama. Zato je tudi ob pisani predlogi vedno hlepel po presežku. Njegova ilustracija je vedno k besedilu še nekaj dodala, nekaj kar ni bilo zapisano, a je bilo smiselno, se pravi, da je besedilo ne le polepšalo, ampak tudi nadgradilo.

Če je do Caldecotta slikanica vedno imela lepe ilustracije ob besedilu, se od njegove serije naprej besedilo in ilustracija dopolnjujeta in nadgrajujeta. Seveda bomo še vedno našli slikanice, kjer bo besedilo opisovalo natanko tisto, kar bomo našli na spremni sliki, a zares dobri izdelki ponujajo nekaj več. Ilustrator ni več izvajalec zapisanega in pisatelj opisovalec narisanega, ampak sta oba samostojna ustvarjalca, ki skupaj ustvarita več kot bi dala vsota obeh - ekipno delo torej.

To je tudi eden od razlogov, da praviloma nisem navdušen nad takoimenovanimi avtorskimi slikanicami, kjer ista oseba naredi oboje (in po možnosti knjigo še oblikuje), ampak to je že tema za kakšno drugo priložnost.

Upam, da sta uživali v predstavitvi Randolpha Caldecotta, enega najvplivnejših ilustratorjev vseh časov!