Dobri stari koledarji
Ljudje že od nekdaj čutimo potrebo, da bi obvladali neobvladljivo. Tako že tisočletja sestavljamo koledarje, da bi čas vsaj merili, če ga že zaustaviti ali preusmeriti ne moremo. Sprva so bili koledarji rezervirani za učenjake in bogataše, v 19. stoletju, z razvojem tiska, ko je tiskovina postala potrošno blago, pa so se koledarji razmahnili po vseh koncih in krajih. Koledarje so obešali na vrata, v omare, na stene, in druge površine, kjer so lahko služili svoji dvojni vlogi: z njimi smo lažje načrtovali svojo prihodnost, pa še dekorativni učinek so imeli.
Koledarji imajo že od svojih začetkov ob preprostem posredovanju podatkov (ob dnevih in datumih so tu še prazniki, godovi svetnikov, lunine mene, posebni dogodki, ...) nalogo polepšati prostor, v katerem se nahajajo. Tiskarji so hitro začutili priložnost, da ljudem prodajo pisano podobo, ki bi jo radi gledali, tudi če poleg ne bi bilo datumov. V začetku 20. stoletja je konkurenca postala že tako močna, da je postala izbira kakovostnega ilustratorja že kar nuja.
Koledarji so izhajali tudi v razkošnih zbirateljskih knjigah, za katere so kupci plačevali vnaprej in nanje čakali po več mesecev, kot je spodnji koledar Heinricha Leflerja in Josepha Orbana iz leta 1898. Religiozno obarvani koledar v Art Nouveau slogu je za vsak mesec predvidel dve strani. Ena je bila namenjena ilustraciji, druga okrasnemu okvirju, znotraj katerega so lahko nalepili koledar v obliki tabele, kupec pa je lahko vanj pisal kar sam. Takšno koledarsko knjigo je lahko založnik čez leto ali dve spet natisnil, saj ga drugačen razporeditev datumov ni prav nič oviral.
vir: https://ameblo.jp/greatoldbooks/entry-12831688559.html
Do razvoja fotografije so ilustratorji svoje znanja lahko vnovčili na veliko načinov, ki pa so bili seveda omejeni s sposobnostjo tiskarske tehnologije. Edward Mason Eggleston je bil eden pionirjev takoimenovanega pin-up sloga, ki ga definirajo ljubke mlade rdečelaske v (praviloma) majcenih oblekicah in eksotičnih okoljih. Egglestonova ilustracija je bila uporabna kot poster, predloga za razglednico, in tudi kot koledar. Tiskar jo je na željo naročnika nalepil na lepenko, kamor je dodal še lističe z meseci in logotip podjetja. Praviloma so takšne koledarje nato delili zastonj poslovnim partnejem, zvestim kupcem, in podobnim.
vir: https://meettheartist.seesaa.net/article/503227466.html
Druga zgodba so bili prestižni koledarji, kakršen je bil spodaj predstevljani Swiftov koledar z ilustracijami Jessie Willcox Smith, takrat verjetno najbolj znane in bogato plačane ilustratorke na svetu. Koledar je imel le štiri ilustracije, za vsako tromesečje eno, tematika je bila iz sveta pravljic, Swiftovih Premium koledarjev pa so prodali več sto tisoč!
vir: https://vintageillustrators.weebly.com/swifts-premium-calendar.html
Z konec še zanimiv podatek, na katerega pogosto pozabimo. Leto se vedno začne z enim od sedmih dni v tednu, konča pa prav tako. Ker poznamo prestopna leta, dejansko obstaja le štirinajst različnih koledarjev. To pomeni, da se vsak razpored datumov prej ali slej ponovi. Za leto 2026 tako lahko na primer uporabimo ka spodnjega, ki ga je Frances Brundage narisala leta 1902 za leto 1903:
vir: https://mycalendarland.com/calendar/yearly-calendars/yearly-printable-calendars/
Pa srečno in zdravo in navdiha polno novo leto!
